Kultne grozljivke 2

2.04.2010 ob 16:33

BLACK SUNDAY (italija 1960, grozljivka, režija: Mario Bava, igrajo: Barbara Steele, John Richardson, Ivo Garrani, Andrea Checchi, Arturo Dominici) Kultna grozljivka, kjer se na grmadi skurjena čarovnica in vampirka Barbara Steele po dvesto letih maščuje svojim sorodnikom. Black Sunday, sicer film, ki so ga prodajali tudi kot La Maschera del Demonio, The Demon’s Mask, House of Fright, Revenge of the Vampire in Mask of Satan, film, s katerim je prvič zablestel italijanski horor maestro Mario Bava, in film, kjer  je prvič zablestela tudi kraljica gotskih grozljivk Barbara Steele, je v šestdesetih vžgal sto na uro ter si pridobil številne goreče oboževalce, ki ga še danes gledajo trikrat na dan. Zgodba o čarovnici in vampirki, ki jo na grmadi skuri lasten brat, kar pomeni, da se potem čez dvesto let maščuje svojim sorodnikom, je bila namreč ravno prav srhljiva, ravno prav prepričljiva in ravno prav trapasta, da je šla skozi in si priborila kulten status. Vse do danes, ko je zdelal zob časa. Ko so jo zdelale številne boljše grozljivke in dejstvo, da je zares vžgala samo v šestdesetih, ko so jo v Angliji prepovedali za celih osem let. Pa vendar, režiser Tim Burton je ob neki priložnosti dejal, da je Black Sunday njegova najljubša grozljivka vseh časov. No ja, prizor, kjer Barbari Steele na obraz nataknejo masko z iglami, je resnično grozljiv.

Ocena: nič posebnega

THE DAY OF THE TRIFFIDS (anglija 1963, znanstveno fantastična grozljivka, režija: Steve Sekely, igrajp: Howard Keel, Janette Scott, Nicole Maurey) Ko Zemljo napadejo orjaške rastline. Tale znana ekranizacija kultnega romana Johna Wyndhama je leta 1963 zadela v polno in gledalce spomnila na znamenito Vojno svetov, toda kaj, ko ji ni uspelo zdržati do današnjih dni. Rastline zgledajo kot butec, ki se je za pusta oblekel v rožo, posebni efekti so takšni, da bi se jim smejali celo slovenski filmi,  prizori, kjer Zemljo stuširajo delčki meteorjev, pa bi sodili v risanko za predšolske otroke. Pač film, ki je zares vžgal samo leta 1963 in imel srečo, da so meteorji zaslepili večino gledalcev.

Ocena: totalno sranje

THE REFLECTING SKIN (anglija 1991, dramska srhljivka, režija: Philip Ridley, igrajo: Jeremy Cooper, Viggo Mortensen, Lindsay Duncan, Duncan Fraser, Shiela Moore) Tista kultna srhljivka, kjer trije otroci zverinsko umorijo krastačo. Dobrodošli na zakotno kmetijo, ki jo boste našli le v filmu The Reflecting Skin. Na kmetijo, kjer živi deček Jeremy Cooper, povsem navaden in letom primerno razposajen pobič, ki ga useka freak show. Tu je njegova blazna mama, ki ga kaznuje s prekomernim pitjem vode. Tu je njegov oče, ki se polije z bencinom in zakuri pred njegovimi očmi. Tu je čudaška soseda Lindsay Duncan, ki v škatli hrani švic svojega umrlega moža in ob tem masturbira. Tu je nagačeni dojenček, ki ga poba vzame k sebi v posteljo. Tu je nevarna banda, ki mori otroke. Tu je enooki šerif, ki pripoveduje štorije o nevarnih živalih. Tu je sosed, ki bi sodil v umobolnico. Tu so nune, ki govorijo sila čuden jezik. In tu je fantov brat Viggo Mortensen, ki se do ušes zaljubi v čudaško sosedo, za katero je mali prepričan, da je vampirka, ki bo bratu spila kri in ga ugonobila. Prav imate, to je otroštvo, ki ga nista imela niti Jason Voorhees in Michael Myers. Otroštvo, ki ga boste na tako nenavaden način našli samo v filmu The Reflecting Skin. Filmu, ki vse prizore podkrepi z glasno glasbo in jih povzdigne visoko nad povprečje. Tja, kjer se delajo kulti in filmi, ki jih gledalec odnese s seboj v grob.

Ocena: presežek

THE PASSION OF DARKLY NOON (anglija 1995, dramska grozljivka, režija: Philip Ridley, igrajo: Brendan Fraser, Ashley Judd, Viggo Mortensen, Loren Dean, Grace Zabriskie, Lou Myers) Ko se zarola vzornemu, pridnemu in versko vzgojenemu mladeniču. Brendan Fraser je Darkly Noon, bogu zapisani in pridni mladenič, ki na seks še pomisli ne. Vse dokler ne sreča fatalne Callie (Ashley Judd), ki ga po smrti njegovih staršev vzame pod streho. In poba se vžge. Tako močno, da jo gleda skozi okno in masturbira, tako predano, da se vanjo zaljubi in se zaradi tega kaznuje z ovijanjem bodeče žice okoli telesa. Toda potem pride njen nemi fant Clay (Viggo Mortensen), ki mu ukrade sanje. Ki mu ukrade fantazije in domišljijo. Ki ga pahne pod vpliv zmedene sosede Roxy (Grace Zabriskie), katera trdi, da je navihana Callie čarovnica, ki jo je treba likvidirati. In pozor, film je režiral Philip Ridley, avtor kot hudič močne srhljivke The Reflecting Skin, kar pomeni, da nas bo spet zvijala huda atmosfera. Da nas bodo teptali čudaški liki. In da nas bo spet tlačila nočna mora. Pa četudi Brendan Fraser igra enako neumno kot v komediji The Encino Man, ki jo je posnel tri leta prej, Viggo Mortensen pa ima težave z igranjem lika, ki ne more govoriti.

Ocena: vredno ogleda

IL GATTO A NOVE CODE (italija 1971, srhljivka, režija: Dario Argento, igrajo: Karl Malden, James Franciscus, Catherine Spaak, Pier Paolo Capponi) Drugi film Daria Argenta je le kliše o iskanju serijskega morilca. Dario Argento je leta 1970 na sceno usekal z izredno močnim celovečercem L’ Uccello dalle piume di cristallo, zgodbo o moškem, ki je bil priča umoru in je začel potem iskati morilca. Ravno zato sem od njegovega drugega filma Il Gato a nove code, ravno tako zgodbe o moškem, ki išče morilca, pričakoval veliko in na žalost dobil malo. Dobil le klišeje in premalo izvirno štorijo o tipu, ki se zaradi svojega genskega zapisa spremeni v krvoločnega psihopata. Prav imate, Dario Argento nam je že leta 1971 razložil, da je igranje z geni sila nevarna zadeva in da mora človek takšne reči pustiti bogu. In da ne pozabim, Karl Malden igra slepca, ki pomaga loviti morilca, Catherine Spaak pa je v filmu le zato, da se sleče.

Ocena: nič posebnega

DON’T GO IN THE HOUSE (zda 1980, grozljivka, režija: Joseph Ellison, igrajo: Dan Grimaldi, Robrt Osth, Ruth Dardick, Charles Bonet) Piroman. Dan Grimaldi je Donny Kohler, duševno moteni mladenič, ki bi lahko kot za šalo igral v Hitchcockovem Psihu. Doma namreč hrani truplo svoje matere, ki mu ukazuje naj ubija mlada dekleta. Ki od njega zahteva, da jih ujame, obesi na klin in zažge pri živem telesu. Nič čudnega, saj ga je ravno mama kot majhnega dečka redno kaznovala z zažiganjem rok. In to tako, da je prižgala plinski štedilnik, ga potegnila čezenj in mu roke nad ognjem držala do hudih opeklin. Film, ki bi ga bil zelo vesel Metod Trobec, in film, ki mu do pravega ognja manjka malce več kvalitete.

Ocena: nič posebnega

THE HOUSE BY THE CEMETERY (italija 1981, grozljivka, režija: Lucio Fulci, igrajo: Catriona MacColl, Paolo Malco, Ania Pieroni) Še ena zakleta hiša, kjer tokrat straši krvoločen zombi. Če boste iskali enega najbolj brutalnih in krvavih filmov daleč na okoli, potem je The House by the Cemetery, v originalu, Quella Villa Accanto al Cimitero, kot nalašč za vas. Zares prava špageti grozljivka, sicer kopija ameriške Amityville hiše iz leta 1979, kjer krvoločni živi mrtvec kosa nič hudega sluteče stanovalce starodavne hiše.

Ocena: vredno ogleda

THE BURNING (zda 1981, grozljivka, režija: Tony Maylam, igrajo: Brian Matthews, Leah Ayres, Brian Backer, Larry Joshua, Jason Alexander, Holly Hunter) Dovolj krvava in nasilna grozljivka, kjer razposajene najstnike z orjaškimi škarjami mesari maščevalni in opeklinasti upravitelj letnega kampa. The Burning, sicer debi 23 letne Holly Hunter in 21 letnega Jasona Alexandra, ki svoje prijeme dolguje leto dni prej posnetemu Peteku trinajstega, je film, ki se je v zgodovino zapisal kot prvi producentski projekt zloglasnih bratov Weinstein. Dovolj grozljivo in mesarsko za ljubitelje žanra.

Ocena: vredno ogleda

In še štiri kultne robe, ki po mojem skromnem mnenju ne dosegajo standardov žanra in so tukaj le zavoljo radovednosti:

BOOGEYMAN, letnik 1980,wannabe Carrie, kjer asistira tudi John Carradine, je zgodba o ženski, ki z razbitjem ogledala prebudi zlobnega demona, kateri ji zdela možgane in jo spremeni v telekinetično morilko.

TENEBRE, letnik 1982, eden slabših filmov Daria Argenta, kjer psihopatski morilec fikcijo zamenja za realnost. Še ena zgodba o psihopatu, ki tokrat izgleda tako, kot da ga je zjebala cenzura. Kot da si ne upa dati duška. Kot da se boji krvi in mesa. Pač tip, ki kopira roman in pozabi, da je realni svet popolnoma drugačen. Pravi oboževalec torej.

EVILSPEAK, letnik 1981, o zagrenjenem in pramalo samozavestnem kadetu, ki obudi starodavnega demona in nad svoje sošolce pošlje razjarjene in krvi željne prašiče. Blesava, bedna in neumna okultna grozljivka, kjer uživa le kultni Clint Howard, brat znanega režiserja Rona.

CANNIBAL MAN, letnik 1972, španska produkcija, kjer začne mesar zaradi spleta okoliščin namesto goveda klati ljudi. Povprečna, krvava in cenena grozljivka, ki so jo v originalu prodajali kot La Semana del Asesino in gledalcem ob premieri poleg karte podarili še vrečke za bruhanje.

 

11 komentarjev na “Kultne grozljivke 2”

  1. tomo pravi:

    Pa Deadly Friend nikoli nisi omenjal,čeprav ga režiral wes craven.Je pa res da ni ravno biser njegove zbirke.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Zato, ker ga še nisem videl.

  3. Tina M Tina M pravi:

    Plakat za The Burning izgleda luštno :)

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Prikupen možakar, res je :)

  5. Andrej pravi:

    Sinoči sem gledal The house by the cemetery. Odliče film, ampak čuden koncec.
    Moja ocena 4 in pol.

  6. Andrej pravi:

    Kaj pa še druge grozljivke Lucio Fulcija? Recimo The Beyond ali pa Zombi 2?

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Po moje sem videl le tega, ki sem ga opisal zgoraj. Je bil pa ta Fulci (rekli so mu The Godfather Of Gore) zares poseben patron, saj je snemal zares brutalne in krvave filme. Ni čudno, da je bil kontroverzna figura in da so mu snemanje filmov praktično v Italiji prepovedali. Še posebej zaradi filma Non si sevizia un paperino, kjer je šel predaleč pri preveč nazorni kritiki katolicizma. Odbit režiser, vsekakor, za nekatere genij, za druge budala.

  8. Andrej pravi:

    A veliko boljši od H.G.Lewisa. On je imel le brutalni horror, Fulci pa brutalnost, zgodbo in za takšne produkcije prav kul igranje. Zato ga imam rajši od Lewisa. Je pa posnel še celo kopico vesternov.

  9. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Herschell Gordon Lewis je vsekakor večja legenda, njegov Blood Feast pa pionirski film gore žanra, toda se strinjam, da izven tega ni bilo kaj dosti. Njegovi filmi, vsaj tisti, ki sem jih videl, se mi zdijo zelo prazni, celo dolgočasni, je pa res, da je gore factor neverjetno visok in se človek vpraša kako je mogoče, da je že v šestdesetih uspel posneti kaj takega.

  10. Knox pravi:

    Podpis pod zgornje,če odšteješ elemnte gnusa so filmi skrajno negledljivi

    Mogoče je tako, da so njegovi filmi stali med 5-50 000 $ in se z izjemo Two Housand Maniacs niso vrteli v kinih. Pa še ta se je v sila omejeni obliki

  11. Andrej pravi:

    H.G.Lewis je imel večkrat probleme z dolžino. Njegovi filmi so bili namreč prekratki. Tako se je na primer “rešil” pri svoji grozljivki Grusome Twosume (verjetno nisem napisal čisto prav). Kakorkoli, film se dogaja pri frizerju, kjer neki manijak mesari obiskovalke in jim na živo iz glave reže lase. Film je bil prekratek, a Lewis je na začetek dal prizor kjer se pogovarjata dve lutki. Brez smisla, a film je postal dovolj dolg, da so ga vrteli po kinih.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !