Arhiv za Maj, 2010

Slovenija ima talent: Peta polfinalna oddaja

30.05.2010 ob 21:35
  • Mlade žurerke, dober štos za prvič, za finale pa seveda pod nivojem. Pač skupina babnic z dežniki, simpatično, a daleč od pravega talenta in presežka. Moj glas bi seveda dobile le v primeru, če bi z dežniki poletele kot Mary Poppins.
  • Vesna in Matej, v tretji oddaji sta predstavila akustično verzijo Rihanninega hita Umbrella, kar mi je bilo všeč, zato moram priznati, da me je zanimalo kaj bosta pripravila danes. Ne bom rekel, da sta pesem What’s Up pela slabo, toda pela sta jo tako kot bi jo pele 4 None Blondes, kar seveda ni nič posebnega. Škoda, pričakoval sem kaj bolj izvirnega, spet kakšno drugačno interpretacijo pesmi, ki ponavadi ni akustična.
  • Daniel Rampre, “slovenski Joe Cocker”, z dobrim vokalom, ki me je prepričal že v predtekmovanju. Še ena Cockerjeva, tista, ki so jo vrteli tudi v filmu Devet tednov in pol. In tista, ki od takrat dalje asocira na striptiz, kar je seveda poudaril tudi Rampre. Solidno odpet komad, ki pa ga vendarle ne bi uvrstil v veliki finale, predvsem zaradi tega, ker nimam pojma kako poje še kaj drugega.
  • Jakob Polajžer, v prvem nastopu je bil bolj smešen. Kot piskajoča Teta Tončka je premalo zanimiv, ko začne oponašati znane politike, pa je okej. Škoda, da ni počel le tega in da Tončke ni vključil le na koncu pri improvizaciji in zajebanciji žirije, ki ni bila slaba. 
  • All That, pobje so mi bili v predizboru kul zavoljo dejstva, ker so odlično združili več različnih plesnih stilov. Tokrat je bil nastop še boljši, še bolj domiseln in še bolj dovršen. Take zadeve so meni veliko bolj všeč od favoriziranega Maestra, zato bom zelo razočaran, če ne gredo v drugi krog. Zabaven, skuliran in gibalno enkraten nastop.
  • Benjamin Dolič, pri tem pobiču ne morem biti objektiven, saj oponaša Michaela Jacksona. Vseeno pa lahko rečem, da ima talent in da je tudi na številnih YouTube posnetkih dokazal, da ni le Michael Jackson wannabe. Uf, Thriller, zajebana pesem z dobro koreografijo. Vokala je malce zmanjkalo, vseeno pa mlademu Benjaminu čestitam za pogum in dejstvo, da je vključil tudi ples. 
  • Robert Grdič, tele pesmi se bolj kot iz bondiade Live and Let Die spomnim v verziji Guns ‘n’ Roses, kjer jo je Axl zapel zares odlično. Tudi Robert ni bil slab, toda tole vseeno ni za finale, če sem iskren. Je pa model zelo simpatičen in v bistvu karizmatičen.
  • Taissha, fora z arabščino iz predtekmovanja je bila dobra, toda tole je ne glede na karkoli še vedno le trebušni ples, ki ne more biti nikoli nič drugega. Kljub svečnikom na glavi, ki so seveda delovali spektakularno, in dvema dodatnimi plesalkama, ki sta nadgradili zadevo. Če sem videl prav, se je brcala v rit, še bolj zanimivo pa bi bilo, če bi zbrcala Kastelica, ki je rekel, da bi jo rad videl horizontalno. 
  • Balkan Boys, ni slabo, če ne drugega, je za dobro rezervo pravim Trubačem. Toda jaz jih vseeno ne bi dal v finale.
  • Lina Kuduzovič, za gledalce odlično izbrana pesem. Mala Lina za svoja leta poje lepo, o tem ni dvoma, kar pomeni, da ji lahko skozi prste pogledamo tudi kak zafušan ton. Brez dvoma talent, o katerem se bo še veliko govorilo.

REZULTATI IN KOMENTAR:

  • Če sem iskren, si finale danes zaslužijo le All That, vse ostalo me nekako ni prepričalo in navdušilo. 
  • V VIP šovu je bila najprej glavna tista ostarela trebušna plesalka, ki je spet poskrbela za najbolj bizaren trenutek oddaje, katerega je čisto od blizu občutil tudi Brane Kastelic. Nato pa je na sceno udarila zloglasna Tjaša Zidan, saj veste, tista, ki zagovarja viseče joške, celulit in debele riti, toda na način, da izpade trapasto, ne pa tako kot je bil njen namen. Pač bizarna provokacija in nič drugega. Morda res samozavestno in na nek način zabavno, a ne tako, da bi kupile tudi ostale ženske, ki jih morda pestijo odvečni kilogramčki in ne ravno popolna postava.  
  • Lina ima finale, o tem ni dvoma, saj je sedla v srca gledalcev, za All That se bojim, da ne bo šlo, saj vsi težijo z Maestrom, za vse ostalo pa v bistvu nimam pojma.
  • Evo jo, LINA KUDUZOVIČ, prva finalistka, itak, kdo pa drug. In sedaj dvoboj med All That in Danielom Rampretom. Tudi prav, gospod poje dobro, nimam propomb, toda finale si bolj zaslužijo All That. Lucienne pravi All That, Brane Daniel Rampre, Branko pa All That. Bravo, pravilna odločitev, naprej gredo ALL THAT, moji nocojšnji favoriti.

Zbogom, Dennis Hopper, care, zbogom Gary Coleman, faca

30.05.2010 ob 00:47

Dennisu Hopperju sem malo nazaj voščil za rojstni dan in zapisal tole:

“Gospod Hopper danes praznuje 74 let. Ker zadnje mesece bije strašen boj z rakom na prostati, ki se mu je razrasel po celem telesu, me je vedno znova strah klikati na svetovni splet, saj se zavedam, da bom slej kot prej zagledal novico o njegovi smrti. Tip je legenda, kultni filmski upornik, ki je leta 1969 s filmom Easy Rider na novo napisal zgodovino Hollywooda. Stavki, da se je film snemal sam, ker so bili vsi nenehno zadeti, so seveda ponarodeli, slab sprejem njegovega naslednjega režijskega projekta z naslovom The Last Movie pa je seveda dokaz, da je bil preveč nor za filmski biznis. Kot igralec je bil večkrat odličen, večkrat pa zelo slab, kar je jasno, saj je filme štepal kot po tekočem traku. Še posebej v osemdesetih in devetdesetih, ko jih je posnel skoraj sto. Sam se ga najbolje spominjam iz filmov Rebel Without a Cause, Easy Rider, True Grit, Blue Velvet, Hoosiers, Apocalypse  Now, Rumble Fish, The Osterman Weekend, Flashback, Chattahoochee, Paris Trout, Red Rock West, True Romance, Boiling Point, Speed, Waterworld, The Last Days of Frankie the Fly, Jesus’ Son, Land of the Dead in Elegy. In seveda kot režiserja filmov Colors in The Hot Spot.”

In zdaj je odšel, za vedno. Po hudem boju z rakom, ki ga je spremenil v živega okostnjaka. Predlagam, da se nehajo snemati tudi ameriški film. Bilo bi logično, saj je odšel poslednji upornik, poslednji igralec in režiser z jajci, ki je konec šestdesetih na novo izumil ameriški film. In če umre izumitelj, je prav, da preneha obstajati tudi njegov izum, še posebej, če ga je hotel tudi sam končati sredi sedemdesetih, ko je posnel film z naslovom The Last Movie. 

Gospod Hopper, imeli ste prav, they blew it.

Smrt Garyja Colemana, nekdanjega zvezdnika serije Diff’rent Strokes, ki je včeraj nenadoma umrl za posledicami možganske krvavitve, me je prizadela tudi zavoljo dejstva, ker sem ga malce nazaj gledal v filmu Midgets vs. Mascots, kjer se je norčeval iz svojega finančnega stanja in težav s kariero, kjer mu zadnja leta ni šlo preveč dobro. Umrl je star 42 let, kar je srhljivo malo in tudi zato še bolj šokantno. Najprej sem ujel novico, da je v kritičnem stanju in upal, da se bo pobral, potem pa so nekaj ur kasneje sporočili, da je umrl. Škoda, no, poba je bil del moje mladosti.

Evrosong 2010: Finalni večer

29.05.2010 ob 22:58

Oba polfinalna izbora sta me presenetila z nekaj dobrimi in za Evrosong neobičajno kvalitetnimi songi, kjer je kič prvič nadomestila glasba. Da so recimo Hrvaška, Malta in Makedonija ostali zunaj, je grda krivica, ki je ne razumem povsem, pa četudi pravijo, da je Evrosong še vedno le politična kuhinja. Ostale pesmi, ki so šle v finale, so v bistvu okej, seveda z nekaj izjemami, ki pač morajo ujeti kič in poanto te prireditve, ki ji je šov in bistvo itak speljala Lady Gaga, če smo iskreni. Jp, to, kar je bil nekoč Evrosong, je sedaj Lady Gaga, kar pomeni, da je Evrosong ubral malce drugačno taktiko in morda nekoliko razočaral svoje najbolj zveste privržence, kjer je tudi ogromno gejev, ki letos prav tako ne bodo orgazmirali.

Dovolj filozofije, gremo h glasbi:

  1. Azerbajdžan, moja favoritka iz predtekmovanja, za katero držim pesti tudi danes. Poleg Hrvaške, ki je žal izpadla, je tole najbolj kvaliteten komad celotne prireditve, če me vprašate za mnenje. Punci je ime Sofura, stara je vsega 17 let, poje kot Beyonce in Leona Lewis, zgleda pa kot Miley Cyrus, kot sem povedal že v enem izmed prejšnjih zapisov. Samozavesten in dodelan nastop, kapo dol.
  2. Španija, prva izmed štirih držav, ki so se v finale uvrstile že prej. Cirkuška pesmica s cirkuško koreografijo, simpatično, poslušljivo, a nič več kot to. In dali so mu še eno možnost, saj ga je pri prvem nastopu zmotil nek gledalec. Pesem ni slaba, a še vedno mi ne potegne v pravem pomenu besede, pa četudi imam občutek, da bi pasala v kak film Pedra Almodovarja.
  3. Norveška, skandinavski Marko Vozelj. Balade so mi ponavadi všeč, toda tale je bila kljub okej vokalu precej dolgočasna.
  4. Moldavija, isti občutek kot prvi večer, pač tipična dance štanca, podložena z ravno prav kičasto koreografijo, ki jih publika Evrosonga obožuje. No ja, vsaj nekoč je bilo tako, kar pomeni, da so letos eni redkih, ki premorejo tako živahne barve in make up, ki ga lahko nosiš tudi za pusta.
  5. Ciper, zame ta pesem ni presenečenje, saj je dobra in zelo spevna. Poba je pač ciperski Justin Bieber, no ja, eden izmed bratov Jonas, ravno prav pocukran, da je všeč pridnim dekletom, in z dovolj dobrimi pevskimi sposobnostmi, da ne fuša. Skratka, povsem dober nastop. 
  6. Bosna in Hercegovina, še vedno me ne prepriča, niti malo, neatraktiven rock komad, ki bi ga Bon Jovi zavrnili že leta osemdeset.
  7. Belgija, evo ga, John Meyer in še ena izvedba pesmi Walking in Memphis, na katero bi bil ponosen tudi Marc Cohn. Preprost in zelo učinkovit nastop, ki mu držim pesti.
  8. Srbija, Milan Stanković, kralj frizur, z glasbo Gorana Bregovića, ki bi jo odlično zapela tudi Severina, kot sem že zapisal. Jp, Stanković ima tako kul frizuro, da bi lahko v vrtec poslal tudi Justina Bieberja.
  9. Belorusija, evo ga, Raay iz naših Turbo Angelsov. Pesem mi je bila všeč že v predtekmovanju, kljub temu, da je pocukrana, mi sede na dušo, zato podpiram tudi krila na pevkah, ki so v kontekstu balade in zgodbe.
  10. Irska, še ena lepa balada, za katero sem navijal že v drugem večeru. Jebat ga, od nekdaj mi izven hip hopa sede lagani pop, kjer so tokrat dobro učinkovale tudi “braveheart” piščali.
  11. Grčija, drži, ko tele postavne pubce zagledajo ženske, lahko rečejo le: “Opa.” Drugače pa mi pesem kljub žurka ritmu ne potegne. Jp, ko smo Grkom tudi Slovenci dali denarno pomoč, bi prav tako morali reči: “Opa.”
  12. Anglija, spomin na čase, ko je raztural Rick Astley, ki bi ga na odru videl veliko raje od tegale mladiča, ki me ni uspel prepričati. Tudi zaradi fušranja na koncu pesmi.
  13. Gruzija, najboljši vokal prireditve in pesem, ki je moj glas dobila že v predtekmovanju. Plus plesalci, ki bi jih v skupino Total Knockout kot za šalo vzel naš Ricky.
  14. Turčija, čeprav ne padam na rokovske pizdarije, mi je tale pesem všeč, saj je narejena dobro in dovolj karizmatično, da potegne čez meje svojega konteksta.
  15. Albanija, albanska Alenka Godec, ki me je kljub dance štanci pozitivno presenetila že v prvem večeru. Povsem okej komad.
  16. Islandija, neupravičena uvrstitev v finale, kljub podlagi, ki bi ji lahko naredil tudi David Guetta. Tečna pesem, kjer si bom še enkrat dovolil malce nesramnosti in zapisal, da bi lahko pevka sedla na vulkan in preprečila izbruh, če je že ravno iz Islandije, mar ne.
  17. Ukrajina, čisti safer, naravnost iz filma Twilight, kjer bi se vanjo brez dvoma zacopal Edward Cullen. Vokal je super, toda tak imidž in poza, no ja, statement, mi ne potegneta najbolj.
  18. Francija, najbolj žurerski komad prireditve, še en Coco Jambo in miganje, ki ga je brez dvoma oponašala cela dvorana. Kul komadič, za dobro voljo in sprostitev.
  19. Romunija, Toni Cetinski in Shania Twain, ki sta povprečno štanco nadgradila z odlično interpretacijo in karizmatičnim nastopom. Pesem mi je bila boljša kot v prvem večeru, še vedno pa me moti beden refren.
  20. Rusija, hladen sem ostal že v prvem večeru, verjetno zaradi polomljene angleščine, ki pa jo, to pa moram priznati, spremlja lepa melodija.
  21. Armenija, pesem “perzijske princese” sicer zveni dosti bolje kot v predtekmovanju, toda punca še vedno ne poje dovolj dobro, da bi si zaslužila finale.
  22. Nemčija, kot da bi Lily Allen odpela pesem Bjork, ali kot da bi Bjork prisilili, da mora odpeti pesem Lily Allen ali pa Pixie Lott. Na kratko, super pesmica, ki ji držim pesti.
  23. Portugalska, moja favoritka iz polfinala, lepa, res lepa baladica, kjer ne moti niti to, da ni v angleščini.
  24. Izrael, jp, to je tisti lepi deček, ki bi ga posvojile vse mamice, in ki je malce zafušal v predtekmovanju. Boljše od Norvežana, a vseeno nekoliko dolgočasna baladica, ki jo je poba na koncu spet malce zafušal, kar je škoda.
  25. Danska, kičasto in osladno, a vseeno dovolj spevno, da ne ugasnem televizije. Če ne bi dodali malo rokerskega rifa, bi šlo za enega redkih tipičnih Evrosong komadov, ki jih danes skoraj ni več.

Moji favoriti: Azerbajdžan, Ciper, Belgija, Irska, Gruzija, Francija, Nemčija, Portugalska

Rezerva: Srbija, Belorusija, Izrael

Vmesni komentar:

Niti enega glasova ne bi dal Islandiji, Norveški, Danski, Rusiji, Armeniji, Moldaviji, Bosni in Hercegovini in seveda Angliji, ki je imela daleč najslabši komad prireditve. Če moram po izpadu Hrvaške in Malte izbrati najboljšo pesem, stavim na Azejbardžan, ki mu sledijo Nemčija, Francija in Portugalska. Prav tako kul so seveda Gruzija, Belgija, Irska in Ciper, nič pa ne bo narobe, če bi zmagali tudi Srbija in Belorusija. Moji najdražji so poleg Grkov všeč še Azejbardžan, Francija, Izrael in Nemčija, kar pomeni, da se ne strinjava le pri Grkih, ki so pač “opa” in nič drugega, če me vprašate za mnenje. Nastopi so minili hitro in tekoče, tretja voditeljica pa mi čedalje bolj vleče na Juliette Binoche. Dejansko dobre pesmi, no ja, vsaj polovica njih, kar je vsaj zame lepo presenečenje. In šov, o katerem lahko v Sloveniji le sanjamo. Jebat ga, Slovenija je pač dežela, ki še vedno nima pojma kaj je poziranje na odru, kaj pa nastop na podelitvi Prešernovih nagrad. In zato smo tam, kjer smo. In tam, kjer bomo za vedno. Pač na stopnji narodnozabavnega rocka, ki potegne na povprečnih vaških veselicah.

Glasovanje:

  • Presenečen sem nad točkami za Dansko, ki je imela dejansko slabo pesem, toda kot sem že povedal, bila je edina, ki je nekako ohranila melodijo tipičnih evrosongovskih pesmic iz preteklosti.
  • Vesel sem, da gre Belgijcu dobro, saj je imel super pesem.
  • Joj, je smešno tole kolegialno glasovanje, ki ga države iz istih blokov furajo že od nekdaj.
  • Pa dobro, da lepe točke dobiva tudi Azerbajdžanka, ki je za Evrosong vendarle nekoliko premoderna.
  • Odlično gre za Nemčiji, ki lahko na koncu celo zmaga, kar bi bilo prav okej.
  • Presenetljivo visoko pa so Turki, za katere sem bil prepričan, da so preveč divji za ciljno publiko Evrosonga. Očitno so v igri geji, ki jih je navdušil glam rock imidž.
  • Itak, Slovenci so glasovali za Dansko, kar je jasno, saj smo na Evrosong poslali Kalamare in Žlindro. Bedno, res, še ko glasujemo smo kmeti.
  • Portugalski gre zelo slabo, kar je škoda, saj so imeli lepo baladico. Pa Cipru tudi, kar mi prav tako ni kul, saj poba ni pel slabo.
  • Solidno gre tudi Franciji, za katero pa sem vseeno pričakoval malce več navdušenja.
  • Azejbardžan popravlja svoje točke, kar je zelo dobro, saj gre, kot sem že povedal, za najboljšo pesem celotnega šova.
  • Zelo visoko je tudi Romunija, kjer je tečen refren rešila odlična interpretacija in še boljša scenografija, kjer sta se pevec in pevka znašla več kot prepričljivo, tudi zavoljo dobroh vokalov.
  • Srbiji ne gre najbolje, pa četudi je bila pesem dobra, očitno zaradi preveč mehkega pevca, na katerega mestu bi tudi sam raje videl kakega mačota, recimo Željka Joksimovića.
  • Turčiji gre res presenetljivo dobro, kar dokazuje, da se okus Evrosong publike spreminja. No ja, če so lahko zmagali Lordi, lahko zmaga vsak, mar ne.
  • Tudi Armenka preseneča, saj je imela slab vokal, a očitno dovolj zanimiv stas za moške glasovalce, ki so jo pač gledali z zamaški v ušesih.
  • Eva ga, zmagala je Nemčija, kar je okej, saj je bila zelo všeč tudi meni. Poleg Azerbajdžana je bila moja favoritka.
  • Punci je ime Lena, stara je 19 let, ta hip pa je postala zmagovalka novega Evrosonga. Čestitke in vprašanje: “Ali moram peti ta hip?” Ne, Lena, lahko poješ tudi jutri :)

Jp, Slovenija je v predtekmovanju zasedla 16 mestu, kar je nasmejalo celo Andreja Hoferja.

Recenzije: Prince of Persia: The Sands of Time, Shrek Forever After

28.05.2010 ob 20:53

PRINCE OF PERSIA: THE SANDS OF TIME

Uf, kako slaba izbira za kultnega perzijskega princa Dastana je Jake Gyllenhaal. Tako zelo slaba, da pokvari vse vsaj približno solidno nastavljene prizore, kjer se zaman trudijo še nikoli tako blesavi Ben Kingsley kot kraljev brat Nizam, zabavni in skulirani Alfred Molina kot šejk Amar in malce afnasta Gemma Arterton kot alamudska princesa Tamina. Ko sem leta 2007 videl film The Last Legion, kjer je prav tako igral Ben Kingsley, sem bil prepričan, da nižje ne gre. Sedaj sem videl Perzijskega princa, ekranizacijo izjemno popularne računalniške igre, in ugotovil, da sem se zmotil. Jp, tole je še slabše, še bolj neprepričljivo in še bolj neumno od Legije. Nekje na stopnji pizdarije G.I. Joe, se pravi na stopnji, kjer se bodo za glavo držali tudi otroci. Režiser Mike Newell je dneve filmov Štiri poroke in pogreb in Donnie Brasco pustil daleč za sabo in se mi zameril že s filmom Harry Potter and the Goblet of Fire, Orlando Bloom, ki se je prav tako potegoval za vlogo princa Dastana, pa bi bila vsekakor boljša izbira od Gyllenhaala, ki izgleda kot redneck, ki si je pač pustil dolge lase, da bi v posteljo dobil kako lokalno lovačo. Slab film, slabo odigran, z izjemno površno dramaturgijo, blesavimi prizori, kjer vsi samo nekaj kričijo, nespontano atmosfero in prazno režijo, kjer je zanimiv le Richard Coyle kot Dastanov brat Tus, pa še to samo zaradi tega, ker je nekoč igral v izjemno zabavni seriji Coupling. Povedano na kratko, če želiš Pirate s Karibov, vse kar lahko dobiš pa je Perzijski princ, počakaj. Plus skuliran prizor z noži v templju, ki je pravzaprav edina dobra stvar celega filma.

Ocena: izguba časa

SHREK FOREVER AFTER

Četrti Shrek je moralka o tem, da si mora moški ne glede na karkoli še vedno vzeti čas zase, vsaj za to, da lahko v miru prdi, gleda fuzbal, si vrta po nosu in pije pir. In prav ti solo trenutki manjkajo našemu Shreku (Mike Myers), ki cele dneve preživlja z ženo Fiono (Cameron Diaz) in pazi na tri majhne otroke, ko ima minutko časa, pa ga napadejo prijatelji in turisti, ki od njega zahtevajo avtograme in vragolije. Drži, Shrek je v krizi srednjih let, ali še bolje, v krizi identitete, kot nekdanji motorist, ki pogreša veter v laseh, ali kak stari plajboj, ki bi rad spet preganjal mlada dekleta. Zato nasede mikavni ponudbi zlobnega in hinavskega Rumpelstiltskina (Walt Dohrn), ki mu ponudi enodnevni odklop, kjer bo spet stari dobri “grdobec”, ki se ga bodo bali in bo lahko po mili volji namakal v blatni kopeli. Jp, četrti Shrek je pavšalna reciklaža Fausta, za razliko od zelo slabega tretjega dela, ravno prav temačna in vseeno zabavno skulirana zgodbica, ki ujame kvaliteto prvih dveh delov in ponudi vrhunsko animacijo ter kot vedno odlične glasovne interpretacije vseh glavnih likov, kjer svojih pet minut spet ujameta Eddie Murphy kot Donkey in Antonio Banderas kot Puss in Boots, ki ga tokrat matrajo odvečni kilogrami. Četrti Shrek ima vse tisto, kar je manjkalo tretjemu, in vse tisto, kar sta imela prvi in drugi, zato lahko mirne duše zapišem, da smo še enkrat dobili zelo dobro animirano poslastico, ki kot za šalo preseže okvire standardnih risank in se uspešno upira klišejem. Resda ne tako revolucionarno kot prva dva dela, a še vedno dovolj prepričljivo, da popravi midž, ki ga je pošteno zamajal tretji del.

Ocena: vredno ogleda

Evrosong 2010, drugi večer

27.05.2010 ob 22:01

Pa tudi tokrat začnimo s predstavitvijo pesmic, ki bodo glavne v drugem predizbornem večeru:

  • Litva, Dino Dvornik stil, dobrer nastop, zabavno in kvalitetno, prava maškerada, ki je dosegla svoj namen.
  • Armenija, solidna glasbena podlaga, kjer vokal spominja na Rebeko Dremelj, kar seveda ni najbolj dobro, pevka pa bi namesto na oder Evrosonga bolj pasala v Perzijskega princa namesto Gemme Arterton.
  • Izrael, pevca bi seveda posvojile vse mamice in ga dale za moža svojim hčeram, sicer pa povsem okej baladica in soliden vokal, ki ga je malce zmanjkalo v ključnem momentu.
  • Danska, lep duet, ravno prav kičasto in patetično, toda za moj okus preveč sladka glasbena podlaga.
  • Švica, švicarski zlati deček, kot je rekel Andrej Hofer. Hm, morda ima v hlačah res zlata jajca, toda njegov nastop me kljub okej vokalu ni prepričal.
  • Švedska, všečna glasba, malo moteč vokalček, ki spominja na meketanje, a na koncu vendarle dostojen nastop, kot da bi gledal sestro igralke Kate Hudson.
  • Azerbajdžan, končno en kvaliteten komad, pravi r&b, ki bi ga z veseljem zapeli tudi Beyonce in Leona Lewis. Punca, ki sicer zgleda kot Miley Cyrus, je stara vsega 17 let, kar je še en dodaten razlog za pohvalo.
  • Ukrajina, uvodni glas kot Nick Cave, stajling kot Lady Gaga, nato pa odličen in močan vokal kot Christina Aguilera, plus rokerska podlaga. Na odru je stala sama, kar je bilo okej, vse skupaj pa je bilo malce preveč temačno, malce preveč v stilu filma Twilight, kjer je treba furati še safer. Jp, plesalcev ni bilo zavoljo dejstva, da jim pevka ne bi pregriznila vratov.
  • Nizozemska, tipični evrosongovski kič, ki ga je letos bolj malo. Da je avtor nekoč napisal pesem za Smrkce, se pozna tudi tokrat, kar pomeni, da bi pevka odlično pasala tudi v vlogo Smrkete.
  • Romunija, dobra finta dueta za klavirjem, a žal preveč štancast komad, ki sicer gre v uho, a je zlajnan že pri prvem poslušanju. On je zgledal kot Toni Cetinski, ona pa kot Shania Twain, pela sta dobro, na koncu pa je vse skupaj izpadlo dovolj okej, kljub lajna podlagi, ki jo je rešila dovolj izvirna interpretacija. 
  • Slovenija, jebat ga, v vsem tem dreku, tole niti ni tako zelo slabo. Jp, malo patriota se je prebudilo v meni. Priznati moram, da je nastop glasbeno in vokalno njihov najboljši doslej, le to mi ni jasno, zakaj so tako zelo leseni in zakaj stojijo čisto na začetku odra. V bistvu sem presenečen, da me ni prijelo srat in da mi komad prvič ni zvenel kot čista katastrofa.
  • Irska, čudovita balada, na katero bi bil ponosen tudi Johnny Logan.
  • Bolgarija, dobra koreografija, mačo pevec z dobrim vokalom, ki je dobro koketiral s publiko in spominjal na Russella Crowea. Dance scena resda ni moja scena, a komad je povsem dostojen predstavnik žanra, ki bi ga lahko naredil tudi David Guetta.
  • Ciper, še en mladiček, očitno ciperski Justin Bieber, ali še bolje, brat Jonas, z okej pesmico in dobrim vokalom.
  • Hrvaška, brez dvoma eden najboljših komadov celega Evrosonga. Super vokalistke, super mešanica popa in r&bja, predobro za tole evrotrash sranje.
  • Gruzija, še ena kul pesmica, z okej koreografijo in zelo dobro pevko.
  • Turčija, rokersko in udarno, pa ravno prav pozersko in karizmatično, povsem netipično za Turke.

Moji favoriti:

Litva, Azerbajdžan, Irska, Ciper, Bolgarija, Hrvaška, Gruzija

Pogojno:

Izrael, Ukrajina, Romunija, Turčija

Komentar:

Če sem iskren, moram zapisati, da je bilo presenetljivo veliko dobrih komadov, kjer je glasba res zasenčila tipični evro kič. Nad vsemi je seveda Hrvaška, sledi pa ji Azerbajdžan. Najbolj goreči oboževalci Evrosonga bodo verjetno razočarani, saj niso dobili prave doze trasha, vsi ostali pa presenečeni, da je evropska glasbena kuhinja postregla z dovolj kvalitetno stopnjo trendov in vokalov. Kot sem zapisal že pri prvem večeru, Lady Gaga je sedaj evrosongovski kič, Evrosong pa postaja nekaj povsem drugega, no ja, vsaj tak občutek sem dobil, morda tudi zato, ker vedno znova pričakujem le cirkus in cel kup blesavih pesmi. Da ne pozabim, finta, kjer so v torek pokazali mini verzije voditeljev, je bila danes še boljša, saj so dodali še starejše inačice. Brez računalniške animacije, da se razumemo.

Kdo je šel v finale:

Gruzija (zasluženo in najboljši vokal večera), Ukrajina (naj bo), Turčija (naj bo), Izrael (naj bo), Irska (zasluženo), Ciper (zasluženo), Azerbajdžan (bravo, več kot zasluženo), Romunija (naj bo), Armenija (nezasluženo) in Danska (nezasluženo).

Zadnje misli:

Uf, ogabna krivica za Hrvaško, ki je imela zares dobro pesem, očitno preveč kvalitetno za butasta ušesa Evrosonga. To je vse, kar lahko rečem na koncu.

Evrosong 2010: Dve veliki krivici prvega večera

26.05.2010 ob 18:17

Thea Garrett: My Dream (Malta)

YouTube slika preogleda

Gjoko Toneski: Još ja imam silata (Makedonija)

YouTube slika preogleda

Kulti in klasike: Hour of the Gun

26.05.2010 ob 17:48

HOUR OF THE GUN

Vesterni, ki so tako ali drugače obdelali življenje bratov Earp, Doca Hollidayja in Ikea Clantona, junakov zloglasnega obračuna pri O.K. Corralu, so se , vsaj tak občutek imam, ponavadi končali prav s tem obračunom, kar pomeni, da je Hour of the Gun, ki ga je režiral John Sturges, prav tako avtor filma Gunfight at the O.K. Corral iz leta 1957, nekaj posebnega. Povedano drugače, Hour of the Gun je nadaljevanje filma Gunfight at the O.K. Corral, kjer na željo studijskih šefov vse glavne vloge igrajo drugi igralci. Torej zgodba o tem, kaj se je z legendarnimi liki divjega zahoda dogajalo po strelskem obračunu, ko sta se Wyatt Earp (James Garner) in Doc Holliday (Jason Robards) pred sodiščem zagovarjala, da streljanje na tolpo Ikea Clantona (Robert Ryan) ni bilo neupravičeno. Drži, Ike Clanton, sicer huda baraba, ki bi jo morali že zdavnaj poriniti za zapahe, je imel tako veliko moč, da je zatresel celo ugled bratov Earp in vplival tudi na lokalnega šerifa, ki prav tako ni prenesel zvezdniških in morda nekoliko prepotentnih bratov ter njihovega najboljšega prijatelja Doca Hollidayja. Prav zato Wyatt Earp in Doc Holliday v tem filmu postaneta odpadnika, osamljena maščevalca, lone rangerja in gunslingerja, ki bi Clantonu sicer rada vrnila na zakonit način, toda to na divjem zahodu, kjer za tvojo glavo razpišejo nagrado, preprosto ni bilo mogoče. Ali kot pravi Doc, ki jih v enem izmed boljših prizorov filma dobi na gobec od Wyatta: “Nimaš nalogov za aretacijo, ampak dovoljenje za lov. Če misliši ubijati kot jaz, lahko tudi piješ kot jaz.” Kljub hudi konkurenci še vedno povsem dostojen in dobro narajen predstavnik žanra, ki mu čas dejansko ni prišel do živega.

Ocena: vredno ogleda

Recenzija: Trailer Park Boys: The Movie, Spanglish

26.05.2010 ob 14:38

TRAILER PARK BOYS: THE MOVIE

Ker nisem videl istoimenske in v Kanadi izjemno popularne tv serije, kjer so bili ravno tako glavni Ricky (Robb Wells), Julian (John Paul Tremblay) in Bubbles (Mike Smith), trije ne ravno bistri možakarji in rezidenti prikoličarskega naselja, ki bi odlično pasali tudi v kak film bratov Coen, na srednjo šolo, kamor je hodil Napoleon Dynamite, in v ekipo filmov Super Troopers in Reno 911: Miami, ne morem reči ali je film boljši ali slabši od serije. Lahko pa rečem, da ni ravno moja scena, vsaj ne toliko, da bi mu pel hvalnice in ga proglašal za odlično komedijo. Štosi so na trenutke resda izvirni, liki pa tako zelo posebni, da jih boste težko našli drugje, toda vseeno gre za klišeje že videnih komedij, ki premalokrat zares zabavajo gledalce. Naši trije junaki tokrat ropajo mašine s kovanci, Ricky se ukvarja še s svojo punco, ki mu je pobegnila v strip bar, Bubbles, ki močno zabava že s svojimi očali, pa pazi na svoje preštevilne mačke. Odštekana komedija, ki  preveč časa nameni imidžu in pozabi na prave humorne situacije.

Ocena: vredno ogleda

SPANGLISH

Fatalno predolga, premalo očarljiva, zmedena, premalo zabavna in razvlečena komična drama, ki jo iz zagate vlečeta le Tea Leoni in Cloris Leachman. Film, ki je hotel iz Adama Sandlerja narediti resnega igralca. Film, ki ne zna nikoli zares dobro premešati komedije in drame. In film, ki teče počasi, razvlečeno, moteče in zoprno. Kot Američan, ki ne razume špansko. In kot Španec, ki ne zna angleško. Pač zgodba o Američanu, o kuharju Adamu Sandlerju, ki ga zmeša mehiška služkinja Paz Vega, kar je jasno, saj njegovi ženi Tei Leoni pride prehitro, tako hitro, da njemu še vstane ne. Impotentno frigidna komedija, kjer je zares zanimiva le kultna Cloris Leachman, ostarela mama Tee Leoni, ki pravi, da ima rada prav vse.

Ocena: izguba časa

Evrosong 2010, prvi večer

25.05.2010 ob 22:23

Pa začnimo s tekmovalnimi songi, ki gredo letos v prvem večeru takole:

  • Moldavija, tipična dance štanca, ki jo spremlja ravno prav kičasta kostumografija. Okej vokali, suverena korografija, glasbeno pa nič posebnega.
  • Rusija, resda v angleščni, ki pa se sliši kot ruščina, kot da bi pel Ivan Drago iz četrtega Rockyja. Lepa glasbena podlaga, ki pa jo pokvari solzav vokal pevca Petra Nalitcha, sicer velikega zvezdnika svetovnega spleta, ki je z enim izmed svojih posnetkov na YouTubeu nabral več kot tri milijone klikov. Jebat ga, pričakoval sem več.
  • Estonija, kot da bi poslušal kak britanski fantovski bend. Tole pač ni brit pop, ampak eston pop. Po svoje zanimivo, toda pusto in malce dolgočasno.
  • Slovaška, kot da gledal Jacksonov Earth Song z veliko manjšim budžetom. Prijetno za uho, a nič posebnega. Plus ostarela in okrogla vila, kar je bila dobra finta. Manjkala je bolj udarna glasbena podlaga z malce več powerja.
  • Finska, rusko ciganski melos, kjer je bila tudi harmonika bele barve. Pesmica za kozaški žur ali pa za razbijanje steklenic na vaški veselici.
  • Latvija, tretja sestra Olson s slabim vokalom in konfuzno glasbeno podlago, ki je vžgala le v zadnjih tridesetih sekundah komada.
  • Srbija, jp, ovo je Balkan, z glasbo Gorana Bregovića, ki bi pasala tudi Severini. Tipiček zgleda kot mlajši brat Davorja Borna, vse skupaj pa sploh ni tako zelo slabo. Drži, frizura je kot ustvarjena za Evrosong, nanjo pa bi bil ponosen tudi Justin Bieber.
  • Bosna in Hercegovina, še ena v angleščini, kar je škoda, pa rokerska, kar je škoda še enkrat. Nič Bosne in Hercegovine, le pevec, ki glumi nekaj kar ni. Še Toše je pogorel z angleškim komadom, kaj potem ne bo tale model, ki sem ga pozabil že med petjem.
  • Poljska, pravljica z jabolkami, kjer sem dobil občutek, da bo ena izmed plesalk pojedla še gledalce, lepa koreografija, glasba pa mučna in preveč nespevna, pač za kak poceni mjuzikl, ne pa za oder Evrosonga.
  • Belgija, zelo podobno pesmi Walkin in Memphis Johna Meyerja, a vseeno dobro in spevno. Jp, dovolj je bil le on in njegova kitara.
  • Malta, Liza Minnelli v mladih letih, naravnost iz filma Cabaret in s čudovito balado ter odličnim vokalom. Kapo dol, tudi za krilatega angela.
  • Albanija, kot da bi gledal in poslušal Alenko Godec. Pač še ena plesna štanca, toda narejena povsem solidno in z divjakom na violini, ki ga je bilo premalo. Dejansko dober komad.
  • Grčija, nastop za žensko publiko, kjer so plesalci zasenčili pevca. Zelo energičen nastop, povsem v grškem stilu, manjkal pa je dosti boljši vokal. Tipični grški komad, kjer moški rabijajo flaše, ženske pa v zrak mečejo modrčke. Opa.
  • Portugalska, še ena lepa balada, tokrat v domačem jeziku, kar je glede na preveč angleščine v drugih nastopih več kot dobrodošlo.
  • Makedonija, stil Tošeja Proeskega, dobro odpeto in s prepričljivo glasbeno spremljavo. Lagani pop rock, kjer je dobro učinkoval tudi rap vložek, kjer je bila v kontekstu tudi plesna koreografija in kjer je v polno zadel tudi kitarski solo.
  • Belorusija, pocukrano, a vseeno dobro znotraj konteksta balade in romantičnega nastopa, ki naj bi božal dušo. Prav zato so učinkovala tudi metuljeva krila na ženskih backvokalistkah.
  • Islandija, slaba štanca, v vseh pogledih. Če mi dovolite malo nesramnosti, pa lahko zapišem, da bi pevka morala sesti na vulkan in bi z ritjo zaprla možnost izbruha.

Moji favoriti:

Belgija, Malta, Portugalska, Makedonija in Belorusija.

Pogojno:

Srbija, Albanija in Grčija.

Komentar:

Andrej Hofer žal ni bil kos nalogi, še posebej, ko je hotel biti zabaven. Pogrešal sem malo več kiča, malo več šova, malo več spektakla, saj pesmi niso bile tako dobre, da bi lahko rekel, da je namesto tega v ospredju glasba. Jebat ga, skoraj tako, kot da bi gledal Emo ali pa Doro. Očitno je tudi Evrosong ujela recesija, saj je bil oder pri praktično vseh nastopih zelo skromno opremljen. Nekoč je bil prav Evrosong bistvo kiča, zdaj pa je to nalogo prevzela Lady Gaga, ki več kiča premore že zjutraj, ko zleze s postelje. Voditelja nista bila nič posebnega, zelo zabavna pa je bila fora z njunimi mini verzijama. Upam, da četrtkov večer ponudi več dobrih komadov.

Kdo je šel v finale:

Bosna in Hercegovina (nezasluženo), Moldavija (okej), Rusija (nezasluženo), Grčija (čudil bi se, če ne bi), Portugalska (bravo), Belorusija (bravo), Srbija (naj bo), Belgija (zasluženo), Albanija (naj bo) in Islandija (nezasluženo).

Zadnje misli:

Uf, grda krivica za Makedonijo in še grša za Malto, ki je imela enkraten komad tudi izven meril Evrosonga. Očitno je bil prav to razlog, da so jo tako ogabno prezrli.

Pop Corn: Kingston

25.05.2010 ob 15:00

Še ena zabavna in sproščena oddaja, tokrat s člani zasedbe Kingston, ki bo junija praznovala petnajstletnico delovanja na slovenski glasbeni sceni. V etru sta se oglasila Zvone in Dejan, ura pogovora pa je minila kot za šalo.

Jutri pa pride Tomaž Domicelj, legenda, s katero se bo res zanimivo pogovarjati. Glejte, če bo čas, ob 20. uri zvečer, v oddaji Pop Corn, na VTV televiziji. In s ponovitvami v četrtek ob 10.30 ter nedeljo ob 18.45.

Recenzije: Robin Hood: Men in Tights, Robin Hood: Prince of Thieves, Robin and Marian, The Adventures of Robin Hood, Robin Hood (Disney)

25.05.2010 ob 02:25

THE ADVENTURES OF ROBIN HOOD

Tale verjetno najbolj znana in čislana verzija Robina Hooda se prične s spletkarjenjem, kjer blestita Basil Rathbone, nothinghamski šerif, in Claude Rains, princ John, ki sanja o prevzemu prestola in upa, da bo kralj Richard umrl v kaki bitki. In potem pride Errol Flynn (v igri je bil James Cagney), mož v zelenih pajkicah, ki Robina Hooda, glavnega frajerčka sherwoodskih gozdov, pooseblja fenomenalno, pa četudi za današnje čase deluje nekoliko smešno in kot dober razlog za parodijo. Toda takrat so bili drugi časi, kjer se je tale verzija ponašala z orjaških budžetom dveh milijonov dolarjev in kar dvema režiserjema (Michael Curtiz & William Keighley), ki sta gledalce osupnila in navdušila s prvovrstno pustolovsko zabavo. Odlična je tudi scenografija, ki nas popelje v dvanajsto stoletje, svojih pet minut pa seveda vzame tudi Olivia de Havilland, ki uživa v vlogi Maid Marian. Prizor, ko gospodič Loxley z jelenom na hrbtu vkoraka na gala večerjo Princa Johna, je seveda sparodiral Mel Brooks, ki pa se je večji del filma Robin Hood: Men in Tights posvečal norčevanju iz Costnerjeve verzije. Igra je za današnje čase seveda nekoliko lesena in zadržana, ali če hočete, preveč gledališka, spektakularni akcijski prizori in karizma Errola Flynna pa sta še vedno dovolj, da si tale film ogledam raje kot najnovejšo verzijo z Russelom Croweom. Magari iz firbca in zavoljo tega, ker je del najbolj prestižne zgodovine Hollywooda. Všeč mi je tudi dejstvo, da se proračun pozna na vsakem koraku, pa četudi moderni gledalec zlahka opazi, da gre za “kartonaste kulise”, so pa zato boljši prizori na lokaciji, ki učinkujejo še danes. Stari dobri swashbuckling, ki jih danes ne delajo več. In seveda film, ki bo najbolj všeč vašim babicam. Brez dvoma tudi zaradi kultnega lokostrelskega dvoboja, ki se se mu izognile vse kasnejše verzije, z izjemo Disneyjeve risanke. In morda tudi zaradi romantike, ki je spominjala na Romea in Julijo.

Ocena: 5/10

ROBIN HOOD: MEN IN TIGHTS

Da sem fan Mela Brooksa, ni treba posebej poudarjati. Že kot mulec sem padal na štose filmov History of the World in Space Balls, ki sta bila poleg filmov Top Secret, Airplane in The Naked Gun moji najljubši komediji. Prav Brooks je bil pionir žanra parodije, ki ga je na začetku kariere enkratno fural tudi Woody Allen in ki so ga prav s filmom Airplane odlično nadgradili brata Zucker in Jim Abrahams, kultni trio ZAZ. Robin Hood, po katerem je Brooks posnel samo še premalo prepričljivo Draculo, resda ni tako odštekan, inovativen in nepozaben kot recimo Space Balls, History of the World, High Anxiety in Blazing Saddles, toda vseeno je daleč pred vsemi novejšimi in strašno slabimi parodijami, ki so uničile nekoč vrhunski žanr. Dejansko gre za zadnji zares zabaven Brooksov filmček, ki premore dovolj smešnih gagov, sekvenc in dialogov, da gledalec ne ostane na hladnem in da se zaveda, da gleda prebrisano in dovolj kvalitetno parodijo, kjer štosi niso le na prvo žogo. Brooks je znal vedno odlično združiti parodiranje aktualnih uspešnic in finte, ki so bile všeč tudi tistim, ki jim zgolj norčevanje iz znanih hitov ne potegne preveč. To počne tudi tokrat, ko se pač norčuje iz Robina Hooda, kjer glavni igralec Cary Elwes useka tudi legendarno enovrstičnico: “Za razliko od nekaterih Robinov Hoodov znam jaz govoriti z angleškim akcentom,” kar je seveda direkten napad na Kevina Costnerja, ki je v svoji verziji pokal amerikanščino. Super je tudi zajebancija iz Botra, kjer je glavni Dom DeLuise, ki je igral v praktično vseh Brooksovih filmih, tudi zato, ker parodira Branda, ki je parodiral Branda v komediji The Freshman. Dobro je v uvodnih prizorih videti tudi Isaaca Hayesa, ki oponaša Morgana Freemana. Še vedno se glasno režim prizoru, ko Roger Rees, nottinghamski, no ja, rottinghamski šerif, princu Johnu (Richard Lewis) pove slabo novico. In prizoru, kjer se matrajo z deviškim pasom Maid Marian (Amy Yasbeck), kar me spomni na sekvenco filma Love and Death, kjer je Woody Allen isto počel s kraljico, ki jo je igrala Lynn Redgrave. Povsem okej pa je tudi zezanje iz Denzelovega Malcolm Xa, ki ga izvede Robinov kolega Ahchoo, katerega igra debitant Dave Chappelle. Gospod Brooks se na hitro pojavi v vlogi rabina Tuckmana, svojih pet minut pa ukrade tudi čarovnica Tracey Ullman, ki vzdihuje za rottinghamskim šerifom. Še vedno zelo zabavna komedija, kjer zelo malo štosev udari mimo, plus čedni Matthew Porretta kot Will Scarlet O’Hara, ki je potem leta 1997 zaigral Robina Hooda v tv seriji The New Adventures of Robin Hood. Stavek: “Dobro je biti kralj,” ki ga Brooksov Tuckman izgovori na koncu poroke, je seveda spomin na History of the World, začudnje, ko Ahchoo postane šerif, pa je seveda referenca na Blazing Saddles, ki ga Dave Chappelle tudi omeni. Dobra trivia za poznavalce filmov Mela Brooksa. In komedija, ob kateri vam nikakor ne bo dolgčas, pa četudi gre v bistvu za norčevanje iz praktično vseh prizorov filma Robin Hood: Prince of Thieves, kjer ne prizanesejo niti slepcu, ki ga tokrat dovolj zabavno igra Mark Blankfield, katerega se spominjam tudi iz pozabljene komedije Frankenstein General Hospital.

Ocena: 8/10

ROBIN HOOD: PRINCE OF THIEVES

Še vedno zelo gledljiva, zelo očarljiva, ravno prav romantična in verjetno najboljša verzija doslej. Tisti pravi swashbuckling, nostalgičen, pa vendar moderen in ravno prav akcijski, da se opazi razlika in nadgradnja inačice iz leta 1938, ko je bil v sherwoodskih gozdovih glavni Errol Flynn. Tokrat je glavni Kevin Costner, vroč in aktualen po Pleše z volkovi, vroč in aktualen tudi kot Robin Hood, za katerega je bil rojen. Odličen je tudi Alan Rickman, ki se v vlogi zlobnega nottinghamskega šerifa zabava vsaj toliko kot v Die Hardu, dobro asistira Morgan Freeman kot Robinov najboljši kompanjon Azeem, povsem okej pa se v zgodbo in z vlogo Marian zlije tudi Mary Elizabeth Mastrantonio, ki potem začuda ni trajala dolgo. Zgodba se prične v jeruzalemskih zaporih, kjer se znajdeta Robin in Azeem, ki seveda pobegneta in pripotujeta v Anglijo, kjer je nottinghamski šerif ubil Robinovega očeta (Brian Blessed) in dobil idejo, da bi med odsotnostjo kralja Richarda zasedel prestol. Akcijski prizori, kjer hkrati letita kar dve puščici, so narejeni odlično, pesem Bryana Adamsa boža dušo in je idealna podlaga za srednjevško love story, režiser Kevin Reynolds, ki je Costnerja že leta 1985 režiral v pozabljenem Fandangu, leta 1993 posnel zame odlični Rapa Nui, se leta 2002 vrnil k swashbucklingu s filmom The Count of Monte Cristo in leta 1995 Costnerjevo kariero uničil z ne tako slabim finančnim debaklom Waterworld, pa spretno združuje dramo, pustolovščino, akcijo in triler ter gledalcu podari zelo dinamičen, gledljiv in dovolj kvaliteten pop corn, ki mu žanrsko dejansko ne manjka ničesar. Na koncu kot veste za minutko prijaha Sean Connery, prvotna izbira za Robina Hooda pa je bil Cary Elwes, ki je vlogo potem igral v parodiji Robin Hood: Men in Tights.

Ocena: 8/10

ROBIN AND MARIAN

Film se prične s smrtjo kralja Richarda (Richard Harris), ki izdihne v naročju Robina Hooda (Sean Connery), zdaj možaka v letih, nadaljuje pa z enkratnim prizorom, kjer se po dolgem času spet zberejo vsi običajni osumljenci, Little John (Nicol Williamson), Will Scarlett (Denholm Elliott) in Friar Tuck (Ronnie Barker). Udarna igralska zasedba, ki se ji že v naslednji sekvenci pridružita tudi še vedno zlobni nottinghamski šerif (Robert Shaw) in prav tako ostarela Maid Marian, zdaj nuna, ki jo igra Audrey Hepburn, katera se je na velika platna vrnila po devetih letih pavze. Super uvod, ki nakaže dobro narejeno mešanico komedije in pustolovščine, ki jo režiser Richard Lester, vroč po Treh mušketirjih, vodi kot za šalo. Sproščeno, frajersko in izvirno, še posebej zavoljo dejstva, ker so vsi kultni junaki že v letih. In potem se prične ljubezenska zgodba, zelo romantični prizori, kjer sta Sean in Audrey kljub letom nepozabna.  Tudi zavoljo stavka: “Robin, hurt me, make me cry,” ki ga ona izreče pred ljubljenem v travi, in seveda zavoljo stavka: “I can’t stop smiling,” ki ga izreče v njegovem objemu po ljubljenju. Da on zine: “I don’t mind,” je seveda prav tako izredno kul, saj se zaveda, da je v njej spet prebudil žensko in dolgo pogrešano ljubezen, zavoljo katere si je nekoč celo rezala žile. Drži, Robin in Marian nista imela še v nobenem Robinu Hoodu tako veliko časa za ljubezen, tako veliko časa za romantične prizore, ki pa jih žal skali prihajajoči dvoboj z možmi nottinghamskega šerifa, ki se z Robinom pomeri solo in je dejansko pošten in pogumen možakar, kar je vsekakor presenečenje za gledalce in tudi za Robina. Dober film, dramsko in karakterno zelo dodelan, morda malce šibek v prizorih dvobojev in s šokantnim, pa vendar lepim in logičnim zaključkom, na katerega bi bil ponosen tudi William Shakespeare.

Ocena: 8/10

ROBIN HOOD

Uf, kako fino si je znova ogledati staro dobro Disneyjevo risanko, kjer je glavna klasična animacija in kjer ni prostora za megalomanske prizore, pri katerih ustvarjalci večkrat pozabijo na dušo in na vse tiste izredno prikupne in preproste like, ki jih tokrat kar mrgoli. Jasno, Robin Hood ni le animiran, Robin Hood je risanka, kjer so človeške junake nadomestile živali, kar je odlična ideja, ki učinkuje sto na uro. Tudi zato, ker imajo vsi živalski liki izjemno dodelane karakterje, ki se jih ne bi branil noben film. Tudi zato, ker princa Johna, ki je tokrat tiger, govori fenomenalni Peter Ustinov. In seveda zato, ker je zgodba speljana izredno gledljivo, kvalitetno, dinamično, zabavno in tako, da bo všeč vsem generacijam. Enkratna je tudi kača, ki asistira Johnu, nepozabni so prav vsi gozdni prebivalci, kjer so najbolj prikupni zajčki, čudovita je tudi Marian, tokrat lisička, nič slabši ni Little John, sedaj medved, dovolj skuliran pa je seveda tudi Robin Hood, tokrat lisjak, ki se rad našemi v različne like, da vedno znova pretenta princa Johna. Jp, petelin mi je potegnil na Johnnyja Casha, presenetljiva in morda kanček moteča pa je moderna jazzy podlaga pri akcijskih sekvencah. Super risanka, dejansko brez napak in s prizori, ki jih še vedno nosimo v srcu in spominu. V bistvu rimejk inačice z Errolom Flynom, le da zastavljen bolj moderno in zavoljo tega toliko bolj učinkovito.

Ocena: 9/10

SORODNI ZAPISI:

robin-hood-na-sto-in-en-nacin/

recenzija-robin-hood/

Gartner Goes Hitler

24.05.2010 ob 20:20

Mariborčan na zaslišanju

24.05.2010 ob 00:01
YouTube slika preogleda

Slovenija ima talent: Četrta polfinala oddaja

23.05.2010 ob 21:30
  • Go Breakers, v prvem nastopu so mi bili kul, ker so se odlično poklonili Michaelu Jacksonu, zato me danes res zanima, če bodo pokazali še kaj novega. Super nastop, z nekaj izjemno izvirnimi koreografskimi štosi, kjer je več kot učinkoval tudi Dirty Dancing zaključek. Tole je zame veliko boljše od Maestra, ki mu manjka predvsem izvirnosti in dobrih štosev. Ali kot so rekli Breakersi: “Naredili smo romantično komedijo.” Kapo dol, resno, tudi za odličen šov, kot je rekel Čakarmiš.
  • Tina Drole, no, zdaj pa še poje, očitno zaradi gledalcev, ki imajo radi take štose. Pametna poteza, plus jodlanje, ki se ga je slišalo tudi do avstrijskih alp. Koreografija me je spominjala na Čuke, če sem iskren, pa lahko povem, da je bilo petja preveč, jodlanja pa premalo. Škoda, da ni jodlanje združila s kakimi modernimi ritmi, toda potem bi brez dvoma dobila manj glasov kot jih bo sedaj, saj vendar nastopa v deželi, ki je na Evrosong prav tako poslala jodlanje. Simpatično, a zame to ni finalna točka.
  • Brane Baloh, v same izluzije se ne bom spuščal, ker so kul, moti pa me dejstvo, da gospod med šovom zgleda kot navaden možakar iz ulice. Če hoče biti novi David Copperfield, bo moral malo delati tudi na imidžu. Saj veste, daljši lasje, poseben pogled, pravljična oblačila in seksi naboj. Jaz ga ne bi dal v finale.
  • Anže Medved, v prvem nastopu mi ni potegnil, saj se mi zdijo emo mulci in kvazi glam rokerji, ki so prepričani, da živijo v filmu Twilight, nezanimivi. Danes od njega nisem pričakoval ničesar, zato sem se pustil presenetiti. Mešanica Hima in Tokio Hotela, za tiste, ki furajo “safer”.  Pač nisem objektiven, jebat ga. Poba me ne prepriča, saj se mi zdi blefer, kvazi upornik, ki misli, da bo lahko živel od muske in mu ne bo treba hoditi v šolo. Pa tudi vokal je slab, če me že vprašate za mnenje. Finale? No way, EC.
  • Mek Stajl, tole bi bila še ena plesna točka, če ne bi dekleta seveda imela kotalk, kar je izvirno in zanimivo za gledalce. Namesto umetnostnega drsanja imamo pač umetnostno kotalkanje, zdi pa se mi, da so bile danes nekoliko zaspane in brez prave energije. Povedano drugače, preveč glasbene poetike, premalo spektakularne akcije, pa močno prekratek nastop brez pravega presežka.
  • Saša in Miha, drugi zaljubljeni par, ki na odru ni zganjal toliko čustev kot Kristijan in Larisa, ki sta se medtem že razšla. Ona je pela odlično, on pa se mi je zdel nekako odveč, še posebej, če bi ona hotela postati zvezda. Tak občutek sem dobil pri prvem nastopu. Tokrat je bil on spet v ozadju, ona pa je pela malce slabše kot v predtekmovanjih, kjer sem zelo pohvalil njen vokal. Od kitarista bi za šov pričakoval malce več poziranja, ki ga je znal vedno furati Slash, Saša pa je pela okej, a brez presežka.
  • Brata Vodlan, njun nastop mi je bil zelo okej, saj sta plesala step in prinesla nekaj nostalgije. Verjetno sta mi spet kul zavoljo tega, ker obožujem step. Pohvaliti pa je treba simpatični stajling in seveda priznati, da step vendarle paše v malo bolj old school scenografijo. No ja, razen če nisi Gregory Hines, ki ga je tako vrhunsko zmoderniziral v filmu Tap.
  • Matija in Matija, prvi je star 7 , drugi pa 67 let. Bila sta tako luštna, da bi ju tudi sam dal v polfinale. Fino je gledati njuno dobro voljo, toda žal nista pokazala nič več kot v prvem nastopu. Pesmica je bila odlično izbrana, mali Matija pa je kul fantiček. Po moje bodo glasovi leteli kot za šalo, čeprav je tole po moji oceni daleč od finala. Kljub temu, da veliki Matija izgleda kot dedek iz pravljice Žogica nogica. Pa smešno je, da mali igra na veliki kontrabas, veliki pa na mali harmoniko.
  • Mariachi La Paloma, dobro za šov na kaki obmorski terasi, za finale pa žal ne. No ja, razen če bi imeli na odru še Ponča in Tora, pa Speedy Gonzalesa. Ali pa Banderasa, magari le na sliki. In Pancho Villo, magari le kot tatu na prsih. Ali pa Spidija in Gogija, v kletki seveda.
  • Maja Keuc, brez dvoma favoritka za končno zmago. Če hočeš Majo Keuc, vse kar lahko dobiš pa je Christina Aguilera, počakaj. Bravo, vrhunski vokal, ki ga je kronal še temnopolti pianist. Povedano drugače, Talent je sramota za Majo, ki je tole pesem odpela enako dobro kot Beyonce.

REZULTATI IN KOMENTAR:

  • Moji favoriti so Maja Keuc in Go Breakers. Glede na slovensko publiko pa bi lahko presenetili tudi Tina Drole in Matija in Matija. Ostali po moje nimajo šans.
  • VIP Talent Šov je danes gostil Franca Lešnika, ki se je mučil s steklom. Kaj vem, morda bo danes na steklo sedel z golimi jajci. Uf, tokrat pa še poje, žal ne s steklom v ustih. Sadomazo v živo pač, idealno za Opus Dei. In še Jože Kralj, kralj štrikanja, kot je rekel Poles. Jebat ga, folk očitno rabi ventile za pucanje lastnih frustracij in taki modeli so za te reči idealni. Meni je to bedno. No ja, Jožetu je okej, saj bo glavna faca svoje vasi in bo pač dobil za pir. Pa upam, da bo te trakove tudi prodajal in bo imel res kaj od tega smešenja.
  • Prva je šla naprej MAJA KEUC, itak, kdo pa drug. Za drugo mesto pa sta v igri Matija in Matija in Tina Drole, kar sem seveda napovedal. Jaz bi dal dalje Tino, kaj bo storila žirija pa velja počakati. Uf, Čakarmiš je glasoval za Matijo in Matijo, Kastelic za Tino, Lucienne pa prav tako za Tino, kar pomeni, da je druga finalistka TINA DROLE
  • Po moje oceni so bili gledalci krivični do Go Breakersov, finale za Majo in Tino pa je dokaz, da ga Slovencijo res pihnejo kar se pestrosti tiče. Soul in jodlanje, only in Slovenija, tudi prav, tokrat me ne moti.

Recenzije: Mission: Impossible 2, Mission: Impossible 3

23.05.2010 ob 03:00

MISSION: IMPOSSIBLE  II

Drži, Tom Cruise še nikoli ni izgledal tako zelo kul, toda kaj, ko še nikoli ni igral tako zelo slabo. Problem prve Misije nemogoče je bil v tem, da je ni v celoti zaštekal nihče, problem druge Misije nemogoče pa je v tem, da jo prehitro zaštekajo vsi. Če k temu dodamo še izredno slabo dramaturgijo, blesavo izbiro glavnega negativca Dougraya Scotta, ki je v filmu Ever After igral Pepelkinega princa, nespametno uporabo Anthonyja Hopkinsa, ki ga ni niti v najavni in odjavni špici, preveč mrtvega Vinga Rhamesa, ki je tajnemu agentu Ethanu Huntu delal družbo že v prvem delu, premalo napetosti in preveč preprosto zgodbo o smrtonosnem virusu, katerega je po pomoti naredil znanstvenik Rade Šerbedžija, potem nam mora biti jasno, da gre v bistvu za zelo slab in površen film, ki ga seveda rešijo le briljantne akcijsko baletne sekvence režiserja Johna Wooja. Misija nemogoče 2 je zelo otopel in ne glede na dinamiko statičen film, kar pomeni, da ga bomo postavili ob bok Woojevem skrpucalu Broken Arrow, kjer sta leta 1996 zaigrala John Travolta in Christian Slater. Liki pridejo in se obnašajo tako, kot da so tam že dva meseca, čeprav so komaj prišli, dolgolasi Tom Cruise pa s svojim piskajočim glasom seka v prazno. Misija nemogoče 2 je torej film, kjer Tom Cruise ne bi smel govoriti, saj je z zaprtimi usti kul vsaj toliko kot Antonio Banderas v Desperadu in Jean Claude Van Damme v Woojevem ameriškem debiju Hard Target. Vsi tako kot v originalu snemajo maske, nas hočejo prinesti okoli in na žalost naredijo napako, saj jih pogruntamo pri najbolj odločilnem triku, kjer naj bi Dougray Scott ustrelil Toma Cruisea. Če namreč tipi maske snemajo vsake pol ure, potem gledalec seveda ne verjame več da gre za prave ljudi, ampak takoj ugotovi, da gre pač še enkrat za prevaro. Thandie Newton je pač nadomestila Emmanuelle Beart, hec pa je v tem, da ji je Cruise v Intervjuju z vampirjem skupaj z Bradom Pittom spil kri. Razočaranje, ki ga, kot sem že dejal, rešijo samo enkratne akcijske sekvence, v katerih je John Woo ponovno dokazal, da mu ni para. Poglejte si le dirkanje z motorji, pa vam bo jasno, o čem govorim. In da ne pozabim, Rade Šerbdežija je postal najbolj priljubljeni pustni artikel. V Svetniku se je vanj namreč našemil Val Kilmer, sedaj pa to počne tudi Tom Cruise. Scenarij je tako kot leta 1996 poliral Robert Towne, prvak filmov Chinatown, Shampoo, Personal Best, Tequilla Sunrise in The Firm, ki je bil tokrat očitno zadet. Dougray Scott, ki je moral zavrniti vlogo v The X-Men, si je med dirko z motorji poškodoval hrbet, Thandie Newton pa je morala spustiti vlogo v filmu Charlie’s Angels, kar je bila, če smo iskreni, malce napačne odločitev. Režijo so najprej ponudili Brianu DePalmi, avtorju originala, ki je potem raje posnel Misijo na Mars, kar je še slabše kot da bi posnel drugo Misijo nemogoče. V igri je bil tudi Oliver Stone, ki pa je izgubil živce zavoljo čakanja na zaključek filma Eyes Wide Shut, ki ga je Kubrick vlekel v nedogled. Scenarij sta najprej napisala Ronald Moore in Brannon Braga, potem sta ga dodelala William Goldman in Michael Tolkin, nakar je na Tomovo željo zadnji trenutek vskočil prej omenjeni Towne, vse obrnil po svoje in dokazal, da več babic vedno pomeni bolj kilavo dete. Cruise je večino nevarnih prizorov posnel sam, zaradi prekoračitve proračuna pa je svojo običajno ceno dvajsetih milijonov spustil malo nižje in se dogovoril za trideset procentov od dobička. Namesto Hopkinsa je bil v igri Ian McKellen, namesto Thandie Newton bi lahko igrala Lauryn Hill, govorilo pa se je, da naj bi nastopil tudi Paul Newman. Jp, tole je film, kjer je trivia bolj zanimiva od dogajanja na ekranu.

Ocena: vredno ogleda

MISSION: IMPOSSIBLE III

Tretja Misija nemogoče, ki bi ji lahko rekli kar Zajčja taca, vozi brez ovinkov. Brez baleta, golobov in poziranja kot druga. Brez pretiranih preobratov in trikov kot prva. Pa četudi boste v njej prepoznali Da Vincijevo širfo ter Angele in demone. Pa čeprav vam bo potegnila na Resnične laži in na zakonca Smith. Vse to je za njeno dobro, za dobro gledalcev, ki so pogrešali pravo akcijsko pustolovščino in podvomijli v verodostojnost bondiade Casino Royale. Jasno, Tom Cruise je spet Ethan Hunt, skulirani in sofisticirani tajni agent, ki ga tokrat preganja enako skulirani in sofisticirani terorist Owen Davian (Philip Seymour Hoffman). Možakar, ki bi kot za šalo pasal v katerokoli bondiado. In možakar, ki mu hoče sadistično zdelati novopečeno ženko Julio (Michelle Monaghan). Hvala Bogu, da je tukaj tudi Huntova nepogrešljiva ekipa. Pogumni in odločni Luther (Ving Rhames), elegantna Zhen (Maggie Q) ter sposobni in navihani Declan (Jonathan Ryhs Meyers). Sveta trojica, ki našega junaka spremlja na vsakem koraku. In ti koraki so tokrat zelo nevarni. Najbolj nevarni doslej. Takšni, da bi ji zelo težko shodil celo James Bond. In seveda takšni, da jih komaj shodi tudi Ethan Hunt. Najboljša misija doslej in dokaz, da zna Tom Cruise še vedno posneti prekleto dober film.

Ocena: presežek