Kultne grozljivke 3

7.04.2010 ob 02:50

Sago kultne robe nadaljujem z desetimi filmi, ki so si resda priborili takšen in drugačen kulten status med oboževalci žanra, toda po mojem skromnem mnenju ne prinašajo nobenega presežka in so vsi po vrsti pod nivojem:

 THE GHASTLY ONES a.k.a. BLOOD RITES, letnik  1968, najbolj znana grozljivka režiserja, ki je užival status filmarja, katerega celovečerci so bili še slabši od filmov Eda Wooda. To je on, Andy Milligan, odbiti homoseksualec in ljubitelj sadomazohizma, ki je svoje filme režiral, oscenaril, zmontiral, jim gradil makete in šival kostume. V šestdesetih ga je seveda neslo v takrat izjemno popularno seksplotacijo, ki je dosegla vrhunec ravno v filmu The Ghastly Ones, katerega bi lahko mirne duše prodali tudi kot prvo pravo splatter grozljivko. Torej grozljivko, ki jih brezplačno pijačo dolgujejo tudi Noč čarovnic, Teksaški pokol z motorko in Petek trinajstega. Škoda, da zgodba o skrivnostnem psihopatu, ki zverinsko pobije tri snobovske pare, ni preživela do današnjih dni in da je že leta 1968 izgledala za časom.

 FACES OF DEATH, dokumentarec iz leta 1978, je  film, ki naj bi ga prepovedali v skoraj petdesetih državah. Resnični posnetki nesreč, umorov, ubojev in obdukcij, ki jih bodo zdržali samo najmočnejši. Samo tisti, ki ne znajo bruhati, in tisti, ki se požvižgajo na svinjsko smrt male opice, kateri gostje v lokalu požrejo možgane. Grozljiv prikaz človeškega početja, ki ga je režiser John Alan Schwartz seveda opremil z igranimi prizori in s posebnimi efekti.

 SNUFF, letnik 1976, ameriško argentinska koprodukcija, mesarsko skrpucalo o skupini norcev, ki snema snuf filme. Filme, kjer glavni igralci umrejo tudi zares. Hvala bogu, da jim na koncu zmanjka filmskega traku.

 TROMEO & JULIET, letnik 1996, komična grozljivka kultnega Lloyda Kaufmana je premalo zabavna in premalo ogabna verzija znamenite tragedije, ki so se je tokrat lotili pri studiu Troma. Če poznate filme studia Troma, potem veste, da Tromeo & Juliet ni ravno njihova najboljša stvaritev. In če veste kaj vse so Tromovci počeli v svojih ogabnih komičnih grozljivkah, potem veste, da Tromeo & Juliet pade nekje na konec razpredelnice. Med dolgočasne klišeje in filme, ki jih pozabimo že med najavno špico.

 PLANET OF THE VAMPIRES  a.k.a. DEMON PLANET, letnik 1965, znanstveno fantastična grozljivka Maria Bave, ki počne to, kar je Hollywood masovno počel v petdesetih. Kaj imajo skupnega filmi Beyond the Door 2, Black Sunday, Black Sabbath, Blood and Black Lace, Curse of the Living Dead, Devil in the House of Exorcism, The House of the Exorcism, The Torture Chamber of Baron Blood in recimo Witch of the Death Nerve? To, da jih je naredil kultni italijanski režiser Mario Bava, makaronarska mešanica Eda Wooda in Rogerja Cormana, ki je lastnoročno poskrbel za renesanso italijanske grozljivke v šestdesetih. Skupina astronavtov prileti na nek planet in prične kopiranje filma Invasion of the Body Snatchers. To je vse in to neumno.

 THE GORE GORE GIRLS, letnik 1972, izdelek kultnega in pionirskega Herschella Gordona Lewisa, kjer psihopat mesari striptizete. Lewis, režiser ogabne klasike Blood Feast, tokrat spet uživa v klanju, mesarjenju, rezanju in zverinskih pokolih, ob katerih bi celo umor Elizabeth Short, znamenite Črne Dalije, izgledal povsem nedolžno. Punce reže po celem telesu, jih peče skupaj s pomfrijem in jim preureja obraz. Precizno, od blizu in v živo. Hujše od snufa, hujše od direktnega prenosa kolin. Pa vendar prazno, brez poante in nepreprečljivo kot celota.

 CANNIBAL TERROR  a.k.a. TERREUR CANNIBALE, letnik  1981, španska pustolovska grozljivka je eden slabših kanibalskih filmov, ki so ji konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih posneli vsaj tisoč. Ugrabitelji, ki se skrijejo v vukojebini. Žrtve, ki jih posilijo v prostem času. In bližnje kanibalsko pleme, ki si privošči kosilo.

 DELIRIUM  a.k.a. DELIRIO CALDO, letnik 1972, italijanska produkcija na lovu za serijskim morilcem. Še ena v vrsti hudo cenenih in mizernih grozljivk, ki se pač ponaša z zelo krutimi umori in pozabi na vse ostalo. Tudi na igralske predstave, na scenarij, na dramaturgijo, na režijo in na vse tisto, kar naj bi imela dobra grozljivka.

 THE STRANGE HOSTEL OF NAKED PLEASURES  a.k.a. A ESTRANHA HOSPEDARIA DOS PRAZERES, letnik 1976, narejeno v Braziliji, bolj drama kot grozljivka in eksperimentalno sranje v maniri Kennetha Angerja. Dobrodošli v bizarni hotel, kjer vam za poceni denar uresničijo najbolj skrite in perverzne sanje. Dokumentarno podajanje različnih segmentov, različnih filmskih eksperimentov, ki parajo naš ego. Samo za tiste, ki dnevno skadijo vsaj deset jointov.

 LE NOTTI EROTICHE DEI MORTI VIVENTI, letnik 1980, bedna zombijevska grozljivka  Joeja D’Amata z Lauro Gemser in njenim resničnim možem Georgeom Eastmanom v glavni vlogi. Mornar odpelje ameriškega poslovneža in njegovo ženo na nek otok, kjer besnijo krvoločni živi mrtveci. Hudo tretjerazredna in na trenutke zelo eksplicitna pizdarija, ki so jo v ZDA prodali kot Erotic Nights of the Living Dead. Resnično pod nivojem v vseh pogledih.

 

20 komentarjev na “Kultne grozljivke 3”

  1. Pris Pris pravi:

    Ja, sicer ne poznam vsega, ampak večinoma gre za šodr še celo za trash produkcijo.

    No, le Tromeo in Juliet mi je bil zabaven, popolnoma v Trominem stilu. Ne vem zakaj, ampak Kaufmanove zadeve so mi vedno kul. ;)

    D’Amato je imel dve filmski strasti (erotika in grozljivke), ampak kombinacija mu pa ne gre … :D

  2. Jure pravi:

    Fajn izbor, pohvalno.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mene Tromeo & Juliet ni prepričal niti malo, je nekaj svetlobnih let za Toxijem.
    Sicer pa me pri vseh teh slabih filmih iz sedemdesetih, morda tudi začeka osemdesetih, no ja, tudi šestdesetih, fascinira predvsem dejstvo, da jih je režiserjem sploh uspelo posneti vedno znova in da so tako ali drugače dobili denar. To danes ni več mogoče, morda se najde kaka izjema kot je Uwe Boll, pa še ta nima tako zelo zanič filmov kot jih je veliko iz zlate dober tega sranja. Očitno so imeli publiko ne glede na vse in se je splačalo. Posneli so jih namreč na tisoče.

  4. smoger pravi:

    Dej povej kje to dobiš? Nakup prek amazona? Izposoja? Resno.

  5. smoger pravi:

    A ni snuf žanr le urban myth?

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Čeprav se je velikokrat zdelo, da so našli dokaze, gre verjetno res za mit, saj je nemogoče dokazati, da je šlo zares in ne le za posebni efekt.
    Glede filmov, recenzije imam v arhivu in sem se pač odločil, da jih objavim in se malo še te pozabljene scene dotaknem. Dobiti pa se jih da na netu, kje pa drugje. No ja, vsaj dalo se jih je nekoč.

  7. Pris Pris pravi:

    @Iztok:
    Včasih je bila kinoindustrija bistveno drugačna od sedanje. Neodvisne dvorane, razčlenjena distribucija, potem pa še video bum iz začetka osemdesetih. Verjemi, vsem tem producentom in režiserjem se je izjemno splačalo snemati film za filmom. Veliko teh filmov se je delalo izključno za video-trg in če so film prodali glavnim verigam videotek, je to glede na število videotek v ZDA pomenilo več deset tisoč prodanih kosov. Če je bila cena ene npr. 70 dolarjev za kos (filmov še ni bilo v prosti prodaji), so tudi po odbitku stroškov izdelave kasete to bili lepi denarci. Če prišteješ še prodajo filma raznim kabelskim televizijam in morda kakšnemu kinodistributerju, pa se je dobiček le še večal.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pustiva video trg, ki ga v šestdesetih in sedemdesetih še ni bilo, teh filmov pa je bilo največ v tistih časih. Predvidevam, da niso bili dragi, toda vseeno je bilo treba odšteti nekaj denarja in ga vedno znova seveda dobiti nazaj. Kake večje kino distribucije gotovo niso imeli, kabelske tv ni bilo, navadne televizije jih niso vrtele, kje za vraga se je potem obračal denar? Zgolj v izbranih dvoranah, je bilo to dovolj vsaj za kritje stroškov?
    Pa ne govorim o znanih imenih, ki jih je vsaj mali hitič prinesel dovolj, da so lahko posneli deset novih filmov, ampak predvsem o “anonimnežih”, ki so prav tako garali na polno in filme snemali kot po tekočem traku.
    Pa pustiva režiserje, kaj pa žanr, so gledalci res lahko nesli tako veliko filmov? Dvomim, rekel bi, da jih je vsaj 80 posto za vedno ostalo na smetišču zgodovine in da zanje še ob izidu ni praktično slišal nihče.

  9. Pris Pris pravi:

    @Iztok:
    S kinodistribucijo, ki še ni bila monopolizirana, se je takrat z neodvisnim filmom dalo bistveno bolje zaslužiti, kot npr. danes. Skoraj vsaka dvorana je imela drugega lastnika, filmi so se prodajali v paketih, na “sejmih” festivalov, ki so takrat dejansko delovali bolj kot tržnica, ne pa kazanje blišča in prestiža, ipd.

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Poznam te fore, Pris, tudi tako imenovani double bill pa vse te finte, pa smell o vision, pa vse mogoče, kar so gruntali ti filmski norci, toda vseeno, teh filmov je bilo na tone in dvomim, da so gledalce tako zelo zanimali, da jih je bilo treba posneti tako veliko. Še posebej, ker so bili po večini slabi, ker se je redkim uspelo spremeniti v prave kulte in vsaj približne uspšenice, in ker če si videl enega, si videl vse, saj so bili le klišeji.
    Pa pusti lastnika kina, ta je že zaslužil, kaj pa režiser in ekipa? Zato pa ni čudno, da so se pojavili razni Ed Woodi, ki so snemali z minimumom, ali pa modeli, ki so vse počeli sami, da je šlo skozi.
    Nekega pravega denarja po moje ni bilo, verjetno je šlo le za pokritje stroškov.

  11. Pris Pris pravi:

    Lastnike kinodvoran sem omenil zato, ker se je njim prodajalo. Če te eden ni hotel, te je pa drugi in overall je bilo določeno število prodaj zagotovljeno. Danes pa npr. glavni distributer ali glavni lastnik verige multipleksov v državi nečesa ne kupi in adijo.
    Producenti so dokaj dobro služili, drugače se ne bi toliko snemalo. Ni šlo za nevemkakšne dobičke in seveda vsi filmi niso povrnili vložkov, ampak tudi proračuni filmov niso bili visoki in na koncu se je “zglihalo”, da je večina producentov dobro shajala.

  12. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Je pa vse skupaj zelo zanimivo, saj so ti filmi podaljšek iz tako imenovanih B filmov, ki so jih snemali že v štiridesetih in petdesetih, seveda pod nadzorom velikih studiev, ki je pač odprl še svojo B divizijo in gledalcem za ceno ene vstopnice ponudil dva filma. B filmi so bili pač mašilo, dober in poceni biznis za šefe studiev,ki so imeli v lasti tudi večino dvoran.

    Toda potem je to propadlo in pojavili so se neodvisni norci, če jih lahko tako imenujem, ki so očitno res razturali. In ni bila redkost, da je isti režiser posnel tudi do 200 B filmov, no ja, raje rečem Ž filmov. Imeli so psevdonime, na desetine psevdonimov, filme pa so prodajali v stotih različnih naslovih, če malo pretiravam. Nor čas, brez dvoma. In treba je bilo biti izviren, saj ni bilo denarja za efekte in ne vem kako ekipo pa zvezde. Zato pa so posneli toliko odbitih zgodb in vsega mogočega.

    Po eni strani je bila to esenca filmske umetnosti, po drugi strani pa res totalni šoder, ki je filmsko umetnist sesul do najnižje točke. In pazi to, ta žanr je bil tako zanimiv, da so se ga lotili tudi znani režiserji in da so začeli v filmih igrati celo znani igralci. Potem je očitno postalo nezanimivo, saj je bilo preveč identičnih filmov, ki niso več navdušili gledalcev.

    Po eni strani lahko rečeva, da je bil to filmski preporod in da so bili tile norci dejansko to, kar naj bi bili Lucas, Coppola, Mallick, Friedkin, Millius, Penn, Ashby, Hopper in Spielberg, če seveda malo pretiravam :)

  13. Pris Pris pravi:

    Iztok, s tem zadnjim nisi daleč od resnice, sploh ker so se mnogi “uveljavljeni” režiserji kalili pri neodvisnih produkcijah tipa Roger Corman. ;)

    Sicer pa, saj veš, nekateri režiserji B-filmov so dejansko mislili, da so umetniki. Lani sem imel intervju z Ruggerom Deodatom, ki je en tak fin gospod. Dobil sem občutek, da je svoje delo dejansko jemal kot umetnost.

  14. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Deodata ti bom zavidal do konca lajfa. Tudi zato, ker je preživel kontroverzo okoli filma Cannibal Holocaust :)

  15. Andrej pravi:

    Meni je izredno všeč Cannibal Terror

  16. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Uf, meni pa ne. Veliko boljši je recimo Cannibal Holocaust ali Cannibal Ferox.

  17. Andrej pravi:

    Gledal sem The Strange hostel of naked pleasures. Kot, da bi gledal Glen or Glenda Ed Wooda. Butasto za znoret!

  18. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Z Woodovini filmi tega sicer ne bi primerjal, bolj s filmi Kennetha Angerja, se pa strinjam, da je film zelo slab in sila butast, ali kot sem zapisal, primeren za tiste, ki so pred ogledom hudo zadeti.

  19. Andrej pravi:

    Evo, še te sm si pogledu. Ocene:
    The ghastly ones (3)
    Faces of death (3)
    Snuff (2)
    Tromeo & Juliet (2 in pol)
    Planet of the Vampires (1 in pol)
    The gore gore girls (3)
    Cannibal Terror (3 in pol)
    Delirium (3)
    The strange hostel (1)
    Erotic nights of the living dead (2)

  20. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Warm Bodies pravi:

    [...] verzija Romea in Julije, romantična inačica filma Tromeo and Juliet, ki ga je leta 1996 posnel Lloyd Kaufman, hetero inačica Otta, zombie Twilight, sicer pa zelo [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !