Iz arhiva 10: Filmski trojček Živojina Pavlovića

16.04.2010 ob 03:00

BUDJENJE PACOVA ( jugoslavija 1967, drama, režija: Živojin Pavlović, igrajo: Slobodan Perović, Severin Bijelić, Dušica Žegarac, Milan Jelić, Pavle Vuisić)

Srebrna arena za režijo na Puljskem festivalu in nagrada za režijo v Berlinu dokazujeta, da je bila leta 1967 konkurenca dobrih filmov dokaj skromna. Prizor v zapuščenem kinu pa je kljub temu klasika.

Budjenje pacova je film o samskem moškem, ki skrbi za bolno sestro in zbira denar za odhod na morje, kjer bi jo topel zrak morda pozdravil. Ko se v bazenu smrtno ponesreči njegov kolega Pavle Vuisić, zadnja možnost za potrebne finance splava po vodi, zato pride prav tolažba sosede, v katero se zaljubi med skrivnim opazovanjem britja nog. Ker ga babnica  čez čas brez pojasnila zapusti,  mora ubožec tolažbo iskati pri lokalni cipi in se sprijazniti s svojo usodo. Budjenje pacova je zgodba o osamljenem posamezniku, ki v življenju ne najde pravega smisla, povrhu tega pa ga okoli prinese še soseda, da o prijatelju, ki ga vabi k fotografiranju pornografskih slik, niti ne začnem izgubljati besed. Solidna, a brez pravega presežka narejena socialna drama, ki ima po moji skromni oceni uživa prevelik ugled.

Ocena: nič posebnega

KAD BUDEM MRTAV I BEO ( jugoslavija 1967, komična drama, režija: Živojin Pavlović, igrajo: Dragan Nikolić, Ružica Sokić, Dara Čaleni, Neda Spasojević, Severin Bijelić)

Boljše kot Budjenje pacova, a še vedno ne tako dobro, da bi lahko režiser Pavlović konec šestdesetih postal eden najbolj odmevnih in cenjenih jugoslovanskih filmarjev. Zgodba o fičfiriču Džimiju Barki (debitant Dragan Nikolić), ki skače od ženske do ženske, od mesta do mesta, ima fiksno idejo, da je dober pevec, na koncu pa ugotovi, da življenje ni pravljica.

Živojin Pavlović (v letih 1965 in 1966 je z Bato Živojinovićem posnel filma Sovražnik in Povratak) je po silovitem uspehu filmov Budjenje pacova in Kad budem mrtav i beo, ki sta ga uvrstila celo v središče evropskega filmskega dogajanja, režiral kontroverzni film Zaseda, se sprl s takratnim jugoslovanskim  filmskim vodstvom in odromal v Slovenijo, kjer so nastali filmi Rdeče klasje (znan tudi zaradi vročega prizora Radeta Šerbedžije in Majde Potokar, ki se ljubita na seniku), Let mrtve ptice in Nasvidenje v naslednji vojni. V Beogradu so ga medtem odstavili iz mesta docenta filmske režije, filma Zaseda pa niso nikoli prikazali v kinu. Pavlović je bil torej pravi upornik, enfant terrible jugo filma, ki v svojih izdelkih ni poznal kompromisov in je prikazal tisto, kar je hotel. Kusturica pred Kusturico, kjer pa mi za njegova dva labodja speva ni prav dobro jasno, zakaj sta požela tako velik uspeh. Kot se že dejal, Kad budem mrtav i beo je boljši in bolj dodelan od Budjenja pacova, tudi zabavnejši, bolj domiseln, manj dramski in nafilan z glasbo, se pravi s porazno slabim, a interesantnim ter za zgodbo kontekstnim  petjem štiriindvajsetletnega Dragana Nikolića, ki se je potem uveljavil s filmi Život je lep, Horoskop, Bube u glavi, Uloga moje porodice u svjetskoj revoluciji, Mlad i zdrav kao ruža, Bez, Kičma, Nacionalna klasa, Ko to tamo peva, Banović Strahinja, Sezona mira u Parizu in seveda kot Prle v Odpisanih ter Vrnitvi odpisanih. Njegov Džimi Barka nekega dne spozna dokaj uveljavljeno pevko, ki mu zrihta prvi nastop in članek v lokalnem časopisu (jp, mladenič je očitno dober ljubimec), potem pa jo z neko flenčo mahne na avdicijo v Beograd, kjer seveda pogori. Medtem si na hitro privošči še neko ne več mlado železniško uslužbenko, ki ji je dovolj samo simulacija seksa, na koncu pa se ponovno spetlja z napol klošarsko prijateljico Lilico (Ružica Sokić) in doživi presenečenje na sekretu. Kad budem mrtav i beo je v bistvu zelo podoben Budjenju pacova, saj se oba glavna junaka ne znata norlamno vključiti v življenje, res pa je, da je Džimi veliko bolj iznajdljiv in optimističen kot je bil Slobodan Perović, katerega je na koncu okoli prinesla celo soseda.

Ocena: vredno ogleda

HAJKA (jugoslavija 1977, vojna drama, režija: Živojin Pavlović, igrajo: Rade Šerbedžija, Pavle Vuisić, Miki Manojlović, Bata Živojinović, Boro Begović, Ratislav Jović, Zaim Muzaferija)

Partizani vs. četniki.

Živojin Pavlović, nad katerim so Srbi koncem šestdesetih naredili hajko in ga nagnali v Slovenijo, kjer je potem pridno snemal filme, se je leta 1977 ponovno vrnil v domače kraje in posnel pravi vojni film, kjer je prikazal boje med partizani in četniki, ki so se leta 1942 s pomočjo Italijanov prebili v ospredje. Film v bistvu malce spominja na Lepa sela lepo gore, saj sta glavna junaka Rade Šerbedžija in Pavle Vuisić (igral tudi v Pavlovićevem filmu Budjenje pacova) zaradi vojne postala smrtna sovražnika. Prvi se je priključil partizanom, drugi pa četnikom. Kot v filmih Vojka Duletića, če malo povežem. Zgodba se osredotoči na lov četnikov za skupinico partizanov, ki padajo kot muje po dežju (prizori so zelo dobri in pretresljivi), živa pa ostaneta le Šerbedžija in Miki Manojlović, ki se dogovorita, da bosta v primeru, če ju bodo ranili, pokončala drug drugega. Hajka je nedvomno dober in prepričljiv vojni izdelek, ki pa mu ne uspe preseči klišejev žanra, čeprav premore kar nekaj presunljivih scen, kot je recimo tista, kjer nekemu partizanu zmanjka nabojev in začne igrati gosli, potem pa ga zadane četniški metek.

Ocena: vredno ogleda

 

1 komentar na “Iz arhiva 10: Filmski trojček Živojina Pavlovića”

  1. Recenzije: Lažnivka, Nasvidenje v naslednji vojni, Splav meduze, Želim vse, Pesnikov portret z dvojnikom, Sreča na vrvici « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] V NASLEDNJI VOJNI (slovenija 1980, vojna drama, režija: Živojin Pavlović, igrajo: Metod Pevec, Boris Juh, Tanja Pobrežnik, Barbara Levstik, Ivo Ban, Zvone Hribar, Demeter [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !