Dragi ati

13.03.2010 ob 12:00

Ne vem kako bi začel, saj imam občutek, da me ne boš slišal, ker si še vedno nekje daleč stran. Četudi blizu, zelo, zelo daleč. Že štiri leta odkar si izgubil dvoboj z zahrbtno boleznijo in se poslovil od mene. Ne glede na to sem se odločil, da ti napišem tole pisemce in upam, da nekako le pride do tebe.

Pogrešam te, veš, zelo močno. Četudi se delam, da temu ni tako, mi ne uspe in vse prevečkrat ugotavljam, da mi manjkaš. Da mi manjkajo tvoji pametni nasveti, tvoj objem, tvoja prijazna beseda, tvoje šale, najini skupni trenutki, ki jih ne bom nikoli pozabil. A ti sploh veš koliko dobrih filmov si zamudil? Pa koliko reči se je zgodilo v moji medijski poti odkar si odšel in mi zaželel srečo? Pa kaj vse bi ti moral povedati in pokazati? Ni bilo najbolj prav, da si tako nenadoma odšel, ati moj. To ti moram povedati in to ti še vedno malce zamerim, pa četudi se zavedam, da nisi odšel namerno in da si naredil vse, da bi ostal.

Nisem najbolj srečen, veš, malo stvari gre po planu. Če grejo, pa se hitro pokvarijo in sem spet na začetku. Čuden svet je okoli mene. Včasih se počutim kot marsovec, ki ga nihče ne razume. In ki mu hrbet obrnejo tudi tisti, ki jim je močno zaupal. Kaj vem, morda sem kriv sam, saj naivno zaupam napačnim ljudem.

Četudi sem bil vedno jaz tisti, ki je pomagal drugim, jim vlival pozitivno energijo in dobro voljo, imam občutek, da zdaj temu ni več povsem tako. Da se je spet nabralo preveč slabih reči, ki načenjajo mojo krokodiljo kožo. Še vedno sem vesel človek, še vedno delam stvari, ki me veselijo, toda preveč je nizkih udarcev in nepoštene igre. Pa ljudi, ki želijo slabo in se hranijo od naše sreče, ki je potem kar naenkrat zmanjka. Pa denar me malo matra, saj veš, mediji, kot vedno, enkrat je, drugič ni. Sem pa zadnjič razmišljal, da sem malo prestar za tak način in da bi bil že skrajni čas, da se neham tresti vsak dan znova. Da se umirim in se lotim projektov, ki si jih že dolgo želim in bi si jih že zdavnaj zaslužil.

Res me zanima kaj bi ti, dragi moj ati, dejal na tole moje tarnanje. No ja, ne tarnanje, tega ne počnem, saj veš, nisem tak človek, raje reciva skrbi. O ja, skrbi, ki ne grejo pa ne grejo stran. Kaj bi rekel na vse to, ati moj? Bi mi znal povedati kako pametno? Gotovo bi znal, še vedno si znal, vprašanje je le, če bi te jaz upošteval ali raje trmasto vztrajal na svojem.

Pa Michael Jackson in Patrick Swayze sta nam umrla, veš. Morda si ju srečal kje visoko nad oblaki, morda zdaj tole slišiš prvič. Pa Jeff Bridges je dobil oskarja. Končno, a ne? Oskarji, ja, se spomniš kako sva jih gledala skupaj in kako sem te gnjavil, da ne gledaš le posnetka ampak celo prireditev? In pazi to, čedalje več ljudi pravi, da sem ti zelo podoben. Tako po izgledu kot tudi po karakterju. Da imam rad preproste ljudi in da sem vedno nasmejan ter dobre volje. Glede tega bi bil ponosen name, brez skrbi.

Pa tudi na televiziji me zamujaš, škoda, res, da tega nisi uspel videti, prehitro si odšel ali pa sem jaz prepozno začel, nimam pojma. Pa tudi blog pišem, veš, včasih bi bilo bolje, da ga ne bi, saj sem si nabral dosti sovražnikov zaradi svojih iskrenih zapisov in misli, pa tudi takih je nekaj, ki se delajo norca iz mene. Ja, zdaj se je malo obrnilo, včasih sem se norca delal jaz, zdaj se delajo drugi. Pa naj uživajo, le zakaj bi se hudoval nad njimi. Četudi so včasih zlobni, ni vredno, saj veš, tudi to si me hotel naučiti.

Pa še vedno se najde kdo, ki rad govori o tebi. Vedno zelo spoštljivo in z žalostnim tonom, da si odšel tako hitro in nenadno. Pa tudi jaz še vedno dosti mislim nate. Da te ni, mi je zdaj jasno. Da te ne bo nikoli več, pa mi še vedno dela malce težav. Pa za obisk tvojega groba sem postal malce len zadnje čase. Upam, da ne zameriš, toda nimam občutka, da si tam notri. Tega še vedno ne morem sprejeti.

In danes, dragi moj atek, minevajo štiri leta odkar si nas zapustil. Štiri dolga leta, kjer se je zgodilo veliko slabih, pa tudi dobrih reči. Ne vem zakaj, a še vedno imam težave, ko gledam tvoje slike in posnetke, na katerih si dobre volje. Preveč hudo mi je, preveč sveže je še vedno vse skupaj.

A še paziš name? Si še tu ali si se naveličal in imaš raje mir? Nimam pojma, le zanima me, zato sem vprašal.

Pa skrbi me kako bo naprej, nič kaj dobrega se ne piše. Vse je zavito v črno barvo. Morda se mi danes to zdi zaradi tega, ker je tak dan, morda me občutki ne varajo.

Pa rekel si naj pazim na mamo. Je bolj obratno, veš, ona bolj pazi name. Zelo jo imam rad, krasna ženska je, povsem jasno mi je, da si jo imel tako zelo rad in da si bil tako zelo žalosten, da si jo pustil samo.

Pa oma, naša oma, ta je tudi krasna, brez nje si svojega življenja ne bi znal predstavljati. Toliko ljubezni in opore mi daje, da ne znam opisati.

Pa zadnjič sem se pogovarjal s tvojo sestro, čudovit občutek, kot da bi se pogovarjal z delom tebe. Super oseba, res.

Pa Samo, saj veš, naš Samo, najbolj iskrena in prijazna oseba na svetu, najboljši prijatelj, za katerega bi dal življenje.

Pa Uroš, moj mali bratec, četudi mu vedno ne pokažem, ga imam najraje na svetu, je moja kri, ko vse gre, on ostane, za vedno.

Pa Jodija mamo, veš, malega pekinezeka, tako je luškan, da bi se tudi ti takoj zaljubil vanj. Še bolj kot Ajka je prikupen. Škoda, da ga ne moreš videti.

Pa moja Tinka, moja ljubezen, ki me je rešila, ko sem bil na tleh, za vedno jo bom imel rad, pa naj pride karkoli. Vse bi dal, da bi ti jo lahko predstavil le za sekundo. Pa diplomirala je, iz tvojega foha dejansko, joj, kako fino bi se pogovarjala vidva. Krasna punca je, včasih se tega premalo zavedam in ga malo polomim, toda prepričan sem, da me ima zelo rada in da me ne bi zamenjala za nič na svetu. Pred smrtjo si mi zaželel punco, ki me bo imela res rada, in to je Tinka, atek moj, naša Tinka, ki tu in tam pride tudi na tvoj grobek in ti prižge svečko.

Kaj naj ti še rečem, ati moj, težko je brez tebe. Ni isto, ne more biti isto, nikoli ne bo isto.

Pa naj ti še enkrat posvetim pesem Dance With My Father, ki je igrala tudi na tvojem pogrebu. Tako zelo lepa je, tako zelo povzame bistvo najinega odnosa in moje ljubezni do tebe. Bil si najboljši ati na svetu, pa četudi sem ti to večkrat pozabil povedati. Na koncu sem ti povedal in to me vsaj malo tolaži.

Tvoj sin Iztok

YouTube slika preogleda
 

20 komentarjev na “Dragi ati”

  1. janez bb pravi:

    Iztok to si pa lepo o fotru napisal.Jaz sem tudi mojega klical ati.Jaz sem mojemu atu delal kar nekaj pubertetniških problemov,v bistvu nič hudega,no pa sem potem to pri svojemu sinu v isti obliki nazaj dobil.
    Škoda da je malo prekmalu šel(66let),ampak tam nekje se ima tudi vredu,vsake toliko pa tudi malo dol pogleda če se imamo fajn in se zastopmo.

  2. EVOLUCIJA pravi:

    *Vsi se moramo zavedati, da je življenje le minljiva stvar, in ko se bomo zavedali tega vsi, ne bo časa imeti prepirov, ne bo časa za slabe stvari imeli bomo le nasmehe in si na teh nasmehih gradili lepe trenutke, kasneje spomine *

    Naj vsak dan bo en lep spomin na vse kar se je zgodilo. Naj bodo naši očetje mame veseli z nami, pa čeprav na drugem kraju. Naj bodo veseli za nas, in naj nas čuvajo toliko kolikar pač lahko.*

    Bodimo veseli za tiste trenutke, ki so nam bili prezpogojno podarjeni z našimii preljubimi
    nosimo jih v naših srcih. Kakor oni nosijo nas.

  3. EVOLUCIJA pravi:

    MOJ ATI JE ZA VEDNO ZASPAL
    04.08.08 13:07

    Pozdravljeni,

    Že večkrat sem prebirala forum, vendar se do sedaj še nisem opogumila in napisala nekaj vrstic.

    9. julija letos je za vedno zaspal moj dragi ati. Vrsto let je bolehal za Ne-hodginovim visokomalignim B limfom.

    Skoraj do konca (razen zadnje popoldne) je bil brez kakršnih koli protibolečinskih sredstev.
    Okrog 16.00 ure je začel težje dihati, zdravnica nam je povedala, da se bo zadušil in mu dala 1/2 ampule morfija. Ati je zaspal in ob 1,45 ponoči zaspal za vedno.

    Preden sem zvečer odšla od njega, sem mu rekla, da je čas, da se spočije in da bomo mi ostali v redu – naj se ne ozira na nas. Pustila sem mu odditi. Zdravnica mi je kasneje rekla, da se je oklepal življenja zaradi mene.

    Jaz ga tako neskončno pogrešam in še vedno ne morem dojeti, da ga fizično ni več med nami.
    Ati tisočkrat hvala za vse in rada te imam. Počivaj v miru.

    Tvoja tamala hčera.

    Re: MOJ ATI JE ZA VEDNO ZASPAL
    06.10.08 11:16

    Draga Katja, draga mmatejkica!

    S solzamni prebiram ta formu in pri vsakem stavku podoživljam Njen odhod. Meni je mamica odšla nenadoma. Sredi čudovitega dne, sredi čudovitega sprehoda v hribih. Nesreča. Mnogokrat sem razmišljala, kaj je huje… ali spremljati nekoga v hudi bolezni, trpeti z njim, se boriti do konca, ali pa povsem nepričakovano izgubiti nekoga, ki bi mu želel vsaj še enkrat v življenju reči: Rad te imam. Pa konec koncev sploh ni važno…za vsakim odhodom vedno ostane praznina….
    Prazen dom, prazen stol za mizo, nasmeh, ki ga ne vidiš več in tisti nekdo, ki ti je celo življanje pomenil največ… ga ni več.

    Od njenega “odhoda” so minila štiri leta. Ni ga dne, ko ne bi mislila nanjo. Res je… čas malo “otopi bolečino”, včasih ni več tako ostra… a jaz jo pogrešam vedno bolj.

    Dolgo, dolgo sem se bojevala in se še bojujem z vprašanjem: kam, kako zakaj…. A počasi sem začela verjeti, da ima tudi njen odhod svoj namen. Naučila sem se, da medsebojna ljubezen, ki smo jo gradili skozi leta njenega življenja, ne more umreti in ni umrla z njo….Da ona od nekje tam zgoraj… ostaja z nami. Da me ni zapustila, čeprav sem se zares borila s tem občutkom zapuščenosti…

    Po nekaj mesecih od njenega odhoda sem se zavedala, da imam pred sabo dve poti in da se za eno MORAM odločiti: prva, da postanem kot mrtvak, ki hodi, človek brez volje in “breme” okolju, ali pa 2. da skušam to bolečino sprejeti in jo pretvoriti v ljubezen do drugih, do svojih bližnjih. Odločila sem se za drugo. Ni lahko, Mnogokrat, mnogokrat jokam, a pomaga mi to, da v trenutku, ko mi je najtežje, ko jo najbolj pogresam (še ta teden se mi je zgodilo, da sem jo ob nekem dogodku hotela poklicati), skušam narediti nekaj dobrega za tistega ki je zraven. Vem, da bi to naredila tudi ona…. in potem se mi zdi, da bolečina dobi svoj smisel.

    To je nekako moja izkušnja…. vse pa rabi svoj čas… in vzemita si ga…tisti, ki smo že izgubili kakšno svojo osebo vemo, da preskakovati tukaj karkoli ne moreš… in da izguba vedno, vedno boli….

  4. Sasa pravi:

    Zelo lepo in ganljivo…..

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    JanezBB, moj je šel še dve leti prej kot tvoj, sina še nimam tako da ne morem vedeti, če bo tako poreden kot sem bil včasih jaz, občutka, da nas tu in tam pride pogledat, pa zadnje čase nimam več. Kot da bi verjel, da bomo zmogli in da to ni več potrebno. Morda se motim, pa pazi name in bi bilo brez tega še slabše, a zdi se mi, da je to le uteha in da v resnici žal ni tako. Je pa vseeno lepo misliti, da pride in da pogleda če je vse okej.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Evolucija, lep citat, toda težko se je le smejati, če življenje pripravlja tako grde reči, kljub zavedanju, da je minljivo.

  7. spookymulder spookymulder pravi:

    Lepo si napisal Iztok, še bolj pomembno pa je, da v mislih vzdržuješ stik z ljubljenimi osebami, tudi če jih ni več med nami, saj nam prav pozitivne misli o ljudeh, ki smo jih imeli in ki jih imamo radi, dajo tisto pravo pozitivno življenjsko energijo.

    Se pa tvoje pisanje mestoma bere že skoraj kot kakšno poslovilno pismo, kar me skrbi in kar ni niti najmanj v redu! Tvojega očeta na žalost nisem poznal, vendar kolikor lahko sklepam iz tvojega pisanja, ne bi želel, da bi se njegov sin predal obupu, temveč bi si verjetno želel, da s pokončno glavo stopa naprej in poskuša iz sebe narediti največ in najbolje, kar zna, ne glede na vse luknje, na katere naletimo na življenjski poti in na vsa polena, ki nam jih ljudje zmečejo pod noge.

    Drži, življenje ni šala in prevečkrat najbolj nastradajo ravno idealisti in pozitivno misleči, ki se ne znajdejo v vsakdanjem boju brez pravil in brez moralnih pomislekov. Toda taka je pač na žalost človeška družba! Vsak pa se mora potem sam odločiti, če se bo pridružil volčjemu kardelu, ali bo ubupal in se pustil raztrgati, ali pa bo kljub vsem ugrizom vztrajal naprej in poskusil na svoj način vsaj malce spremeniti svet na bolje, če ne drugače že tako, da bo skušal poiskati neko lastno srečo in jo delil s tistimi, ki jo bodo želeli sprejeti.

    Pri iskanju osebne sreče pa je tako ali tako najbolj pomembno, da jo najdemo in priznamo tudi v tistih stvareh, ki se morda zdijo povsem drobne ali celo samoumevne, a dejansko lahko odtehtajo ogromno, če jih znamo ceniti. V svojem razmišljanju si tako naštel številne stvari in osebe, ki ti prinašajo srečo in ki številnim, kljub morebitnim materialnim dobrinam, ostajajo nedosegljive.

    Sicer sem s tem razmišljanjem malce zašel od izvirne teme, zato naj končam s pozdravom za tvojega očeta, za katerega ne dvomim, da je ponosen nate, kjerkoli že je in karkoli že počne. Na tebi pa je, da ta njegov ponos udejanjiš in upravičiš po svojih najboljših močeh.

  8. Viky pravi:

    Solze so kar pritekle, saj je spomin na mojga očeta (umrl je 2 meseca za tvojim) še zelo močan in ne morem verjeti da ga ni več. :’(

    Res lep post Iztok, vsaka čast!!

  9. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Spooky, ne bom se predal, poznaš me zelo dolgo in veš, da to pri meni ni mogoče. Je pa res, da situacija trenutno ni rožnata in da bo treba zbrati dovolj moči za korakanje. Mojega očeta pa si spoznal v Celju, ko si prišel na moj šov. Te je zelo spoštoval in z veseljem poslušal najine radijske filmske dvoboje. Vedno je rekel, da si dober prijatelj in da imaš dobro srce.

    Viky, če so spomini lepi toliko bolj bolijo. Eni resda pravijo, da nas lepi spomini navdajajo z veseljem, toda po moje ni tako, ko pride do spomina na osebo, ki je ni več z nami.

  10. renata pravi:

    iztok, to si napisal zares lepo in ganljivo. ob tvojih besedam sem se spomnila na pokojno sestro, ki je umrla mnogo prezgodaj, stara komaj 15 let. smrt je prišla nepričakovano in udarila s tako močjo, da si še nismo opomogli. izgube še nisem predelala, ker se prebolevanja še nisem lotila, verjetno se ga nikoli ne bom, ker preveč boli, zato se raje zamotim s čim manj obremenjujočim.

  11. David pravi:

    Ostani zvest sebi, in iskren, četudi te kdaj šinfajo ali šinfamo.

    Drži se ;)

  12. Filip Filip pravi:

    Lepo.

  13. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Renata, zela mlada, zelo tragično, povsem razumem žalost. Tudi pri nas je bilo zelo nenadno in šokantno, tudi to je verjetno razlog, da gremo tako težko čez to.

    David, bom, brez skrbi.

  14. Limona pravi:

    Sem šele zdaj odkrila blogarsko sceno, se navdušujem nad nekaterimi avtorji, kot je DrOnyx, Simona Rebolj, Peter Štrovs, Roman Vodeb, ti si se me pa s temle žalostnim zapisom, kako pogrešaš svojega atija, tudi osebno dotaknil. Jaz sem še mlada izgubila oba, ateta in mamo,in te razumem. Čas bo počasi zacelil rane, čeprav ne bo nikoli več tako kot je bilo. Sem se pa ob tem spomnila na sonet pesnika Milana Jesiha in ti ga bom kar prepisala:

    Teta za mater rekla je sinoči:
    “Tolikokrat se spomnim naše Vike…”
    Sam trudoma obujam neke slike
    nejasne, medle, pa se ne odločim,

    a so resnične a so izmišljija
    samote tihih časov žalovanja,
    želje po blagem, skratka, nostalgija,
    ki se izleže v goljufivih sanjah.

    Tako si v litju let se izgubila:
    ne ve več dom, prej rabelj tvojim uram;
    molčijo ulice, kjer sva hodila;

    tvoj grob je nem, samo hortikultura,
    kjer zre bridkost brezbrižno splošna vame.
    Zdaj te res ni. Zdaj sem ostal brez mame.

  15. fish pravi:

    Iztok,
    brez zamere, raje sem te imel, ko si pretiraval na egotripu, kot pa sedaj ko obupuješ, kot da ni več sonca… Žalost ne bo izpeljala projektov o katerih govoriš, ego pa bi jih znal…

    limona, vidim, da si šele odkrila blogersko sceno, kajti Simona R…. Beri krajše in slajše, se boš dlje zabavala…

  16. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Limona, zelo lepi verzi.

    Fish, govoriš kot da človek glumi razpoloženja, kot da so del njegovega imidža, trapasto

  17. Valerija pravi:

    Iztok ter vsi drugi …

    To, kar sem prebrala, je presunilo tudi mene. Izredno lepe in globoke misli, polne čustev, ki pa jih prevečkrat potlačimo in pozabimo nanje. Naj pa rečem, da ljubljene osebe, ki nas zapustijo in odidejo za vedno, puščajo pečat na duši….pa naj umrejo ali pa samo preprosto odidejo od nas, nas pustijo, da gremo pot naprej sami…..
    Neštetokrat sem se spraševala, ali je hujše, če umre nekdo od ljubljenih, pa vendar veš, da je še tam nekje in te čuva, …. ali je hujše, če odide brez slovesa in te prepusti težavam in tegobam….. Oboje je težko vem….
    Pa vseeno ne obupujte, nekje je nekdo, ki vas bo še poslušal, vam vlival poguma, vas nasmejal, vas ljubil ….
    Glavo pokonci….grem naprej …. MOJE VODILO ….pa ne pozabite pokazati tistim, ki vam še ostajajo blizu in vam podajajo roko pokazati tudi solzo, ne samo smeh…. tudi solze so del življenja…. dajte jim svojo ljubezen , ker ljubezen ne zahteva plačila, dajte jim srce, ker to bo bilo še naprej ……

  18. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Neka starejša gospa je rekla, da je bolje, če ti mož umre kot pa da te zapusti, saj se vedno znova zavedaš, da je v objemu druge in te to ubija do konca življenja.

  19. vanja pravi:

    Iztok lep zapis, ganljiv. Se pa ne strijam s tole starejšo gospo, ker jo pač vodi njen ego in ljubosumje: kakšna je to tako imenovana ljubezen, če bi raje videl osebo, ki jo ljubiš mrtvo-kot pa da ni tvoja. To ni ljubezen. To je patetičen ego.

  20. Valerija pravi:

    Oprosti Vanja, vendar ni bilo mišljeno, kot si si sama razlagala…..nisem niti ljubosumna, niti patetična(vsaj upam da ne), samo nisem še (k sreči) okusila grenke izkušnje, ko ti nekdo, ki ga obožuješ in kuješ v zvezde, umre…. moj oče je odšel, ko sem imela 10 let in sem praktično rasla brez njega, vedoč, da nekje je, da ve da sem, pa vseeno zanj ne obstajam…. to sem mislila….. kaj le bolj boli…. oboje enako – vsaj tako mislim…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !