Kulti in klasike: Na svoji zemlji

28.04.2010 ob 03:00

slovenija 1948
vojna drama
režija:France Štiglic
scenarij:Ciril Kosmač
igrajo: Lojze Potokar, France Presetnik, Stane Sever, Štefka Drolc, Avgusta Danilova, Miro Kopač, Mileva Zakrajšek, Boris Sešek, Jože Zupan, Majda Potokar, Jože Gale, Angela Rakar, Andrej Kurent,
snemalec in montažer: Ivan Marinček
skladatelj: Marijan Kozina
zvočni mojster: Rudi Omota
scenografa: Boris Kobe in Tone Mlakar
drugi režiser: Jože Gale

Rojstvo slovenskega filma je himna partizanom, patriotizmu in bojem za Primorsko ter Trst.

Na svoji zemlji je prvi pravi slovenski zvočni igrani celovečerni film (leta 1931 in 1932 smo dobili nema dokumentarca, no ja, igrana dokumentarca, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine, že leta 1905 pa je Karl Grossman snemal svoje kratke filmčke), zato je prav, da že na začetku povemo prvi slovenski filmski stavek, ki ga je Francetu Presetniku izgovoril Lojze Potokar, domači Al Jolson, ki pravi takole: «Stane, glej jo, našo Baško grapo.« In pozor, Avgusta Danilova bi morala leta 1927, ko so Američani dobili prvi zvočni film z naslovom The Jazz Singer, igrati mamo Ala Jolsona, saj se je takrat mudila v Ameriki. Ker so ji postavili pogoj, da se mora v zelo kratkem času naučiti angleščine, je na žalost rekla ne, zamudila zgodovinski dogodek in Sloveniji za celi dve desetletji zaprla usta. Kljub temu so ji dali vlogo v filmu Na svoji zemlji, jo na koncu za kazen ustrelili in seveda spremenili v sinonim za slovensko filmsko mater. Režije se je lotil France Štiglic, ki je potem temelje slovenske kinematografije utrdil še s filmi Ne joči Peter, Dolina Miru, Balada o trobenti in oblaku, Trst (drugi in hkrati zadnji film Avguste Danilove), Svet na Kajžarju, Povest o dobrih ljudeh in Amandus, njegov pomočnik Jože Gale pa se je nato kot  veste lotil legendarnega Kekca, kjer je Bedanca v prvi verziji odigral prav Franc Presetnik. Na svoji zemlji je po parih letih videlo kar pol milijona Slovencev, kar je več od Titanika, leta 1948 pa celih 154 tisoč ljudi, od tega 64 tisoč samo v Ljubljani, kar pomeni, da je film kot za šalo opravil s takratno tujo konkurenco, ki so med drugim predstavljali filmi Notredamski zvonar, Trije mušketirji, Tarzan, Čarovnik iz Oza, Heidi in Ivan Grozni. Poleg tega, da je ljudi zanimalo dejstvo, da gre za prvi zvočni slovenski film, so bili še vedno zagreti za vojno, za partizane, za patriotizem in za pogum, zato je tako velik uspeh povsem jasen in razumljiv. Zgodba se začne leta 1943, se pravi v času, ko je padel Musollini in ko so se Nemci na veliko sprehajali po naši zemlji, kjer so se jim pogumno upirali partizani, ki so imeli težave tudi z izdajalskimi domobranci. Večina ljudi je šla seveda med partizane, nekaj posameznikov pa je ostalo razdvojenih. Takšen je bil tudi Drejc (Stane Sever), najbolj zanimiv in dodelan lik filma, na katerega je negativno vplivala hinavska mati, a je hvala bogu prišel k pameti, lastnoročno postrelil sedem domobrancev in se priključil brigati, ki sta jo vodila Stane (Lojze Potokar) in Sova (France Presetnik). Najboljši del filma gotovo pride na koncu, ko gledalec spremlja boje za Primorsko in Trst ter si hkrati vzame dovolj časa za presunljive prizore, ki sodijo v anale slovenskega filma. To je gotovo Tildicino (Štefka Drolc) pripovedovanje utrujenim partizanom, o času, ko bo vojne konec (skupinica v snegu in mrazu spokojno zaspi, Tildica pa se nasloni na ramo svojega Drejca, ki mu v trebuščku nosi otročička). To je gotovo tudi Obrekaričina (Avgusta Danilova) tragična smrt, ki ji sledi še smrt njenega ravno tako ostarelega moža, ki ga kličejo očka Orel (igra ga Miro Kopač, oba pa pospravijo domobranci). To je nedvomno tudi brezčutno klofutanje dečka Orliča, njunega vnučka, ki se mu iz ustnic ulije kri. In to je gotovo tudi Drejčeva smrt, ki ga počijo zaradi Orliča (partizansko ime mu je nadel Sova, ker naj bi imel dedkove oči), kateri ga je med streljanjem na Nemce za hip usodno zmotil. Takšna je bila torej vojna za našo zemljo, ki smo si jo sicer priborili, a Trst žal vseeno izgubili. Poleg pesmi Hej brigade hitite, bolnišnice Franje, četrte armade, ki pride s tanki, na katerih so napisi Tito in Svobodu Trstu, prizora, ko se neka ženska, ki jo bodo odpeljali Nemci, sezuje in pravi, da bo še zadnjič hodila po svoji zemlji, pa je potrebno seveda omeniti zaključni pogovor med Orličem in Sovo,saj je vsaj tako epski kot zadnji stavki Scarlett O’Hara iz filma V vrtincu. Primorska je osvobojena in Orlič začne dialog: «Morje.« Sova si obriše solze in pravi: «Ej, bogami. Dočakal sem. Dočakal.« Orlič nadaljuje: «To bi bil ata vesel. Pa ni dočakal.« Sova odgovori: «Ni. Vedel pa je, da boš ti.«Orlič konča svoj del dialoga: «Saj mi je večkrat dejal, da bom na svoji zemlji svoj gospod,« Sova pa konča film: «Boš Orlič.« Epsko, globoko in veličastno, torej tudi za v svetovno filmsko zgodovino. Stane Sever da najboljšo dramsko predstavo, Lojze Potokar pa s svojim nenehnim “bogami” ukrade šov.Velik, prelomen in pomemben film, ki je vsaj stokrat, če ne večkrat, boljši od vseh slovenskih filmov, posnetih v zadnjih tridesetih letih. Tole je naš Gone With the Wind, naš Citizen Kane, naše Rojstvo naroda, naša Bitka na Neretvi, verjetno najboljši slovenski film vseh časov in hkrati tudi ena izmed boljših vojnih dram celotne svetovne kinematografije. To ni le film, to je dogodek. Rojstvo filma, rojstvo filmske umetnosti, rojstvo Slovenije in Slovencev. Del zgodovine, ki bi jo morali znati na pamet vsi osnovnošolci. Za desnico verjetno sporen kot je bil nekoč Birth of a Nation za temnopolte, Lovec na jelene pa za Vietnamce, toda vseeno mojstrski in tak, da se ga lahko še vedno učijo v šoli. Jp, preden je prišel v kina, ga je moral odobriti slovenski politični vrh s Kardeljem na čelu. Drži, to so bili časi, ko že prvi film ni smel biti drugega kot mojstrovina.

Ocena: presežek

 

5 komentarjev na “Kulti in klasike: Na svoji zemlji”

  1. Janko pravi:

    Zares, naredili so veliko čudo, da so posneli tako dober film. S tako ubogo tehniko in mislim, da celo z eno samo kamero (nisem 100%). Seveda pa film potihem patriotira, a kaj bi to proti tem, kar so Nemci zganjali nad nami.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Če smo iskreni, moramo povedati, da je film že leta 1948 izgledal za časom glede na svetovne trende, toda vseeno je izpadel odlično in premogel nekaj zares nepozabnih momentov. Tehnično je morda malce slab, a vseeno ne verjamem, da bi imeli samo eno kamero. Se pa lepo vidi kako zelo so se vsi potrudili in kako zelo jim je bilo do tega, da res uspe. Pa tudi igralci so se na filmu dejansko poskusili prvič, če se ne motim. Je pa zanimivo, da smo Slovenci tako dolgo čakali na svoj pravi pravi film glede na Grossmana, ki je raztural že kmalu po rojstvu svetovnega filma. Očitno ni bil pravi čas, ali pa ni bilo prave volje.

  3. tarzanindžejn pravi:

    Orlič je vnuk, ne sin očka Orla. Žena očka Orla je sama dejala: “Drejc, sedem otrok sva imela / …/ zdaj sta pa nama ostala samo najmlajša in vnuk, zdaj pa še njega pošiljaš v vojsko.” No, nekaj v tem smislu. Bolj je pomemben stavek, ki ga potem izreče očka: “Ana, to pa je NAŠA vojska.” :)

    Drugače pa lepa recenzija (spregledam očitke domobranstva – hehe, le zakaj je Kardelj film odobril :P ) na enega najboljših in najlepših slovenskih filmov.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hvala za popravek.
    Zanima pa me, če bi bil film kaj drugačen, če ne bi bil pod nadzorom političnega vodstva.

  5. Recenzije: Do konca in naprej, Tistega lepega dne, Na papirnatih avionih « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] zapišem, da je France Štiglic, sicer prvi slovenski režiser, ki je imel leta 1962 za sabo filme Na svoji zemlji, Dolina miru in Deveti krog, leta 1962 režiral kot František [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !