Arhiv za April, 2010

Lov na čarovnico

21.04.2010 ob 20:32

Da gre Katarina Kresal večini na živce le zato, ker je ženska, uspešna in vplivna ženska, je več kot jasno. Lepo vas prosim, Američani so namesto ženske raje izbrali celo črnca. Samo ženske ne, samo uspešne in vplivne ženske ne. In če kateri že rata, jo je treba zjebati in jo loviti na napakah kot da je čarovnica. To se mi zdi podlo, to zasenči tudi njene morebitne kikse. In ko gledam obraze opozicijskih veljakov, ki se ironično nasmihajo ob njenjih obrambah, me prime srat, tako zelo zoprni so mi, da ne bi mojega glasu dobili niti če mi plačajo 10 tisoč evrov na mesec do konca življenja. To ni interpelacija slabe ministrice, to je lov na čarovnice, vrnitev srednjega veka, kjer manjka samo še grmada. Ne trdim, da Kresalova ni storila kake napake, toda to, kar danes izvaja opozicija, je navaden drek in dokaz, da bi Kresalova morala ostati že iz principa in vse njihove veljake jebati v glavo vsaj do konca mandata.

Sem pa močno razočaran tudi nad vladno koalicijo, da niti v takih trenutkih ne drži skupaj. To se mi pri vsej zadevi še najbolj sporno. Če si v koaliciji, moraš držati skupaj v vsakem primeru, ne glede na to kaj ti očita opozicija. Svoje ljudi moraš braniti in biti na njihovi strani. In tukaj moj očitek leti tudi na Kresalovo, ki se je še malo nazaj prepirala s Pahorjem. Tudi to je drek, ki se ne bi smel zgoditi. Da o tem, da je danes ne podpirajo pri Desusu in Zaresu niti ne začnem govoriti. To se ne dela, porka madona. Kolacija mora držati skupaj ne glede na afere. Glede tega je bil Janša odličen. Pri njem ni bilo takih nepotrebnih preprirov, pri njem si kaj takega niti upal ne bi nihče od njegovih. Pri Pahorju pa si vsak upa vse. Tudi to je drek, nad katerim sem zelo razočaran. Kot da bi bilo vsem res popolnoma vseeno, če koalicija pade in če bo na koncu spet vladala desnica.

Križajte me, a jaz sem ne glede na karkoli še vedno strani levice. Še vedno bodo dobili moj glas, še vedno jih gledam in poslušam raje od težakov iz opozicije, ki stresajo take bedarije, da niti smešno ni več. Tudi ko pride do gejevskih zakonov in posvajanja otrok so zelo glasni. Ko pride do zlorab v katoliški cerkvi, pa so seveda tiho. In danes so spet zelo glasni in tako zelo ponosni nase, da lahko govorijo in pljuvajo. Na živce mi gredo, tako zelo, da bi Kresalovi oprostil tudi umor.

Pop Corn: Samo Horvatič

20.04.2010 ob 20:39

Kantavtor Samo Horvatič je vedno super gost, eden redkih še iskrenih in preprostih ljudi v tem našem čudnem medijskem svetu. Zaigral je tri pesmi, pogovor pa je minil v lepi in sproščeni atmosferi.

Umrla sta Guru in Malcolm McLaren, modela, ki sta tako in drugače zaznamovala mojo mladost

20.04.2010 ob 16:25

Guru, s pravim imenom Keith Elam, nas je zapustil včeraj. Zaradi zastoja srca, kar ga je v komo, iz katere se je sicer prebudil in pokazal upanje, da bo ozdravel, pahnilo že februarja. Mlad možakar za težave s srcem, v 44-em letu starosti. Čeprav njegova skupina Gang Starr, kjer je bil glavni tudi DJ Premier, ni bila ravno moja scena, sem ga spoznal že leta 1989, ko me je navdušil s pesmijo Jazz Thing, tudi po zaslugi filma Mo’ Better Blues Spikea Leeja seveda. Četudi monotona, a vendar zelo izvirna fuzija hip hopa in jazza, je postala moj hit, iz časa, ko sem na veliko gledal oddajo Yo Mtv Raps,  ki so jo vodili Doctor Dre, Ed Lover in Fab 5 Freddy. Guru je bil tako ali drugače del moje mladosti, moje osnovne šole, kjer sem bil eden redkih, ki je poslušal rap in užival v številnih artistih, ki so delali glasbo in besedila, o katerih danes ni ne duha ne sluha. Leta 1991 mi je bila zelo všeč pesem Step in the Arena, leta 1994  seveda Mass Appeal, nato pa se moj spomin počasi zamegli. Guru je od leta 1993 dalje izdajal tudi solo albume, ki pa se me nekako niso posebej dotaknili. No ja, Trust Me ni bila slaba, pa Loungin tudi ne, pa Watch What You Say, kjer je pomagala Chaka Khan, prav tako ne. Pač mešanica hip hopa in jazza, ki mi, kot sem že povedal, nikoli ni sedla tako kot bi bilo treba. Zadnja dva albuma iz leta 2000 in leta 2007 sta šla mimo mene, zato je zdaj pravi čas, da popravim napako in počekiram Gurujevo vizijo. Rest in peace homie.

Kultni Malcolm McLaren je sicer odšel že 8. aprila, a novica je do mene prišla šele danes. Čeprav je bil v sedemdesetih menedžer legendarnih Sex Pistolos, nekakšen modni guru, ki je intimno prijateljeval celo z Vivienne Westwood, in organizator raznih glasbenih dogodkov, tako imenovani impresario, bo zame za vedno car zavoljo pesmi Buffalo Gals, sicer tradicionalne ameriške pesmi iz sredine devetnajstega stoletja, ki jo je predelal v hip hop mojstrovino in ustvaril himno breakdancea, na katero smo migali tudi v naši osnovni šoli. Ubijalski so bili tudi scratchi, pa seveda video spot, ki je odlično ujel esenco tako imenovanih B-Boyev. Tudi to je torej pesem moje mladosti, poleg komada Rock It, ki ga je naredil Herbie Hancock, himna črnske kulture iz začetka osemdesetih, ko smo noreli tudi za filmom Breakin’. Zlati časi, ki jih ni bilo  nikoli več. McLaren je bil star 64 let, izgubil pa je boj z rakom. Da je prav Škot ustvaril temnopolto himno, je resda zelo neobičajno, kaj vem, morda celo smešno, toda očitno je imel vizijo in je znal ob pravem času ujeti glasbene ter popularne trende ter jih več kot odlično združiti v pesem Buffalo Gals, ki izvrstno učinkuje še danes.

DODATEK:

Zdaj sem zvedel, da je imel Guru raka in da je bil zastoj srca posledica ta zahrbtne bolezni.

Svojim oboževalcem je malo pred smrtjo napisal tole:

“”I, Guru, am writing this letter to my fans, friends and loved ones around the world. I have had a long battle with cancer and have succumbed to the disease,” the letter read. “I have suffered with this illness for over a year. I have exhausted all medical options. I have a non-profit organization called Each One Counts dedicated to carrying on my charitable work on behalf of abused and disadvantaged children from around the world and also to educate and research a cure for this terrible disease that took my life. I write this with tears in my eyes, not of sorrow but of joy for what a wonderful life I have enjoyed and how many great people I have had the pleasure of meeting.”

Na kratko o tem in onem

20.04.2010 ob 14:11

Divjanje Katarine Kresal

Eh, dajte no, pač pritisnili so na gas in ruknili nekaj čez omejitev. Pa kaj, kot da tega ne počnemo vsi. Bedna afera, pač zato, ker je bila v avtu Kresalova, ki si kaj takega kao ne bi smela privoščiti.

Meja s Hrvaško

Kdaj za vraga bo Podobniku jasno, da bo Hrvaška slej kot prej v EU, kar pomeni, da mej sploh ne bo več in da bo tudi tale maratonska pizdarija povsem nepotrebna. Sem na Pahorjevi strani, tako ali drugače je treba to vprašanje rešiti in skrajni čas je, da se to zgodi še letos.

Borut Pahor na Odmevih

Vrhunski nastop, kot da bi gledal Kennedyja. Pahor obvlada. Prav zato je škoda, da ima okoli sebe včasih take bebce, ki mu kvarijo ugled. Še vedno sem za SD, še vedno menim, da je bil Pahor prava izbira za predsednika vlade.

Saška Lendero o slovenski glasbi

Jeza Lenderove, rekoč, da je šla slovenska glasba v maloro zaradi dejstva, ker se je ne vrti dovolj na naših radijskih postajah, je nepotrebna in smešna. Naše glasbe se ne vrti zato, ker je slovenska, marveč  zato, ker je po večini zanič. Hvala bogu, da je ne vrtijo in nam prišparajo ušesa.

Letalski kaos

Bruhne  kurčev vulkanček in ves svet se znajde v popolnem kaosu, kjer nihče ne more nikamor in kjer so vsi obupani. Da smo tako zelo odvisni od določenih reči, je strašno slabo in se ne bo dobro končalo. Uf, kaj bi šele bilo, če bi za en sam dan crknil internet.

Televizija 25

19.04.2010 ob 21:06

MY SUPER EX-GIRLFRIEND (zda 2006, komedija, režija: Ivan Reitman, igrajo: Luke Wilson, Uma Thurman, Anna Faris, Eddie Izzard, Rainn Wilson, Wanda Sykes)

Fatalna privlačnost, kjer je namesto zajčka glavni morski pes.

Luke Wilson je Matt Saunders, povsem običajen, miren in povprečen poba, ki nima sreče v ljubezni. Ki nase nalepi sama čudna dekleta, same čudne punce, ki mu potem požrejo živce. Vse dokler ne sreča zanimive Jenny Johnson (Uma Thurman), na videz umirjene in konzervativne mladenke, ki pod obleko skriva divjo naravo. Mirno reko, ki dere bregove. Jasno, punca je superjunak, legendarna G-Girl, Supermanova desna roka, ki vsak dan rešuje svet. Ki ji ogenj, metki in rakete ne morejo do živega. In ki se v našega Matta resnično zaljubi ter z njim izživi vse svoje fantazije, tudi tisto o seksu med letenjem. Pred vami je hudo energična, zabavna in originalna znanstveno fantastična komedija, ki nam pokaže kaj v resnici počneta Elektra in Catwoman. Kaj v resnici vznemirja Wonderwoman. In kaj v resnici hočejo dekleta iz ekipe X. Res je, vse hočejo predano ljubezen. Vse hočejo živeti povsem običajno življenje in prav vse ne bi prenesle, da bi jih tip zapustil in se zaljubil v drugo. In ker Matt stori ravno to, ker se zagleda v svojo sodelavko Hannah Lewis (Anna Faris), se gospodični G zasuče. Tako zelo, da mu nagaja, se mu maščuje in mu pokaže pravo Fatalno privlačnost, kjer bi se težko rešil tudi Michael Douglas.

Ocena: 9/10

THE TAILOR OF PANAMA (zda 2001, kriminalna komedija, režija: John Boorman, igrajo: Pierce Brosnan, Geoffrey Rush, Jamie Lee Curtis, Leonor Varela, Brendan Gleeson, Catherine McCormack, Harold Pinter, Daniel Radcliffe)

James Bond brez posebnih efektov.

Pierce Brosnan je tajni agent Andrew Osnard, leni brat Jamesa Bonda, ki ga obveščevalna služba MI6 pošlje v Panamo, v pavšalni rimejk Casablance, da bi se tam povezal s krojačem Haroldom Pendelom (briljantni Geoffrey Rush), nevrotičnim možakom, ki oblači vse mogoče latino gangsterje in takoj izve najnovejše trače političnega zapleta s panamskim prekopom. Oba sta ravno prav zabavna, da jima verjamemo, oba zelo dobro vesta, da v Panami šteje šminka, kar pomeni, da jima scenarija ne bi smel pisati vedno preveč resni in umirjeni John LeCarre, avtor romanov The Russia House, The Little Drummer Girl in The Spy Who Came In From The Cold, se pravi filmov, ki jim je vedno manjkalo malce več energije ter zagona. Plus Jamie Lee Curtis v vlogi Rusheve žene.

Ocena: 5/10

KATE & LEOPOLD (zda 2001, komedija, režija: James Mangold, igrajo: Meg Ryan, Hugh Jackman, Liev Schreiber, Breckin Meyer, Natasha Lyonne, Bradley Whitford, Spalding Grey, Philip Bosco)

Bleda, klišejska in le na trenutke simpatična romantična komedija, ki jo ves zaman rešujeta Meg Ryan in Hugh Jackman, velika oboževalca uspešnice Nazaj v prihodnost.

Kate, Leopold, časovna luknja, ljubezen in klišeji. Pač še en film o tipu, ki pride iz preteklosti, natančneje, iz konca devetnajstega stoletja, in se zacopa v moderno dekle iz New Yorka, ki za Toma Hanksa in Billyja Crystala na srečo nima časa. To je vse in to je seveda premalo.

Ocena: 2/10

ELIZABETHTOWN (zda 2005, komična drama, režija: Cameron Crowe, igrajo: Orlando Bloom, Kirsten Dunst, Susan Sarandon, Alec Baldwin, Bruce McGill, Judy Greer, Jessica Biel)

Zadnji pogled.

Zgodba o tipu (Orlando Bloom), ki firmi prinese milijardo dolarjev izgube, se odpravi na očetov pogreb, medtem sreča odbito stevardeso (Kirsten Dunst) in poskuša najti smisel življenja, vas bo razjezila do konca in naprej. Tako močno, da boste glasno preklinjali in tuhtali, zakaj niste tegale filma preprosto zamudili. Štos je namreč v tem, da film nima pojma kaj bi rad. Da ne ve kaj hoče. Da ugiba kaj bi nam sploh rad povedal. Enkrat Glengarry Glen Ross, drugič romantična komedija, tretjič roadmovie, četrtič kolaž glasbenih hitov, petič kliše najstniških komedij iz osemdesetih, šestič pa pravljica, kjer Susan Sarandon, mama glavnega junaka, na zimzeleno Moon River pleše step. Dolgočasna, neumna, premalo očarljiva in hudo predolga mešanica drame ter komedije, kjer največ šteje prav zadnji pogled. Poslovilni pogled osebe, ki je ne vidiš nikdar več.

Ocena: 3/10

IN HER SHOES (zda 2005, dramska komedija, režija: Curtis Hanson, igrajo: Cameron Diaz, Toni Collette, Shirley MacLaine, Mark Feuerstein, Brooke Smith)

Terms of Endearment.

Gotovo se spomnite filma Terms of Endearment, odlične mešanice smeha in solzic, kjer je Shirley MacLaine na koncu izgubila svojo hčerko Debro Winger. Tokrat je stvar popolnoma ista, le da jo namesto Jacka Nicholsona tolažita Cameron Diaz in Toni Collette, njeni dolgo pogrešani vnukinji, ki sta ji ostali po smrti njene duševno motene hčerke. Toda In Her Shoes ni le zgodba o ponovnem srečanju babice in vnukinj, marveč tudi zgodba o dveh sestrah. O dveh popolnoma različnih ženskah, ki si žreta živce. Ki se ljubita in sovražita v istem šupu. Ki se smejita in jočeta v isti sekundi. Ena je mirna, odgovorna in povprečna, druga je divja, odbita in navihana. Nič čudnega, da druga prvi spelje fanta, da jo prva za kazen vrže na cesto in da druga odpotuje na obisk k babici. Čudovita mešanica drame in komedije, ki se spretno izogiba klišejem in nam pojasni, da so čevlji še vedno najljubši ženski fetiš.

Ocena: 7/10

THE SIEGE (zda 1998, dramski triler, režija: Edward Zwick, igrajo: Denzel Washington, Annette Bening, Bruce Willis, Tony Shalhoub, David Proval)

Pearl Harbor devetdesetih ali eden izmed najboljših filmov o terorizmu doslej.

The Siege je tako zelo dober zato, ker se temi terorizma posveti izredno kompleksno, široko in ravno prav paranoično, saj New York zasede ameriška vojska, ki mora po ukazu Billa Clintona preprečiti delovanje fundamentalističnih arabskih ekstremistov, ki sredi Brooklyna v zrak poleg avtobusa polnega ljudi vržejo še štab za boj proti terorizmu. Filmov o takšnih ali drugačnih teroristih je bilo doslej resda veliko, toda noben se ni temi posvetil na tako precizen, svojevrsten in strašljiv, torej za konec tisočletja primeren način, ki nam da misliti. In to celo pred 11. septembrom, da ne bo pomote. Ponavadi so recimo Arabci ugrabili kakšnega političnega veljaka in zahtevali odkupnino, zajeli letalo in z bombami izsiljevali ameriško vlado. Pohopsali skupino talcev in brezkompromisno ukazali izpustitev kakšnega šejka ali pa pač želeli opozoriti nase. Tudi tokrat gre v bistvu za neko potrditev in opozorilo svetu, toda bistvena razlika je v zapletu in v nadaljevanju zgodbe, ki noče postati le še en akcijski triler, kjer glavni junak na koncu obračuna z negativci. The Siege se ne zadovolji s klišejskimi rešitvami, kar še posebej dokazuje dejstvo, da Bruce Willis ni niti good guy, kaj šele junak tipa Die Hard, ampak zoprni general William Deveraux, ki si omisli celo neke vrste taborišča za Arabce in ne izbira sredstev za ugotovitev morebitne povezanosti s teroristi. Kot v Guantanamo Bayju, če smo iskreni. Šokantnost izrednega stanja je namreč v tem, da vojska vse Arabce jemlje kot negativce, čeprav je njihov greh samo to, da pač živijo v Ameriki. Torej film, ki nam pokaže najbolj črno verzijo posledic terorizma in to še pred 11. septembrom, kot sem že povedal, kar je preprosto neverjetno in preroško. Teroristi gredo tokrat čez vse meje razuma, razmere pa lepo pojasni agentka CIE Annette Bening, ki pravi:«Včasih si odsekal glavo eni celici in stvar je bila rešena, sedaj pa zraste nova glava, saj je celic več.” In prav Beningova, ki v prostem času seksa z nekim Arabcem, kateri naj bi bil ključna oseba pri razkrinkanju fundamentalistov, je cel film sila dvomljiv lik, ki dela preglavice FBI agentu Denzelu Washingtonu, sicer izredno sposobnemu borcu proti terorizmu,ki seveda nasprotuje vojaški akciji, ker ve, da bo to povzročilo popoln kaos. Prostora za akcijske junake ni, saj je pred nami preveč kvaliteten, skrbno narejen in maksimalno prepričljiv izdelek, z nalogo, da svet prestraši z najbolj srhljivim obsedenim stanjem doslej. Dejstvo, da je film za seboj potegnil hude napade in očitanja muslimanov ter Američanov arabskega porekla, je skrajno neumno, saj je režiser Edward Zwick (Washingtona je režiral že v filmih Glory in Courage Under Fire, za naš film pa je vadil v tv filmu Special Bulletin leta 1983) mojstrsko prikazal le kaj bi se zgodilo, če bi se zgodilo. Še več, lik Denzela Washingtona se upre generalu Deverauxu, ker se ne strinja z njegovimi postopki in metanju vseh muslimanov v isti koš, Denzelov sodelavec Tony Shalhoub, sicer američan arabskih korenin, pa jezno vrne značko, ker so mu prisilno odvedli ženo in sina zapri v eno izmed taborišč. Film je v ZDA priigral samo 39 milijonov dolarjev, kar je več kot jasno, saj Američani niti na filmu nočejo vojne v svoji državi. Moderni Pearl Harbor, ki se je potem v resnici zgodil tri leta kasneje. Z vrhunci v  Denzelovi solo akciji v šoli, ko se po stopnicah sprehaja ženska brez roke, v njegovem pogajanju z ugrabitelji avtobusa, ki ga potem raznese, in v prizou, kjer se hoče Annette Bening kot talka nekega Arabca žrtvovati za uspešno rešitev krize.

Ocena: 9/10

BIG DADDY (zda 1999, komedija, režija: Dennis Dugan, igrajo: Adam Sandler, Cole & Dylan Sprouse, Joey Lauren Adams, Jon Stewart, Rob Schneider, Kristy Swanson, Joseph Bologna, Steve Buscemi)

Skoraj dvesto milijonov dolarjev zaslužka v Ameriki je za tako slab film čisti nesmisel in dokaz, da je bil Adam Sandler takrat resnično zvezda številka ena.

Že dolgo časa nisem gledal tako medle in strašno povprečne filmske uspešnice, ki je konec devetdesetih več kot dokazala, da je Adam Sandler postal velika zvezda. Le kako bi gledalce drugače v kina zvabil s filmom, ki je slabši celo od komedije Curly Sue oz. s filmom, ki hoče pokazati komično verzijo drame Kramer vs. Kramer in se pri tem obnaša tako, kot da je prvi film na svetu, kjer so pokazali zgodbo nesojenega očeta in majhnega otroka. Tako je, Big Daddy ni ne smešen, ne čustven, ampak amaterski, luknjast in tak, da ga je lahko sram velikih platen. The Wedding Singer in Waterboy sta mi bila všeč, čeprav so jima mnogi očitali infantilnost, tokrat pa se  bom Sandlerju po raobu postavil sam in zapisal, da si nikakor ne zasluži uspeha, ki ga je žel konec devetdesetih. In kaj je sploh vredno vsaj približnega ogleda? Minutni Steve Buscemi (s Sandlerjem se je srečal že četrtič) med svojim govorom na sodišču. najnižja točka pa je seveda  Rob Schneider, ki je Sandlerju asistiral že v Waterboyju.

Ocena: 2/10

Stand Up: Robin Williams & Will Ferrell

19.04.2010 ob 20:05

Robina Williamsa sem kot stand up komika prvič ujel leta 2002 v nastopu Live on Broadway. Bil sem navdušen do konca in naprej, saj mi je dal komični šov leta. Sto minut divje in energične zabave, kjer je dokazal, da je še vedno absolutni kralj komedije, ki je imel zadnja leta pač smolo pri izbiri filmov. Dotaknil se je tudi Georgea Busha in Michaela Jacksona, ponorčeval se je iz ejakulacije in na koncu dosegel vrhunec s kunilingusom, kjer je od smeha crknila cela dvorana. Več kot ura in pol stand upa ni mačji kašelj, kar pomeni, da so mnogi drugi nastopi krajši in da je bil Williams leta 2002 res odličen. Nič slabši ni bil lani, ko se je k stand upu vrnil po sedmih letih in znova dokazal, da mu praktično ni para. Spez izjemno dolga predstava, ki ji je dal naslov Weapons of Self Destruction in s katero je izvedel pravo “koncertno” turnejo. Štosi letijo sto na uro, Williams pa se dotakne politike, seksa, globalnega segrevanja, zdravstvenega sistema, mamil in svoje operacije srca, kar spomni na Martina Lawrencea in še posebej Richarda Pryorja, ki je na enem izmed svojih šovov glede tega celo malce zatežil. Zarea vrhunska stand up predstava, kjer Williams nima dlake na jeziku in si upa povedati še več kot leta 2002.

Podobne pohvale si za svoj leta 2009 izvedeni stand up z naslovom You’re Welcome America-A Final Night With George Bush, zasluži tudi Will Ferrell, ki je dejansko naredil nekaj zelo posebnega in edinstvenega. Ves čas je namreč v liku, ves čas je George Bush, se pravi vloga, ki jo je igral tudi v šovu Saturday Night Live. Toda sedaj jo igra 75 minut, kar je fenomen in nikoli prej izvedena zadeva. In kar je še bolj pomembno, Ferrell je ves čas divje smešen in seveda insajderski, kar pomeni, da Busha skine v nulo in o njem pove vse tisto, kar ni upal še nihče. Da bi se pravi Bush igral še bolje, je jasno, da je Ferrell najboljši približek, pa seveda ni treba posebej poudarjati. Odličen je tudi segment, ko na oder pripleše Condoleezza Rice (Pia Glenn), nič manj prebirana pa ni tudi vlogica varnostnika, ki ga igra Ferrellov brat Patrick. Dejansko zelo dobro zamišljen odrski šov, s katerim je Ferrell na Broadwayju gostoval osemkrat, če se ne motim. In izjemno zabavni štosi, kjer gre v bistvu za biografijo Georgea Busha. Kapo dol.

Recenzije: How To Train Your Dragon, Dear John, Cop Out, Extraordinary Measures

19.04.2010 ob 03:55

HOW TO TRAIN YOUR DRAGON (zda 2010, risanka, režija: Dean DeBlois & Chris Sanders, glasovi: Jay Baruchel, Gerard Butler, America Ferrera, Jonah Hill, Craig Ferguson, Christopher Mintz-Plasse)

Vesoljček.

Jp, tole je še ena predelava Spielbergovega Vesoljčka, kar je jasno, saj so risanko, no ja, da ne bom žalil, animirani film, naredili pri studiu Dreamworks. Saj veste, deček najde bitje iz vesolja, ga skriva pred starši in okolico ter z njim naveže prijateljske stike. Sedaj gre pač za zmajčka, za zelo posebno nočno vrsto, ki ne more več leteti, saj ima poškodovano krilo. Če vam je potegnilo na zelo simpatično risanko Lilo & Stich, ki sta jo prav tako ustvarila DeBlois in Sanders, imate več  kot prav, saj gre za isto zgodbo in celo za skorajda identičen izgled stvora. Drži, How To Train Your Dragon, sicer zelo dobra, zelo zabavna, zelo akcijska in zelo fino narejena risanka, je v prvi vrsti rimejk Vesoljčka, v drugi pa rimejk Lila & Sticha, ki je bil prav tako rimejk Vesoljčka. Tu je tudi spomin na dobri DragonHeart, kjer se je z zmajem spoprijateljil vitez Dennis Quaid, na sila povprečni Reign of Fire, kjer sta s z zmaji borila Matthew McConaughey in Christian Bale, ter na  leta 1981 posneti in na pol kultni Dragonslayer, kjer je z zmajem paktiral Peter MacNicol. Tokrat to počne deček Hiccup (Jay Baruchel, zvezda odlične komedije She’s Out of My League), edini Viking, ki ne more ubiti zmaja, kar je seveda hudo razočaranje za njegovega pogumnega in orjaškega očeta Stoicka (Gerard Butler), kateri pa ga vseeno pošlje v šolo za borbe proti zmajem. Vikingi so namreč prepričani, da so zmaji zlobne zveri, mali Hiccup pa ugotavlja, da so stoletja v zmoti in da si niso nikoli vzeli dovolj časa zanje. Res super risanka, z dramaturgijo boljšo od večine filmov. In s prizori, ki jih zlepa ne boste pozabili. 

Ocena: presežek

DEAR JOHN (zda 2010, drama, režija: Lasse Hallstrom, igrajo: Channing Tatum, Amanda Seyfried, Henry Thomas, Richard Jenkins)

Zelo solidna, dovolj romantična in presenetljivo realna ljubezenska drama.

Channing Tatum, zvezda izjemno slabih filmov Fighting in G.I. Joe, je tokrat hvala bogu boljši kot ponavadi, zato mi je močno odleglo, saj sem pričakoval še eno totalno slabo, mrtvo in leseno igralsko kreacijo v še enem zoprnem romantičnem filmu za mladino. Tole je nekaj drugačnega, že zaradi režiserja Lasseja Hallstroma, ki zadnje čase kljub dobrim filmom nima sreče s komercialnim uspehom. Tole je presenetljivo očarljiva in dobro narejena romantična zgodbica dveh zaljubljencev (njo igra Amanda Seyfried, hčerka iz odlične Mamme Mie), ki jima idilo vzame 11. september, ki njemu podaljša vojaški rok in njo nekoliko ohladi. Pa četudi pred zadnjim odhodom končno konzumirata ljubezen. Nimaš kaj, eno leto čakanja, kjer so samo pisma, je bila dovolj huda preizkušnja, dodatno leto, morda celo dve, je absolutno preveč. To pa ni Cold Mountain, kjer bi ženska na svojega princa čakala do smrti, to je bolj realna ljubezenska pripoved,  ki bi se seveda lahko zgodila tudi v resnici. Prizori med Tatumom in Seyfriedovo so čudoviti, nežni in romantični. Tempo filma je resda nekoliko okoren, toda Lasse Hallstrom, ki me je pred kratkim navdušil s Hachikom, obvlada svoj posel in se dejansko uspešno izogiba klišejem ter nas očara s prepričljivo zgodbo, kjer svojih pet minut pobere tudi Tatumov avtistični in s kovanci obsedeni oče Richard Jenkins. Plus Henry Thomas, deček iz Spielbergovega Vesoljčka, v okej vlogici družinskega prijatelja.

Ocena: vredno ogleda

COP OUT (zda 2010, komedija, režija: Kevin Smith, igrajo: Bruce Willis, Tracy Morgan, Kevin Pollak, Adam Brody, Ana de la Reguera, Seann William Scott)

Klišejska in sprva celo nekoliko zoprna akcijska komedija se počasi in samozavestno spremini v zelo zabavno in gledljivo “buddy buddy” pizdarijo, ki ji žanrsko dejansko ne manjka prav ničesar.

Prav imate, Kevin Smith, ki tokrat prvič ni napisal scenarija, je Willisu kot igralec asistiral v zadnjem Die Hardu, zato je jasno, da je prav on sedaj režiser njegove najnovejše akcijske komedije. Okej, isto sranje smo doslej videl že stokrat, recimo v Smrtonosnem orožju in 48 Hours ter seveda v The Last Boy Scoutu in Die Hardu, če ostanemu pri Willisu. Saj poznate finto belega in temnopoltega policaja, finto “buddy buddy” filmčkov, ki se je kot klop drži tudi Cop Out. Zgodba o dveh policajih, ki se zaradi nostalgične bejzbol sličice zapleteta z lokalno mehiško bando. Priznam, Tracy Morgan se mi pred tem filmom ni zdel dovolj smešen, zato mi ni bilo jasno, zakaj je taka zvezda. To je bil razlog, da mi je šel na živce tudi v prvi tretjini Cop Outa, kjer je tudi Willis premalo spontan in dolgočasen. Toda čez čas nam njun odnos, no ja, njuni štosi, ali še bolje, njuna lika Jimmy in Paul, vendarle zlezeta pod kožo in se začnemo zabavati tako kot je treba. Tudi zavoljo odlične stranske vlogice Seanna Williama Scotta, ki kot gobezdavi nepridiprav skorajda ukrade film. Da je bil Tracy Morgan podobno kot Damon Wayans prepričan, da bo film velika uspešnica, ker je Bruce Willis pač legenda, je več kot jasno. Da sta Cop Out in The Last Boy Scout finančno razočarala, pa tudi ni treba posebej poudarjati. A pustimo zdaj trivio, važen je končni učinek filma, ki dejansko zadovolji pričakovanja in se vpiše med povsem dostojne predstavnike žanra.

Ocena: vredno ogleda

EXTRAORDINARY MEASURES (zda 2010, drama, režija: Tom Vaughan, igrajo: Brenda Fraser, Harrison Ford, Keri Russell, Jared Harris, Courtney B. Vance)

Dovolj globoka in zanimiva dramica o iskanju zdravila za otroško bolezen, ki ohromi vse vitalne organe.

Ko se je Harrison Ford zmagoslavno vrnil s četrtim Indiano Jonesom, sem bil prepričan, da bo njegova kariera zacvetela tudi v filmih, ki bodo sledili. Očitno sem se zmotil, še bolj čudno pa je dejstvo, da so filmi dobri, finančnega rezultata pa ni. Crossing Over ni dobil niti prave distribucije, Extraordinary Measures pa je finančno popolnoma razočaral. Kljub zelo lepi, družinski in dovolj dobro narejeni zgodbi o očetu (Brendan Fraser), ki se bori za novo zdravilo, s katerim bi svojima hudo bolnima otrokoma podaljšal življenje. Nekaj podobnega sta počela tudi Nick Nolte in Susan Sarandon v drami Lorenzo’s Oil, tokrat pa gre še za zdravnika, ki ga zelo dobro in prepričljivo igra Harrison Ford. Za svojevrstnega, tečnega in trmastega znanstvenika, ki v osami svoje klinike razvija teorije o novem zdravilu in se vendarle pusti prepričati za sodelovanje. V drugačni in v povsem neinfantilni vlogi je po dolgem času fino gledati tudi Brendana Fraserja, ki pa mu šov seveda ukrade stari dobri Ford, kateri uživa kot že dolgo ne. In to je ključno za uspeh filma, ki kljub žalostni zgodbici ne izpade patetično in preveč resno, marveč ohranja kontekstne humorne vložke in atmosfero, ki navduši gledalca, ki se je s hudo otroško boleznijo lani srečal tudi v filmu My Sister’s Keeper. Okej film, ki mu pravzaprav ne moremo očitati večjih napak. Plus Keri Russel v vlogi žena Brendana Fraserja.

Ocena: vredno ogleda

Slovenija ima talent: Peta oddaja

18.04.2010 ob 21:04
  • Podokničarji, simpatična skupina fantov, ki obujajo nostalgično osvajanje deklet. Z violinami, kontrabasom in vokali seveda. Kul in zabaven nastop. Kapo dol. Tudi za Elvisov Viva Las Vegas.
  • Zhiga, no ja, Žiga, mojster beatboxa, ki pravi, da je drugačen in da ljudje kaj takega še niso videli. Dober je bil, ni kaj, toda trapasto je, da je kot nekaj novega predstavljal sto let staro stvar. Tudi za naše razmere, če se spomnim le raperja Murata.
  • Trupa Aduta, vragolije v zraku, no ja, Kamasutra v zraku, kot je rekel Kastelic, zanimivo in drzno. Toda zanima me, kaj bosta lahko še novega pokazala v drugem krogu.
  • Jan Petrovski , mladi kitarist, Jimi Hendrix wannabe, ki pravi, da je edini, ki pri nas takole igra kitaro. Ne bo držalo, poba, tudi SoulGreg jo igra na tak način, le da še odlično poje zraven. Da je bil dober, pa seveda ni treba posebej poudarjati.  
  • Marija & Leo, ples senc, zelo izvirno in brez dvoma za drugi krog. Zelo kul so mi plesalci, ki na odru pokažejo še zgodbo.
  • “Bobnar” Dejan, zanimiv zaradi posebnega bobna, no ja, kuharske posode, če se malo pošalim. Slišalo se je okej, toda menim, da v drugem krogu ne more dodati ničesar.
  • Konrad Vrbančič, multi inštrumentalist, zanimiv patron, ki igra tudi na ločitvah in ne samo na porokah. Skoraj sedemdesetletni možakar, okej za lokalno kmečko ohcet, premalo dobro za drugi krog. Zabaven pa je bil, to pa.
  • Mladenič Jakob Polajžer, sicer kuhar, ki pač upodablja razne like. Tokrat je bil kuharska babica. Po svoje zelo zabavno, saj je oponašal tudi znane osebnosti. Jaz bi ga dal v drugi krog.
  • Iztok Bergant, preprost in iskren možakar, ki je doslej igral za pajke in muhe, sedaj pa prvič na takem odru. Kitara plus orglice, ni bilo slabo. Malo bluesa ne škodi, lep moment.
  • Darinka Vidic, 64 letna gospa, ki je naoder stopila zaradi tega, da dokaže, da tudi njena generacija upa kaj takega. Malo je cvilila, a naj ji bo, že zaradi starosti. Jp, danes sem popustljiv pa patetičen.
  • Rok Krajnc, trobentač in operni pevec, okej pobič, s presenetljivo okej vokalom.
  • Sandra Harb, še ena operna “diva”, pohvalno, veliko bolj kot kvazi pop pevke, ki nimajo talenta.
  • Žiga Lakner, uff, cvilil je še bolj zoprno od Alenke Gotar. Nočem biti nesramen, toda imel sem občutek,da ga nekdo ves čas brca v jajca. Faaaakkkkkk, bizarno, noro, odbito, še malo pa bo počil. Na nek način celo dober vokal, a zoprno, jebat ga. Pri takem vokalukje zelo težko reči ali je dobro ali ne. Na prvo žogo moteče ko sto mater, po premisleku pa morda res talent. Nimam pojma kaj naj rečem. 
  • Izidor Bincl, trebušni plesalec, z željo, da bi postal igralec v Hollywoodu, ki ni vedel, da je Los Angeles poln zvezd. Uf,  kaj pa naj bi bil, poln levov in tigrov. Čestitke za pogum in sanje, dejansko je migal dobro, toda folk ima v glavi, da je trebušni ples pač domena žensk, zato ga tudi jaz ne bi dal v drugi krog.
  • Jp, danes sta mi všeč tudi oba voditelja.
  • Go Breakers, ki želijo prižgati svojo zvezdo. Zelo okej nastop, tudi zaradi glasbene podlage seveda. Pa kul je, ker so fantje in dekleta, kar dopušča pestre koreaografije. Dejansko tribute to Michael Jackson. Fajn. Tudi glede stajlinga.
  • Današnja oddaja je zelo živahna, zabavna in pestra, kar mi je zelo všeč.
  • Mlada Nika Vidic, v vlogi Fate, z željo, da bi nekoč dobila oskarja. Morda je talent, toda kopiranje znanega lika Lucije Čirovič mi je bedno. Prav zato je ne bi dal v drugi krog. Kljub okej štosom.
  • David Jurič, z željo, da bi bil pevec. Eh, naj bo raje politik, za stranko SLS seveda.
  • Evo jih, wannabe pevci, jaooo, ne ga srat, vsi z idejo, da bi za slavo naredili skoraj vse. Porazno na celi črti. Spet modeli in modelke, ki jim ni nihče povedal, da nimajo pojma. “Ne vem zakaj jim ni bilo všeč, pojma nimam,” je rekel eden izmed njih. Morda zato, ker si bil totalno zanič, halo.
  • Še en parček, ki rad poje. Simpatičen poljubček in dobra volja. Kristijan Crnica in Larisa Lep, duet, lep duet, tudi zato, ker sta zaljubljena. Škoda, da je ona pela slabo in zasrala njega, ki je pel okej. Pa spet poljubček. Hm, za ljubezen da, za vokal pa ne. Jebat ga, tudi jaz verjamem, da je bila kriva trema. Če je bila odločitev tako težka, zakaj za vraga pa niso rekli, da naj zapoje še nekaj, saj so imeli čas, a ne?
  • Še en Toše wannabe in Pratim te. Ter mladenka Sara Planinšek in Janis Joplin wannabe. Oboje slabo glede vokala.
  • Pa Nika Zorjan, punca za klavirjem, dobro zaradi izvirne izvedbe, več kot zaslužen drugi krog. Plus dober vokal.
  • Anže Medved, glam rocker, wannabe Him, s svojo pesmijo Rising Terror, povsem v trendu filma Twilight, emo rock, nimaš kaj, drugače od drugih tekmovalcev, a vokal mi ni štimal, žal.
  • Janja Gomboc, za njena leta soliden šovdance, a brez presežka v poplavi številnih plesalcev.
  • Luka in Sebastijan Vodlan, brata, ki obvladata step, kul nostalgija, jaz bi ju dal v drugi krog.
  • Helly Kitty Crew, malo irskega melosa, pomešano s hip  hopom, ne ravno Lord of the Dance, a vseeno dobro za pogledat.  
  • Pet plesnih stilov v isti skupini, pet različnih modelov, plus zgodba, kar je super, jp All That so kul. Tudi v pestri glasbeni podlagi. Odlična fuzija hip hopa, baleta in šov dancea.
  • Nina Halilovič Pavlin bi rada postala Polona Jambrek, z željo, da bi z nagrado kupila protezo za svojega dedka. Malo moteča s svojo samozavestjo, še posebej, ko sem slišal vokal. Ne ga srat, no.
  • Maja Keuc, opa, to pa je vokal, svaka čast, kot da bi pela temnopolta pevka. Kot je rekla Lucienne, slovenska Christina Aguilera. Talent v pravem pomenu besede. Kapo dol, po moje resna kandidatka za končno zmago.
  • Dobra oddaja, res, najboljša doslej. Tudi s strani Vida in Petra, kot sem že omenil.

Jay Z & Beyonce: Forever Young

17.04.2010 ob 23:11

Super sta, po moje resnično in iskreno zaljubljena do konca in naprej. On je imel koncert, ona pa mu je priskočila na  pomoč pri pesmi Forever Young. Že trenutek ko kot presenečenje pride na oder, je enkraten, najbolj pa sta mi všeč proti koncu, ko se smejita drug drugemu. Kul nastop, sproščena atmosfera, nepozabna izvedba in posnetek za vedno.

Držim pesti, da ostaneta skupaj za zmeraj.

YouTube slika preogleda

Recenzije: She’s Out of My League, Veronika Decides to Die, Agora

17.04.2010 ob 04:00

SHE’S OUT OF MY LEAGUE (zda 2010, komedija, režija: Jim Field Smith, igrajo: Jay Baruchel, Alice Eve, T. J. Miller, Mike Vogel, Nate Torrence, Lindsay Sloane)

Zelo zabavna, tudi poučna in strašno simpatična komedija, ki ponudi veliko več od klišejskega naslova.

Pred ogledom tegale filma sem bil prepričan, da me čaka še ena zoprna in dolgočasna mladinska romantična komedija, kjer se bom na smrt utrujal in iskal tipko za hitro previjanje. Zmotil sem se, joj kako zelo sem se zmotil. Tole je čisto nekaj drugega, tole je letošnji Superbad, ali če hočete, letošnji The Hangover, če kanček pretiravam. Zelo zabavna, odklopljena in učinkovita komedija, ki premore precej izjemno smešnih sekvenc in dobro poanto, da povprečneži lepih deklet ne dobijo samo zato, ker imajo prenizko mnenje o sebi, rekoč, ona je desetka, jaz pa ne bom nikoli presegel niti petke. Četudi je podobno zgodbo dejansko predstavil že Knocked Up, kjer se je glavni junak Seth Rogen spraševal, kaj za vraga na njem vidi Katherine Heigl, mi je She’s Out of My League veliko bolj všeč, dosti bolj zabaven in bolj domiseln. Z glavnim junakom Kirkom (Jay Baruchel), ki ne more dojeti, da se zanj zanima postavna in uspešna Molly (za tako vlogo premalo atraktivna Alice Eve iz odličnega filma Crossing Over), po mnenju njegovih kolegov čista desetka, ki nima s tako povprečnim in navadnim fantom kaj iskati. Jp, punca je izven njegove lige, on pa je »mudl«, no ja, »manpudel«, kot ga označi prijatelj Stainer (T. J. Miller). Okej, nekaj klišejskih štosev Ameriške pite je na seznamu, toda vsi so narejeni dobro in tako, da izpadejo izvirno ter strašno interesantno. Super komedija, ki ji dejansko ne manjka ničesar. In humor, ki gre večkrat v skuliran ekstrem ter še vedno ohranja dober tempo in dovolj žanrske kvalitete.

Ocena: 8/10

VERONIKA DECIDES TO DIE (zda 2009, drama, režija: Emily Young, igrajo: Sarah Michelle Gellar, Jonathan Tucker, David Thewlis, Erika Christensen, Barbara Sukowa, Melissa Leo)

Ljubezen kot zdravilo za samomor.

Sarah Michelle Gellar, ki je v tako zahtevni in resni vlogi nisem pričakoval, je Veronika, mladenka, ki ima vse. Prav to jo očitno dolgočasi, zato se nekega dne nažre tablet in se odloči umreti. Da jo rešijo in da se znajde v psihiatrični ustanovi, je jasno, saj drugače ne bi bilo filma. Da začne življenje ceniti šele ko dejansko umre, pa je prav tako v kontekstu zgodbe in poante, ki jo prodaja njen zdravnik David Thewlis. Drži, pokonci jo postavi ljubezen, no ja, seks, vnovično zavedanje svojega telesa in občutkov, za kar je zaslužen mladenič Edward (Jonathan Tucker), prav tako pacient, avtist in katatonik, ko se mu zahoče. Očitno sta si usojena, očitno sta sorodne duše. Tako zelo, da nehata misliti na samomor in začneta uživati življenje. Malce tečen film, brez pravega tempa, hladen, brez stika z gledalci in brez prave atmosfere. Dramaturško premalo prepričljiv in premalo globok v čustvenem momentu. Drži, starša naslovne junakinje sta očitno Slovenca, zato ni čudno, da skuša punca že na začetku filma napravi samomor.

Ocena: 4/10

AGORA (španija 2009, zgodovinska drama, režija: Alejandro Amenabar, igrajo: Rachel Weisz, Max Minghella, Oscra Isaac)

Angeli in demoni.

Da katoliška cerkev ne mara znanstvenikov, je odlično pokazal že film Angeli in demoni. Agora, najnovejši izdelek režiserja filmov The Others, Tesis, Abre los Ojos in Mar adentro, gre še dlje in pokaže, kako se je vse skupaj začelo, kako se je začel  razkorak znanosti in cerkvenih naukov. Razkorak med biblijskimi zgodbami in med znanstveno dokazljivimi dejstvi. Da je največji trn v peti prav Hypatia (premalo prepričljiva Rachel Weisz), filozofka in astronomka, je seveda jasno, saj se ne pusti zmesti in odločno kljubuje cerkvi ter času, ko se je začelo grobo pokristjanjevanje. Če bi ji rekli Ivana Orleanska, ne bi kaj dosti zgrešili. Če bi nas spomnila na Mario Magdaleno, pa bi bili prav tako na isti valovni, če malce pavšaliziram. Zanimiva in v času pedofilskih afer še kako aktualna tematika, ki pa jo je režiser Alejdandro Amenabar posnel premalo atraktivno in celo nekoliko ceneno. Razkošne bitke se vidijo le iz ptičje perspektive, sama zgodba pogumne filozofke pa je izjemno slaba v dramaturgiji, dialogih in postavitvi prizorov. In premalo zanimiva v segmentu njenega odnosa s sužnjem Davusom (Max Minghella). Amaterski film, če sem iskren. Očitno posnet s premalo budžeta, a vendar dovolj zanimiv za domače tržišče, kjer je postal najbolj gledan film leta.

Ocena: 3/10

Mariborčan je noseč

16.04.2010 ob 16:39
YouTube slika preogleda

Zakaj za vraga hrvaški pevci pojejo v slovenščini?

16.04.2010 ob 16:15

Zdajle sem tule ujel novo pesem skupine Kingston, kjer pomaga tudi hrvaška pevka Danijela. Seveda v slovenščini, ki se iz njenih ust sliši bedasto in neprepričljivo. Še bolj bedasto se je slišala slovenščina Oliverja Dragojevića, ki je pel v pesmi V san Simonu, v duetu s faraoni. Nič bolje se ne slišita Jasmin Stavros in Massimo, pa še kdo od naših sosedov, ki skuša peti v našem jeziku. Pa ne zato, ker bi bila slovenščina tako zelo nespeven jezik, ampak zato, ker je prisoten trapast naglas in ker vseh teh pevcev nismo navajeni peti na tak način. Če sem iskren, me je zmotil tudi Toše v komadu Moja, pa čeprav ga je odpel skorajda tako kot bi bil Slovenec.

In seveda, nič manj blesavo ne izpadejo slovenski pevci, ki se trudijo peti v hrvaščini.

Iz arhiva 10: Filmski trojček Živojina Pavlovića

16.04.2010 ob 03:00

BUDJENJE PACOVA ( jugoslavija 1967, drama, režija: Živojin Pavlović, igrajo: Slobodan Perović, Severin Bijelić, Dušica Žegarac, Milan Jelić, Pavle Vuisić)

Srebrna arena za režijo na Puljskem festivalu in nagrada za režijo v Berlinu dokazujeta, da je bila leta 1967 konkurenca dobrih filmov dokaj skromna. Prizor v zapuščenem kinu pa je kljub temu klasika.

Budjenje pacova je film o samskem moškem, ki skrbi za bolno sestro in zbira denar za odhod na morje, kjer bi jo topel zrak morda pozdravil. Ko se v bazenu smrtno ponesreči njegov kolega Pavle Vuisić, zadnja možnost za potrebne finance splava po vodi, zato pride prav tolažba sosede, v katero se zaljubi med skrivnim opazovanjem britja nog. Ker ga babnica  čez čas brez pojasnila zapusti,  mora ubožec tolažbo iskati pri lokalni cipi in se sprijazniti s svojo usodo. Budjenje pacova je zgodba o osamljenem posamezniku, ki v življenju ne najde pravega smisla, povrhu tega pa ga okoli prinese še soseda, da o prijatelju, ki ga vabi k fotografiranju pornografskih slik, niti ne začnem izgubljati besed. Solidna, a brez pravega presežka narejena socialna drama, ki ima po moji skromni oceni uživa prevelik ugled.

Ocena: nič posebnega

KAD BUDEM MRTAV I BEO ( jugoslavija 1967, komična drama, režija: Živojin Pavlović, igrajo: Dragan Nikolić, Ružica Sokić, Dara Čaleni, Neda Spasojević, Severin Bijelić)

Boljše kot Budjenje pacova, a še vedno ne tako dobro, da bi lahko režiser Pavlović konec šestdesetih postal eden najbolj odmevnih in cenjenih jugoslovanskih filmarjev. Zgodba o fičfiriču Džimiju Barki (debitant Dragan Nikolić), ki skače od ženske do ženske, od mesta do mesta, ima fiksno idejo, da je dober pevec, na koncu pa ugotovi, da življenje ni pravljica.

Živojin Pavlović (v letih 1965 in 1966 je z Bato Živojinovićem posnel filma Sovražnik in Povratak) je po silovitem uspehu filmov Budjenje pacova in Kad budem mrtav i beo, ki sta ga uvrstila celo v središče evropskega filmskega dogajanja, režiral kontroverzni film Zaseda, se sprl s takratnim jugoslovanskim  filmskim vodstvom in odromal v Slovenijo, kjer so nastali filmi Rdeče klasje (znan tudi zaradi vročega prizora Radeta Šerbedžije in Majde Potokar, ki se ljubita na seniku), Let mrtve ptice in Nasvidenje v naslednji vojni. V Beogradu so ga medtem odstavili iz mesta docenta filmske režije, filma Zaseda pa niso nikoli prikazali v kinu. Pavlović je bil torej pravi upornik, enfant terrible jugo filma, ki v svojih izdelkih ni poznal kompromisov in je prikazal tisto, kar je hotel. Kusturica pred Kusturico, kjer pa mi za njegova dva labodja speva ni prav dobro jasno, zakaj sta požela tako velik uspeh. Kot se že dejal, Kad budem mrtav i beo je boljši in bolj dodelan od Budjenja pacova, tudi zabavnejši, bolj domiseln, manj dramski in nafilan z glasbo, se pravi s porazno slabim, a interesantnim ter za zgodbo kontekstnim  petjem štiriindvajsetletnega Dragana Nikolića, ki se je potem uveljavil s filmi Život je lep, Horoskop, Bube u glavi, Uloga moje porodice u svjetskoj revoluciji, Mlad i zdrav kao ruža, Bez, Kičma, Nacionalna klasa, Ko to tamo peva, Banović Strahinja, Sezona mira u Parizu in seveda kot Prle v Odpisanih ter Vrnitvi odpisanih. Njegov Džimi Barka nekega dne spozna dokaj uveljavljeno pevko, ki mu zrihta prvi nastop in članek v lokalnem časopisu (jp, mladenič je očitno dober ljubimec), potem pa jo z neko flenčo mahne na avdicijo v Beograd, kjer seveda pogori. Medtem si na hitro privošči še neko ne več mlado železniško uslužbenko, ki ji je dovolj samo simulacija seksa, na koncu pa se ponovno spetlja z napol klošarsko prijateljico Lilico (Ružica Sokić) in doživi presenečenje na sekretu. Kad budem mrtav i beo je v bistvu zelo podoben Budjenju pacova, saj se oba glavna junaka ne znata norlamno vključiti v življenje, res pa je, da je Džimi veliko bolj iznajdljiv in optimističen kot je bil Slobodan Perović, katerega je na koncu okoli prinesla celo soseda.

Ocena: vredno ogleda

HAJKA (jugoslavija 1977, vojna drama, režija: Živojin Pavlović, igrajo: Rade Šerbedžija, Pavle Vuisić, Miki Manojlović, Bata Živojinović, Boro Begović, Ratislav Jović, Zaim Muzaferija)

Partizani vs. četniki.

Živojin Pavlović, nad katerim so Srbi koncem šestdesetih naredili hajko in ga nagnali v Slovenijo, kjer je potem pridno snemal filme, se je leta 1977 ponovno vrnil v domače kraje in posnel pravi vojni film, kjer je prikazal boje med partizani in četniki, ki so se leta 1942 s pomočjo Italijanov prebili v ospredje. Film v bistvu malce spominja na Lepa sela lepo gore, saj sta glavna junaka Rade Šerbedžija in Pavle Vuisić (igral tudi v Pavlovićevem filmu Budjenje pacova) zaradi vojne postala smrtna sovražnika. Prvi se je priključil partizanom, drugi pa četnikom. Kot v filmih Vojka Duletića, če malo povežem. Zgodba se osredotoči na lov četnikov za skupinico partizanov, ki padajo kot muje po dežju (prizori so zelo dobri in pretresljivi), živa pa ostaneta le Šerbedžija in Miki Manojlović, ki se dogovorita, da bosta v primeru, če ju bodo ranili, pokončala drug drugega. Hajka je nedvomno dober in prepričljiv vojni izdelek, ki pa mu ne uspe preseči klišejev žanra, čeprav premore kar nekaj presunljivih scen, kot je recimo tista, kjer nekemu partizanu zmanjka nabojev in začne igrati gosli, potem pa ga zadane četniški metek.

Ocena: vredno ogleda

Iz arhiva 9: Marlowe, Sitting Target, Doctor Dolittle, La Signora Senza Camelie, Duel in the Sun, Somebody Up There Likes Me

15.04.2010 ob 15:13

MARLOWE (zda 1969, kriminalka, režija: Paul Bogart, igrajo: James Gardner, Gayle Hunnicutt, Carroll O’Connor, Rita Moreno, Sharon Farrell, William Daniels, Jackie Coogan, Bruce Lee)

Ne tako slabo kot The Long Goodbye z Elliottom Gouldom, a vseeno dolgočasno, premalo atraktivno in neprepričljivo. James Gardner je znameniti detektiv Philip Marlowe, ki išče brata neke damice in naleti na z nožem za led ubite žrtve.

Tole verzijo vsem znanega Chandlerjevega detektiva so si gledalci  verjetno zapomnili samo po dveh stvareh, ki za samo zgodbo sicer nimata nobenega pomena. Prva je debitant Bruce Lee, ki s svojim borilnim znanjem razbije pisarno in potem brez padala skoči skozi okno nebotičnika, druga pa je striptiz Rite Moreno, zvezde mjuzikla West Side Story. James Gardner za razliko od Goulda ni tako slab, toda v bistvu ga film sploh ne bi potreboval, saj se zaplet zaključi sam od sebe. Režiral je Paul Bogart, kar je spomin na Humphreyja Bogarta, ki je nekoč ravno tako igral Philipa Marlowea. Zgodba z moderno in funky atmosfero resda nima težav, toda to je premalo za dober film.

Ocena: nič posebnega

SITTING TARGET (anglija 1972, kriminalna triler drama, režija: Douglas Hickox, igrajo: Oliver Reed, Jill St. John, Ian McShane, Edward Woodward, Frank Finlay, Freddie Jones)

Oliver Reed pobegne iz zapora in se maščuje svoji prevarantski ženi Jill St. John.

Sitting Target se prične zelo krvavo, saj zaprti Oliver Reed skozi steklo za obiske zarine roko in za vrat zgrabi svojo ženo, ki mu je ravnokar povedala, da hoče ločitev, ker ima drugega in ker je z njim celo noseča. Malce kasneje še z dvema sojetnikoma (mladega igra Ian McShane, zvezda seriije Deadwood) spektakularno pobegne iz zapora (sekvenco uvrščam v sam vrh filmskih pobegov), potem pa se odloči, da bo ženo ustrelil kar s snajpersko puško. Sitting Target se začne zelo obetavno in prepričljivo, nakar mu zmanjka zagona, rešita pa ga dva popolnoma nepričakovana preobrata, ki si sledita v razmaku ene minute. Prvi v bistvu ni tako zelo dober, drugi pa bo gledalce zaradi šoka dobesedno vrgel na kolena. Kot celota film izpade kot je treba in kljub letnici nima težav pri zadovoljevanju današnjih standardov. Oliver Reed je dober kot vedno, Jill St. John, mešanica Ann Margret in Stefanie Powers, pa poznamo kot ženo Roberta Wagnerja in kot Bondovo dekle iz Diamonds are Forever.

Ocena: vredno ogleda

DOCTOR DOLITTLE (zda 1967, pustolovski mjuzikl, režija: Richard Fleischer, igrajo: Rex Harrison, Anthony Newley, Samantha Eggar, Richard Attenborough, Peter Bull, Geoffrey Holder)

Originalni Dolittle, sicer eden največjih flopov vseh časov, sploh ni tako slab film kot so vneto zatrjevali vsi, ki so ga gledali, res pa je, da sta dve uri in pol absolutno preveč, saj bodo otroci zaspali že po šestdesetih minutah.

Studio 20th Century Fox si je leta 1965 s filmom The Sound of Music opomogel od velikanskega finančnega poloma Cleopatre, samo dve leti kasneje pa se je zaradi debakla 16 milijonov dolarjev vrednega Dolittla zgodba ponovila, studio pa skoraj odfrčal v stečaj. Uspeh mjuziklov My Fair Lady, The Sound of Music in seveda Mary Poppins, je dal slutiti, da so gledalci pripravljeni na zares razkošen in z vsemi živalmi na svetu nafilan avanturističen mjuzikl o zdravniku, ki se lahko pogovarja z živalmi. Temu potem na žalost ni bilo tako, saj so kritiki film razcefrali, gledalci pa vneto bojkotirali. Pravi razlog gre iskati v dejstvu, da je zadeva predolga in na večih mestih premalo zanimiva za otroke, medtem ko so leta 1967 odrasli raje gledali filme The Dirty Dozen, You Only Live Twice, Casino Royale, A Man for All Seasons, Thoroughly Modern Millie, Barefoot in the Park, Georgy Girl, To Sir With Love, Grand Prix in Hombre. Če bi Dolittleu vzeli vse pevske točke (no, tisto z lastnikom cirkusa Richardom Attenboroughom bi lahko pustili) in mu dodali še nekaj tako zelo smešnih prizorov, kot je tisti s poškodovano nogo nekega možakarja, bi bila zgodba veliko bolj učinkovita in verjetno tudi finančno uspešnejša. Vse mogoče živali, vključno s kitom, 2000 let starim orjaškim morskim polžem (že 300 let si želi obiskati svojo škotsko sorodnico Nessie, na koncu pa nas spomni na kita iz Ostržka), velikanskim lunskim moljem, govorečo papigo (dama zna celo samorogščino) in seveda dvoglavo lamo, niso mogle odtehtati ene Audrey Hepburn, ene pojoče nune Marije in ene leteče Poppinsove Julie Andrews. Tako pač je, ljudje so imeli raje ženske junakinje, ne pa živali, ki o svojih zasebnih problemih težijo zdravniku. Danes je situacija malce spremenjena, saj je novi Dolittle z Eddiem Murphyjem samo v ZDA prislužil mogočnih 144 milijonov dolarjev, res pa je, da so živali govorile tako kot ljudje, medtem ko v naši verziji zdravnik govori tako kot one. Rex Harrison je torej zdravnik, ki skupen jezik najde samo z živalmi, nadvse rad pa bi spoznal tudi skrivnostnega morskega polža in se tako naučil še 499-i živalski jezik. Pot ga bo najprej vodila v cirkus, kjer bo s prikazovanjem stereo lame zaslužil denar za potovanje, potem pa jo bo kot Noe z barko polno živali mahnil na morsko potovanje (ne pozabimo, da je režiser Fleischer pred Dolittleom režiral film 20 000 milj pod morjem), doživel brodolom in se znašel med domorodci. Družbo mu bosta poleg živali delala še prijatelj Anthony Newley (nekdanji mož Joan Collins) in zapeta Samantha Eggar (poglejte si jo v Cronnenbergovi grozljivki The Brood), ki se bo vanj čez čas seveda zaljubila. Doctor Dolittle ima nedvomno kar nekaj svetlih in zelo dobro narejenih trenutkov (tihotapljenje tjulnja, katerega delček so sparodirali v komediji Top Secret, scene pod vodo, kjer se doktor pogovarja s hobotnico in školjkami ter zapleti na sodišču, ki si jih je sposodili Bingo), kakor tudi par zelo zabavnih domislic, zato je nesmiselno, da ga večina še vedno tako močno degradira. In veste kaj? Boljši je od novega Dolittla, kar sicer ni težko, a vseeno vredno, da se pove naglas. Zadeva  je snela nominacije za najboljši film, scenografijo, montažo, glasbo in zvok ter oscarja za posebne efekte in pesem Talk to Animals. Skoreografiral ga je kasnejši režiser Herbert Ross. Zgodba je nastala po legendarnem otroškem romanu Hugha Loftinga.

Ocena: vredno ogleda

LA SIGNORA SENZA CAMELIE (italija 1953, drama, režija: Michelangelo Antonioni, igrajo: Lucia Bose, Gino Cervi, Andrea Checchi, Ivan Desny, Monica Clay, Alain Cuny)

Zgodba o dvaindvajsetletni igralki Clari Manni (Lucia Bose), ki ni zadovoljna z dejstvom, da se ne more uveljaviti kot resna dramska umetnica, saj ji producenti zaradi privlačnega izgleda ponujajo samo vloge praznih mladenk. Tretji film neorealista Michelangela Antonionija.

Dama brez kamelij je film o igralki, ki ne bo nikoli tako dobra, da bi ji dali vlogo Dame s kamelijami, saj režiserji v njej vidijo le seksualni objekt. To seveda pomeni, da  gre v bistvu za avtobiografijo Lucie Bose, nekdanje italijanske misice, ki je cel čas igrala natanko takšne vloge kot Clara Manni. Še več, zaradi poroke z nekim španskim toreadorjem je morala prekiniti kariero in se k filmu vrniti koncem šestdesetih. To se zgodi tudi Clari, ki se poroči s producentom, kateri zahteva, da naj preneha s snemanjem erotično obarvanih projektov in jo postavi za zvezdo lastnega filma Ivana Orleanska, kjer naj bi svetu pokazal njene dramske sposobnosti. Zadeva seveda pogori, Clara se vrne k svojemu staremu imidžu, zakon gre po gobe, družbo pa ji začne delati nek gizdalin. Čez čas zapade v depresijo, saj prične tudi sama hrepeneti po resni dramski karieri, toda kmalu ugotovi, da je to nesmiselno in sprejme glavno vlogo v nekem v cenenem filmu o sultanovih odalistkah. Michelangelo Antonioni, ki je leta 1950 debitiral s filmom Cronaca du un amore (glavna vloga Lucia Bose) in potem dve leti kasneje režiral še omnibus I Vinti (že leta 1943 je posnel prvi dokumentarec), nam je torej hotel reči, da ene igralke pač niso za dramske vloge, da naj se zaradi tega ne sekirajo in izkoristijo trenutno slavo, ker mladost pač ni večna. In še zanimivost, Gino Cervi in Andrea Checchi sta oba umrla leta 1974.

Ocena: vredno ogleda

DUEL IN THE SUN (zda 1946, pustolovska vestern drama, režija: King Vidor, igrajo: Jennifer Jones, Gregory Peck, Joseph Cotten, Lillian Gish, Lionel Barrymore, Walter Huston, Herbert Marshall, Butterfly McQueen, Charles Bickford, Harry Carey)

Poskus producenta  Davida O. Selznicka, da bi ponovil gromozanski uspeh filma Gone With the Wind. Gregory Peck in Joseph Cotten se pulita za Jennifer Jones , njun ata Lionel Barrymore je tečen kot vrag, mama Lillian Gish pa dobra kot puter. Zelo gledljivo, izvrstno odigrano in nafilano z močnim erotičnim nabojem, kjer za kresanje isker poskrbita Peck in Jonesova, ki se ljubita divje, fatalno in predano. Konec je bomba. Dejansko predhodnik filma Legends of the Fall.

Duel in the Sun jasno ne dosega veličine filma Gone With the Wind, ker je to praktično nemogoče, poleg tega je njegova 130 minutna zgodba na trenutke malce patetična in na premalo visoki ravni, toda kljub temu gre za velik, razkošen, globok in upam si trditi večen izdelek, v katerem so se sanje legendarnega producenta Davida O. Selznicka nekako uresničile, saj je kljub neprijaznim besedam nekaterih kritikov film finančno dobesedno raztural in se leta 1946 z zasluženimi dvajsetimi milijoni uvrstil na tretje mesto najbolj uspešnih filmov vseh časov (prvi je bil seveda Gone With the Wind, drugi The Best Years of Our Lives).Gledalce je v kina gnala dinamična mešanica vesterna, drame, avanture in vroče fatalnega ljubezenskega razmerja Gregoryja Pecka ter Jennifer Jones, ki sta v skupnih prizorih zažigala platno in na koncu zažgala še sebe. Zgodba se prične z umorom Indijanke in ljubimca, ki ga zagreši njen mož Scott Chavez (Herbert Marshall), njuna hčerka Pearl (Jennifer Jones, s Cottenom je igrala že v filmu Love Letters leta 1945), sicer odločna in koketna mladenka, takšna kot Scarlett O’Hara, mešanka indijansko belske krvi, pa mora živet k teti Lauri Belle (petdesetletna zvezda neme dobe Lillian Gish). Že prvi dan jo tako kot Julio Ormond v Jesenski pripovedi začneta obletavati brata Jesse (Joseph Cotten, z Jonesovo je igral tudi v filmu Portrait of Jennie leta 1948) in Lewt (Gregory Peck v svoji poleg filma The Boys of Brazil edini negativni vlogi), medtem ko bi jo njun hromi oče Lionel Barrymore (tudi v filmu Key Largo iz leta 1948 je bil v invalidskem vozičku) najraje vrgel iz hiše. Jesse je umirjen in pošten možakar, Lewt pa divji in hinavski če je treba, zato ni čudno, da jo napade prvi. Pearl ga resda ne mara, ker se ji zdi nesramen preserantski mačo, ki ji en dan nežno šepeta, da jo ljubi, drug dan pa jo je sposoben močno prizadeti, toda med njima vseeno pride do močne in že kar patološke ljubezni. Jesse se medtem hudo zameri očetu, ker nekega dne ne posluša njegovih zahtev, Lewt pa pride navzkriž z zakonom, ker ustreli nekega ostarelega moža, ki je za roko prosil Pearl. Čez nekaj časa umre Laura Bell, Pearl ponovno pade na led, ker jo Lewt noče vzeti s seboj v Mehiko, zato se nastani v Jessejevi hišici, kjer pa že čaka Lewt, ki strelja celo na lastnega brata. Na koncu se odvrti dvoboj na soncu, mi pa dobimo najbolj strastno romanco vseh časov. Jennifer Jones se je potem poročila z Davidom O.Selznickom, ki je nekoč za Pecka dejal:«I am so sorry to say that I don’t see what we can do with Gregory Peck. We would have great difficulty in either using him or getting other studios to use him. He photographs like Abe Lincoln.« Duel in the Sun je torej mešanica filmov Gone With the Wind in Legends of the Fall, za dokaz pa je tu še Butterfly McQueen v vlogi temnopolte piskajoče služkinje Vashti, ki je leta 1939 isto počela kot služkinja Prissy in pomagala roditi Scarlett O’Hari. Film je stal 6 milijončkov. Poleg Kinga Vidorja, ki je nekaj dni pred koncem zapustil snemanje, so pomagali režirati še Otto Brower, William Dieterle, Josef Von Sternberg in celo sam Selznick. Zaradi nasilja in vprašljive morale se je oglasila ameriška verska skupnost, film pa si je priboril kontroverzen status. Če zaslužek preračunamo v današnji čas, dobimo zelo lepih 300 milijonov dolarjev. Jennifer Jones in Lillian Gish sta sneli nominacje za oscarja.

Ocena: vredno ogleda

SOMEBODY UP THERE LIKES ME (zda 1956, drama, režija: Robert Wise, igrajo: Paul Newman, Pier Angeli, Everett Sloane, Eileen Heckart, Sal Mineo, Joseph Buloff, Robert Loggia, Harold J. Stone, Steve McQueen)

Biografija legendarnega boksarja Rockyja Graziana (Paul Newman), ki se je od divjega delinkventa in vojaškega dezerterja povzpel do boksarskega šampijona v srednjetežki kategoriji. Film, ki ga je pred Rockyjem dodobra preučil Sylvester Stallone.

Somebody Up There Likes Me je danes le še en boksarski film na katerega velja pozabiti, če niste ravno filmofil ali fan mladega Paula Newmana, ki se je leta 1954 osmešil v flopu The Silver Chalice in imel potem srečo, da se je James Dean ubil v prometni nesreči. Dean je bil namreč mišljen za vlogo Rockyja Graziana, ki jo je potem po posredovanju režiserja Roberta Wisea (West Side Story) dobil Newman. Poleg tega so mu za ženo dali Pier Angeli (z Newmanom se je prvič srečala v filmu The Silver Chalice), za katero je norel prav Dean, za soigralca pa Sala Minea (Mineo igra Rockyjevega prestopniškega prijatelja, zanimivo pa je dejstvo, da je bil Sal nekoč tudi v resnici lopovček, v debi filmu Six Bridges to Cross pa je ravno tako upodobil delinkventa), ki je z Deanom igral v filmu Rebel Without a Cause. Paul Newman je bil torej zamenjava za Jamesa Deana, proglasili pa so ga za drugega Branda, kar je razumljivo, saj je bilo znano, da je Dean ves čas kopiral prav Branda. Pred vami je torej zgodba boksarja Rockyja Graziana, kjer ima Paul Newman od pol ure naprej razbit obraz in tipično newyorški naglas, Steve McQueen (eden njegovih najstniških kompanjonov) in Robert Loggia (gizdalinski tip, ki od Rockyja zahteva naj namerno preda neko dvoboj) pa sta se na platnu pojavila prvič. Film je bil uspešnica, snel pa je oscarja za kamero in scenografijo. Scenarij je nastal po avtobiografiji pravega Rockyja Graziana.

Ocena: nič posebnega

Iz arhiva 8: The Great Caruso, The Roaring Twenties

15.04.2010 ob 14:41

THE GREAT CARUSO (zda 1951, glasbeni, režija: Richard Thorpe, igrajo: Mario Lanza, Ann Blyth, Dorothy Kirsten, Jarmila Novotna, Richard Hageman, Carl Benton Reid)

Prosto po Prešernu narejena biografija znamenitega tenorja Enrica Carusa, ki ga igra nič manj znameniti Mario Lanza, bo najbolj všeč ljubiteljem opere.

Mario Lanza, mešanica pravega Carusa in Franka Sinatre, je leta 1951 dosegel vrhunec svoje filmske kariere, kar je razumljivo, saj je upodobil enega največjih opernih pevcev vseh časov, ki je bil hkrati eden prvih tenorjev, kateri so svoj glas prodajali na ploščah. Zanimivo je dejstvo, da Carusovo smrt in Lanzino rojstvo zaznamuje isto leto 1921 ter da je prvi umrl star 48, drugi pa 38 let. Medtem, ko je bil Caruso zvezda stalnica,  je šlo pri Lanzi v bistvu le za kometno slavo, saj že leta 1954 zaradi slabega zunanjega videza (alkohol, droge) ni mogel nastopiti v filmu The Student Prince ( posodil samo glas), ki ga je ravno tako režiral Richard Thorpe. The Great Caruso kot film ni nič posebnega, na svoj račun pa bodo seveda prišli ljubitelji Verdijevih, Puccinijevih in Rossinijevih oper. Laurence Olivier je v svet ponesel Shakespearja, Mario Lanza pa opero. Ali kot je nekoč dejal resnični Caruso:« The  man thinks he has a voice. The truth is the voice has a man.« The Great Caruso je bil svojčas velika uspešnica (četrti in prvi film leta v Ameriki in Angliji), nastal pa je po knjigi, ki jo je o svojem možu napisala Dorothy Caruso (Ann Blyth). Film je dobil oscarja za zvok in nominacije za kostume ter glasbo.

Ocena: nič posebnega

THE ROARING TWENTIES (zda 1939, krimnalna drama, režija: Raoul Walsh, igrajo: James Cagney, Humphrey Bogart, Priscilla Lane, Gladys George, Frank McHugh, Paul Kelly, Jeffrey Lynn)

Ni slabo, še zdaleč pa ni v rangu Cagneyjevih filmov The Public Enemy, G Men , Crazy Blonde in seveda White Heat.

The Roaring Twenties je do danes na žalost povozil čas pa čeprav sta v njem skupaj nastopila James Cagney in Humphrey Bogart, ki sta leto poprej isto storila v dosti bolj učinkovitem filmu Angels With Dirty Faces. Gangsterska melodrama, ki se začne na koncu prve svetovne vojne, nadaljuje skozi divja dvajseta in konča v tridesetih, je sicer skrbno zastavljena in solidno izvedena, toda ne dovolj zanimiva in atraktivna za današnje dni, kar se recimo ni zgodilo prej naštetim Cagneyjevim mojstrovinam. Cagney, Bogart in Jeffrey Lynn so prijatelji iz vojnih časov, ki se začnejo ukvarjati s kriminalom. Najbolj uspešen je Cagney, ki postane kralj preprodaje alkohla, v tridesetih pa se stvari obrnejo na glavo, saj Roosevelt ukine prohibicijo. Jeffrey Lynn stopi na stran zakona, Cagney finančno pogori in začne voziti taksi, Bogartu pa uspe ohraniti kriminalne dejavnosti in postane tipični mafijec. The Roaring Twenties je film o vzponu in padcu nekega gangsterja in prikaz dela ameriške zgodovine, kjer James Cagney namesto grenivk (The Public Enemy) v usta zariva cigare. Priscilla Lane je njegova punca, ki na skrivaj ljubi Jeffreyja Lynna, Gladys George pa je lastnica bara, kamor zahajajo kriminalci. In da ne bo pomote, Cagney poči Bogarta, ker ta leta 1939 še ni bi dovolj velika zvezda.

Ocena: nič posebnega