Recenzije: Jimmy and Judy, Twentynine Palms, Where God Left His Shoes, Jet Boy, Dorian Gray

3.04.2010 ob 03:00

JIMMY AND JUDY (zda 2006, kriminalna drama, režija: Randall Rubin & Jon Schroder, igrajo: Edward Furlong, Rachael Bella, William Sadler)

Natural Born Killers, rezervna inačica.

Woody Harrelson in Juliette Lewis sta bila Mickey in Mallory, Edward Furlong in Rachael Bella pa sta Jimmy in Judy, do ušes zaljubljena najstnika, ki se podata na kriminalno odisejo in prav vsak detalj svoje divje zveze ujameta na kamero. Na tem mestu lahko potegnemo primerjavo s filmom Bijita Q Takashia Miikea, kjer je nekdanji reporter svoje perverzne in ubijalske ideje prav tako zabeležil na kamero, in mora celo s filmom Peeping Tom (no ja, tudi s filmom Blowup), kjer je glavni junak Mark Lewis prav tako užival v snemanju in svoji prijateljici priznal tudi svoje otroške travme. Jimmy, ki ga Furlong igra zelo naravno in morda malce preveč blesavo, resda nima tako groznih izkušenj kot Mark Lewis in tako divjih idej kot junak filma Bijita Q, toda njegova starša sta vseeno kriva, da se je zaprl vase in postal obseden s snemanjem. Oče ga ves čas zaničuje in ga ima za čudaka, zvečer pa se obleče v žensko in od žene zahteva, da ga zlorablja. Nora familija in okolje, ki se ga hoče mladi Jimmy čim prej znebiti. Prav zato zadržana Judy pride kot naročena. Naravnost v njegovo naročje in pred njegov objektiv. Jimmy jo sprosti, Judy pa mu da nov smisel življenja. Idealen par, potencialna Mickey in Mallory, junaka filma Natural Born Killers, kjer njegova impotenca spomni še na Bonnie and Clyde, če malo pavšaliziram. Žal filmu zmanjka nekaj kvalitete in prepričljivosti. Predvsem v zadnji tretjini, ko se Jimmy in Judy pred policijo zatečeta v neko komuno, ki jo vodi William Sadler, Charles Manson wannabe. In v drugi polovici, kjer se malce porazgubi iskrena realnost uvodnih zaljubljeno navihanih prizorov.

Ocena: nič posebnega

TWENTYNINE PALMS (francija, nemčija, zda 2003, erotična drama, režija: Bruno Dumont, igrajo: David Wissak, Yekaterina Golubeva)

Seksualno eksplicitna, naravna in zelo sproščena cestna odiseja dveh zaljubljencev se spremeni v šokantno in brutalno srhljivko, kjer boste prepoznali filma Deliverance in The Hills Have Eyes.

Bruno Dumont, ki je leta 1997 s filmom La vie de Jesus v mainstream filme skorajda pionirsko premešal pornografijo, sedaj povoha kultni Zabriskie Point Michelangela Antonionia in glavnima junakoma seks pričara sredi vukojebine. Sredi hribov in puščave, tudi na vrhu skale, kamor splezata popolnoma gola. Pa tudi v bazenu in povsod tam, kamor ju zanese potovanje v Twentynine Palms v Kaliforniji. On je David, neodvisni fotograf, ona pa Katia, brezposelna in pretirano ljubosumna mladenka, ki asocira na Valerie Kaprisky iz filma Breathless, kjer je ljubimca igral Richard Gere. Če ste videl Remington Damjana Kozoleta, potem vas bo David spomnil na Maria Šeliha, Katia pa na Laro Bohinc. Kot sem že dejal, njuni prizori so zelo drzni in zelo naravni, kot da bi gledali dokumentarec, kjer se pač seksa. Žal to ni dovolj za dober film, saj atmosfera začne dolgočasiti, predolgi kadri vožnje z avtomobilom pa postanejo nezanimivi. Vse do presenetljivega zasuka, ki gledalca vrže v luft in premeša filma Deliverance ter The Hills Have Eyes. Toda poante kljub temu ni, kar je slabo. No ja, razen, če je to kazen za preveč grobi seks glavnega junaka, ki svojo Katio večkrat razjezi in si jo vzame brez predigre, skorajda kot žival.

Ocena: nič posebnega

WHERE GOD LEFT HIS SHOES (zda 2007, drama, režija: Salvatore Stabile, igrajo: John Leguizamo, Leonor Varela, David Castro)

The Pursuit of Happyness.

Propadli boksar John Leguizamo sedaj s svojim posvojencem, no ja, s svojo družino, počne popolnoma isto kar je v filmu The Pursuit of Happyness počel Will Smith, skupaj s spanjem v javnih prostorih seveda. Vse kar proba, se ne izide, kar pomeni, da z ženo (Leonor Varela) in otrokoma izgubi tudi stanovanje in mora spati v zavetiščih za brezdomce. Nove službe ne dobi, pri aplikaciji za novo stanovanje pa ga nese prav dejstvo, da nima redne službe. Birokracija, kjer nesrečnike rešita le ljubezen in močne vezi med člani družine. Lep in otožen film. Mestoma zabaven, pa vendar kruto realen in zelo dinamičen. Z dobro predstavo Johna Leguizama, ki se z likom poistoveti do te mere, da gledalec pozabi, da le igra.  Prizori med njim in “sinom” so fenomenalni. So mešanica smeha, jeze in ljubezni. Odraz življenja, kjer se je znašla simpatična družinica, ki ji usoda ni naklonjena.

Ocena: vredno ogleda

JET BOY (kanada & zda 2001, drama, režija: Dave Schultz, igrajo: Branden Nadon, Dylan Walsh)

Kruta in z dobrim preobratom dopolnjena, pa vendar preveč zamorjena, statična in s slabo dramaturgijo opremljena drama z roba družbe.

Nathan je deček, ki nima sreče v življenju. Mamo mu vzame overdose, med potepanjem po ulicah pa naleti na jeznega in malce tečnega možakarja, ki ga, čeprav nerad, vzame na cestno, no ja, marginalno odisejo. Film se resda ukvarja s perečo socialno problematiko, toda to žal počne dolgočasno in premalo zanimivo, kar pomeni, da gledalec med čakanjem na končni preobrat postane tako zelo nezainteresiran, da ga skorajda nič ne strese.

Ocena: nič posebnega

DORIAN GRAY (anglija 2009, dramska srhljivka, režija: Oliver Parker, igrajo: Ben Barnes, Colin Firth, Ben Chaplin, Rebecca Hall, Rachel Hurd Wood, Fiona Shaw, Caroline Goodall, Maryam d’Abo)

Vizualno popolna, erotično elegantna, na trenutke dovolj srhljiva in nekoliko lesena ekranizacija znamenitega romana Oscarja Wildea.

Najnovejši Dorian Gray se od svojih predhodnikov brez dvoma loči po umetniških erotičnih sekvencah, kjer je naslovni junak prikazan kot Casanova, ki v posteljo spravi vse kar leze in gre, tudi moške, da ne bo pomote. Tudi starejše dame in njihove hčerke v razmaku desetih minut, da ohrani tempo in renome divjega, razuzdanega in perverznega ljubimca. Če ste videli Othella, ki ga je sredi devetdesetih prav tako režiral Oliver Parker, potem veste, da gospod obvlada eleganco in vizualizacijo, ki pa tokrat za razliko od Othella ostane preveč statična, preveč pozerska in premalo čustveno nabita. Tudi zavoljo glavnega igralca Bena Barnesa, ki sicer premore dovolj karizme, a je preveč lesen, da bi konkuriral izvrstnemu Colinu Firthu, ki igra njegovega najboljšega prijatelja. In tudi Benu Chaplinu, ki igra slikarja, kateri nariše tisti zloglasen portret. Slikarsko mojstrovino, ki se stara namesto Doriana. In ki se ji poznajo vsi njegovi grehi in grde reči, ki jih počne skozi desetletja. Drži, slika je njegov filter, slika absorbira vse negativne stvari, ki so njegovemu popolnemu videzu prizanešene. Tudi rane, solze in seveda gube. Slika kaže realnost, Dorian pa fikcijo. Kvazi pravljico, polno umazanij, kjer pa ga na trenutke vendarle udari močan ugovor vesti. Še posebej takrat, ko se zaradi njega ubije neka gledališka igralka (Rachel Hurd Wood), in na koncu, ko se resnično zaljubi v Firthovo hčerko Rebecco Hall. Atmosfera filma je nekaj posebnega, po eni strani patetična in pretirano starinska, ali še bolje, umetniška, po drugi pa srhljiva in taka, da je gledalcu na trenutke pošteno neprijetno in da ga je resnične podobe na sliki pošteno strah.

Ocena: vredno ogleda

 

3 komentarjev na “Recenzije: Jimmy and Judy, Twentynine Palms, Where God Left His Shoes, Jet Boy, Dorian Gray”

  1. lily pravi:

    Doriana Graya si lepo ocenil. Mene je tudi bilo strah, kaj se bo pokazalo na sliki, potem pa niti ni bilo hudo. :)

  2. Tina M Tina M pravi:

    Twentynine Palms je zelo dolgočasen, na koncu pa res krut. Glavna lika se mi nista nevemkako prikupila.
    Where God Left His Shoes se bolj malo spomnim, ampak vem, da je bil tudi meni zelo všeč in da sem zraven potočila tudi kako solzo.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tudi jaz sem bil nekako indiferenten do obeh ljubimcev. Na trenutke sta mi bila celo malce antipatična. Res pa je, da me je obrat vseeno pretresel in mi ni bilo vseeno zanju.

    Where God Left His Shoes pa je tudi dovolj čustven večkrat, se strinjam. Kar je super pa je to, da pri tem ni niti malo patetičen. Po krivici prezrt film, če mene vprašaš. Bi si zaslužil vsaj tolikopozornosti kot The Pursuit of Hapyness.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !