IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije: Apocalypto, The Passion of the Christ

17.03.2010

APOCALYPTO (zda 2006,  pustolovščina,  režija: Mel Gibson,  igrajo: Rudy Youngblood, Dalia Hernandez, Jonathan Brewer, Morris Birdyellowhead, Carlos Emilio Baez)

Pasijon Jaguarjeve šape.

Mel Gibson je norec. Pobesneli Max v živo. Filmar, ki si je spet privoščil eksperiment. Ki mu ni bil dovolj Kristusov pasijon in ki je spet posnel film, kjer vsi govorijo čuden jezik. Starodavni jezik Majev, ki so se po Južni Ameriki sprehajali med leti 250 in 900. In če je bil Kristusov pasijon mučenje, sekanje, mesarjenje in matranje Jezusa, je Apokalipto mučenje, sekanje, mesarjenje in matranje Jaguarjeve Šape (Rudy Youngblood), pogumnega indijanskega bojevnika, ki ga lovijo ošabni mladci sosednjega plemena. Ki mu ti mladci pričarajo masaker, kjer preživi le njegova noseča žena Seven (Dalia Hernandez), katera se s sinom zateče v neko jamo in čaka na porod. In Šapa beži. Sto na uro. Kot fantje skupine N.W.A, ki so peli: »Hundred Milles and running.« Kot Harrison Ford v Beguncu, ali še boljše, kot Sylvester Stallone v prvem Rambu. V filmu, ki ga Apokalipto vseskozi voha in obrača na svoj način. Ko se Šapa namreč znajde v gozdu, na svojem domačem terenu, neha bežati in se začne ravnati po načelu, da je napad najboljša obramba. »To je moj gozd. Gozd kjer je lovil tudi moj oče. In gozd, kjer bodo lovili tudi moji otroci. To je moje področje,« so stavki, ki jih kriči svojim nasprotnikom, katere bi v normalnem ameriškem filmu zagotovo poimenoval mutherfuckers. Ko se potem namaže z blatom in ko jim začne nastavljati zvite pasti, bi mu lahko bilo ime John Rambo, ali še boljše, Arnold Schwarzenegger iz Predatorja. Tako je, Mel Gibson je tokrat v svoj labodji spev, v svoje novo remek delo, spretno vtaknil znane akcijske uspešnice in dosegel vrelišče. Mojstrovino brez napak. Hudo realno, zelo nasilno, direktno, ostro in divje prepričljivo sago o pozabljeni civilizaciji, ki se je tako kot rimski imperij uničila sama. Dve uri in pol minejo v desetih minutah. Začetne zelo zabavne prigode neplodnega Indijanca šokantno preseka vdor sosednjega plemena. Uvodna sekvenca lova na prašiča vzame dih in nakaže tempo celotnega filma. Pobesneli jaguar človeka razkosa kot v snufu. Mel Gibson pa režira kot Pobesneli Max. Kot režiser, ki s svojimi filmi zdravi slabe razvade, napake in slabosti. In samo tak režiser lahko po Kristusovem pasijonu posname tako nor film. Film, ki bi ga lahko oblekli v prisilni jopič in ga zaprli v umobolnico. Ali še boljše, na Planet opic, ki vam bo prišel na misel v šokantnem finalu.

Ocena: 10/10


THE PASSION OF THE CHRIST (zda 2004,  drama, režija:  Mel Gibson, igrajo: Jim Caviezel, Monica Bellucci, Maia Morgenstern, Claudia Gerini, Sergio Rubini, Hristo Shopov)

Film, ob katerem je zajokal tudi bog.

Ko je Mel Gibson svečano objavil, da bo posnel film o Kristusu, kjer bodo govorili latinsko in armensko, se mu je smejal tudi  Kristus, vse ameriške in avstralske umobolnice pa so ga prijazno povabile na zdravljenje. Ideja je bila namreč preveč drzna, nemogoča in neumna. Še posebej zato, ker je dal Mel na mizo svojih 30 milijonov dolarjev in ker je dejal, da film sploh ne bo imel podnapisov. In potem se je zgodil čudež. Večji kot pred 2000 leti, ko je božji sin (igra ga Jim Caviezel) vstal od mrtvih in se spremenil v zombija. V živega mrtveca z luknjami v dlaneh. V odrešenika vseh Zemljanov, ki so lahko po njegovi tragični smrti grešili sto na uro. Njegovo dvanajsturno trpljenje je bilo namreč odkup za vse naše grehe. Za tiste, ki smo jih, in tiste, ki jih še bomo storili. Jezus je bil torej možakar, ki je legaliziral greh, idealist, ki je bil pripravljen umreti za svoje najboljše prijatelje in bogov edinec, ki se je spremenil v največjo pop zvezdo vseh časov. V preroka, ki si je izmislil kanibalizem in vampirje. Ki nam je serviral zvrhan koš večnih enovrstičnic. In v mesija, v maziljenega, ki bi ga v današnjem času zagotovo zaprli v Vojnik ali bolnišnico Polje. Tip je bil namreč prepričan, da dela čudeže. Da ga je rodila devica. Da se lahko pogovarja z vsemogočnim. Da bo preživel križanje. In da mora moliti za svoje največje sovražnike. In ljudje so mu tako kot vedno sledili. Pa četudi je govoril armensko. Pa čeprav so morali brati podnapise. In sledili so mu bolj kot Papežu. Sledili so mu tako močno, da so samo v ameriških kinih pustili 365 milijonov dolarjev. Da so med gledanjem padali v nezavest in priznavali svoje največje grehe. Tudi skoke čez plot in celo umore. Jezus je znova postal hit številka ena. Večji od Gospodarja prstanov, Harryja Potterja, Troje in Poslednjega samuraja. Večji od Georgea Busha, Eminema in Billa Gatesa. Večji od Gospoda, svetega duha in Device Marije. In Gibson ga je razmesaril. Od nog do glave. Celih 120 minut. Brez filozofije, brez posebnih efektov, brez premora. Dobili smo čisti snuff, perverzno mučenje, mesarjenje, trganje, paranje, cefranje in uničevanje njegovega telesa. Dobili smo njegovo kri in njegov meso. Dobili smo to, kar nam je v prenesenem pomenu podaril sam. Dobili smo najbolj direkten film vseh časov. Še enega Vojaka Ryana, the best of studio Troma, studio, ki nam je dal najbolj ogabne, divje in umazane grozljivke na svetu. Dobili smo rimejk klasike The Passion of Joan of Arc iz leta 1928, kjer so mučili, mesarili, trgali, parali, cefrali in uničevali enako nesrečno, trmasto in ponosno Ivano Orleansko. Dobili smo tisto, kar je v svoji Poslednji Kristusovi skušnjavi zamolčal celo Martin Scorsese, in tisto, kar ni upala pokazati niti francoska mojstrovina Golgotha, ki jo je davnega leta 1935 posnel Julien Duvivier. Dobili smo tisto, kar niso niti pomislili filmi The Robe, Ben Hur in King of Kings. In celo tisto, kar ni mogla odmevna tv serija Jezus iz Nazareta, ki nam jo je poklonil Franco Zeffirelli. Mel Gibson je šel do konca in čez. Do roba dobrega okusa, naših živcev, želodca in našega srca. Do zgornjega praga tolerance, ki se je premaknila do vrelišča. Do točke, kjer je nehal v boga verjeti celo sam Jezus. Do točke, ko je začel jokati celo sam vsemogočni. Mučenje in perverzno uživanje vojakov je bilo namreč prehudo celo za hudiča. Natančneje, za hudičevko, ki na koncu zatuli od groze. Ki ne more razumeti, da je Jezus zavrnil kačo. Da jo je odločno ubil in se podal na pot najhujšega trpljenja v človeški zgodovini. Na pot očiščenja vseh človeških grehov. In ker je bilo grehov resnično veliko, je bilo udarcev z bičem še več. Veliko več. Preveč. Celo za mazohiste, sadiste in sadomazohiste. Marginalno trojko, ki ji je bil zapisan tudi božji sin. Le kako bi drugače preživel vse tiste udarce, vsa tista ponižanja, nošenje orjaškega križa in srhljivo nabijanje  na križ. Vse to mu je moralo vsaj malo pasati. Če mu ne bi, ne bi zdržal do konca. Če ne bi zdržal do konca, pa ne bi vstal od mrtvih. Če ne bi vstal od mrtvih, pa bi bilo njegovo trpljenje seveda povsem zaman. Tu je šlo za strast, za čistokrvni pasijon, za edino pravo tantro, ki je trajala dvanajst ur. In še vedno traja.  Zakaj čista desetka? Tudi zato, ker je trpel tudi za moje grehe.

Ocena: 10/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 17.03.2010 ob 04:30 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

11 odgovorov na “Recenzije: Apocalypto, The Passion of the Christ”
  1. Leiito - 18.03.2010 ob 07:01

    IG: “In ljudje so mu tako kot vedno sledili. Pa četudi je govoril armensko.”

    na tem mestu bi bilo primerno omeniti, da je svet končno priznal turški genocid nad Armenci in eden od razlogov je tudi Jezus K.

  2. MATEj - 18.03.2010 ob 08:59
    MATEj

    Maji – avtohtoni kolumbijski Indijanci? Kolumbijski? Kje si pa to našel. Maji so živeli oz. njihovi potomci še živijo v Mehiki, Gvatemali, Belizeju (skratka na polotoku Jukatan). Kolikor jaz vem s Kolumbijo nimajo prav nič skupnega.

  3. Leiito - 18.03.2010 ob 22:16

    Ma ta zgodovina je polna čudnih detajlov. Jezus npr. je govoril armensko, Armenija je bila potem v Sovjetski Zvezi, zdaj je pa v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v fuzbalu. Zakaj? Zato ker so bili Armenci in Gruzinci prvi pravi kristjani v Evropi, Evropa pa je zasnovana na krščanski tradiciji. Ali judeokrščanski, ker je bil Jezus jasno žid. Oziroma Jud, ker se židu ne reče več žid, podobno kot se ciganu ne reče več cigan, med drugim tudi zato, ker se oboje piše z malo začetnico. Zakaj le? Rasizem v krogih slavistov?

  4. IZTOK GARTNER - 18.03.2010 ob 22:30
    IZTOK GARTNER

    Matej, hvala za popravek.

  5. Bojan - 19.03.2010 ob 04:53

    Jezus je govoril aramejski jezik, ki nima nikakršne veze z zdajšnjo Armenijo.

  6. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Super Size Me, Shall We Dance, Les Gaous, The Aviator, Before Sunset, Ladder 49, Vera Drake - 26.09.2010 ob 03:32

    [...] bi bilo treba. Mora vztrajati in iti do konca, saj snema dokumentarec, svoj Fahrenheit 9/11, svoj Kristusov pasijon, kjer hoče dokazati, da so hamburgerji smrtno nevarni. Seveda, če jih žreš vsak dan trikrat na [...]

  7. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Saw 3D - 2.11.2010 ob 22:34

    [...] sodelavci. Pač še en grešnik, ki si v Jigsawjevem svetu zasluži peklensko kazen, pač še en Kristusov pasijon, ki smo jih od leta 2004, ko je štartal prvi del, videli že nešteto. In pozor, nova Žaga se [...]

  8. Recenzije: Get the Gringo, The Perfect Family « IZTOK GARTNER - 18.05.2012 ob 17:01

    [...] na vrhu sveta in se potem spremenil še v izjemno dobrega režiserja, ki nam je dal Pogumno srce, Kristusov pasijon in Apokalipto, tri mojstrovine, o katerih so lahko sanjali skoraj vsi veliko bolj izkušeni [...]

  9. IZTOK faking GARTNER » Arhiv Bloga » Recenzija: Man on Fire - 26.08.2012 ob 02:01

    [...] in I Spit on Your Grave. In da se spomni celo Richarda Gerea iz filma Sommersby. Ali če hočete, Kristusovega pasijona, filma, kjer se je glavni junak žrtvoval za naše grehe. Prav imate, Denzel Washington je mesija, [...]

  10. IZTOK faking GARTNER » Filmska primerjava: The Punisher (1989) vs. The Punisher (2004) - 27.08.2012 ob 12:59

    [...] ne upajo, saj se bojijo cenzure. Lahko bi rekel, da je bil leta 2004 enako pogumen le še Gibsonov Kristusov pasijon, drugače pa se je dalo take nazorne prizore nasilne akcije seveda videti le v osemdesetih. In The [...]

  11. IZTOK faking GARTNER » Recenzije - 27.09.2012 ob 23:12

    [...] je bil Gibsonov Pasijon film, ob katerem je bog zajokal, je Savilleov Pasijon film, ob katerem je bog zaspal. Cele tri ure [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !