IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije: Synecdoche New York, Les poupées russes

14.04.2010

SYNECDOCHE, NEW YORK (zda 2008, drama, režija: Charlie Kaufman, igrajo: Philip Seymour Hoffman, Catherine Keener, Michelle Williams, Samantha Morton, Dianne Wiest, Hope Davis, Jennifer Jason Leigh, Emily Watson)

Ves svet je oder.

Charlie Kaufman, ki se je tokrat prvič preizkusil tudi kot režiser, mi ne potegne. Četudi se še ne vem kako trudim ujeti njegove absurdne poskuse izvirnega filmanja, ostanem ne hladnem. Tako je bilo tudi tokrat, ko me je skušal prepričati s sila posebno mešanico fikcije in realnosti, kjer se glavni junak, ki ga izvrstno odigra Philip Seymour Hoffman, izgubi med resničnim življenjem in svojo novo gledališko predstavo. Zgodba o življenju in smrti, o ljubezni in smislu življenja, o rečeh, ki se jih ponavadi lotevajo razni filozofi. Pač poseben film za izbrano družbo, kamor pri Kaufmanu očitno ne sodim. Več kot dve uri absurdnega in večkrat sila zmedenega dogajanja, ki nekoliko spominja tudi na Dogville Larsa Von Trierja, je absolutno pretežek zalogaj za povprečnega gledalca, ki s težavo spremlja dogajanje, kjer je življenje le odrska igra in obratno. Ne rečem, da film nima svojih momentov in zelo kompleksne in zanimivo zastavljene zgodbe, toda kot celota me ne prepriča in mi ne daje tistega, kar sem dejansko ves čas pričakoval. To je pač vizija hudo posebnega scenarista in zdaj tudi režiserja, ki jo je treba, kot je ugotovil tudi Roger Ebert, očitno videti večkrat, da dojameš vse tisto, kar je potrebno. Vse tisto, kar je na razpolago. In vse tisto, kar servira zahtevni Kaufman. To dejansko ni film, to je filozofska razprava, po svoje očarljiva in nepozabna, toda tudi nekoliko dolgočasna in premalo živahna. Nekako depresiven film, s pretirano minutažo in tisočerimi zapleti, ki jim težko sledi tudi glavni junak, ki se izgubi med časom, med odrom in življenjem, med ljubeznijo in smrtjo ter med številnimi ženskami, ki mu v določenem časovnem obdobju pomenijo največ na svetu.  Da je “ves svet oder in da smo vsi ljudje le igralci” je vedel povedati že Shakespeare, prav to idejo pa Kaufman v temle filmu spotencira čez rob in nam dejansko servira zgodbo o tem, da nimamo pojma, da sploh ne živimo, marveč da smo v resnici le del nove igre norega dramatika, le fiktivni liki sveta, ki ne obstaja in ki ga režira nek posameznik, kateri sploh ne potrebuje občinstva.

Ocena 3

LES POUPEES RUSSES (francija & anglija 2005, komična drama, režija: Cedric Klapisch, igrajo: Romain Duris, Audrey Tautou, Kelly Reilly)

Malce predolga, a vseeno zelo živahna zgodbica o ljubezni.

Francozi znajo. Pa četudi gre za sila klišejsko zgodbo, naredijo tako, da steče in da je gledalec na koncu več kot zadovoljen. Glavni je možakar Xavier, obetavni pisatelj in tv scenarist, ki ženske menjuje kot po tekočem traku. Ki se zaljubi v eno, pa v drugo, v tretjo in v četrto. Vsak teden znova. Enkrat bi imel temnopolto  prodajalko, drugič zvezdniško manekenko, tretjič bivšo partnerko, četrtič pa sestro najboljšega prijatelja. Ker je simpatičen, mu vse padejo na kolena. Ker je očitno dober v postelji, pa jih v objem kljub razočaranju dobi vedno znova. Ali kot pravi sam: “Ob vseh teh ženskah sem dobil občutek kot da so ruske lutke.” Res je, Xavier z ženskami ravna kot z lutkami, kot da nimajo  čustev, kot da tudi sam ne potrebuje čustev, kot da jih pač zbira, pa četudi se z njimi ne hvali pred prijatelji. Vse dokler se ne zaljubi v Wendy, v prej omenjeno sestro svojega najboljšega prijatelja, ki mu segreje tudi srce. No ja, vse dokler se v mestu ne pojavi zvezdniška manekenka, ki nujno potrebuje njegovo družbo. Dober film, fina mešanica drame in komedije, ki se ponaša tudi z nekaj zelo izvirnimi prizori, kjer brez dvoma zmaga tisti na prazni ulici sredi Moskve, po kateri se sprehaja dekle v mini krilcu. Xavier jo najprej poželjivo gleda, nato pa vendarle pošteka, da ga lomi in da ženske niso le predmet poželenja. Odličen je tudi prizor, kjer se glavni junak in neko dekle popolnoma gola znajdeta sredi ulice, po prepiru, kjer pač ni bilo časa za obleke. Nič manj zanimive niso lokacije dogajanja, ki se odvijajo med Parizom, Moskvo in Londonom, kar pomeni, da pestra igralska ekipa govori rusko, francosko in angleško ter daje filmu še poseben pečat ter izvirnost, ki je pri podobnih izdelkih ponavadi ni ravno na pretek.

Ocena 4

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 14.04.2010 ob 00:10 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “Recenzije: Synecdoche New York, Les poupées russes”
  1. Celjan - 15.04.2010 ob 02:47

    Od iste zasedbe priporočam L’Auberge Espagnole, zgodbo o Erasmus študentih v Barceloni.

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !