Odšel je Milan Batista

15.04.2010 ob 03:49

Začel bi s čudovitim zapisom Damirja Globočnika, ki je o Milanu Batisti nekoč zapisal tole:

“Milan Batista je stopil na domače likovno prizorišče v petdesetih letih. Njegova generacija, ki jo je tako usodno viharila druga svetovna vojna, se je morala v prvih povojnih letih srečati z dogmatskim socialističnim realizmom, ki je povsem obvladoval likovno umetnost, vendar so se mladi umetniki v bolj sproščenem duhovnem ozračju na začetku petdesetih let že lahko spoznavali z marsikatero (v resnici tudi zapoznelo) tujo pobudo in počasi izoblikovali lastne različice modernih tokov evropske likovne kulture ter obrnili hrbet deklariranemu socrealizmu. Na to pot bogatenja solidne realistične, predvsem na izvrstno risarsko znanje oprte podlage, ki je temeljila na slikarskem programu Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, in iskanj odgovorov na nova vprašanja se je podal tudi Batista, ki se ni posvečal samo slikanju, temveč se je iskreno in dolga leta razdajal tudi kot likovni pedagog.

Ob misli na umetnost Milana Batiste najprej pomislimo na slikarjevo nemirno ustvarjalno naravo, ki ga znova in znova vodi v številne likovne cikluse. V resnici si dovoljuje drzne prestope med posameznimi ustvarjalnimi obdobji ter eksperimentira z izraznimi in slogovnimi dovršenostmi. Ni naključje, da je ključno mesto v svojem opusu najpogosteje odmeril človeku. Batistova dela nam lahko izdajajo pretanjenega opazovalca, iskrivega analitika in formalnega virtuoza, vedno pa humanista, ki ima sposobnost poglobiti se v človekovo notranjost in naravo in v njej poiskati lepoto, mir, ravnovesje, skladnost duha, pa tudi odtujenost in stiske, ki prežemajo ljudi 20. stoletja.

Vsako njegovo delo pripoveduje svojo zgodbo. Vsaka zgodba pa je samo ena od neštetih, skritih v izbranih likovnih prispodobah – enkrat barvno umirjenih, spet drugič predrzno razigranih, enkrat opremljenih z dinamično in drugič z umirjeno kompozicijo, nastalih s pretanjenim risarskim zapisom ali slikanih z impulzivnim rokopisom itd. Kot da bi nas Batista rad prepričal, da v umetnosti ni matematičnih enačb – gre samo za doživetje, ki se nas dotika in nam govori, pravzaprav za poezijo, požeto prav v srcu. Tako smo se dotaknili tudi drugega pola ustvarjalnih nagnjenj likovnega umetnika, ki se že dolgo posveča tudi pisanju pesmi. Čeprav njegova poezija še ni bila deležna poglobljene obravnave, pa lahko rečemo, da bi mu morda z marsikatero od pesmi uspelo prepričati literarne čistune, ki trdijo, da je najlepše verze nemogoče prevesti v likovno govorico in narobe, jih prepričati, da je torej želel napisati pesmi, skladne z umetnostjo, ki privilegira estetiko podobe.

Izpostavimo še suvereno obvladovanje likovnega jezika, ki je utemeljeno v letih bogatih izkušenj in s katerim se je umetniku v zadnjih letih uspelo uveljaviti tudi na avstrijskih tleh. Iskanje nečesa novega, iskanje odgovorov in odzivanje na ustvarjalne impulze vselej v skladu z lastno naravo, temperamentom, občutljivostjo in razpoloženjem, posredovanje individualnih ustvarjalnih odmevov na problematiko časa in prostora, vse to so značilnosti del Milana Batiste. V njih poleg vrste prvin, ki jih vežejo na aktualni likovni trenutek, za katerega velja, da smo začeli znova pozitivneje vrednotiti predmetno likovno prakso, lahko zasledimo tudi očarljivost starih podob, ki nikoli ne izgubijo svojega sijaja.”

Nadaljeval pa z zapisom, ki sem ga prav tako našel na spletu:

“Milan Batista je bil rojen leta 1924 v Ljubljani. Očetov rod izvira iz slovenskega Primorja. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Prve risbice z naslovom Kako rečemo in kako bi bilo v resnici je objavil v časopisu Jutro. Na drugo svetovno vojno ga vežejo kruti spomini (Gonars, Treviso, zapor v Beljaku, Ljubljana, Sv. Lucija pri Mostu ob Soči). Leta 1943 je sodeloval na razstavi risb, ki so jo v Gonarsu pripravili interniranci (Nikolaj Pirnat, Evgen Sajovic, Drago in Nande Vidmar, karikaturist Oto Drezle, Ted Kramolc idr.). Zadnje leto vojne je opravil dva razreda višje gimnazije in obiskoval Goršetovo slikarsko šolo. Po osvoboditvi Ljubljane je deloval kot kulturnik Cankarjeve brigade v KNOJ. Po končani vojaščini je bil kulturni organizator pri mladinskem komiteju Ljubljana (ustanovil je centralno slovensko društvo Karla Kajuha).

Po vojni se je vpisal na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani. Njegovi profesorji so bili Nikolaj Pirnat, France Mihelič, Slavko Pengov, Maksim Sedej in Riko Debenjak. Diplomiral je leta 1951 pri prof. Božidarju Jakcu in nato pri njem obiskoval tudi grafično specialko. Od leta 1953 do 1958 je poucheval likovno vzgojo v Tržiču. Svoje kulturno in pedagoško delo je od leta 1959 nadaljeval v Kranju. Kmalu je postal ena osrednjih osebnosti kulturnega in likovno-pedagoškega delovanja v mestu, predsednik Kluba kulturnih delavcev (ustanovljen 1956), urednik revije za kulturo Gorenjska, vodja Centra za estetsko vzgojo (1965–1981) itd. Med drugim je bil predsednik likovnih pedagogov Slovenije (1959–1961), poslanec kulturno-prosvetnega zbora (1970–1975) in eden izmed udeležencev akcije 25 poslancev, direktor Delavske univerze Tržič (1969–1970). Leta 1965 je ustanovil oddelek za estetsko vzgojo pri Osrednji knjižnjici v Kranju (CEV). Je dolgoletni sodelavec Zveze kulturno-prosvetnih organizacij ter pedagoških in kulturnih institucij za področje likovne vzgoje. Svoja dela je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, zlasti v Avstriji, na Češkem, Poljskem, v Franciji in Nemčiji.

Ustvarja v različnih grafičnih (lesorez, linorez, jedkanica, akvatinta) in slikarskih tehnikah (akvarel, pastel). Ukvarja se tudi z enkavstiko in se posveča letrizmu. Leta 1995 je izdal Veliki sonetni venec / Sonetni venec sonetnih vencev (20 izvodov) in leta 1996 zbirko pesmi Kamen in veter.”

Zdaj pa k moji osebni izkušnji s tem velikim in pomembnim možakom, do katerega sem od nekdaj čutil veliko spoštovanje. Milan je bil stric moje mame, se pravi moj stari stric, mož omine sestre in oče leta 2006 preminule Dade Abaza, sestrične  moje mame in ženske, ki mi je bila prav tako zelo pri srcu. Milana sem videl nekajkrat v življenju, nazadnje na pogrebu njegove hčerke, kjer so se zbrali vsi sorodniki. Četudi jih je takrat štel okoli osemdeset, je še vedno zgledal tako kot sem ga bil navajen iz otroških let, ko sta se z mojim očetom tako zelo rada pogovarjala o vsem mogočem. Zame je bil velik frajer, dolgolasi umetnik in poet, naravnost iz kakega francoskega ali ruskega filma. Razgledan, zelo pameten, načitan in poseben. Nemirna duša, vedno za dober pogovor in vragolije z vnuki. Nikoli ne bom pozabil, ko se je z enim izmed svojih dveh dvnukov peljal na nekem vrtiljaku in so mu dolgi sivi lasje plapolali v vetru. To je bil prizor, ki se mi bo za vedno vtisnil v spomin. Milan je bil nekaj posebnega, nekaj drugačnega, nekaj takšnega, kar sem videl le na filmu. Žal mi je, da ga nisem videl večkrat in da so bila naša srečanja tako zelo redka. Pa vendar, novica o njegovi smrti me je vseeno močno pretresla. Imel sem ga rad, veliko mi je pomenilo, da sva sorodnika. In da je tak hud frajer. Pa tudi cel kup njegovih slik je viselo v našem stanovanju. Veliko nam jih je podaril in na svoje razstave redno vabil mojega očeta, s katerim sta se, kot sem že povedal, odlično razumela in spoštovala.

Na tem mestu izrekam iskreno sožalje njegovi ženi Veri, sinu Mikcu, vnukoma Roku in Janeku ter vnukinji Daši. In seveda vsem ostalim, ki so ga poznali in ki jim je pomenil veliko.

Slovenija je izgubila velikega človeka, jaz pa sem izgubil sorodnika in starega strica, ki ga bom zelo cenil do konca življenja.

 

4 komentarjev na “Odšel je Milan Batista”

  1. RHYME-G pravi:

    R.I.P.!

  2. taja batista pravi:

    G. Gartner,

    lepo ste napisali o pokojnem in res je bil izjemen človek, z širino in nemirnim duhom. Žal mi je da se v sorodstvu tako slabo poznamo, in bi vas vendarle opomnila, da je imel ata Milan, kot smo ga klicali, skupaj pet vnukov. Poleg Dadinih treh, sva še dve hčeri od sina Milana. Vseeno se vam zahvaljujem za napisano in upam, da se ob priliki le spoznamo.

    lep pozdrav,
    Taja Batista

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Lepo, da ste se oglasili. Mi je kar malo nerodno, da ne poznam še te žlahte, toda res se nismo nikoli srečali, saj smo se vedno družili le s sorodniki po Dadini strani. Upam, da ni zamere.
    Lep pozdrav nazaj.

  4. galerija Vila Nana, Bled pravi:

    Dober dan gospa Taja,
    povsod smo že iskali grob Milana Batista. Na vsak način smo ga hoteli obiskati, ker nam je bil prijatelj in ker smo z njim tudi
    delali potom naše bivše galerije na Bledu. Danes pa smo odkrili kontakt na internetu in se tega veselimo. Bil je odličen slikar in
    odličen človek.

    Lep pozdrav
    Loča in Rosi Stiplošek
    Vila Nana Bled

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !