Iz arhiva 9: Marlowe, Sitting Target, Doctor Dolittle, La Signora Senza Camelie, Duel in the Sun, Somebody Up There Likes Me

15.04.2010 ob 15:13

MARLOWE (zda 1969, kriminalka, režija: Paul Bogart, igrajo: James Gardner, Gayle Hunnicutt, Carroll O’Connor, Rita Moreno, Sharon Farrell, William Daniels, Jackie Coogan, Bruce Lee)

Ne tako slabo kot The Long Goodbye z Elliottom Gouldom, a vseeno dolgočasno, premalo atraktivno in neprepričljivo. James Gardner je znameniti detektiv Philip Marlowe, ki išče brata neke damice in naleti na z nožem za led ubite žrtve.

Tole verzijo vsem znanega Chandlerjevega detektiva so si gledalci  verjetno zapomnili samo po dveh stvareh, ki za samo zgodbo sicer nimata nobenega pomena. Prva je debitant Bruce Lee, ki s svojim borilnim znanjem razbije pisarno in potem brez padala skoči skozi okno nebotičnika, druga pa je striptiz Rite Moreno, zvezde mjuzikla West Side Story. James Gardner za razliko od Goulda ni tako slab, toda v bistvu ga film sploh ne bi potreboval, saj se zaplet zaključi sam od sebe. Režiral je Paul Bogart, kar je spomin na Humphreyja Bogarta, ki je nekoč ravno tako igral Philipa Marlowea. Zgodba z moderno in funky atmosfero resda nima težav, toda to je premalo za dober film.

Ocena: nič posebnega

SITTING TARGET (anglija 1972, kriminalna triler drama, režija: Douglas Hickox, igrajo: Oliver Reed, Jill St. John, Ian McShane, Edward Woodward, Frank Finlay, Freddie Jones)

Oliver Reed pobegne iz zapora in se maščuje svoji prevarantski ženi Jill St. John.

Sitting Target se prične zelo krvavo, saj zaprti Oliver Reed skozi steklo za obiske zarine roko in za vrat zgrabi svojo ženo, ki mu je ravnokar povedala, da hoče ločitev, ker ima drugega in ker je z njim celo noseča. Malce kasneje še z dvema sojetnikoma (mladega igra Ian McShane, zvezda seriije Deadwood) spektakularno pobegne iz zapora (sekvenco uvrščam v sam vrh filmskih pobegov), potem pa se odloči, da bo ženo ustrelil kar s snajpersko puško. Sitting Target se začne zelo obetavno in prepričljivo, nakar mu zmanjka zagona, rešita pa ga dva popolnoma nepričakovana preobrata, ki si sledita v razmaku ene minute. Prvi v bistvu ni tako zelo dober, drugi pa bo gledalce zaradi šoka dobesedno vrgel na kolena. Kot celota film izpade kot je treba in kljub letnici nima težav pri zadovoljevanju današnjih standardov. Oliver Reed je dober kot vedno, Jill St. John, mešanica Ann Margret in Stefanie Powers, pa poznamo kot ženo Roberta Wagnerja in kot Bondovo dekle iz Diamonds are Forever.

Ocena: vredno ogleda

DOCTOR DOLITTLE (zda 1967, pustolovski mjuzikl, režija: Richard Fleischer, igrajo: Rex Harrison, Anthony Newley, Samantha Eggar, Richard Attenborough, Peter Bull, Geoffrey Holder)

Originalni Dolittle, sicer eden največjih flopov vseh časov, sploh ni tako slab film kot so vneto zatrjevali vsi, ki so ga gledali, res pa je, da sta dve uri in pol absolutno preveč, saj bodo otroci zaspali že po šestdesetih minutah.

Studio 20th Century Fox si je leta 1965 s filmom The Sound of Music opomogel od velikanskega finančnega poloma Cleopatre, samo dve leti kasneje pa se je zaradi debakla 16 milijonov dolarjev vrednega Dolittla zgodba ponovila, studio pa skoraj odfrčal v stečaj. Uspeh mjuziklov My Fair Lady, The Sound of Music in seveda Mary Poppins, je dal slutiti, da so gledalci pripravljeni na zares razkošen in z vsemi živalmi na svetu nafilan avanturističen mjuzikl o zdravniku, ki se lahko pogovarja z živalmi. Temu potem na žalost ni bilo tako, saj so kritiki film razcefrali, gledalci pa vneto bojkotirali. Pravi razlog gre iskati v dejstvu, da je zadeva predolga in na večih mestih premalo zanimiva za otroke, medtem ko so leta 1967 odrasli raje gledali filme The Dirty Dozen, You Only Live Twice, Casino Royale, A Man for All Seasons, Thoroughly Modern Millie, Barefoot in the Park, Georgy Girl, To Sir With Love, Grand Prix in Hombre. Če bi Dolittleu vzeli vse pevske točke (no, tisto z lastnikom cirkusa Richardom Attenboroughom bi lahko pustili) in mu dodali še nekaj tako zelo smešnih prizorov, kot je tisti s poškodovano nogo nekega možakarja, bi bila zgodba veliko bolj učinkovita in verjetno tudi finančno uspešnejša. Vse mogoče živali, vključno s kitom, 2000 let starim orjaškim morskim polžem (že 300 let si želi obiskati svojo škotsko sorodnico Nessie, na koncu pa nas spomni na kita iz Ostržka), velikanskim lunskim moljem, govorečo papigo (dama zna celo samorogščino) in seveda dvoglavo lamo, niso mogle odtehtati ene Audrey Hepburn, ene pojoče nune Marije in ene leteče Poppinsove Julie Andrews. Tako pač je, ljudje so imeli raje ženske junakinje, ne pa živali, ki o svojih zasebnih problemih težijo zdravniku. Danes je situacija malce spremenjena, saj je novi Dolittle z Eddiem Murphyjem samo v ZDA prislužil mogočnih 144 milijonov dolarjev, res pa je, da so živali govorile tako kot ljudje, medtem ko v naši verziji zdravnik govori tako kot one. Rex Harrison je torej zdravnik, ki skupen jezik najde samo z živalmi, nadvse rad pa bi spoznal tudi skrivnostnega morskega polža in se tako naučil še 499-i živalski jezik. Pot ga bo najprej vodila v cirkus, kjer bo s prikazovanjem stereo lame zaslužil denar za potovanje, potem pa jo bo kot Noe z barko polno živali mahnil na morsko potovanje (ne pozabimo, da je režiser Fleischer pred Dolittleom režiral film 20 000 milj pod morjem), doživel brodolom in se znašel med domorodci. Družbo mu bosta poleg živali delala še prijatelj Anthony Newley (nekdanji mož Joan Collins) in zapeta Samantha Eggar (poglejte si jo v Cronnenbergovi grozljivki The Brood), ki se bo vanj čez čas seveda zaljubila. Doctor Dolittle ima nedvomno kar nekaj svetlih in zelo dobro narejenih trenutkov (tihotapljenje tjulnja, katerega delček so sparodirali v komediji Top Secret, scene pod vodo, kjer se doktor pogovarja s hobotnico in školjkami ter zapleti na sodišču, ki si jih je sposodili Bingo), kakor tudi par zelo zabavnih domislic, zato je nesmiselno, da ga večina še vedno tako močno degradira. In veste kaj? Boljši je od novega Dolittla, kar sicer ni težko, a vseeno vredno, da se pove naglas. Zadeva  je snela nominacije za najboljši film, scenografijo, montažo, glasbo in zvok ter oscarja za posebne efekte in pesem Talk to Animals. Skoreografiral ga je kasnejši režiser Herbert Ross. Zgodba je nastala po legendarnem otroškem romanu Hugha Loftinga.

Ocena: vredno ogleda

LA SIGNORA SENZA CAMELIE (italija 1953, drama, režija: Michelangelo Antonioni, igrajo: Lucia Bose, Gino Cervi, Andrea Checchi, Ivan Desny, Monica Clay, Alain Cuny)

Zgodba o dvaindvajsetletni igralki Clari Manni (Lucia Bose), ki ni zadovoljna z dejstvom, da se ne more uveljaviti kot resna dramska umetnica, saj ji producenti zaradi privlačnega izgleda ponujajo samo vloge praznih mladenk. Tretji film neorealista Michelangela Antonionija.

Dama brez kamelij je film o igralki, ki ne bo nikoli tako dobra, da bi ji dali vlogo Dame s kamelijami, saj režiserji v njej vidijo le seksualni objekt. To seveda pomeni, da  gre v bistvu za avtobiografijo Lucie Bose, nekdanje italijanske misice, ki je cel čas igrala natanko takšne vloge kot Clara Manni. Še več, zaradi poroke z nekim španskim toreadorjem je morala prekiniti kariero in se k filmu vrniti koncem šestdesetih. To se zgodi tudi Clari, ki se poroči s producentom, kateri zahteva, da naj preneha s snemanjem erotično obarvanih projektov in jo postavi za zvezdo lastnega filma Ivana Orleanska, kjer naj bi svetu pokazal njene dramske sposobnosti. Zadeva seveda pogori, Clara se vrne k svojemu staremu imidžu, zakon gre po gobe, družbo pa ji začne delati nek gizdalin. Čez čas zapade v depresijo, saj prične tudi sama hrepeneti po resni dramski karieri, toda kmalu ugotovi, da je to nesmiselno in sprejme glavno vlogo v nekem v cenenem filmu o sultanovih odalistkah. Michelangelo Antonioni, ki je leta 1950 debitiral s filmom Cronaca du un amore (glavna vloga Lucia Bose) in potem dve leti kasneje režiral še omnibus I Vinti (že leta 1943 je posnel prvi dokumentarec), nam je torej hotel reči, da ene igralke pač niso za dramske vloge, da naj se zaradi tega ne sekirajo in izkoristijo trenutno slavo, ker mladost pač ni večna. In še zanimivost, Gino Cervi in Andrea Checchi sta oba umrla leta 1974.

Ocena: vredno ogleda

DUEL IN THE SUN (zda 1946, pustolovska vestern drama, režija: King Vidor, igrajo: Jennifer Jones, Gregory Peck, Joseph Cotten, Lillian Gish, Lionel Barrymore, Walter Huston, Herbert Marshall, Butterfly McQueen, Charles Bickford, Harry Carey)

Poskus producenta  Davida O. Selznicka, da bi ponovil gromozanski uspeh filma Gone With the Wind. Gregory Peck in Joseph Cotten se pulita za Jennifer Jones , njun ata Lionel Barrymore je tečen kot vrag, mama Lillian Gish pa dobra kot puter. Zelo gledljivo, izvrstno odigrano in nafilano z močnim erotičnim nabojem, kjer za kresanje isker poskrbita Peck in Jonesova, ki se ljubita divje, fatalno in predano. Konec je bomba. Dejansko predhodnik filma Legends of the Fall.

Duel in the Sun jasno ne dosega veličine filma Gone With the Wind, ker je to praktično nemogoče, poleg tega je njegova 130 minutna zgodba na trenutke malce patetična in na premalo visoki ravni, toda kljub temu gre za velik, razkošen, globok in upam si trditi večen izdelek, v katerem so se sanje legendarnega producenta Davida O. Selznicka nekako uresničile, saj je kljub neprijaznim besedam nekaterih kritikov film finančno dobesedno raztural in se leta 1946 z zasluženimi dvajsetimi milijoni uvrstil na tretje mesto najbolj uspešnih filmov vseh časov (prvi je bil seveda Gone With the Wind, drugi The Best Years of Our Lives).Gledalce je v kina gnala dinamična mešanica vesterna, drame, avanture in vroče fatalnega ljubezenskega razmerja Gregoryja Pecka ter Jennifer Jones, ki sta v skupnih prizorih zažigala platno in na koncu zažgala še sebe. Zgodba se prične z umorom Indijanke in ljubimca, ki ga zagreši njen mož Scott Chavez (Herbert Marshall), njuna hčerka Pearl (Jennifer Jones, s Cottenom je igrala že v filmu Love Letters leta 1945), sicer odločna in koketna mladenka, takšna kot Scarlett O’Hara, mešanka indijansko belske krvi, pa mora živet k teti Lauri Belle (petdesetletna zvezda neme dobe Lillian Gish). Že prvi dan jo tako kot Julio Ormond v Jesenski pripovedi začneta obletavati brata Jesse (Joseph Cotten, z Jonesovo je igral tudi v filmu Portrait of Jennie leta 1948) in Lewt (Gregory Peck v svoji poleg filma The Boys of Brazil edini negativni vlogi), medtem ko bi jo njun hromi oče Lionel Barrymore (tudi v filmu Key Largo iz leta 1948 je bil v invalidskem vozičku) najraje vrgel iz hiše. Jesse je umirjen in pošten možakar, Lewt pa divji in hinavski če je treba, zato ni čudno, da jo napade prvi. Pearl ga resda ne mara, ker se ji zdi nesramen preserantski mačo, ki ji en dan nežno šepeta, da jo ljubi, drug dan pa jo je sposoben močno prizadeti, toda med njima vseeno pride do močne in že kar patološke ljubezni. Jesse se medtem hudo zameri očetu, ker nekega dne ne posluša njegovih zahtev, Lewt pa pride navzkriž z zakonom, ker ustreli nekega ostarelega moža, ki je za roko prosil Pearl. Čez nekaj časa umre Laura Bell, Pearl ponovno pade na led, ker jo Lewt noče vzeti s seboj v Mehiko, zato se nastani v Jessejevi hišici, kjer pa že čaka Lewt, ki strelja celo na lastnega brata. Na koncu se odvrti dvoboj na soncu, mi pa dobimo najbolj strastno romanco vseh časov. Jennifer Jones se je potem poročila z Davidom O.Selznickom, ki je nekoč za Pecka dejal:«I am so sorry to say that I don’t see what we can do with Gregory Peck. We would have great difficulty in either using him or getting other studios to use him. He photographs like Abe Lincoln.« Duel in the Sun je torej mešanica filmov Gone With the Wind in Legends of the Fall, za dokaz pa je tu še Butterfly McQueen v vlogi temnopolte piskajoče služkinje Vashti, ki je leta 1939 isto počela kot služkinja Prissy in pomagala roditi Scarlett O’Hari. Film je stal 6 milijončkov. Poleg Kinga Vidorja, ki je nekaj dni pred koncem zapustil snemanje, so pomagali režirati še Otto Brower, William Dieterle, Josef Von Sternberg in celo sam Selznick. Zaradi nasilja in vprašljive morale se je oglasila ameriška verska skupnost, film pa si je priboril kontroverzen status. Če zaslužek preračunamo v današnji čas, dobimo zelo lepih 300 milijonov dolarjev. Jennifer Jones in Lillian Gish sta sneli nominacje za oscarja.

Ocena: vredno ogleda

SOMEBODY UP THERE LIKES ME (zda 1956, drama, režija: Robert Wise, igrajo: Paul Newman, Pier Angeli, Everett Sloane, Eileen Heckart, Sal Mineo, Joseph Buloff, Robert Loggia, Harold J. Stone, Steve McQueen)

Biografija legendarnega boksarja Rockyja Graziana (Paul Newman), ki se je od divjega delinkventa in vojaškega dezerterja povzpel do boksarskega šampijona v srednjetežki kategoriji. Film, ki ga je pred Rockyjem dodobra preučil Sylvester Stallone.

Somebody Up There Likes Me je danes le še en boksarski film na katerega velja pozabiti, če niste ravno filmofil ali fan mladega Paula Newmana, ki se je leta 1954 osmešil v flopu The Silver Chalice in imel potem srečo, da se je James Dean ubil v prometni nesreči. Dean je bil namreč mišljen za vlogo Rockyja Graziana, ki jo je potem po posredovanju režiserja Roberta Wisea (West Side Story) dobil Newman. Poleg tega so mu za ženo dali Pier Angeli (z Newmanom se je prvič srečala v filmu The Silver Chalice), za katero je norel prav Dean, za soigralca pa Sala Minea (Mineo igra Rockyjevega prestopniškega prijatelja, zanimivo pa je dejstvo, da je bil Sal nekoč tudi v resnici lopovček, v debi filmu Six Bridges to Cross pa je ravno tako upodobil delinkventa), ki je z Deanom igral v filmu Rebel Without a Cause. Paul Newman je bil torej zamenjava za Jamesa Deana, proglasili pa so ga za drugega Branda, kar je razumljivo, saj je bilo znano, da je Dean ves čas kopiral prav Branda. Pred vami je torej zgodba boksarja Rockyja Graziana, kjer ima Paul Newman od pol ure naprej razbit obraz in tipično newyorški naglas, Steve McQueen (eden njegovih najstniških kompanjonov) in Robert Loggia (gizdalinski tip, ki od Rockyja zahteva naj namerno preda neko dvoboj) pa sta se na platnu pojavila prvič. Film je bil uspešnica, snel pa je oscarja za kamero in scenografijo. Scenarij je nastal po avtobiografiji pravega Rockyja Graziana.

Ocena: nič posebnega

 

5 komentarjev na “Iz arhiva 9: Marlowe, Sitting Target, Doctor Dolittle, La Signora Senza Camelie, Duel in the Sun, Somebody Up There Likes Me”

  1. t-h-o-r pravi:

    marlowe je resnično veliko razočaranje

    škoda, da se niso bolj potrudili

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Kot sem že rekel, meni je TheLong Goodbye še slabši, res pa je, da tudi tale ni bogve kaj. No ja, atmosfera je kul, pa Bruce Lee raztura v tistem prizoru, to pa je tudi vse, kar je kul.

  3. Kulti in klasike: The Big Boss (1971) « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] more preseči prav noben film. Bruce Lee, vroč po seriji The Green Hornet in udarni vlogici filma Marlowe, se namreč z lokalnim mafijskim šefom (Yin-Chieh Han) spopade zaradi maščevanja. Prav to je [...]

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike pravi:

    [...] Eksperiment je le dolgočasen, nezanimiv in brezvezen krimič, ki ga zadaj pusti celo enako slabi Marlowe z Jameson [...]

  5. IZTOK faking GARTNER » Kulti in klasike: Che! (1969) pravi:

    [...] film Richarda Fleischerja, ki si je po Doktorju Dolittleu očitno res zaželel povsem drugačnih filmov, kar je leto pred Chejem jasno pokazal že z The [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !