Arhiv za Marec, 2010

Recenzije: Tony, Once, The Horseman, The Pit and the Pendulum

24.03.2010 ob 23:49

TONY (anglija 2009, drama, režija: Gerard Johnson, igrajo: Peter Ferdinando)

Zelo prepričljiv  in hudičevo realističen portret serijskega morilca.

Čeprav imam takšnih in drugačnih filmov o takšnih in drugačnih psihopatskih morilcih vrh glave, je Tony zelo dobrodošla sprememba. Zelo poseben, drugačen, skorajda preveč preprost, a še vedno zelo učinkovit film, ki ga zlepa ne boste pozabili. Predvsem zavoljo glavnega junaka (skorajda dokumentarno ga igra Peter Ferdinando), ki je res hudo poseben model. Poosebitev asocialnega tipa, ki cele dneve preživlja ob gledanju tretjerazrednih akcijskih filmov, klicari prostitutke in se potem ustreši srečanja, ter išče družbo med najbolj tipičnimi marginalci, ki jih potem seveda razkosa in speče za kosilo. Tip je po eni strani uboga para, po drugi pa nevaren psiho, ki zadavi tudi tiste, ki vznemirijo njegov sicer miren vsakdan. Atmosfersko izjemno močan in učinkovit film, po svoje celo črna komedija, sicer pa prepričljiv portret čudaka, ki ga lahko verjetno najdemo v prav vsakem bloku tudi v Sloveniji.

Ocena: vredno ogleda

ONCE (irska 2006, glasbena drama, John Carney, igrajo: Glen Hansard, Marketa Irglova)

Biser.

Joj, kako zelo so mi všeč takile majhni in širši javnosti neznani filmčki, ki gledalca osvojijo s svojo preprostostjo in dušo, ki manjka večini znanih hollywoodskih uspešnic. Pa  tudi pristop podajanja zgodbe je čudovit. Pa klišejev ni. Niti za ščepec. Je pa zelo simpatična in dobro narejena zgodbica, nekakšna glasbena love story, ki nikoli ne zaživi, saj se dekle drži nazaj in nekako nima poguma za resen korak. On je popravljalec sesalcev in ulični glasbenik, ki sanja o uspešni glasbeni karieri, ona pa je emigrantka, ki so ji všeč njegova besedila. Med njima klikne, toda ne na isti način. Morda tudi zaradi tega, ker je ona poročena, čeprav nesrečno, a vseeno, on pa morda še ni prebolel svoje bivše ljubezni. Prizor, ko mu ona sredi ulice prinese svoj pokvarjen sesalnik, ki ga potem vleče za seboj med sprehodom, je enkraten. Kot vodilna pesem, ki je leta 2008 snela tudi oskarja. Lep in očarljiv filmček. Za dušo in srce gledalca.

Ocena: presežek

THE HORSEMAN (avstralija 2008, drama, režija: Steven Kastrissios, igrajo: Peter Marshall, Caroline Marohasy, Brad McMurray, Jack Henry)

Hardcore.

Če ste videli Hardcore, ki ga je leta 1979 posnel Paul Schrader, potem veste, da je George C. Scott igral očeta, ki je svojo hčerko iskal v pornografskem podzemlju Kalifornije. Christian, glavni junak filma The Horseman, ki ga zelo karizmatično odigra Peter Marshall, sedaj počne isto, le da krivce, ki so njegovo hčerko pahnili v pornografijo, mamila in smrt, pobija kot Jason Voorhees. Kot ultimativni maščevalec, kjer tudi Charles Bronson, ki je v filmu Death Wish maščeval svojo ženo, zgleda kot povsem nedolžen možakar. Christian gre do konca, do pravega masakra, do čistokrvnega splaterja, kjer meso in kri frčita na vse konce. Četudi film morda nekoliko pretirava z nasiljem, deluje odlično, saj Christian pobija z dobrim razlogom in tako, da mu verjamemo. Christian je “the horseman”, osamljeni jezdec, ki nima več kaj izgubiti in ki vidi samo maščevanje ter skuša najti vse tiste, ki so tako ali drugače sodelovali pri tragični usodi njegove hčerkice. Grafično zelo nazoren film, nikakor za vsakogar, a dovolj kvaliteten in dramsko močan, da zadovolji tudi zahtevnejše gledalce.

Ocena: vredno ogleda

THE PIT AND THE PENDULUM (zda 2009, grozljivka, režija: David DeCocteau, igrajo: Lorielle New, Stephen Hansen, Bart Voitila, Danielle Demski, Amy Paffrath)

Edgar Allan Poe se obrača v grobu.

Ko sem leta 1991 videl verzijo, ki jo je je posnel Stuart Gordon in kjer je bil glavni Lance Henriksen, sem bil prepričan, da nižje ne bo šlo. Nova verzija je dokaz, da sem se zmotil. Tole je pač kvazi reciklaža kultnega Poejevega dela, kjer sedem študentov pride na terapijo k zloglasni psihiatrinji (igra jo lesena in plastična Lorielle New) in upa, da bodo po seansi močnejši in boljši kot prej. Že sama ideja je blesava, saj gre za uspešne mladce in mladenke, ki take terapije sploh ne bi rabili. Da se punce spremenijo v lezbijke, fantje pa v geje, seveda ni treba posebej poudarjati, ker gre pač za stupiden in poceni film. Da si psihiatrinja privošči užitke s postavnimi fanti, ki jih potem med hipnozo ubije, pa tudi ni ravno presenečenje. Slabo odigran, dolgočasen, slabo zrežiran in hladen film, ki ga lahko mirne duše zamudite.

Ocena: izguba časa

Mariborčan o smučarskih poletih v Planici

23.03.2010 ob 15:20
YouTube slika preogleda

Tom Cruise ni več največja zvezda

23.03.2010 ob 14:52

“Pa naj še kdo reče, da na svetu ni več pravih zvezd, dame in gospodje, Tom Cruise,” je pred leti na podelitvi oskarjev gospoda Cruisea napovedal voditelj Billy Crystal. Imel je prav, Tom Cruise je bil takrat največja filmska zvezda na svetu in edini igralec, ki je z vsakim filmom presegel magičnih sto milijonov dolarjev zaslužka, kar pomeni, da je presegel celo Toma Hanksa, Kevina Costnerja, Mela Gibsona in Harrisona Forda. Pravilo je bilo tako, da so vse scenarije najprej poslali njemu, kar je zavrnil, pa so dobili drugi. In bil je praktično edini, no ja, poleg Seana Penna, ki je preživel osemdeseta in se več kot uspešno zavihtel v devetdeseta. In igral je v filmih, za katere bi njegovi kolegi ubijali. In na vrhu je bil skoraj dvajset let. Od Top Guna dalje. To ni uspelo še nikomur, njemu je. Skorajda z nobenim filmom ni zgrešil, za soigralce je dobival zares legendarna imena, gledalci pa so mu vedno znova jedli z roke.

Sedaj je drugače, tudi v očeh oboževalcev, ki so ga zamenjali z Johnnyjem Deepom in Robertom Downeyjem Jr.jem, ki sta postala večja frajerja od njega. Tudi s filmi, ki jih zbirata, ali še bolje, s filmi, ki jih imata možnost izbirati. Tudi s karizmo, ko stopita na oder. Johnny in Robert sta zdaj take face kot je bil nekoč Tom. Frajerja, ki sta ga pustila daleč zadaj. Tom bi za njune vloge ubijal, nekoč sta onadva ubijala za njegove filme. Zdaj sta spredaj in Tom bo potreboval kar nekaj časa, da se izenači, preseči ju namreč ne more več.

Če sem iskren, lahko zapišem, da sta ga zadaj pustila tudi Will Smith in Brad Pitt. Smith je tako zelo bankabilen, da se ljudem niti ne sanja, Pitt pa dobiva tako zelo pestre vloge, da se ne sanja niti Tomu.

Če zapišem, da je pred njim tudi George Clooney, prav tako ne zgrešim, pa četudi nima ravno komercialnih uspešnic, je pa zelo zanimiv za scenariste in režiserje, ki mu ponujajo vedno več dobrih vlog, pa še režira in si tudi s tem nabira točke.

Zadnji, ki ga še morda upam postaviti pred Cruisea je Leonardo DiCaprio, predvsem zaradi filmov z Martinom Scorsesejem, ki mu je kariero obrnil v povsem drugo smer. Ne bom rekel, da Cruisea zasenči, rekel pa bom, da je od njega trenutno za filmski svet bolj zanimiv, tudi komercialno verjetno.

In da ne pozabim, Tomu želim veliki comeback in status, ki ga je imel nekoč, saj mi je nekako še vedno bolj pri srcu od zgoraj naštetih igralcev. Pa še toliko dobrih filmov mi je dal, da ga bom spoštoval do konca življenja.

Recenzije: Green Zone, From Paris With Love, Ninja Assassin

23.03.2010 ob 00:28

GREEN ZONE (zda 2010, vojni triler, režija: Paul Greengrass, igrajo: Matt Damon, Greg Kinnear, Amy Ryan, Brendan Gleeson, Jason Isaacs, Yigal Naor, Khalid Abdalla)

Matt Damon odkrije resnico o ameriško iraški vojni.

Če sem iskren, mi takšni filmi niso preveč všeč. Preveč jih je zadnje čase, pa še po istem kopitu so narejeni. Pač prikaz vojne v Iraku, narajen na zelo realističen, skorajda dokumentarni način, ki ga je je režiser Paul Greengrass fural že v filmu United 93. Ne vam kako je pri vas, dragi bralci, toda sam od filma še vedno pričakujem film, ne pa discovery channel. Še posebej pri vojaškem žanru, kjer so vsaj zame nujno potrebni tako imenovani herojski prizori, ki te potegnejo v dogajanje. Toda večina vseh teh modernih vojaških trilerjev tega nima več, saj udarijo z realnostjo, kar je nekaterim zelo všeč, meni pa pač ni. Tudi zato nisem padel na Jasona Bournea, ki ga je z Mattom Damonom prav tako posnel Paul Greengrass, ki filme pač režira kot dokumentarce. Ne bom rekel, da Green Zone ne prepriča z zgodbo in z zelo dobro igro Damona, kjer scenarij sesuva ameriške vrednote in pogumno dokazuje umazane ameriške igre v Iraku, toda vseeno ne pokaže nič novega in takšnega, da bi ujel kak poseben presežek. Ni ravno rutina, ni pa remek delo. Je pač povsem dostojen in soliden predstavnik žanra, ki pa ga bomo pozabili že  nekaj dni po ogledu. Plus fenomenalni Khalid Abdalla v vlogi skrivnostnega Iračana Freddyja, ki Damonu pojasni, da iraškega problema ne bodo rešili Američani.

Ocena: nič posebnega

FROM PARIS WITH LOVE (zda 2010, akcija, režija: Pierre Morel, igrajo: John Travolta, Jonathan Rhys Myers, Kasia Smutniak)

Rutina.

Uvod, kjer spoznamo samozavestnega in skuliranega Jamesa Reecea, desno roko ameriškega ambasadorja, ki ga Jonathan Rhys Meyers do konca filma igra odlično, je zelo dober. Nadaljevanje, kjer na sceno prikoraka divji, odbiti in krvoločni tajni agent Charlie Wax (John Travolta), ki svoje nasprotnike podira kot za stavo, pa je resda posneto solidno, toda tako zelo rutinsko, da gledalec ne more pokazati ne vem kakšnega navdušenja. Tudi zavoljo zapleta, ki smo ga na podoben način videli vsaj stokrat.

Ocena: nič posebnega

NINJA ASSASSIN (zda 2009, akcija, režija:  James McTeigue, igrajo: Rain, Naomie Harris, Ben Miles, Randal Duk Kim)

Masaker.

Tole je kung fu splatter. Zelo podoben filmom Takashia Miikea, no ja, filmom bratov Wachovski, ki pa se žal jemlje preveč resno. Kljub otročji in nerealni zgodbi zloglasnega  klana, ki vzgaja ninja ubijalce, med katerimi je tudi glavni junak Raizo (igra ga karizmatični korejski pop zvezdnik Rain). Mladenič, ki da skozi grozljivo grob in discipliniran trening, a se potem upre politiki klana, ubere svojo pot in seveda tvega, da ga bodo ujeli in ubili. Pomaga mu radovedna Naomie Harris, ki bi rada odkrila skrivnosti klana, za katerega se sploh ne ve, če obstaja, režiser filma V for Vendetta pa razen zelo solidnih pretepaško krvavih akcij žal ne ponudi ničesar posebej interesantnega.

Ocena: nič posebnega

Glasbeni dvoboj: Slovenija vs. Hrvaška

22.03.2010 ob 21:40

Hrvaška bo na Evrosong poslala tole:

YouTube slika preogleda

Slovenija pa tole:

YouTube slika preogleda

Brez zamere, gospod Bulič, a dokler bo tako, bodo na naših prireditvah nastopali tuji glasbeniki.

Slovenija ima talent: Prva oddaja

21.03.2010 ob 21:41
  • Vid Valič je neprepričljiv in premalo spontan, ko se začne glupirati. Ne gre mu, izpade prisiljeno in nepotrebno. Zakaj je prav on dobil ta posel, mi ni najbolj jasno. Zaradi talenta že ne, saj ni voditelj in moderator. Kot stand up komika ga ne poznam, zato ne bom bluzil, mirne duše pa lahko rečem, da tej nalogi nikakor ni kos. Pa brez zamere.
  • Marija Crnkovič, 66 letna babica, ki je nastopila s trebušnim plesom. Ne ga srat no, saj ne iščemo nekrofilije. Za šov in rejtinge je okej, saj ljudje crkujejo od smeha, toda gospa res ni znala plesati, kar je bistvo. Je pa faca, da si je upala, jebat ga.
  • “Komisija je stroga,” so rekle punce, ki so izpadle. Pa ja, ne me jebat no, pele ste za en drek. To je to, pika.
  • Enes Kurtovič, za prijatelje Čupo, stajling iz prejšnjega stoletja, zanimiv model, celo svoj koledar je prinesel s seboj, toda vokal je bil totalno zanič, zato je trapasto, da so ga spustili naprej samo zato, ker je bil pač uboga para.
  • Filipinec Henry je pač kazal rit in se igral z ognjem, nato se je vrnil s točko trebušnega plesa, kjer je bil drag queen, pač trud za to, da bi postal zvezda in da mu ne bi bilo več treba delati v klavnici. Po svoje je bil faca, toda naslednji krog bi bil bedarija.
  • Razni “čudaki” so mi bili veliko bolj zanimivi kot mladina, ki ji res ni jasno, da nima talenta in vokala.
  • Samanta Polanec, še ena “želim si postati pevka”, od katere so pričakovali vsaj približno dober vokal. Nisem ravno padel dol, a drugi krog si je zaslužila, čeprav bo panika, saj se mi zdi, da bo znala peti nič modernega. Ali kot je rekla sama: “Zmorem, nisem podn.” Jebat ga, drugi krog take oddaje mladi punci res pomeni veliko, pa če mnogi tega nikakor nočejo razumeti in imajo v glavi, da so se prijavili le totalni bebci.
  • Glej ga, Asim Maslo, moj prijatelj, član moje nekdanje skupine Dream Team. Lepo, da je šel naprej.
  • Beat Box Dominik je prav tako šel skozi, kar je okej, da je malo hip hopa, ciganska plesna skupina pa je dobro zbodla Zmaga Jelinčiča.
  • Jože je štrikal, jaooooooo no, kaki modeli so se znašli na tem šovu, a kot sem rekel, še vedno bi si drugi krog zaslužili bolj kot vsa mladina, ki misli, da zna peti. Jože je bil čisti art, to pa.
  • Baletka Nina, 12 letno dekletce, ki po maminih besedah pleše od malih nog.  Jp, mami računa, da bo hčerka zvezda. Kot vsi starši, ki so držali pesti za svoje otroke. Dober nastop, zaslužen drugi krog. Morda eden redkih pravih talentov celotne oddaje.
  • Oponašalka Helene Blagne je bila zabavna, poba z uhanom v bradi je pel okej, dekle z aparatom tudi ni bila ravno slaba, najstnice na kotalkah pa so bile poglavje zase glede izvirnosti.
  • Tatjana Mihelj je pred leti nastopala na Emi in bojda zajebala, zdaj pa hoče ujeti novo priložnost. Ni bilo slabo, zaslužen drugi krog. Pa še jokala je, pač povratek na “velike odre”, pa naj se sliši še tako blesavo. Enim ljudem to pomeni veliko, povsem jih razumem.
  • Gregor Košmerlj je nastop pripravljal dve leti, bil je kura, tehno kura, premalo zabavno. Potem je bil pav, veliko bolj zabavno, a le za prvič, ko vidiš.
  • Navijaška skupina je bila okej, vsaj za prvi krog, čeprav ni bilo ritma, ampak le metanje punce v zrak.
  • Nekaj pevcev je bilo solidnih, bil bi nefer, da bi rekel, da to ni res, vsi pa so čakali na kitarista Petra Vodeta, na 14 letnega fantiča, ki ga je seveda pripeljal oče, ki v sinu vidu tudi del svoje zamujene priložnosti. Dober nastop in vokal, iz katerega lahko rata še veliko. Prepričan sem, da bodo od danes dalje vanj zaljubljene vse punce na njegovi šoli. Pa še faca je mali.
  • Alen Vogrinec, pri 22-ih letih očka sedmih otrok, ja, resno, ne zajebavam, poba ima pri 22-ih letih sedem otrok, no ja, niso vsi njegovi, trije so od prej, eden je v rejništvu, tri deklice pa so njegove. Pel je Tošeja in pel je odlično. Kapo dol. Jp, vaš očka ima talent. Brez dvoma ljubljenec občinstva, tudi zaradi otrok. Hm, morda celo zmaga.

Veter

21.03.2010 ob 15:54

Čeprav Celje ne leži ob odprtem morju, je včeraj pihalo tako močno kot še nikoli, če malo pretiravam. Šipe na oknih so se tresle, po zraku so letele veje, ozračje je bilo zelo čudno. Samo čakal sem, kdaj bo počilo in kdaj bom videl še kravo. Pa neprijetno je bilo to, da ni nehalo pihati, se pravi, da je enako močno pihalo ves dan in da piha še danes. Vedno je pihalo nekaj časa, pa prenehalo, zdaj pa je pihalo na polno ves dan vso noč.

Skozi okno sem videl neko gospo, ki je skušala pobrati perilo. Ni je uspelo, saj je bil veter premočan in ji je brisače metalo v obraz, obleke pa po tleh. Res močan veter, kot burja ob morju, morda celo kaj močnejšega.

Upam, da to v naših koncih ne bo pravilo, saj ni prijetno, še posebej, če si kje zunaj ali če se res bojiš, da bodo počile šipe na oknih.

Viktorji 2010 ali kako je spet slavila harmonika

20.03.2010 ob 22:47

Letos ne bom filozofiral, saj nisem prave volje. Na hitro vam povem to, da mi je bil voditelj Tadej Toš všeč in dovolj karizmatičen za take vrste šov. Če sem iskren, je bil edini, ki je vse skupaj zares držal pokonci.

Prezenterji so bili z redkimi izjemami spet opremljeni z bedastimi in premalo spontanimi šalami, zmagovalci med zahvalnimi govori dejansko niso bili tako zelo slabi, glasbeni gostje so bili okej, brata Valič pa sta v skeču izpadla trapasto.

Veliko je bilo reklame za jutrišnji Slovenija ima talent, kar je razumljivo, Tomo Križnar je bil viktorja verjetno zares vesel, med radijskimi voditelji so bila končno nova imena, gledalci v dvorani pa so bili presenetljivo sproščeni in dobre volje.

Med nagrajenci je verjetno najbolj presenetila zmaga oddaje Na zdravje, kar pa je vseeno logično nadaljevanje Eme, kjer je prav tako slavila harmonika. Tako kot zmaga Golice v kategoriji za najboljšo lokalno tv postajo, kjer je očitno dovolj le to, da v živo prodajaš zgoščenke in deliš pralne stroje. Tako kot zmaga Boštjana Romiha, ki je presenetil še bolj kot zmaga oddaje Na zdravje. Nimaš kaj, to je Slovenija, dežela, kjer je kmetija zdaj postala mainstream. Zdaj samo še čakam, da bodo začeli harmoniko špilati Siddartha. Dajte no, ni več okusno, pa četudi smo Slovenci.

In seveda, Dragan Bulič je imel poanto, toda meni se zdi večji problem ta, ki sem ga omenil že v naslovu.

Recenzija: Brooklyn’s Finest

20.03.2010 ob 17:33

zda 2009, kriminalna drama, režija: Antoine Fuqua, igrajo: Richard Gere, Ethan Hawke, Don Cheadle, Wesley Snipes, Will Patton, Ellen Barkin, Vincent D’ Onofrio, Lily Taylor

Zelo prepričljiva, dobro odigrana, dramaturško močna in dinamična urbana kriminalka.

Četudi smo filmov o takšnih in drugačnih policijskih temah videli že na tisoče in čeprav nas vsako leto udarijo vsaj tri podobne filmske izkušnje, je Brooklyn’s Finest, najnovejši film režiserja, ki nam je dal prav tako zelo dobri Training Day, zelo dobrodošla in sila zadovoljiva žanrska poslastica. Tudi zavoljo izjemno dobre in karizmatične igralske ekipe, prepričljivega scenarija in tempa, ki gledalcu ne pusti dihati. Zgodba je sestavljena iz različnih usod različnih policistov, ki jih mučijo različne težave, na koncu pa se zlijejo v enkratno celoto in zaključek, ki na gledalcu pusti posledice. Ethan Hawke je nekoliko zdelani Sal, ki bi rad svoji ženi (Lily  Taylor) in otrokom uredil boljše življenje, zato razmišlja o korupciji in kraji narkomanskega denarja. Richard Gere je brezvoljni in naveličani Eddie, ki mu je nekaj dni pred penzijo vseeno za vse, kar se dogaja okoli njega, saj se zadovolji le z rednimi obiski pri neki mladi prostitutki. Don Cheadle pa je med mafijske vrste Wesleyja Snipesa infiltrirani Tango, ki hoče ven, saj misija traja predolgo in postaja vse bolj naporna. Resda znane štorije in celo klišeji številnih podobnih filmov, toda narejeni dobro, prepričljivo in tako, da gledaleca posrka v dogajanje že na začetku in ga spusti šele med odjavno špico.

Ocena: vredno ogleda

 

Recenzije: White Squall, Wild Bill

20.03.2010 ob 16:38

WHITE SQUALL (zda 1996, pustolovščina, režija: Ridley Scott, igrajo: Jeff  Bridges, John Savage, Caroline Goodall, Ryan Phillippe, Jeremy Sisto, Balthazar Getty, Željko Ivanek, Scott Wolf)

Vsi za enega, eden za vse.

Filmi, ki na koncu s pravo mero patetike zaključijo svojo zgodbo, vedno kot za šalo obrnejo moja čustva. Še posebej, če gre za kake prizore na sodišču, ki so narejeni tako, da pritisnejo na prave gumbe pri gledalcu, ki potem pozabi na vse luknje v scenariju in dobsedno nasede veličastnim dialogom, kontekstni glasbeni spremljavi in sekvencam, ki se lahko zgodijo le na filmu. Taka sta bila recimo filma Men of Honor in A Time To Kill, na isto finto pa sta na koncu igrala tudi Scent of a Woman in A Few Good Men. White Squall, mešanica Top Guna, no ja, Top Gun na morju, in filmov o odraščanju mladih fantov, ki gredo tokrat namesto v Vietnam pač na ladjo, je tipičen predstavnik tega, kar opisujem zgoraj. Ni dovolj kvaliteten, ni dovolj prepričljiv, ni dovolj zanimiv, toda na koncu odlično obrne gledalca in mu servira nepozaben zaključek, ki se mu je težko upreti. Jeff Bridges, ki me kot “skiper” ne prepriča povsem, saj s kratkimi lasmi in sveže obrit deluje preveč mehko in preveč podoben fantom, ki jih uči plovbe, je možakar, ki fura šolo discipline in tovarištva. Se pravi nekakšen tečaj za odraščanje razvajenih in vase zagledanih mulcev, ki jih plovba okoli sveta strezni, zresni in iz njih naredi boljše ljudi. Še posebej, ko pride do nevihte in je treba res držati skupaj. Nekaj prizorov je dobrih, recimo tisti s presenetljivo prepričljivim in zelo mladim Ryanom Phillippeom, ki se boji višine, in tisti, kjer Jeremy Sisto s hrapuno ustreli delfina. Kar nekaj prizorov pa je sila povprečnih in so izpod časti velikemu Ridleyju Scottu, ki je v devetdesetih po uspehu Thelme & Louise malce zavil s poti in posnel tudi G. I. Jane ter 1492: Conquest of Paradise. White Squall je film, ki mu manjka kar nekaj kvalitete in bolj dodelanih karakterejev, pa vendar tudi film, ki se gledalcu usede v srce, kar pomeni, da mu oprosti in spregleda večino takšnih in drugačnih napak.

Ocena: nič posebnega

WILD BILL (zda 1995, vestern, režija: Walter Hill, igrajo: Jeff Bridges, Ellen Barkin, John Hurt, David Arquette, Diane Lane, Keith Carradine, James Gammon, Bruce Dern, Christina Applegate, James Remar)

Ekipa, ki je obljubljala veliko boljši film.

Wild Bill, biografija zloglasnega, kultnega, zvezdniškega in legendarnega Billa Hickoka, ki ga Jeff Bridges poosebi zelo solidno, je glede na režiserja in igralski ansambel obetal zelo veliko. Prav zato mi ni jasno, da se je Walter Hill, med drugim tudi režiser nepozabnega filma The Warriors, odločil za nizanje insertov. Za kvazi frajerske dvoboje, kjer naslovnega junaka pač izivajo razni modeli, ki bi mu radi stregli po življenju in se ponašali z dejstvom, da so ubili Divjega Billa. Film kot celota ne učinkuje dovolj dobro, saj celote dejansko sploh ni. So le odlomki, ki jih Hill niza brez pravega občutka in konteksta. Kot da bi hotel le akcijski film brez glave in repa. Z izjemo zadnje četrtine, kjer se zgodba vendarle ustavi in teče tako kot je treba. Drži, Ellen Barkin je nič manj legendarna Calamity Jane, do ušes zaljubljena in zagreta za Billa, ki se mu seveda ne ljubi niti seksati, kar jo pošteno razjezi. Diane Lane je Susannah Moore, Billova ljubica, ki ima potem težave s svojim ljubosumnim možem. Malce zoprni in klorofilni David Arquette je njen sin, ki hoče maščevati svojega očeta in Billu ves čas povzroča sive lase. Christina Applegate je prostitutka, ki ga v tem spodbuja. John Hurt pa je Billov najboljši prijatelj Charley Prince, ki nam zgodbo tudi pripoveduje. Da se film začne  z Billovim pogrebom je jasno, da se konča z njegovo smrtjo, pa v kontekstu. Vse kar dejansko dobijo gledalci, pa je cela vrsta dvobojev, kjer se ne ve kdo bo tisti, ki bo Billa res poslal na drugi svet. To je vse in to je žal premalo.

Ocena: nič posebnega

Slovo legendarne majice

19.03.2010 ob 13:06

Lani sem se se poslovil od svojih legendarnih in sto let starih najkic, letos pa je bil čas za nič manj legendarno in dvesto let staro Levis majico, ki je zdržala milijon pranj v stroju in še več takšnih in drugačnih nošenj, kjer ji čas ni prišel do živega. Vse do lani, ko so jo začele napadati luknje in ko je material že pošteno zbledel. Dejansko je šlo za promo majico, ki sem jo dobil kot reklamo za Levis, z odlično foro napisa, kjer je bila na hrbtu od nekdaj napaka, kar mi je bilo še posebej všeč. No, zdaj majice ni več v moji omari, kar je po eni strani čuden občutek, po drugi pa skrajni čas, saj je bila res v slabem stanju in bi jo lahko uporabljal le še za prah.

 

Neslišni sveder

19.03.2010 ob 10:09

Človek je šel na Luno, izumil telefon, antibiotike, internet, žarnico, gibljive slike in dvigalo. Pa videokamero, digitalni fotoaparat, radio, televizor, vesoljski taksi, nevtronsko bombo in teletekst. Pa mikroprocesor, nadzvočno letalo, protonski sinhrotron, elektarano na plimo, atomsko bombo, umetno ledvico in tribarvni tisk. Pa cepivo proti otroški paralizi, kontracepcijske tablete, otroka iz epruvete in električni likalnik.

Prav zato me zanima kako je mogoče, da  še vedno ni izumil neslišnega svedra.

Zbogom, Peter Graves

17.03.2010 ob 23:13

Vem, da je igral marsikje, toda zame bo večen zaradi nepozabne vloge v odlični parodiji Ali je pilot v letalu.

Rokavica

17.03.2010 ob 21:56

Evo jo, legendarna svetleča rokavica Michaela Jacksona, ki jo je včeraj zvečer pustil na mojem delovnem stolu. Huda nostalgija in memorabilija, ki je ne zamenjam za nič na svetu.

Pop Corn: Hazard

17.03.2010 ob 16:41

Prejšnjo sredo sem gostil Mira Čekeliša in Dominika Trobentarja, člana legendarne  skupine Hazard. Bilo je nepozabno, polno zajebancije in sproščeno, a vendar na nivoju in z mojim zavedanjem, da gre res za legende, ki so na začetku osemdesetih v Sloveniji dobesedno izumili pop glasbo.

Ne zgodi se velikokrat, da gostim taka imena, tokrat se je, zato sem bil še toliko bolj vesel. Dominik je bil resda nekoliko bolj umirjen, a vseeno skuliran, je bil pa zato Miro bolj divji in enkraten, tak, da sva se začutila in da bi brez dvoma postala prijatelja, če bi se še kdaj srečala.

Danes pa delim karte za koncert skupine Parni valjak, za tistega, ki se bo 26. marca zgodil v Mariboru. Glejte, če boste imeli čas. Samo na VTVju, ob 20.uri.