Arhiv za April, 2010

Mojster na odru

30.04.2010 ob 19:42

Luther Vandross,  ki nas je leta 2005 žal zapustil pri vsega 54-ih letih, v temle nastopu dokaže, da je vrhunski vokalist in performer. Eden najboljših v poslu. Z glasom dela čudeže, tako zelo, da je bila vidno ganjena celo Dionne Warvick. Zares nepozabna izvedba odlične pesmi A House is not a Home, ki si jo velja ogledati večkrat. Magari zavoljo tega, da ujamete razliko med mojstrom in ostalimi modernimi prdci, ki mu niso niti do kolen.

YouTube slika preogleda

Kultne grozljivke 4

30.04.2010 ob 18:15

BLOOD FEAST (zda 1963, grozljivka, režija: Herschell Gordon Lewis, igrajo: Mal Arnold, William Kerwin, Connie Mason, Lyn Bolton) Najbolj znana grozljivka režiserja, ki so mu rekli “boter gnusa”. To je on, Herschell Gordon Lewis, pionir tako imenovanih “gore” filmov, filmov polnih krvi, mesa in eksplicitnega klanja, ki je z grozljivko Blood Feast začel tudi kasneje izjemno popularni žanr “splatter” filmov. Se pravi filmov, kjer je psihopatski morilec svoje žrtve ubijal grobo, krvavo, perverzno, groteskno in kar se da brutalno. Natanko tako kot naš zbiralec egipčanske šare, ki je prepričan, da bo z notranjimi organi mladih punc oživel starodavno boginjo Ishtar. Prelomna, a preveč hladna, izmed mesarjenja premalo prepričljiva in slabo odigrana klasika žanra, ob kateri se vam bo še danes obračal želodec.

Ocena: nič posebnega

CANNIBAL HOLOCAUST 2 a.k.a. SCHIAVE BIANCHE: VIOLENZA IN AMAZONNIA a.k.a. FOREST SLAVE (italija 1985, dramska grozljivka, režija: Mario Gariazzo, igrajo: Elvire Audray, Will Gonzales, Dick Campbell, Andrea Coppola) Presenetljivo kvalitetna in ravno prav ogabna zgodba nesrečne Catherine Miles (Elvire Audray), ki jo ugrabi divje amazonsko pleme. Po uspehu filmov Cannibal Holocaust in Cannibal Ferox, dveh daleč najbolj ogabnih, negravžnih in direktnih filmov vseh časov, kjer ni nihče verjeli, da ni šlo zares, so Italijani posneli celo vrsto kopij, ki so se za različne trge kitili z različnimi naslovi. Na domačem tržišču je bil en naslov, v Hong Kongu drugi, v Angliji tretji, za ameriške videoteke pa četrti. Nič čudnega, da je prišlo do zmešnjave in da se je pod istim naslovom znašlo več različnih filmov. Tudi v redu. Mi smo sedaj pač pri filmu, ki se je za ameriške potrebe spremenil v nadaljevanje Cannibal Holocausta, kar je neumno, saj sta zgodbi povsem različni. Še več, v našem filmu sploh ni kanibalov, marveč le divje pleme, ki ugrabi osemnajstletno Angležinjo. Nič hudega slutečo punco, ki jih pred njenimi očmi zverinsko umorijo starše, jo razdevičijo z leseno palico in ji pokažejo vse svoje rituale. Toda pozor, punca se zaljubi v najbolj postavnega člana plemena (Will Gonzales) in čez čas odkrije resnico o umoru svojih staršev. Kot sem že dejal, presenetljiva dramska globina in učinkovit zaključek. Pa imamo še en naslov in sicer Romeo in Julia na Amazonki.

Ocena: vredno ogleda

MANIAC NURSES (zda 1990, grozljivka, režija: Leon Paul De Bruyn, igrajo: Hajni Brown, Csilla Farago, Susanna Makay) O medicinskih sestrah, ki zverinsko pobijajo svoje paciente. Dobrodošli v bolnico, ki jo vodi sadistična, nemoralna in brutalna Ilsa (Hajni Brown), kakšna daljna sestrična tiste bolj znane Ilse, ki jo je v treh različnih filmih igrala kultna Dyanne Thorne. Dobrodošli v svet  incesta, poceni erotike, še bolj poceni strelske akcije in ogabnih umorov, kjer sodelujeta tudi Ilsina hčerka Sabrina (Susanna Makay) in Ilsina ljubosumna sestra Greta (Csilla Farago), kakšna daljna sestrična tiste bolj znane Grete, ki jo je v filmu Greta-Haus Ohne Manner ravno tako igrala prej omenjena Dyanne Thorne. Pač grozljivka, ki se šlepa na znane klišeje boljših filmov, se pravi grozljivka, ki tempo ujame samo na začetku. Potem namreč sledijo dolgočasni in premalo učinkoviti prizori, ki jih dodatno upočasnjuje še nepotrebna filozofija.

Ocena: izguba časa

RABID (kanada 1977, grozljivka, režija: David Cronenberg, igrajo: Marilyn Chambers, Frank Moore, Joe Silver, Howard Ryshpan, Patricia Gage) O mladenki, ki svoje žrtve ubija s pomočjo krvoločnega izrastka pod pazduho. Marilyn Chambers, zvezda porno klasike Behind the Green Door iz leta 1972, tokrat resnično uživa in se, če povemo v šali, maščuje za vse svoje penetracije. Moške namreč ubija z majhnim penisom pod pazduho, ki skoči iz odprte rane, se zasadi v telo in vsrka ogromno količino krvi. Punca je torej vampirka, ki povrhu tega širi še steklino, kjer se njene žrtve spremenijo v divje penaste pošasti. Prepričljiva, morbidna, zanimiva in večna klasika Davida Cronenberga, ki je na sceno v pravem pomene besede usekal že dve leti prej s filmom Shivers.

Ocena: presežek

SHIVERS (kanada 1975, grozljivka, režija: David Cronenberg, igrajo: Paul Hampton, Joe Silver, Lynn Lowry, Allan Kolman, Susan Petrie, Barbara Steele) Kultna mojstrovina in kino debi Davida Cronenberga, ki se je čez noč spremenil v kralja grozljivk. Shivers, Rabid in The Brood. Tri prelomne, zelo ogabne, krvave, morbidne in srhljive klasike Davida Cronenberga, režiserja Muhe in Trka, ki ga je najdlje neslo ravno na začetku kariere. Takrat, ko je bil nor na parazite. Na dreku podobne črve, ki ljudi sistematično spreminjajo v seksa potrebne in nenehno pohotne stvore, narajcane zombije, ki skačejo okoli in iščejo svojo naslednjo žrtev. In Cronenberg upa do konca. Dlje kot George A. Romero. Dlje kot si sploh lahko zamislimo. Konec je namreč čista bomba. Pretresljivo in grozljivo opozorilo, ki ga ne bomo nikoli pozabili.

Ocena: presežek

TARANTULA (zda 1955, grozljivka, režija: Jack Arnold, igrajo: John Agar, Mara Corday, Leo G. Carroll, Nestor Paiva, Ross Elliott, Clint Eastwood) Še vedno zelo učinkovita in kvalitetna klasika, kjer orjaška tarantela terorizira nič hudega sluteče prebivalce arizonskega podeželja. Jack Arnold, specialist za takšne in drugačne pošasti, medicinske eksperimente in znanstveno fantastične tv serije, ki nam je leta 1957 serviral tudi mojstrovino The Incredible Shrinking Man, je leta 1955 posnel prelomno klasiko žanra, kateri čas ne more do živega. Kljub za današnje čase smešnim posebnim efektom in dejstvu, da se orjaški pajek v pravem pomenu besede razjezi šele v zadnjih desetih minutah. Takrat, ko ga napadejo z letali, dinamitom, bombami in napalmom. Kot King Konga, ki se pač ne more zaljubiti v svetlolaso lepotičko. Prav imate, tisti rosno mladi pilot, ki vodi zračno eskadriljo, ni nihče drug kot Clint Eastwood. Začetnik, ki je statiral tudi v Arnoldovi grozljivki Revenge of the Creature in potem dobil še vlogo v tv seriji Rawhide, ki jo je ravno tako režiral Jack Arnold.

Ocena: vredno ogleda

CANNIBAL GIRLS (kanada 1973, grozljivka, režija: Ivan Reitman, igrajo: Eugene Levy, Andrea Martin, Ronald Ulrich) Dobrodošli v motel, kjer vas bodo tri ženske pojedle za večerjo. Ivan Reitman, režiser uspešnic Twins, Ghostbusters, Dave, Junior in Kindergarten Cop, je na začetku sedemdesetih naredil dvoje. Posnel je zares krvavo, nizkoproračunsko grozljivko Cannibal Girls in pod svoje okrilje vzel Davida Cronenberga ter mu sproduciral filma Shivers in Rabid. Sam se je potem raje vrgel v komedije, saj je bil Cronenberg dovolj nor, grotesken in negravžen, da mu je prepustil žanr. In Cannibal Girls, sicer film, kjer boste v glavni vlogi ujeli danes kultnega Eugenea Levyja, očeta iz Ameriške pite, ne gre nikamor. Niti do solidne grozljivke, kaj šele do kulta. Pač film, ki ga  je že leta 1973 povozilo mnogo podobnih filmov.

Ocena: izguba časa

SANTA SANGRE (mehika in italija 1989, dramska grozljivka, režija: Alejandro Jodorowsky, igrajo: Axel Jodorowsky, Blanca Guerra, Guy Stockwell, Thelma Tixou, Sabrina Dennison) O mladeniču, ki slepo zaupa svoji nori materi. Cirkus. Versko blazna mati (Blanca Guerra), ki izvaja točko, v kateri jo pripeto za lase dvigajo v zrak. Njen nezvesti mož (Guy Stockwell), zvezdnik metanja nožev, ki ljubimka s tetovirano artistko. In njun nič hudega sluteči sinko, ki žaluje za umrlim slončkom. Pestra druščina, ki jo nekega usodnega večera sesuje tragedija. Mati namreč svojega moža zaloti v postelji s tetoviranko in mu tiča polije s kislino. Mož podivja, ji odseka obe roki in si prereže vrat. Brutalno, krvavo, meseno in šokantno. Povsem v stilu kultnega mehiškega režiserja Alejandra Jodorowskega, ki nam je svoj najbolj odmeven film El Topo dal že leta 1970 in se potem na platna do leta 1989 vrnil samo še dvakrat. Norišnica. Skupina mongoloidov, ki se pokajo s kokainom in osvajajo debelo cipo ter naš nesrečni sinček, ki je zrasel v čudaškega in zmedenega mladeniča, ki ga mučijo travme iz otroštva (igra ga režiserjev sin Axel Jodorowsky). In potem pobegne, znova sreča svojo mamo ter se spremeni v ubijalsko mašino. V podaljšek maminih rok, v njenega ubogljivega sužnja, ki slepo izvaja vse njene ukaze. Še posebej tiste, ko mora zverinsko zaklati vsa dekleta, ki so mu všeč. Mati je namreč bolestno ljubosumna na vse morebitne neveste, poba pa ji pač slepo verjame in izpolnjuje ukaze. Toda pozor, punce niso lepe, punce so čisti friki. Posebne, čudne in neobičajne. Take, da se zanje zanima samo on. Dovolj krvava, brutalna, morbidna in groteskna poslastica za ljubitelje nenavadnih filmskih izletov, ki pa jo že na samem začetku zdelajo dolgčas, nejasna zgodba in prevelika želja po pretirani posebnosti, po dejstvu, da bi se izognila vsem mogočim klišejem.

Ocena: nič posebnega

HENRY: PORTRAIT OF A SERIAL KILLER (zda 1986, grozljivka, režija: John McNaughton, igrajo: Michael Rooker, Tom Towles, Tracy Arnold) Pretirano hladna in nasilna študija serijskega morilca, ob kateri je bilo hudo celo tistim, ki so v njej igrali. Debitant Michael Rooker, ki smo ga potem ujeli v mnogih hollywoodskih uspešnicah, kjer je igral opazne stranske vloge, je Henry. Hladni, zagrenjeni in depresivni sociopat, ki zverinsko pobija ženske. Večinoma prostitutke, ki ga spominjajo na njegovo lahkoživo mamo, katero je v rani mladosti pokončal z nožem in pristal v zaporu. In Henry si za vsak umor vzame čas. Še posebej takrat, ko nabavi videokamero in svoje krvave dosežke pridno beleži in spravlja v arhiv. Zagnano, predano in z guštom. Takrat, ko za svoj hobi navduši prijatelja Otisa (Tom Towles), malo manj bistrega kmetavza in nekdanjega sojetnika, ki se mu z veseljem pridruži in sodeluje v brutalni odisejadi. Njuni umori so direktni. Brez olepšav in kiča. Njuni umri so čisti »snuf«, grozljiva mešanica gravža in črnega humorja, ob kateri bi se obrnilo celo Rojenima morilcema Oliverja Stonea. Režiser John McNaughton, ki nas je skušal leta 1998 premakniti tudi z erotičnim trilerjem Wild Things, pač pokaže tako kot je. Kot je bilo. Kot mora biti. Tako, da je igralka v prizoru mučenja nesrečne družine, igralka, ki jo Otis drži za vrat in jo slači, doživela živčni zlom in končala v bolnici. Tako, da so Henryja nemudoma uvrstili med najbolj brutalne filme vseh časov. Tako, da se je spremenil v čisti kult. In na žalost tako, da mu manjka globina. Da mu manjka vse tisto, ki filme o serijskem morilcu naredit zanimive tudi za ljudi, ki niso serijski morilci.

Ocena: nič posebnega

Televizija 26

30.04.2010 ob 01:25

AMERICAN PIE: BAND CAMP (zda 2005, komedija, režija: Steve Rash, igrajo: Tad Hilgenbrink, Arielle Kebbel, Eugene Levy, Jason Earles, Tara Killian, Crystle Lightning, Chris Owen, Ginger Lynn)

Četrta Ameriška pita, ki so jo posneli samo za video tržišče, izgleda tako, kot da bi jo sestavili iz odvečnih prizorov prejšnjih Pit.

American Pie: Band Camp, kjer boste od stare garde našli le Jimovega očeta Eugenea Levyja in Chucka Shermana, ki ga še vedno igra Chris Owen, je bil posnet v tri krasne. Kar tako. Bolj za šalo kot zares. Pa čeprav je glavni Stiflerjev mlajši brat Matt Stifler (Tad Hilgenbrink), ki hoče seveda ujeti slavo legendarnega Stevea Stiflerja, ki ga je kot veste igral Sean William Scott. Nič čudnega, da ga vtaknejo v kamp za piflarske glasbenike, kjer se mora poboljšati in najti samega sebe. To je za norca kot je mali Stifler seveda huda kazen, zato se odloči, da bo s seboj vzel vrhunsko snemalno opremo in na trak ujel seksualne prigode piflarjev, ki se jim bodo potem na ves glas režali njegovi kolegi. Premalo navihano, polno dolgočasnih klišejev in morda simpatično za najstnike, ki so zamudili prve tri dele franšize.

Ocena: nič posebnega

CALL ME: The Rise and Fall of Heidi Fleiss (zda 2004, drama, režija: Charles McDougall, igrajo: Jamie Lynn DiScalla, Saul Rubinek, Robert Davi, Brenda Fricker, Corbin Bernsen, Emmanuelle Vaugier)

Zelo dinamična, gledljiva in ravno prav drzna biografija kontroverzne hollywoodske zvodnice Heidi Fleiss.

Jamie Lynn DiScalla, mala Meadow Soprano, igra Heidi Fleiss, znamenito in markantno zvodnico, ki je v devetdesetih z dekleti oskrbovala prav vse hollywoodske pomembneže. Tudi Charliea Sheena in Toma Sizemorea, ki je potem postal celo njen fant. Kariero je začela kot visoko leteča prostitutka pri zloglasni madame Alex (Brenda Fricker), v postelji gostila številne vplivne poslovneže, producente, igralce, režiserje in športnike, spoznala iznajdljivega madžarskega emigranta Ivana Nagyja (Robert Davi), Alexovi prevzela posle in postala številka ena. Zelo zvezdniška, popularna in medijsko zanimiva dama, ki je furala flashy lifestyle in strankam zagotovila dober seks ter mlada dekleta. Vse dokler je ni ob steno pritisnil FBI, kateremu ni hotela izdajati podatkov svojih strank. V zaporu je preživela le 20 mesecev, se vrnila kot lastnica prestižnega butika, ohranila imidž in razkošno življenje ter se začela zavzemati za legalizacijo javnih hiš. Presenetljivo dobra, solidno odigrana in prepričljiva tv dramica, ki bi je bila vesela prav vsaka slavna ženska. Ali kot je dejala resnična Heidi Fleiss: »Pri sojenju me najbolj moti to, da moram vstajati zgodaj zjutraj, saj tega nisem navajena.«

Ocena: vredno ogleda

SIDEWAYS (zda 2004, komična drama, režija: Alexander Payne, igrajo: Paul Giamatti, Thomas Haden Church, Virginia Madsen, Sandra Oh, Marylouise Burke)

Moški na robu živčnega zloma.

Ko je Alexander Payne leta 2002 posnel film About Schmidt, sem vedel, da je dosegel vrhunec. Da je posnel svoj najboljši film, ki je bil hkrati tudi eden najboljših filmov Jacka Nicholsona in eden najboljših filmov leta 2002. Višje namreč ni šlo. Pa četudi bi posnel About Schmidt 2, pa čeprav je tokrat posnel moško verzijo Thelme in Louise, ali če hočete, parafrazo Almodovarjeve klasike Ženske na robu živčnega zloma. Pač simpatična, sveža, gledljiva, iskrena in na žalost malce predolga ter premalo zabavna odisejada dveh moških, Jacka (Thomas Haden Church), postavnega, pohotnega in samozavestnega žrebca, ki mu do poroke manjka samo še teden dni, in Milesa (Paul Giamatti), na vino usekanega, depresivnega pisatelja in učitelja, ki bi lahko igral v kateremkoli filmu Woodyja Allena. Še posebej v filmu Sleeper, kjer bilo glavnemu junaku ravno tako ime Miles. In najboljša prijatelja si privoščita sedem dni dopusta. Sedem zadnjih dni pred poroko. Sedem dni, v katerih nameravata uživati, seksati, žurati in piti vino. Toda zdela ju slaba volja. Zdela ju prihajajoča kriza srednjih let. Zdelajo ju neuspehi. Okej, Jack se resda veselo zabava z energično Sandro Oh, Miles pa se počasi zaljublja v njeno prijateljico Virginio Madsen, toda to ni dovolj za srečo. To ni pričakovana katarza. To ni načrtovani raj pred peklom. Pač film, kjer morata dva moška doživeti nekaj zanimivih prigod, da zaštekata stari dobri pregovor o tem, da je najljubše doma kdor ga ima. In ja, zakaj za vraga so za najboljšo stransko vlogo nominirali Virginio Madsen in Thomasa Hadena Churcha ter pozabili na Paula Giamattija?

Ocena: vredno ogleda

THE BROTHERS GRIMM (zda 2005, pravljica, režija: Terry Gilliam, igrajo: Matt Damon, Heath Ledger, Peter Stormare, Lena Headey, Jonathan Pryce, Monica Bellucci)

Greatest Hits.

Skrivnost bratov Grimm izgleda natanko tako, kot bi ga režirala brata Grimm. Jasno, režiral ga je Terry Gilliam, katerega filmi so vedno izgledali kot pravljice bratov Grimm. In če nekdo, katerega filmi so vedno izgledali kot pravljice bratov Grimm, režira film o bratih Grimm, potem ne more zgrešiti. Potem resnično uživa in nam servira prav vse pravljice slavnih bratov. Njun “the best of”, njun ”greatest hits”, kjer boste našli tudi svoje otroštvo. Prav imate, Skrivnost bratov Grimm je zgodba o času, ko so bile pravljice resnične. O času, ko so bili vsi gozdovi začarani, in o času, ko so hotele krastače pravi oralni seks. In v tistih časih sta živela tudi brata Jacob (Heath Ledger) in Wilhelm (Matt Damon) Grimm. Zvezdniška pravljičarja in prevaranta, ki sta ljudi okoli prinašala s fikcijo. S svojim domiselnim in tehnično dovršenim šovom, kjer so po zraku letale celo čarovnice. Jasno, ljudje so jima verjeli, saj sta to, kot sem dejal že prej, počela v času, ko so bile pravljice resnične. Toda pozor, brata sta kmalu dobil konkurenco. Čisto pravi začarani gozd, kjer volkodlak krade deklice, kjer drevesa hodijo okoli in kjer v visokem stolpu prebiva 500 let stara kraljica Monica Bellucci. Gospa, ki si želi večne lepote in se zaljubljeno gleda v svoje ogledalo. Saj veste: »Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?« In ker Monica lente ne da naprej, majhno vasico ob gozdu čaka sodni dan, ki seže celo do zloglasnega francoskega generala Delatomba (Jonathan Pryce), kateri bratoma zaukaže, da morata stvari postaviti na svoje mesto. Toda pozor, konkurenca ni konkurenca, konkurenca je pravljica. Resnična zgodba brez srečnega konca, kjer ni maket. Kjer so resnični uroki in resnične čarovnice. In ravno zato je Skrivnost bratov Grimm tako zelo kul, saj se pionirja pravljic znajdeta v resnični pravljici, kjer ju čakajo številna presenečenja, ki jih nimajo niti njune pravljice. In ravno zato tako izvrstno funkcionira tudi narcisoidni italijanski general Cavaldi, ki ga enkratno igra Peter Stormare, da o koncu, ki obljublja menage a trois s pogumno pustolovko Leno Headey niti ne začnem razpravljati. Pač pravljica, ki si za razliko od pravih pravljic lahko dovoli več nasilja in pohotno krastačo.

Ocena: presežek

SHARK TALE (zda 2004, risanka, režija: Bibo Bergeron, Vicky Jenson, Rob Letterman, glasovi: Will Smith, Jack Black, Robert De Niro, Renee Zellweger, Martin Scorsese, Angelina Jolie, Ziggy Marley, Doug E. Doug, Peter Falk, Michael Imperioli, Vincent Pastore)

Hip hop Nemo.

Kraljestvu morskega psa, hip hop Nemu, ali če hočete, hip hop Botru, manjka vse tisto, kar sta imela Shrek in Nemo. Ali še boljše, kar je imela Mala morska sirena. Manjkajo vse tiste drobne čarobnosti, tiste majhne očarljivosti, ki računalniški animaciji in posebnim efektom dodajo dušo. Dalmatinski gušt, ki so ga tokrat pač zamenjali hitri rezi, želja po še hitrejšem zaslužku in izjemno pester ter hkrati izjemno prazen morski svet. Pač reklama za pralni prašek, za novo avtopralnico, ki bi zares vžgala samo kot pet minutni MTV video spot. Za celovečerno risanko je namreč premajhna. Preveč luknjasta. Preslabo napisana. Kot Costnerjev Waterworld in Levinsonova Sfera. In ravno zato zgodbica o ribici (Will Smith), ki si želi postati zvezda in se mora zato spoprijateljiti z vegetarijanskim morskim psom (Jack Black) ter si nakopati sovraštvo njegovega mafijskega očeta (Robert De Niro), ni dosegla uspeha svojih predhodnikov. Uspeha, ki si ga je želela tako močno, da je pozabila na vse drugo. Tudi na svojo kvaliteto in na svoj scenarij.

Ocena: nič posebnega

AMERICA’S SWEETHEARTS (zda 2001, komedija, režija: Joe Roth, igrajo: Julia Roberts, John Cusack, Catherine Zeta Jones, Billy Crystal, Hank Azaria, Seth Green, Stanley Tucci, Christopher Walken, Alan Arkin, Larry King)

Film, ki bi ga morali videti vsi znani hollywoodski pari.

America’s Sweethearts je film o Hollywoodu, ki ga bodo razumeli tudi tisti, ki za Hollywood niso niti slišali. America’s Sweethearts je ravno tako film o znanih filmskih parih, ki bo všeč tudi tistim, ki nimajo pojma, kaj so to znani filmski pari. Režiral ga je Joe Roth, nekdanji šef studia Disney, režiser pozabljenih filmov Coupe de Ville in Revenge of the Nerds 2, kar pomeni, da ga je režiral nekdo, ki se na Hollywood in na znane filmske pare spozna več kot odlično. Pred leti ga je imel v glavi že Billy Crystal, se pravi tip, ki obvlada zakulisno hollywoodsko sceno, saj je nekajkrat zapored vodil podelitev oskarjev. Potem so ga dali na stranski tir. Vse do leta 2001, ko sta glavne vloge sprejeli Julia Roberts in Catherine Zeta Jones, dve takrat najsvetlejši ameriški zvezdnici. Billy se je moral zadovoljiti s stransko vlogo, zelo zanimivo pa je dejstvo, da so prvo violino zaupali ravno Johnu Cusacku, igralcu, ki nikakor ne sodi v zakon s Catherine Zeta Jones, torej v sanjski hollywoodski par, ki snema uspešnico za uspešnico. Pa vendar, John Cusack je ravno prav naiven in simpatičen, da nas ne moti preveč, še posebej takrat, ko ugotovimo, da ga je Jonesova zamenjala s Hankom Azario, ki igra španskega žrebca. America’s Sweethearts je torej film o zakonu Dona Johnsona in Melanie Griffith, ki se je čez čas raje odločila za Antonia Banderasa, le da vse tri prikaže kot karikature in jim doda še Julio Roberts, ki tokrat ni zvezda, marveč povsem navadna ženska in sestra glavne zvezdnice. Kaj se zgodi, ko ima najbolj znan hollywoodski par v ognju novo uspešnico, ki pa lahko pogori, saj sta se ločila in postala smrtna sovražnika? Odgovor bi verjetno bolje serviral kak Woody Allen, kar pa niti ni tako velik problem, saj je Joe Roth zbral učinkovito in zelo prepričljivo plejado igralcev, ki rešujejo luknje v scenariju, zabavajo gledalce, kratkočasijo celo sami sebe in nas prepričajo, da gledamo smešen, ravno prav insajderski in gledljiv filmček za nedeljsko popoldne.

Ocena: vredno ogleda

Recenzije: Dread, Zombies of Mass Destruction, Crazy Eights, Borderland

28.04.2010 ob 04:06

DREAD (zda 2009, drama, grozljvka, triler, režija: Anthony DiBlasi, igrajo: Jackson Rathbone, Shaun Evans, Hanne Steen, Laura Donnelly)

Film, ki se mu pozna Clive Barker.

Presenetljivo učinkovita, krvava, prepričljiva in dobro izpeljana grozljivka, narejena po kratki zgodbi Clivea Barkerja, avtorja kultnega Hellraiserja, ki povoha tudi atmosfero in finte popularne Žage. Zgodba o treh študentih, ki s pomočjo izpovedi naključnih izbrancev pripravljajo diplomsko nalogo o tem, kaj najbolj straši ljudi. Da gre eden izmed njih predaleč in da začne izvajati poskuse, katerih se ne bi sramoval niti Jigsaw, je gledalcem jasno v zadnjih tridesetih minutah, ko dobijo živce parajoč in zelo brutalen pekel, kjer nastradajo trije nesrečniki. Mladenič, ki je nekoč izgubil sluh, dekle, ki zaradi očetovega spolnega nadlegovanja sovraži meso, in mladenka, ki trpi zaradi znamenja, katero ji prekriva pol obraza in telesa. Strašljivi in krvavi so tudi prizori, kjer glavnega junaka mučijo prividi, še posebej tisti v striptiz baru, kjer se fiktivno razkosa neka plesalka. Dobro zastavljen in žanrsko zadovoljiv izdelek, ki premore tudi solidno dramaturgijo in povsem skladne igralske kreacije celotne ekipe.

Ocena: vredno ogleda

ZOMBIES OF MASS DESTRUCTION (zda 2009, komična grozljivka, režija: Kevin Hamedani, igrajo: Janette Armand, Doug Fahl, Cooper Hopkins, Bill Johns)

Politično, rasno in spolno zelo nesramna zombijada.

Četudi tejle zadevščini pošteno manjka večji proračun, vseeno premore kar nekaj dobrih štosev na račun politike, rasizma in spolne usmeritve. Zombiji so namreč manj nevarni od potencialnih islamskih teroristov, geje pa lokalni duhovnik zdravi s posebno napravo, podobno električnemu stolu. Daleč od filmov Shaun of the Dead, Dod Sno in Zombieland, premalo živahno in krvavo, a kot sem že dejal, vseeno dovolj zabavno, da ni dolgčas in da je gledalec na koncu nekako zadovoljen. Plus razpadajoča mama, vzeta iz filma Braindead.

Ocena: vredno ogleda

CRAZY EIGHTS (zda 2006, grozljivka, režija: James K. Jones, igrajo: Dina Meyer, Traci Lords, Gabrielle Anwar, Frank Whaley, Dan DeLuca)

Nezanimiva in premalo strašljiva štorija o skupini prijateljev, ki jih nadlegujejo duhovi umrlih otrok.

Skupina prijateljev se znajde v nekdanji bolnišnici, kjer so zdravniki izvajali medicinske poskuse na otrocih brez staršev. Zakaj bolnišnice ne zapustijo, ko umre prvi izmed njih, nimam pojma. In takšne neumnosti se potem nadaljujejo skozi ves film, ki je vsaj malo nad gladino zavoljo treh znanih glavnih igralk, ki pa ne morejo rešiti usranega scenarija. Gabrielle Anwar, mladenka, s katero je Al Pacino Plesal v Vonju po ženski, pade prva, saj ji jezni duh razčetveri čeljust. Traci Lords, nekadnja porno zvezda, ki odigra zelo solidno dramsko vlogo, pade druga, saj ji duh iztakne oči. Dina Meyer, pogumna borka proti vesoljskim pošastim filma Starship Troopers, pa zdrži do konca in skuša pogruntati, zakaj za hudiča so umrli otroci sploh tako zelo jezni nanje. Slab film, čista B roba, ki jo lahko brez slabe vesti spustite skozi.

Ocena: izguba časa

BORDERLAND (zda & mehika 2007, triler, kriminalka, drama, grozljivka, režija: Zev Berman, igrajo: Brian Presley, Rider Strong, Jake Muxworthy, Martha Higareda, Beto Cuevas, Sean Astin)

Z resničnimi dogodki navdihnjena in sila direktna ter realistična kriminalna grozljivka o treh prijateljih, ki na počitnicah v Mehiki padejo v roke nevarni in zloglasni okultni sekti.

Tole je še ena presenetljivo dobra grozljivka, no ja, bolj kriminalni triler, ki so ga zavrteli na festivalu After Dark Horrorfest. Zelo direktno in brez olepševanja narejena zgodba o treh prijateljih, ki v Mehiki namesto žura in deklet dobijo nočno moro, ki je gledalcem jasna že v uvodnem in zelo nazornem prizoru, kjer si dva norca zverinsko privoščita dva policista, ki raziskujeta skrivnostna izginotja številnih turistov. Da enega izmed sektašev, ki žrtvam sekajo roke, iztikajo oči, lomijo zobe in jih žrtvujejo svojemu bogu, igra Sean Astin, prijatni hobit iz Gospodarja prstanov, je seveda dodaten razlog za ogled. Četudi malo kopija Hostla, na nek način tudi Teksaškega pokola z motorko in morda tudi The Hills Have Eyes, kljub temu suverena, zanimiva, napeta in vseskozi prepričljiva zadeva, ki kljub masakrom ne pretirava s “fizično” grozo, ampak ohranja kvalitetno atmosfero, kar je seveda prvovrstno presenečenje. Plus odsekana kozja glava, ki zasenči celo konja iz Botra.

Ocena: vredno ogleda

Kulti in klasike: Na svoji zemlji

28.04.2010 ob 03:00

slovenija 1948
vojna drama
režija:France Štiglic
scenarij:Ciril Kosmač
igrajo: Lojze Potokar, France Presetnik, Stane Sever, Štefka Drolc, Avgusta Danilova, Miro Kopač, Mileva Zakrajšek, Boris Sešek, Jože Zupan, Majda Potokar, Jože Gale, Angela Rakar, Andrej Kurent,
snemalec in montažer: Ivan Marinček
skladatelj: Marijan Kozina
zvočni mojster: Rudi Omota
scenografa: Boris Kobe in Tone Mlakar
drugi režiser: Jože Gale

Rojstvo slovenskega filma je himna partizanom, patriotizmu in bojem za Primorsko ter Trst.

Na svoji zemlji je prvi pravi slovenski zvočni igrani celovečerni film (leta 1931 in 1932 smo dobili nema dokumentarca, no ja, igrana dokumentarca, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine, že leta 1905 pa je Karl Grossman snemal svoje kratke filmčke), zato je prav, da že na začetku povemo prvi slovenski filmski stavek, ki ga je Francetu Presetniku izgovoril Lojze Potokar, domači Al Jolson, ki pravi takole: «Stane, glej jo, našo Baško grapo.« In pozor, Avgusta Danilova bi morala leta 1927, ko so Američani dobili prvi zvočni film z naslovom The Jazz Singer, igrati mamo Ala Jolsona, saj se je takrat mudila v Ameriki. Ker so ji postavili pogoj, da se mora v zelo kratkem času naučiti angleščine, je na žalost rekla ne, zamudila zgodovinski dogodek in Sloveniji za celi dve desetletji zaprla usta. Kljub temu so ji dali vlogo v filmu Na svoji zemlji, jo na koncu za kazen ustrelili in seveda spremenili v sinonim za slovensko filmsko mater. Režije se je lotil France Štiglic, ki je potem temelje slovenske kinematografije utrdil še s filmi Ne joči Peter, Dolina Miru, Balada o trobenti in oblaku, Trst (drugi in hkrati zadnji film Avguste Danilove), Svet na Kajžarju, Povest o dobrih ljudeh in Amandus, njegov pomočnik Jože Gale pa se je nato kot  veste lotil legendarnega Kekca, kjer je Bedanca v prvi verziji odigral prav Franc Presetnik. Na svoji zemlji je po parih letih videlo kar pol milijona Slovencev, kar je več od Titanika, leta 1948 pa celih 154 tisoč ljudi, od tega 64 tisoč samo v Ljubljani, kar pomeni, da je film kot za šalo opravil s takratno tujo konkurenco, ki so med drugim predstavljali filmi Notredamski zvonar, Trije mušketirji, Tarzan, Čarovnik iz Oza, Heidi in Ivan Grozni. Poleg tega, da je ljudi zanimalo dejstvo, da gre za prvi zvočni slovenski film, so bili še vedno zagreti za vojno, za partizane, za patriotizem in za pogum, zato je tako velik uspeh povsem jasen in razumljiv. Zgodba se začne leta 1943, se pravi v času, ko je padel Musollini in ko so se Nemci na veliko sprehajali po naši zemlji, kjer so se jim pogumno upirali partizani, ki so imeli težave tudi z izdajalskimi domobranci. Večina ljudi je šla seveda med partizane, nekaj posameznikov pa je ostalo razdvojenih. Takšen je bil tudi Drejc (Stane Sever), najbolj zanimiv in dodelan lik filma, na katerega je negativno vplivala hinavska mati, a je hvala bogu prišel k pameti, lastnoročno postrelil sedem domobrancev in se priključil brigati, ki sta jo vodila Stane (Lojze Potokar) in Sova (France Presetnik). Najboljši del filma gotovo pride na koncu, ko gledalec spremlja boje za Primorsko in Trst ter si hkrati vzame dovolj časa za presunljive prizore, ki sodijo v anale slovenskega filma. To je gotovo Tildicino (Štefka Drolc) pripovedovanje utrujenim partizanom, o času, ko bo vojne konec (skupinica v snegu in mrazu spokojno zaspi, Tildica pa se nasloni na ramo svojega Drejca, ki mu v trebuščku nosi otročička). To je gotovo tudi Obrekaričina (Avgusta Danilova) tragična smrt, ki ji sledi še smrt njenega ravno tako ostarelega moža, ki ga kličejo očka Orel (igra ga Miro Kopač, oba pa pospravijo domobranci). To je nedvomno tudi brezčutno klofutanje dečka Orliča, njunega vnučka, ki se mu iz ustnic ulije kri. In to je gotovo tudi Drejčeva smrt, ki ga počijo zaradi Orliča (partizansko ime mu je nadel Sova, ker naj bi imel dedkove oči), kateri ga je med streljanjem na Nemce za hip usodno zmotil. Takšna je bila torej vojna za našo zemljo, ki smo si jo sicer priborili, a Trst žal vseeno izgubili. Poleg pesmi Hej brigade hitite, bolnišnice Franje, četrte armade, ki pride s tanki, na katerih so napisi Tito in Svobodu Trstu, prizora, ko se neka ženska, ki jo bodo odpeljali Nemci, sezuje in pravi, da bo še zadnjič hodila po svoji zemlji, pa je potrebno seveda omeniti zaključni pogovor med Orličem in Sovo,saj je vsaj tako epski kot zadnji stavki Scarlett O’Hara iz filma V vrtincu. Primorska je osvobojena in Orlič začne dialog: «Morje.« Sova si obriše solze in pravi: «Ej, bogami. Dočakal sem. Dočakal.« Orlič nadaljuje: «To bi bil ata vesel. Pa ni dočakal.« Sova odgovori: «Ni. Vedel pa je, da boš ti.«Orlič konča svoj del dialoga: «Saj mi je večkrat dejal, da bom na svoji zemlji svoj gospod,« Sova pa konča film: «Boš Orlič.« Epsko, globoko in veličastno, torej tudi za v svetovno filmsko zgodovino. Stane Sever da najboljšo dramsko predstavo, Lojze Potokar pa s svojim nenehnim “bogami” ukrade šov.Velik, prelomen in pomemben film, ki je vsaj stokrat, če ne večkrat, boljši od vseh slovenskih filmov, posnetih v zadnjih tridesetih letih. Tole je naš Gone With the Wind, naš Citizen Kane, naše Rojstvo naroda, naša Bitka na Neretvi, verjetno najboljši slovenski film vseh časov in hkrati tudi ena izmed boljših vojnih dram celotne svetovne kinematografije. To ni le film, to je dogodek. Rojstvo filma, rojstvo filmske umetnosti, rojstvo Slovenije in Slovencev. Del zgodovine, ki bi jo morali znati na pamet vsi osnovnošolci. Za desnico verjetno sporen kot je bil nekoč Birth of a Nation za temnopolte, Lovec na jelene pa za Vietnamce, toda vseeno mojstrski in tak, da se ga lahko še vedno učijo v šoli. Jp, preden je prišel v kina, ga je moral odobriti slovenski politični vrh s Kardeljem na čelu. Drži, to so bili časi, ko že prvi film ni smel biti drugega kot mojstrovina.

Ocena: presežek

Slovenija ima talent: Trije največji kiksi žirije

27.04.2010 ob 22:59

1. Sandra Harb, komaj 10 letna punčka z glasom operne dive, ki so jo tudi v tv prenosu pokazali le za vzorec. O njenem nastopu so se razpisali celo hrvaški mediji, naša žirija pa je ni uvrstila v polfinale, kar je preprosto nezaslišano in zelo velika krivica.

2. Nika Zorjan, najstnica z odličnim vokalom in znanjem igranja klavirja. Očitno premalo prepričljivo za našo žirijo, ki pa je po drugi strani v polfinale spustila kar nekaj veliko slabših pevcev in pevk.

3. Gašper, mali plesalec, ki je raztural sto na uro. Žirija je bila nad njegovim nastopom resda navdušena, toda za polfinale se jim je zdel očitno premalo prepričljiv. Grda napaka.

Kulti in klasike: Bitka na Neretvi, Sutjeska

27.04.2010 ob 18:49

BITKA NA NERETVI (jugoslavija 1969, vojna drama, režija: Veljko Bulajić, igrajo: Ljubiša Samardžić, Boris Dvornik, Velimir Bata Živojinović, Pavle Vujisić, Milena Dravić, Yul Brynner, Orson Welles, Franco Nero, Lojze Rozman, Sergei Bondarchuk, Anthony Dawson, Curd Jurgens, Sylva Koscina, Hardy Kruger, Oleg Vidov, Demeter Bitenc, Miha Baloh, Špela Rozin, Fabijan Šovagović)

Klasika, ki jo bomo z veseljem gledali še tisočkrat.

Bitka na Neretvi, po naše, bitka za ranjence, ki je bila leta 1970 v igri za tujejezičnega oskarja, vleče kot magnet. Kot Casablanca, ali če hočete, kot Gone With the Wind. Kot vse tiste kultne klasike, ki so jih naredili posamezni prizori. Prizori, ki jih ne bomo nikoli pozabili. Prizori, ki smo jih vzeli zase. Ki smo jih ukradli filmu. Ki so naši. Ki jih ne damo nazaj. Le kdo bi lahko pozabil zmešanega Fabijana Šovagovića, ki bolnike s tifusom povabi v mrzlo Neretvo in potem žalostno utone (»Zamnom tifusari«). Le kdo bi lahko pozabil na minerca Yula Brynnerja, ki v zrak vrže most in komandantom razlaga, da nima tifusa (»Ja nemam tifus). Le kdo bi pozabil Mileno Dravič, ki zboli za tifusom, izgubi lase in je vsa ponosna na stavek, da je še vedno lepa in da ji bodo lase vrnili nazaj. Le kdo bi lahko pozabil na Ljubišo Samardžiča in njegovo sestro Sylvo Koscino, ki junaško padeta med napadom Četnikov. Le kdo bi lahko pozabil na Borisa Dvornika, ki v navalu jeze postreli četniške ujetnike in ostane brez čina. Le kdo bi lahko pozabil pisatelja Vladimirja Nazorja, ki se noče ločiti od knjig in svojega osla. Le kdo bi lahko pozabil na smrt vojaka Franca Nera, ki prestopi na partizansko stran. Le kdo bi lahko pozabil na komandanta Lojzeta Rozmana, ki si kljub vojni vihri vzame čas za ljubezen. Le kdo bi lahko pozabil na Orsona Wellesa, ki igra četniškega senatorja. Le kdo bi lahko pozabil na Sergeia Bondarchuka, ki igra Slovenca in uživa med topovskimi rafali. Le kdo bi lahko pozabil na Stoleta Arandjelovića, breznogega »šumandinca«, ki partizane pokonci spravlja s harmoniko (»Sviraj šumadinac«). Le kdo bi lahko pozabil na Olega Vidova in njegovega za tifusom zbolelega Nikolo. In seveda, le kdo bi lahko pozabil na partizanko, ki v zrak vrže nemški tank in izgubi oči (»Moje oči, moje oči«). To je film, ki se ga ne da pozabiti. Film, ki bi moral leta 1970 dobiti oskarja. In film, ki mu v celotni jugoslovanski kinematografiji zlepa ne boste našli para. Nič čudnega, da je dobil tako velike zvezde in da so denar vanj zmetali tudi Američani, Italijani, Nemci in Slovenci. Brez dvoma najdražja jugoslovanska, morda celo evropska produkcija takratnega časa, v katero naj bi po nekaterih podatkih zmetali celo 12 milijonov dolarjev. Svečano premiero so počili v Sarajevu, snemanje je trajalo maratonskih 18 mesecev, na pomoč pa je tako ali drugače priskočilo kar 60 tovarn. Deset tisoč vojakov, 140 topov, 400 mitraljezov, 50 tankov, 50 konjev, 28 kaskaderjev in 2 milijona litra bencina bi bilo dovolj za zmago v drugi svetovni vojni, zato ni čudno, da je film izgledal kot da se dogaja v živo. Med pravo vojno, kjer je Veljko Bulajić pač prižgal kamere in posnel vse tisto, kar je bilo treba. Ekipa je izstrelila 800 tisoč metkov in porabila kar 152 tisoč metrov filmskega traku, kjer je potem v končno verzijo prišlo le okoli 5000 metrov uporabnega materiala. Razkošje, ki so si ga lahko v zlatih Titovih časih privoščili le v Jugoslaviji. In razkošje, ki je zagotovilo najboljši vojni film na svetu.

Ocena: mojstrovina

SUTJESKA (jugoslavija 1973, vojna drama, režija: Stipe Delić, igrajo: Richard Burton, Boris Dvornik, Bata Živojinović, Milena Dravić, Ljubiša Samardžić, Bert Sotlar, Ljuba Tadić, Irene Papas, Relja Bašić, Neda Arnerić)

Film, ki se je v zgodovino zapisal po dejstvu, da je Josipa Broza Tita odigral Richard Burton.

Sutjeska, če povem zares iskreno, vseskozi izgleda kot film, kamor so zmetali vse prizore, ki so pri Bitki na Neretvi ostali na montažnem pultu. Neretva je bila namreč predobra, da bi se ji dalo približati. Pa četudi so za glavno vlogo dobili Richarda Burtona, ki Tita seveda ne igra, marveč pozira in uživa v ponujeni časti. In Sutjeski, sicer enemu izmed najdražjih jugoslovanskih filmov vseh časov, ki ga je režiral Stipe Delič, asistent režije pri številnih Winetujih, manjkajo vsi tisti drobni biseri, ki so naredili Neretvo. Vsi tisti prizori, ki se gledalcu za vedno vtisnejo v spomin. Tu so pač samo nemška letala, ki bombardirajo pogumne partizane, kjer v prvih vrstah stojita Boris Dvornik in Bata Živojinovič. Tu je pač Bert Sotlar, ki mu Nemci ubijejo prav vse sinove. Tu je Milena Dravić, ki ji morajo odrezati nogo. In seveda, tu je Tito, ki se okoli sprehaja z ranjeno roko, gre med soborce, jim vliva pogum in navduši angleškega vojaka, ki ga igra Relja Bašić. Premalo kvaliteten spomin legendarne Sutjeske, ki je hotel preveč in dal premalo. Še posebej v primerjavi z nepozabno Neretvo in še nekaterimi drugimi jugo partizanščinami.

Ocena: nič posebnega

Pustimo jim sanje ali kako je Jan Plestenjak spet dokazal, da je največji car v Sloveniji

27.04.2010 ob 03:46

Da mi je Jan Plestenjak zelo všeč, že veste, da bo pripravil tako vrhunski dobrodelni koncert, kjer so zbirali denar za otroke, pa je presenetilo tudi mene. Pa ne toliko zaradi končne vsote, ki je bila zavidanja vredna, in zavoljo dejstva, da so skupaj sodelovali novinarji nacionalke ter pop tvja, kar je vsekakor redkost, marveč zaradi izbora pesmi, kjer sem zavoljo Janovega vokala, ki je iz leta v leto boljši, nekajkrat dobesedno zadržal dih.

Prvi vrhunec je prišel, ko je na oder stopila Alenka Godec, s katero je Jan zapel Mežkovo Julijo. Bil sem prepričan, da mu ne bo šlo in da ga bo Godčeva popolnoma preglasila. Zgodilo se je nekaj povsem drugega, kar pomeni, da je Jan odpel odlično in da sta se z Alenkinim vokalom ujela več kot izvrstno. Njuna izvedba Julije, ki mi je tako ali tako najlepša slovenska pesem vseh časov, je za anale slovenske glasbe in mi bo še dolgo časa odmevala po ušesih.

Da je bil Jan ves čas zelo dobre volje, je super za tak dogodek. Da je poudaril, da noče proslave, ampak žurko, kjer morajo biti vsi veseli, da delajo nekaj dobrega, pa je bilo prav tako v kontekstu. Zanimiva se mi je zdela izvedba Sobe 102, kjer so glasbeno podlago ustvarjali Perpetuum Jazzile, drugi vrhunec pa bila sloveska izvedba prekrasne skladbe Caruso, kjer je Janu najprej pomagala operna diva Sabina Cvilak, nato pa še obetavni pevec Rudi Bučar, ki prav tako premore odličen vokal. Da me je Jan spet presenetil z vokalom med izvajanjem te zelo zahtevne pesmi, ni treba posebej poudarjati, da se je zlil celo s Cvilakovo, ki poje kot Maria Callas, pa sprva sploh nisem mogel dojeti.

Vsekakor odličen koncert, čestitke za zbrani denar in stisk roke vsem znanim Slovencem, ki so dvigovali telefone in po vzoru ameriške smetane, ki je isto počela za Haiti, to sedaj počeli za naše krizne centre za otroke in mladostnike ter za rehabilitacijo otrok žrtev vojne v Gazi, seveda pod taktirko Fundacije predsednika Danila Türka.

Edini minus: grozna frizura sovoditeljice Ote Roš.

Dan boja proti okupatorju

27.04.2010 ob 00:52

Tokrat ne bom filozofiral, rekel bi le, da mi gre na bruhanje ob prebiranju nekaterih blogerskih kolegov, ki blatijo partizanski boj proti okupatorju in nalagajo tako bolne neresnice, da je nerodno celo domobrancem, nacistom in fašistom.

Poklon vsem pogumnim borcem, brez katerih Slovenija danes ne bi bila samostojna evropska država. In poklon vsem žrtvam, ki so jih zverinsko pobili Nemci, Italijani in domobranci.

Živel DAN BOJA PROTI OKUPATORJU, živel dan spomina na herojske partizane, ki so pregnali sovraga iz naše dežele.

Recenzije: Clash of the Titans, The Back-Up Plan, The Crazies, The Deaths of Ian Stone, Adam

26.04.2010 ob 21:09

CLASH OF THE TITANS (zda 2010, pustolovščina, režija: Louis Leterrier, igrajo: Sam Worthington, Liam Neeson, Ralph Fiennes, Gemma Arterton, Mads Mikkelsen, Jason Flemyng, Alexa Davalos, Pete Postlethwaite, Polly Walker, Elizabeth McGovern)

Jebeš 3D, še vedno si raje z velikim veseljem ogledam dobro staro verzijo iz leta 1981.

Ne vem ali je kriv Planet Tuš in bi moral film gledati v Xpandu, ali pa je tole res dokaz, da lahko 3D uniči sicer solidno zastavljen pustolovsko akcijski spektakel. Posebni efekti so se mi zdeli moteči, slika je bila večkrat pretemna, razlike med 3D in 2D pa dejansko nisem opazil, saj sem si očala nekajkrat namerno snel z oči. Še več, brez očal se mi je zdelo dogajanje bolj prepričljivo, zato imam občutek, da bi mi bil film brez njih veliko boljši. Prav to so filmu očitali tudi svetovno znani kritiki, prav zato je James Cameron, ki je z Avatarjem premaknil mejnike 3Dja, v šali dejal, da je treba film snemati v 2.80 Dju. Filmov v 3Dju je absolutno preveč, režiserji pa se očitno ukvarjajo le še s posebnimi efekti in pozabljajo na vse ostalo. Prav zato tudi posebni efekti ne dosežejo pravega učinka in delujejo izven konteksta, kot poseben film, ne pa kot del filma, kjer so le za dodatek in za lažji prikaz zgodbe. In to je glavni razlog, da veliko raje pogledam verzijo iz leta 1981, ki se ji tale rimejk na hitro pokloni le s tisto železno sovico. Verzija iz leta 1981 je namreč vsaj zame veliko boljša, bolj zabavna, bolj zanimiva in bolj spektakularna, pa četudi efekti mojstra Rayja Harryhausena danes delujejo pošteno za časom. Toda narejeni so s srcem, brez računalnika in brez 3Dja, kar učinkuje bolje kot tole napihnjeno sranje, ki me tokrat res ni prepričalo. Pa tudi igralska zasedba je bila veličastnejša leta 1981. Kljub temu, da je glavnega junaka upodobil kičasti Harry Hamlin, je vloga štimala bolj kot sedaj, ko ga upodablja preveč moderni Sam Wortinghton. Enako velja za Zevsa, ki ga sedaj namesto Laurencea Olivierja igra premalo veličastni Liam Neeson. Če sem iskren, je dober le Mads Mikkelsen kot bojevnik Draco, in pogojno tudi Ralph Fiennes kot zlobni Had, ki prebudi krvoločnega Krakena in zagreni življenje preveč ponosnim in trmastim Zemljanom, ki so si drznili upreti Zevsu. Tukaj so tudi orjaški škorpijoni, pa nevarna Meduza, pa grozljivi brodar, pa jezni duhovi, pa vse tisto, kar nam ponujajo starogrške bajke. Toda kaj, ko ni prave atmosfere, prave dramaturgije in vsega tistega, kar je imel original iz leta 1981. Tole je le še en Percy Jackson, le še en neumen akcijski spektakel, kjer so pač tudi Meduzo naredili s pomočjo računalnika.

Ocena: nič  posebnega

THE BACK-UP PLAN (zda 2010, komedija, režija: Alan Poul, igrajo: Jennifer Lopez, Alex O’Loughlin, Anthony Anderson, Michaela Watkins)

Izganjanje hudiča.

Če vas bo porod v vodi spomnil na izganjanje hudiča, vam ne bom zameril, saj vso to pretirano dretje, kričanje in živalsko oglašanje deluje kot eden izmed prizorov filma The Exorcist, kjer je nekaj podobnega počela Linda Blair. Drži, tole je še ena nosečniška komedija, kjer so ustvarjalci pretiravali do konca in naprej, v želji, da bi nasmejali gledalce, seveda. Žal ni smešno skoraj nič. Predvsem zato, ker situacije niso realne, marveč trapaste in takšne, da se jim ne bodo smejale niti mamice, kaj šele nosečnice. In kar je še bolj žalostno, tole naj bi bila vrnitev Jennifer Lopez, ki že pet let ni imela uspešnice, štiri leta pa sploh ni posnela nobenega filma. Okej, če bi jih letos posnela deset in bi bil tale le eden izmed njih, bi rekel, dobro, naj bo, toda  posnela  je le enega in to po nekajletni pavzi, kar pomeni, da bi moral biti veliko boljši. Žal ni, žal gre le za klišeje preštevilnih romantičnih pizdarij in za vlogo, ki jo boste pozabili že med najavno špico. Pač zgodba o samski ženski, ki ji tiktaka biološka ura, zato se odloči za umetno oploditev, kar pa ni najbolj pametna poteza, saj malce za tem spozna ljubezen svojega življenja (Alex O’Loughlin). Za Slovenijo resda močno aktualen film, ki pa ne premore niti enega zares zabavnega prizora, in kar je še bolj grozno, niti ene same  iskre med glavnima igralcema. Film, za katerega boste nujno potrebovali back-up film.

Ocena: izguba časa

THE CRAZIES (zda 2010, grozljivka, režija: Breck Eisner, igrajo: Timothy Olyphant, Radha Mitchell, Joe Anderson, Danielle Panabaker)

Zelo neprepričljiv in dolgočasen rimejk Romerovega originala iz začetka sedemdesetih.

Če sem iskren, moram zapisati, da me nič  kaj preveč ni navdušil niti Romerov film iz leta 1973, kjer se kljub zanimivo zastavljeni situaciji ni kaj dosti dogajalo v smislu mesene groze. Tokrat je resda malce drugače, saj okuženi modeli okoli skačejo kot podivjani, toda vse skupaj izpade le še kot en film o zombijih, kot dolgočasen in neprepričljiv stereotip brez prave atmosfere in vsega tistega, kar mora imeti dobra in gledljiva grozljivka. Zgodba o mestu, ki ga obkoli vojska, ker so se prebivalci okužili z nevarnim virusom, poteka dolgočasno, premalo atraktivno, premalo ambiciozno in premalo prepričljivo, kar pomeni, da je dober le zadnji kader, ki nam pokaže, da je za vse spet kriv “veliki brat”. Timothy Olyphant in Radha Mitchell sta sicer kul igralca, toda tokrat delujeta tako zelo prozorno in nezanimivo, da ju gledalec praktično prezre tudi v najbolj ključnih prizorih filma. In da ne pozabim, če želite veliko boljši film o napadu virusa, si oglejte oba dela filma Cabin Fever.

Ocena: izguba časa

THE DEATHS OF IAN STONE (zda 2007, grozljivka, režija: Dario Piana, igrajo: Mike Vogel, Jaime Murray, Christina Cole)

Groundhog Day, grozljiva verzija.

Če ste videli komedijo Groundhog Day, potem veste, da se je Billu Murrayju vedno znova ponavljal isti dan. No, Ian Stone (Mike Vogel) je dejansko na istem, le da vedno znova umre in se vrne v drugačni zgodbi, v drugačnem življenju, v drugem filmu, kjer se prejšnjega življenja spomni le on. Enkrat je hokejska zvezda, drugič je poslovnež, tretjič pa zadrogirani luzer. In vedno znova se mu ustavi čas, vedno znova umre na zelo krvav ter brutalen način. Ker ni ravno Adam Sandler iz komedije 50 First Dates, ga osvajanje iste dekline ne zanima preveč, pa četudi prav ona (Christina Cole) tako ali drugače nastopa v vseh njegovih življenjih. Interesanten in intriganten uvod, ki pa se kmalu spremeni v nekoliko blesavo znanstveno fantastiko o padlem angelu, no ja, hudiču, ki se zavoljo ljubezni odpove svoji rasi in postane navaden smrtnik. Da ga potem njegovi lovijo in preganjajo skozi celotno zgodbo, je seveda jasno, da vse skupaj deluje nekoliko poceni tudi v dvobojih, kjer tuja rasa pokaže svojo pravo podobo, pa prav tako ni treba posebej poudarjati. Naslov in uvod obetata, nato pa sledi delno razočaranje, ki pa film vseeno ne pokoplje do konca, ampak ga uvršča med povprečne in dokaj gledljive umotvore žanra.

Ocena: nič  posebnega

ADAM (zda 2009, drama, režija: Max Mayer, igrajo: Hugh Dancy, Rose Byrne, Peter Gallagher, Amy Irving, Frankie Faison, mark Linn-Baker)

Rain Man.

Jp, tudi Hugh Dancy, no ja, Adam Raki, glavni junak našega simpatičnega filmčka, je avtist. Kot Dustin Hoffman v Rain Manu, le da ima nekoliko lažjo obliko te bolezni. Da se zaljubi v svojo prijazno sosedo Beth (Rose Byrne), ki mu ljubezen tudi vrača, je seveda lepo. Da Beth v danem trenutku od njega pričakuje preveč, pa je seveda žalostno. Okej in očarljiv filmček, ki pa vendarle ne ponudi presežka in se zadovolji s povprečnimi scenarističnimi rešitvami in simpatičnimi zapleti. Ljubezenska zgodba z napako in reciklaža Malega princa, o katerem Beth razmišlja že na začetku. Okej, toda zakaj potem od Adama pričakuje besede na pa srca?

Ocena: vredno ogleda

Slovenija ima talent: Šesta oddaja

25.04.2010 ob 19:56
  • Sanja Potežica noče čakati na stara leta in ugotoviti, da ni odkrila svojega talenta. Pravilna odločitev, saj ga je odkrila že danes. Ni bilo popolno, bilo pa je za drugi krog.
  • Erna Mahnič, petdesetletna dama, s sanjami o slavi, Tereza Kesovija wannabe. Uf, mater, že Kesovija mi zadnjih dvajset let žre živce, njena kopija pa je bila  prav tako boleča izkušnja za moja ušesa. Kljub temu, da bi ji zaradi osebne izpovedi privoščil drugi krog.
  • Samo Kovač, zagreto, a žal s preveč fušanja. Potem pa še njegova mama Jadranka Umek, s pesmijo Ota Pestnerja. Veliko slabše kot sin, ki jo je seveda spremljal na klavirju. Družinska bizarka dneva. Da ne pozabim, Samo je zelo dober pianist.
  • Anita Zornič, jaooo, grozen nastop, še bolj grozen vokal. Po njenem naj bi bila žirija prestroga. No ja, jaz bi jo polil z vodo.
  • Stane Majcen, pevski humorist, premalo zabavno, premalo dober vokal, preveč potence, premalo talenta.
  • Armina Smajlovič, pevka in plesalka, jezna, da je niso poslušali do konca. Hvala bogu, da je niso. Ne me jebat no, še ena, ki ji ni nihče povedal, da ne zna peti.
  • Simbadi Djemajlji, uf, mater, ta pa je bil model. Raje bom ostal brez komentarja.
  • Balkan Boys, z avtorskim komadom, naravnost za film Emirja Kusturice. Dober gušt, niso ravno trubači, a ni se slišalo slabo. Simpatični fantje.
  • Najbolj smešni so mi pevci in pevke, ki so res zanič, pa se kljub temu najbolj zgražajo nad odločitvijo žirije, ki jih seveda ne pošlje v drugi krog.
  • Jure Čotar, roker za vedno, pošteno za časom, vokal pa okej.
  • Rok in Matej, z željo prodreti na slovensko glasbeno sceno. Povprečno, a iskreno.
  • Selvir Kovačevič, raper, z avtorskim komadom, dobro in prepričljivo. Jaz bi ga dal v drugi krog.
  • Mitja Benčina, ognjeni fant, dobre vragolije, ki se jim pozna kilometrina. Žal premalo atraktivno in nekoliko počasno.
  • Undercover, striperji in hiphoperji, lušno za punce, drugače pa daleč od kakih Total Knockout in še nekaterih plesalcev, ki so že nastopali na Talentu.
  • Pojoče učiteljice in prijateljice, ki so si nadele ime Coronke. Jp, če si učitelj, moraš za dušo početi kaj takšnega, da se ti ne strga. Pele so Abbo, kaj pa drugega. Bizarno, a kul.
  • Simon Semprimožnik, oponašalec Arnolda Schwarzeneggerja. Malo blesavo. Za Arnolda je dovolj, da ga oponašaš, če se iz njega delaš norca, pa udariš mimo.
  • Matic Morgan, mojster dialbla, no ja,  ni me prepričal.
  • Patrick Kobal, še en beatboxer, malce slabši od tistega iz prejšnje oddaje, a vseeno kul.
  • Žabice, no ja, Frogs, navijačice, dobro, a ne tako, da bi padel na kolena.
  • Boštjan Bračič,  radijski voditelj, danes pa na odru, da bi postal pevec. Zakaj bi ga vsaka tašča hotela za zeta, sicer ne vem, pa četudi me je na hitro spomnil na Ethana Hawkea. Malo nerazumljiv, a vseeno lep vokal. Drugi drog je njegov, šarmer, o tem ni dvoma, toda prave karizme nisem ujel. Malo preveč cukra.
  • Maestro, še ena plesna skupina, zelo energično, resda presežek, a manjkal mi je hip hop.

 IZBOR POLFINALISTOV:

  • Žirija se mi je zdela zelo zabavna, ko je izbirala najboljših petdeset. Tudi sam bi imel kar precej težav pri izbiri. Kakih dvajset je brez konkurence, vse ostalo pa je zelo zajebana odločitev, saj nimajo vsega, kar bi bilo potrebno, ali pa so zanimivi samo v enem segmentu.
  • Pištek je izpadel, po eni strani mi ga je žal, a vokal je bil res zanič.
  • Strinjam se tudi z izborom Mladih žurerk. Bravo tudi za baletko Nino.
  • Izpadel je kolega Asim Maslo, žal pa mi je bilo tudi za Tatjano Mihelj.
  • V polfinale je šel Damiano Roi, itak, kdo pa drug.
  • Pa mamica Sanja, kar je prava odločitev. Pa jodlarka Tina je tudi dober izbor.
  • Operni pevki Sandri Harb ni uspelo, kar je velika krivica. Pa tisti mali hip hoper bi tudi moral dalje. Spet grda napaka.
  • Je pa uspelo Benjaminu Doliču, malemu Jacksonu, kar me je še posebej razveselilo.
  • Spet pizdarija s cigani, super za rejting.  Res pa je, da bi si zaslužili drugi krog.
  • Alen Vogrinec ima polfinale, jasno, kdo pa drug. Po mojem mnenju je odličen vokalist.
  • Pa Maja Keuc, itak. Pa Peter Vode, itak še enkrat. Pa Lina, kdo pa drug.
  • In Jakob Bergant, žongler, ki je šel dalje zaradi dejstva, da je nekdo izmed izbrancev odpovedal sodelovanje. Povsem zasluženo.

Glede tehnike me je očitno povozil čas

23.04.2010 ob 13:41

Zadnjič sem pri Jonasu prebiral tehnične novosti in debato o iPadu in iPhoneu. Pa njegov intervju z Ladom Bizovičarjem, ki je govoril o vseh mogočih funkcijah svojega mobilca in domačega računalnika. Očitno sem res za časom, saj imam povsem navaden mobilni telefon, ki mi pač omogoča klice in kako fotko, seveda v slabi resoluciji, kar pa me niti malo ne moti. Ostalih znanstveno fantastičnih funkcij niti ne potrebujem, za popularni touch screen pa se zdim sam sebi preveč štorast. iPad, iPhone, iTunes in vsa ta moderna “sranja” so šla mimo mene. Ali še bolje, sploh ne pokažem interesa, da bi jih vzel v roke vsaj zaradi fibrca. Zadostuje mi običajen mobi, ki ga pač potrebujem za klice.

Isto velja za domači PC, ki ga je prav tako povozil čas, saj že nekaj let nisem upgrejdal ničesar. Le zakaj bi, saj ga uporabljam le za internet, za pisanje, za musko in za gledanje filmov. Za to troje mi služi več  kot odlično. Očitno sem res pošteno za časom, da imam dejansko slabo mašino in se niti ne zavedam, da bi moral že zdavnaj nabaviti kaj boljšega.

Snemanje reklame

23.04.2010 ob 12:52
YouTube slika preogleda

Recenzije: Enough, The Guru, Me and Orson Welles, Humble Pie

23.04.2010 ob 03:50

ENOUGH (zda 2002, drama, režija: Michael Apted, igrajo: Jennifer Lopez, Billy Campbell, Juliette Lewis, Dan Futterman, Tessa Allen, Noah Wyle, Fred Ward, Bill Cobbs)

Ko sem pred osmimi leti prvič videl tale film, sem zapisal: “Jennifer, dovolj nam je.”

Jennifer Lopez je takšne in drugačne filme snemala kot po tekočem traku, kar je bila seveda huda napaka, saj so bili vsi po vrsti slabi, patetični, dolgočasni, klišejski, nezanimivi in premalo atraktivni. Le kdo je potreboval solzavo romanco Načrtovalka porok? Le kdo se je bolje počutil zaradi trapastih Angelskih oči? Le kdo je zares užival v psihadelični Celici? In seveda, le koga briga že neštetokrat videna zgodbica, kjer Jennifer igra mamico, ki mora s hčerkico (Tessa Allen) pobegniti od doma in se skriti pred svojim nasilnim možem (Billy Campbell). Nihče, niti gospodična Lopez, kaj šele mamice, ki so morale pobegniti od doma. Naš film jih namreč uči, da se morajo znajti same, spoznati skrivnosti borilnih veščin in z možem obračunati s pestmi. Smešno, če pomislimo, da jih tega uči ravno ženska, ki je večkrat pobegnila od doma samo zaradi tega, da si je našla novega ljubimca.

Ocena: izguba časa

THE GURU (zda 2002, komedija, režija: Daisy Von Scherler Mayer, igrajo: Jimi Mistry, Heather Graham, Marisa Tomei, Michael McKean, Christine Baranski)

Tole je bil eden redkih filmov, kjer sem hotel zaradi dolgčasa zapustiti dvorano.

The Guru izgleda tako, kot da bi ga režiral najslabši učenec Zalmana Kinga, patetičnega avtorja dolgočasne erotike, ki nam je serviral Divjo orhidejo in Two Moon Junction. Jp, tale film hoče biti Boogie Nights 2, kar pomeni, da Heather Graham spet igra porno zvezdo. In tudi Holly Man, le da Eddiea Murphyja zamenja z Indijcem (Jimi Mistry), sicer velikim oboževalcem Johna Travolte in makarene, ki jo mahne v Ameriko, da bi postal filmska zvezda. Najprej pristane v porno industriji, ker ne najde erekcije, pa se spremeni v guruja seksa, v učitelja, ki sprošča zavrte ženske. Idiotija je na dlani, saj ženske segreva mladenič brez erekcije. Kvazi komedija, kjer ni smešno ničesar. In polomija, ki je ne bi rešila niti viagra. Kaj viagra, niti prizor, kjer bi Heather Graham in Marisa Tomei v živo in brez posebnih efektov pojedli glavnega igralca. 

Ocena: totalno sranje

ME AND ORSON WELLES (zda & anglija 2008, drama, režija: Richard Linklater, igrajo: Zac Efron, Claire Danes, Christian McKay, Ben Chaplin, Eddie Marsan)

Vredno ogleda le zaradi Christiana McKayja, ki Wellesa skine v nulo.

Drži, veliki Orson Welles je leta 1937 na odrske deske spravil Julia Cezarja in eno izmed vlogic zaupal mlademu in simpatičnemu Richardu Samuelsu (Zac Efron), ki je sanjal o igralski karieri in se Wellesu zameril zaradi preveč samozavestnega nastopa pred svojo wannabe punco Sonjo Jones (Claire Danes), ki bi dala vse za zmenek z legendarnim filmskim producentom Davidom O. Selznickom, ki je takrat že pripravljal klasiko Gone With the Wind. Film o tem, da mora igralec za uspeh prodati dušo in lizati rit.  Zanimiv, a vendar nekoliko dolgočasen izlet v preteklost, kjer boste ujeli tudi Josepha Cottena, ki je potem seveda igral v Državljanu Kaneu in Neverjetnih Ambersonovih. Da je Welles prikazan kot egotripaški genij, je seveda jasno, da ga Christian McKay igra tako vrhunsko, pa je prvovrstno presenečenje. Žal film ne doseže tega, kar bi moral, saj ostane na pol poti pri prikazu priprav na odrsko predstavo, pri portretu mladega sanjača in pri prikazu začetka kariere Orsona Wellesa, ki je svojo zvezdniško pot začel s samimi presežki. Dejansko površen film, ki nobene teme ne razdela do konca.

Ocena: nič posebnega

HUMBLE PIE (zda 2007, komična drama, režija: Chris Bowman, igrajo: Hubbel Palmer, William Baldwin, Mary Lynn Rayskub, Bruce McGill, Kathleen Quinlan)

O bajsu, ki sanja o igralski karieri in o tem, da bi končno naredil izpiz ta avto.

Da se Humble Pie, ki so ga prodajali tudi kot American Fork, spogleduje s kultnim Napoleonom Dynamiteom, je jasno že na prvi pogled. Da mu ne uspe ujeti edinstvenega humorja in dovolj odbitih likov, kar je bil glavni čar Dynamitea, pa tudi ni treba posebej razlagati. Problem je v tem, da je film premalo zabaven in da vse prevečkrat zaide v nepotrebno dramsko ozračje. Zgodba se odvrti okoli zajetnega mladeniča Tracyja Orbisona (Hubbel Palmer), ki dela v majhni trgovini, živi pri materi (Kathleen Quinlan), vedno znova pada izpitne vožnje , prenaša lokalne barabine in se nekega dne vpiše v igralsko šolo, kjer poučuje prepotentni wannabe zvezdnik Truman Hope (William Baldwin), ki začne malce kasneje osvajati njegovo sestro Peggy (Mary Lynn Rajskub). Po svoje originalna, pa vendar premalo ambiciozna štorija.

Ocena: nič posebnega

Recenzije: Peacock, Fireflies in the Garden, Salvage, Double Born, Cheech & Chong’s Hey Watch This

22.04.2010 ob 03:14

PEACOCK (zda 2010, drama, režija: Michael Lander, igrajo: Cillian Murphy, Ellen Page, Susan Sarandon, Keith Carradine, Josh Lucas, Bill Pullman)

O možakarju, ki se ne more odločiti ali naj bo moški ali ženska.

Cillian Murphy je bil rojen za tole vlogo. Nihče drug ne bi mogel tako zelo prepričljivo, strašljivo in morbidno odigrati možakarja, ki ga matra huda shizofrenija, huda dvojna osebnost, na katero bi bil ponosen tudi Norman Bates. Jp, tip je duševno moten, tako zelo, da se v njem kregata moški in ženska, ki se med sabo seveda ne marata. Še več, ki si nasprotujeta, se prepirata in komaj čakata, da bo eden izmed njiju za vedno zapustil telo gostitelja. In pozor, okolica je prepričana, da sta njegovi dve osebnosti, njegova John in Emma, mož in žena, kar je jasno, saj se Murphy enkrat kaže kot moški s kratkimi lasmi, drugič pa kot ženska z dolgimi. Situacija dejansko štima vse do trenutka, ko na njegovo dvorišče iztiri vlak, kar hoče  lokalni senator (Keith Carradine) izkoristiti za svojo promocijo, kar pomeni, da glavni junak postane središče  mestne pozornosti, mestnih čvekov in vrtanja v zasebnost. Prav zato se začne njegov notranji boj, kjer John in Emma tekmujeta za nadvlado. Zanimiv in drugačen film. Počasen, miren in preudaren, toda strašljiv in zelo učinkovit. Z odlično atmosfero, ki načenja živce gledalca in zanimanje ohranja do samega konca. Izvrsten portret duševno motene osebnosti, kjer se Cillian Murphy z vlogo zlije do popolnosti.

Ocena: vredno ogleda

FIREFLIES IN THE GARDEN (zda 2008, drama, režija: Dennis Lee, igrajo: Ryan Reynolds, Willem Dafoe, Julia Roberts, Emily Watson, Carrie-Anne Moss, Hayden Panettiere, Ioan Gruffudd)

Briljantno odigrana in izpeljana družinska drama.

Da tale film ni dobil distribucije za ameriško tržišče in da so ga ignorirali tudi drugod po svetu, je velika sramota in krivica, ki je preprosto ne razumem. Tako očarljive, izvrstno odigrane, prepričljive, preproste, a vseeno zelo učinkovite družinske dramice nisem videl že leta. Vse štima, vse je na mestu, vse učinkuje tako kot je treba. Lep film, čudovito narejen, perfektno izpeljan in dramaturško dodelan. Mojstrovina žanra, če uporabim klišejsko oznako. In zgodba, ki bi morala vžgati tudi pri gledalcih. Prav zato mi ni jasno kje se je zapletlo in kaj je razlog, da je tale  film kljub zvezdniški zasedbi ostal na hladnem. Tako zelo, da zanj ne ve praktično nihče, Julii Roberts navkljub. In prav Robertsova je eden izmed razlogov za nujen ogled. Odlična je v vlogi matere, ki ima čedalje večje težave s težavnim in do sina preveč  strogim možem, ki ga prav tako dobro igra Willem Dafoe. In tu sta dve vzporedni zgodbi, ena iz preteklosti, ena iz sedanjosti, z istimi liki, ki so sedaj pač odrasli in se zberejo na njenem pogrebu. Jp, Robertsova umre v prometni nesreči, film pa razgrne vse nedorečene misli, čustva in tegobe družinskih članov. Še posebej sina (še nikoli tako dobri Ryan Reynolds), sicer pisatelja, ki ima še vedno cel  kup zamer do svojega očeta, kateri nikoli ne prizna svojih napak in ves čas skriva tudi solze, ki jih tlači globoko v svoji duši. Super prikaz odnosa očeta in sina, ki imata stare zamere. In spomini na mamo, ki je bila ves čas krasna oseba in je prenašala vse moževe bedarije. Tukaj je tudi njena sestra (Emily Watson), najboljša prijateljica in teta njenega sina, sedaj mati dve otrok, ki je pozabila na svoje nekdanje vragolije in se pretirano zresnila. Še en odličen prikaz spremembe človekove osebnosti, ki zaradi napornega vsakdana pozabi na otroka v sebi. Cel kup  krasnih prizorov, kjer sta glavna tudi Carrie-Anne Moss, sinova partnerka, ki ima nekaj težav z ljubeznijo, in Hayden Panettiere, ki igra sinovo teto v mladih letih. Biserček, ki ga ne smete prezreti. In zgodbica, ki jo bom vsaj jaz za vedno nosil v srcu. Tudi zavoljo briljantne predstave celotnega igralskega ansambla, ki se z vlogami zlije tako vrhunsko, da gledalec pozabi na njihova prava imena.

Ocena: mojstrovina

SALVAGE (anglija 2009, dramska grozljivka, režija:Lawrence Gough, igrajo: Neve McIntosh, Linzey Cocker, Shaun Dooley)

Družinska drama matere in hčerke se spremeni v invazijo nezemljanov.

Drži, Salvage se začne kot prepir matere in hčerke, ki ju oče spravi skupaj za božične počitnice. Nič čudnega, ko pa uporniška najstnica mamo zaloti v postelji z ljubimcem, kar jo spravi na rob živčnega zloma in pobega k sosedom. Okej, že videno, nič posebnega. Toda potem sledi preobrat, kjer mesto okupira živčna in zelo divja skupina vojakov. Kot v filmih, kjer je treba zaradi virusa narediti karanteno in preventivno morda celo pobiti vse prebivalce. Tudi to ni nič novega in posebej zanimivega. Toda potem sledi še en preobrat, kjer se izkaže, da gre za invazijo nezemljanov, nekakšnih krvoločnih zombijev, ki napadajo nič hudega sluteče posameznike. Čuden film, s sicer okej atmosfero in napetim dogajanjem, toda z zmedeno zgodbo, kjer tudi gledalcu ni najbolj jasno, kaj za vraga se v resnici dogaja. Konec je kopija Romerove črnobele Zore živih mrtvecev, minutaža pa se ustavi pod osemdesetimi minutami, kar je škoda, saj se film konča, ko se šele prav začne. Povedano drugače, preveč časa gre za družinske pizdarije in za vojake, premalo pa za nezemljane, ki so dejansko najbolj zanimiv del filma, saj je vse ostalo ne premalo prepričljivi in izvirni dramaturški in atmosferski ravni. Kot Signs z Melom Gibsonom, če potegnem malce pavšalno primerjavo. Po svoje zanimiv film, ki pa ne pokaže  presežka in ostane na povprečni ravni, četudi na trenutke pokaže ambicije za kaj večjega, boljšega in seveda izvirnejšega. Toda, če hočeš  dober  film, kjer si drzneš pošasti pokazati šele na koncu, moraš imeti boljše igralce, boljšega režiserja in še boljšo atmosfero.

Ocena: nič posebnega

THE DOUBLE BORN (zda 2008, drama, režija: Tony Randel, igrajo: Sammi Davis, Jon Lindstrom, Jake Bern, Alex Weed)

Morbidna, klavstrofobična, depresivna, drzna in na nek način vendarle izvirna štorija o ženski, ki hoče na vsak način znova zanositi.

Sammi Davis, ki jih danes šteje že 46, ki se je na velika platna vrnila po desetih letih in ki je v osemdesetih nekaj slave ujela s filmoma Mona Lisa in A Prayer for the Dying, kjer so ji družbo delali Mickey Rourke, Bob Hoskins, Michael Caine in Liam Neeson, igra Sophonisbo, zelo zjebano, čudaško, čustveno uničeno in kolerično žensko, ki ne more preboleti izgube svojega otroka. Njeno stanje se stopnjuje, ko ugotovi, da je njen mož neploden, kar pomeni, da možnosti za drugega otroka ni več. Da se ji zasuče in da umrlega sina kliče s pomočjo duhov, ni treba posebej poudarjati. Da se z dvema zelo čudaškima in nevarnima mladcema, ki preurejeta njeno stanovanje, domisli načrta, da bosta ubila njenega moža in z njo začela intimno zvezo, pa je prav tako v kontekstu njene paranoidne shizofrenije, kjer naslednje jutro pozabi kaj je izvajala prejšno noč. Če vam bo potegnilo na uspešnico Jaz pa tebi mamo, ste na pravi poti, le da gre tokrat za povsem drugačno zgodbo. Za preveč depresivno in zateženo dogajanje čustveno obupane ženske, ki bi naredila vse, da bi znova zanosila. Netipično filmanje je zanimivo, toda čez čas nekoliko moteče in zoprno. Kot odbita in pogumna igralska kreacija Sammi Davis. Film, ki vas bo vsaj za nekaj uric spravil v zelo depresivno stanje. To pa je tudi nekaj, mar ne.

Ocena: nič posebnega

CHEECH & CHONG’S HEY WATCH THIS (zda 2010, komedija, režija: Christian Charles, igrajo: Cheech Marin, Tommy Chong, Shelby Chong)

Velika vrnitev kultnih zadetkov.

Cheech in Chong sta kult od leta 1978, ko sta posnela film Up in Smoke, zgodbo o dveh hipijih, ki se okoli prevažata s kombijem, v celoti narejenim iz marihuane. Prav zato je njuna vrnitev tako zelo velik dogodek za njune goreče fane, ki jih tudi po treh desetletjih pavze ni malo. Tole je njun stand up, no ja, tudi dokumentarec, dokaj zabavna paleta skečev in pesmic, ki jih zna publika v dvorani na pamet. Nekaj je smešno, nekaj je preveč poceni, dvojne vloge izza odra pa so nepotrebne in dejansko najslabši del tegale šova, kjer Cheech in Chong uživata sto na uro in se počutita kot doma. Tommy Chong, ki se za razliko od Cheecha Marina ni pretirano pojavljal v filmih, poči nekaj zelo učinkovitih solo hecev, Marin pa je na trenutke celo nekoliko zoprn in premalo zabaven. Na koncu je vse skupaj vendarle okej, tudi po zaslugi ubijalsko zabavnega skeča o psih, in seveda zavoljo dejstva, da sta možakarja že krepko v letih, njuna energija pa je bolj divja od večine mladih nastopačev in zabavljačev. Nostalgičen spomin na čase hipijev in dokaz, da se nekateri liki za vedno zasidrajo v srca oboževalcev.

Ocena: vredno ogleda