Recenzije: Leap Year, Defendor, The Imaginarium of Doctor Parnassus, El Secreto de sus ojos, Princesas

4.04.2010 ob 04:00

LEAP YEAR (zda 2010, komedija, režija: Anand Tucker, igrajo: Amy Adams, Matthew Goode, Adam Scott, John Lithgow)

Ne ravno najslabša romantična komedija leta.

Romantične komedije so žanr, ki gre moškim gledalcem precej na živce. Pa ne zato, ker ne bi marali tako imenovanih ženskih filmov, marveč zaradi dejstva, ker so večinoma zoprne, dolgočasne, premalo zabavne in narejenem po istem kopitu. Tako je tudi tokrat, ko imamo spet zgodbo mladenke (Amy Adams), ki bi se rada poročila s svojim sanjskim moškim (Adam Scott) in se na poti do tega cilja zaljubi v tipa (Matthew Goode), ki ga sprva ne mara, nato pa ugotovi, da je prav on tisti, s katerim bi morala preživeti preostanek svojega življenja. Jp, Amy Adams je Anna, dekle, ki jo mahne na Irsko, kjer je vsake štiri leta kul, če ženska za poroko prosi moškega. Prav imate, spet se piše 29. februar, prestopno leto in trenutek, ko je v Dublinu tudi njen fant Jeremy, ki ga hoče Anna presenetiti in uhane spremeniti v poročni prstan. Idiotsko naključje, ki ga svetuje Annin oče John Lithgow. In domačin Declan, ki jo mora v svojem starem avtomobilu dostaviti na cilj. Klišeji kar dežujejo, filmček pa vendarle ni tako zelo slab, da bi se ga morali upirati z vsemi štirimi, kar pomeni, da na trenutke ujame kemijo z gledalci in nas s svojo lahkotno atmosfero malce sprosti.

Ocena: nič posebnega

DEFENDOR (zda 2009, komična drama, režija: Peter Stebbings, igrajo: Woody Harrelson, Elias Koteas, Kat Dennings, Michael Kelly, Sandra Oh)

Nekoliko preresna komedija, kjer je psihiatra potrebni možakar Artur Poppington prepričan, da je superjunak, ki mora lokalne ulice očistiti kriminala.

Leto 2009 je bilo leto Woodyja Harrelsona, tega skuliranega igralca, ki je zame večen zaradi filmov Natural Born Killers in People vs. Larry Flynt. Poleg filmov 2012, Zombieland in The Messenger, ki mu je prinesel tudi nominacijo za oskarja, je lani posnel še kriminalno komedijo, no ja, komično dramo Defendor, ki le na prvi pogled zgleda kot parodija filmov o superjunakih. To je seveda dobro, saj se znebi cenenih štosev, a žal tudi malce slabo, saj na trenutke deluje preveč resno in premalo energično. Woody je, kot sem že povedal, skrajno čudaški Arthur Poppington, lokalni nobody, ki na veljavi pridobi s svojo drugo osebnostjo, s superjunakom Defendorjem, odbitim akcijskim likom, ki nad svoje nasprotnike pošilja ose in frnikule ter svoje početje snema na vhs kasete. Tip je kot Charles Bronson iz filma Death Wish, le da ni tako krut in da se oblači v poceni verzijo Batmana. Ker mu najstniška delinkventka Kat Dennings naloži, da je lokalni narko diler zloglasni stripovski negativec, je njegova misija jasna, resne težave pa nastopijo, ko se prepriča, da mu metki ne morejo do živega. Tip je v svoji glavi Superman, realnost pa mu hitro podre sanje in pokaže, da ga ne poškoduje le kriptonit. Zanimiv in dobro nastavljen film, z dokaj izvirno in prepričljivo zgodbo, ki pa ga, kot sem že pojasnil, nekoliko polomi pri preveč resni atmosferi in štose zamenja s portretom duševno zmedenega junaka in poanto nobodyja, ki ga spoštujejo, ko je že  prepozno. Okej, toda kaj, ko odbit kostum, ose in frnikule nakazujejo malce drugačen film in niso v harmoniji z resno podlago.

Ocena: vredno ogleda

THE IMAGINARIUM OF DOCTOR PARNASSUS (anglija, kanada, francija 2009, pustolovska znanstvena fantastika, igrajo: Christopher Plummer, Heath Ledger, Johnny Depp, Jude Law, Colin Farrell, Lily  Cole, Verne Troyer, Tom Waits, Peter Stormare)

Vizualno in scenografsko osupljiv, toda zmeden, površen in prazen izlet v fantazijski svet, kjer se izgubi tudi režiser Terry Gilliam.

Pri režiserjih kot je Terry Gilliam vedno obstaja nevarnost, da jih preveč zanese, če imajo ustvarjalno svobodo in če jim nihče ne teži. Tako je bilo vsaj po moje pri filmih Fear and Loathing in Las Vegas in Twelve Monkeys, tako je tudi pri najnovejši stvaritvi, ali še bolje, umotvoru The Imaginarium of Doctor Parnassus, ki bi ga lahko režiral tudi Tim Burton, še en tak režiserski kaliber, ki ga včasih malce odnese. Jp, to je tisti film, kjer je glavni igralec Heath Ledger med snemanjem umrl in so ga morali zamenjati Johnny Depp, Jude Law in Colin Farrell, kar pomeni, da je Gilliam, nekoč tudi član kultne ekipe Monty Python, scenarij nekoliko spremenil in uredil tako, da je zgodba dopuščala  vizualno spremembo glavnega lika. Samomorilskega mladeniča Tonyja, ki se pridruži potujočem cirkusu Doctorja Parnassusa (Christopher Plummer) in ga zmodernizira tako vrhunsko, da gledalcem ponudi imaginarni svet, nepozabno virtualno doživetje, za katerega bi ubijali tudi filmi What Dreams May Come, The Lovely Bones, Alice in Wonderland in Big Fish. Žal je fantazija vse, kar premore tale film. Tale zmedena vizualizacija brez repa in glave, ki se ji pozna nenadna sprememba scenarija in smrt glavnega igralca. Da Tom Waits zasenči vse glavne zvezdnike, ni treba posebej poudarjati. Da je kot odpičeni vodja cirkusa bolj kot Plummer v filmu Mr. Magorium’s Wonder Emporium funkcioniral Dustin Hoffman, pa je prav tako več  kot očitno.Preveč eksperimenta in premalo filma. In slovo Heatha Ledgerja, ki v vlogi sicer uživa, a deluje nekoliko zadržano.

Ocena: nič posebnega

EL SECRETO DE SUS OJOS (argentina & španija 2009, drama, režija: Juan Jose Campanella, igrajo: Ricardo Darin, Soledad Villamil, Pablo Rago, Javier Godino)

Jp, tole je tisti film, ki je letos Hanekejevmu Belemu traku pobral oskarja za najboljši tujejezični film.

Ne bom rekel, da tole precizno in široko zastavljeno odkrivanje 25 let starega brutalnega posilstva in umora ni zanimiv in soliden film, toda pravega presežka ni. Zgodba teče preveč počasi, minutaža je fatalno predolga, scenarij pa se na trenutke preveč ukvarja s stvarmi, ki z osnovnim zapletom nimajo nobene zveze. In tu je Benjamin Esposito, pokončni možakar, ki bi rad na vsak način rešil umor in poiskal storilca, ki se tudi z zvezami na visokem položaju izmika roki pravice. Skozi flashbacke gledalec spremlja tudi njegovo življenje, kjer zaradi obsedenosti z iskanjem morilca pozabi na samega sebe in na zamolčano ljubezen do doktorice Irene, ki prav tako sodeluje pri iskanju krivca. Zapletena štorija, kjer so prikazani vsi glavni osumljenci in vmešanci, se razkriva počasi in precizno, vse do šokantnega in na nek način srečnega konca, ki pa nekako ne zadovolji gledalca, ki se že sprijazni z dejstvom, da film kot celota ne deluje dovolj prepričljivo. Drži, oskar je bil pretiran, oskar bi moral v roke Hanekeju.

Ocena: nič posebnega

PRINCESAS (španija 2005, drama, režija: Fernando Leon de Aranoa, igrajo: Candela Pena, Micaela Navarez)

“Danes nisva kurbi, danes sva princesi.”

Zelo dober, živahen, krut, realen, prepričljiv in sproščen prikaz življenja prostitutk, ki stranke na pol gole lovijo kar sredi ulice. No ja, vsaj tiste ta nove in ta moderne, ki gredo na živce starejšim in premalo inovativnim, ki svojo obrt skrivajo pod pretvezo frizerskega salona. Da se imajo na trenutke zelo dobro in da se včasih zabavajo, ni treba posebej poudarjati, da jih večkrat udari kruta realnost, ki jim vzame voljo do življenja, pa je seveda del tega zajebanega posla. In tukaj sta Caye in Zulema.  Prva se prodaja zaradi želje po povečanju prsi, druga pa zato, da bi se lahko spet vrnila k sinčku v Južno Ameriko. Prizor, kjer mora prva med zmenkom z možakarjem, ki seveda nima pojma, da je prostitutka, na stranišču neki stranki izvesti felacijo, odlično povzame težave ženske, ki bi rada na pravo pot, a jo zmatra nečista preteklost. Prizor, kjer druga sanja o potnem listu in se pusti brutalno pretepsti kretenu, ki jo vedno znova posili, pa slika kruto realnost tega posla, kjer se usoda z dekleti večkrat grdo poigra. Zanimiv in čustveno močan film, ki gledalcu zleze pod kožo, kar pomeni, da mu ni vseeno za glavni junakinji oz. da si želi, da bi se jima življenje orbnilo na bolje. In pozor, Caye vsak dan sedi na družinskem kosilu, njena familija pa nima pojma, da se prodaja. Zulema pa s strankami seksa v stanovanju, kjer popoldan živi mlada družina. Jeben moderni svet, kjer je treba preživeti. In odraz časa, ki je realnost tudi v Sloveniji. Plus prizor z limuzino, kjer so vse kurbe vsaj za pet minutk princeske. In Zulemino maščevanje, ki udari iz zasede ter učinkuje za vedno.

Ocena: vredno ogleda

 

13 komentarjev na “Recenzije: Leap Year, Defendor, The Imaginarium of Doctor Parnassus, El Secreto de sus ojos, Princesas”

  1. Filip pravi:

    Jaz sem včeraj videl Parnassusa in se delno strinjam s tabo – film je precej zmeden in poln neke, na trenutke moteče, bizarne fantazije. Se pa ne strinjam, da je brez repa in glave in da je brez globine. Pač ga je treba še enkrat pogledat ali pa vsaj preletet v glavi. Pa tud meni se je Ledger zdel mal čuden…ves čas je samo neki momljal. Mi je bilo pa zabavno gledat Lawa, Deppa in Ferrela, ki so bili res ful podobni Ledgerju.

  2. ditkaf ditkaf pravi:

    Hm, nimam pojma (vsaj ne, da bi se zavedala) o filmskih recenzijah, ampak mislim, da si je pa El secreto de sus ojos zaslužil oskarja, in to prav lepo. Ne vem, no, ampak meni se je estetsko, vsebinsko in igralsko zdel res dober. Zgodba napeta in presenetljiva, tu se strinjam, pa meni sta dve uri minili kot pol urce, nič se mi ni vleklo. Mogoče sem malo preveč še v navalu navdušenja, ker sem ga videla včeraj, ampak vseeno mislim, da je boljši kot za 3,5 :) Pa še jezik je lepši kot v Belem traku (ki pa ga resda nisem videla).

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Meni se ni zdel nič posebnega, nič novega, za razliko od Belega traka, ki je čista inovacija in nekaj tako neobičajnega in izpovedno močnega, da komaj verjameš.

  4. lily pravi:

    Parnassusa se ful čakala, na koncu me je pa razočaral. Nisem vedela, za kaj se gre, zato nisem zapravljala časa z gledanjem in sem si ogledala le Johnnyjev nastop, priznam. :oops: Je pa tudi meni bilo všeč, kako so vsi podobni Ledgerju.

    Leap Year si pa mislim ogledati le zato, ker se dogaja na Irskem. :) Upam, da je v film vključene kaj pokrajine. :)

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hm, jaz podobnosti neke hude nisem videl. Pač vsi so imeli dolge lase, to je vse. Johnnyja pa je itak le za vzorec :)
    Pokrajina? Nekaj jo je.

  6. t-h-o-r pravi:

    saj so vsi gilliamovi filmi precej zmedeni, ampak človek ima neverjetno vizijo

  7. lisa lisa pravi:

    Leap Year je en luškan izi film za nedeljsko deževno popoldne. Nekajkrat se pa resnično nasmejiš, ampak konec je že kičast.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Thor, vizija je premalo za dober film. Meni so bili super Time Bandits, Brazil, The Fisher King in recimo Brata Grimm.

  9. alenka pravi:

    Leap year – jeeej, končno ena rom.komedija po mojem okusu:) kombinacija američanka in irec, oba ful simpatična. všeč mi je humor, celoten ‘vajb’ filma, prekrasna Irska, všeč mi je da je veliko posneto odzunaj na prostem, ne v notranjih prostorih. lahkoten film, z že znano in predvidljivo vsebino, ampak mene je prepričal.

  10. simon pravi:

    http://www.imdb.com/media/rm2751904512/nm2178959

    Najbolj smesna igralka? :D

  11. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res je :)
    Po moje jo bodo uporabili samo za kake pravljične like, recimo vile, trole in podobno :)

    Pa tudi kaka psiho kilerka bi lahko bila po moje :)

    Je pa malo podobna Marii de Medeiros, le da še bolj paše v svet bratov Grimm :)
    http://userserve-ak.last.fm/serve/252/2208583.jpg

  12. Filip pravi:

    Iztok, ko si že omenil Mario de Medeiros; si slučajno videl njen film z naslovom Babel iz leta 1999? Jaz sem ga videl res dolgo časa nazaj, pa ga ne najdem nikjer na internetu, še trailerja ne, kaj šele film :/
    link: http://www.imdb.com/title/tt0118664/

  13. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Nisem, žal.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !