Recenzija: The Departed

7.03.2010 ob 01:10

zda 2006,   kriminalna drama, režija: Martin Scorsese, igrajo: Jack Nicholson, Leonardo DiCaprio, Matt Damon, Martin Sheen, Mark Wahlberg, Alec Baldwin, Ray Winstone, Vera Farmiga

I don’t wanna be a product of my environment, I want my environment to be a product of me.

Okej, The Departed resda ni Goodfellas in Casino, kar pa ne pomeni, da je daleč. Blizu je. Zelo blizu najboljšemu filmu Martina Scorseseja, ki se po vsaj zame zelo povprečnih filmih The Aviator in Gangs of New York vrača v velikem slogu. Slogu režiserja, ki nam je dal še Taksista, Razjarjenega bika in Rt strahu. In tokrat je spet v izvrstni formi. V formi najboljših režiserjev vseh časov, ki snemajo najboljše filme vseh časov. In The Departed dejansko izgleda kot eden najboljših filmov vseh časov. Celih 152 minut. Od začetka, ko Jack Nicholson, zloglasni gangster Frank Costello, sikne enovrstičnico: »I don’t wanna be a product of my environment, I want my environment to be a product of me,« do konca, ki ga zakuha Mark Wahlberg, policist Dignam, ki išče podgano. Izdajalca v policijskih vrstah. Zvitega infiltriranca, ki Castellu izdaja vse poteze in trike detektivov, kateri ga skušajo ujeti. In pozor, tudi policija ima svojega Donniea Brasca, svojega Leonarda DiCapria, zagnanega in temperamentnega Billyja Costigana, ki postane Costellova desna roka. Njegov right hand man, ki mu res zaupa. Brez panike, film ničesar ne skriva in nam izdajalca pokaže že na začetku. Že kot majhnega dečka in kot odraslega Matta Damona, na videz vzornega policista Colina Sullivana, ki redno obvešča svojega mecena Franka Castella. Dobro, imeli smo Internal Affairs, Donniea Brasca in Cop Land, toda sedaj imamo novi film Martina Scorseseja, ki vse tri pošlje v malo šolo. Tripple bill z Dobrimi fanti in Kazinojem. Da ne bo pomote, Castella bi seveda moral igrati Robert De Niro, ki pa zaradi svojega dolgo pričakovanega The Good Shepherda ni imel časa. In da ne bo pomote še enkrat, v The Good Shepherdu bi moral igrati Leonado DiCaprio, ki je seveda raje izbral Scorseseja. In da smo si na jasnem še tretjič, namesto njega v The Good Shepherdu seveda igra Matt Damon. Prav imate, samo največji filmi si takole pod mizo podajajo zvezde in Brada Pitta tik pred zdajci menjajo z Mattom Damonom. Samo največji filmi nas v zadnjih desetih minutah kakih petkrat dobesedno vržejo na rit. In samo največji filmi si drznejo početi stvari, ki jih je upal nekoč početi le Alfred Hitchcock. Tako je, Martin Scorsese je ubil film, celotna igralska ekipa pa igra tako vrhunsko, da bi si poleg oskarjev za najboljše igralce zaslužili še oskarje za najboljši film. Vsak posebej, da se razumemo. Mojstrska mafijska kriminalka in povsem zaslužen oskar za najboljši film leta, ki je tudi dejansko najboljši film leta, kaj vem, morda celo desetletja, v svojem žanru seveda.

Ocena: mojstrovina

 

10 komentarjev na “Recenzija: The Departed”

  1. Mirko pravi:

    Če bi videl original katerega remejk to je bi bila ocena drugačna.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Četudi nisem videl Mou gaan dou in njegovih dveh nadaljevanj, dvomim, da mi The Departed vseeno ne bi bil tako zelo všeč. Dopuščam možnost, a res dvomim, saj je film preprosto vrhunski.

  3. Aljoša pravi:

    Vsekakor vrhunski film, tako original kot remejk, Mou gaan dou pa si Iztok le poglej :)

  4. klemenix klemenix pravi:

    Huh, tudi sam nisev videl originala, ampak tudi tega sem si včeraj z veseljem še enrkat pogledal. Res vrhunska igra vseh igralcev in izredno dober film v vseh pogledih.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Po moje original ne bi igral nobene vloge pri dejstvu kvalitete tega filma. Še posebej pa ne pri tistih, ki bi ga videli po rimejku.

  6. Andrej pravi:

    Meni je pri tem filmu najbolj fascinanto to, da že po dveh minutah veš kdo je režiser. Nemočoče falit, čisti Scorsese.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Se strinjam, Scorsese je eden redkih filmarjev, ki ima ta svoj neverjeten “dotik”. Clint Eastwood je tudi eden takih. Le redkim režiserjem uspe ujeti to veličastnost. Coppola je ves čas sanjal o njej, pa mu ni ratalo. Coppola bi ubijal za ta “dotik”, ki je uspel Scorseseju.

  8. Andrej pravi:

    Pa Kubricka tudi prepoznaš, predvsem po počasni kameri, pa extra igranju, slow motion posnetkih, ai pa že po zajebanih idejah.

    Pa Ridleya Scoota, kadarkoli hočeš in Tarantina.

  9. klemenix klemenix pravi:

    Tudi jaz moram reči, da dokaj hitro vidim, da gre za Scorsesejev film. In tudi strinjam se, da spoznaš tudi Eastwoodovega, Tarantinovega in Kubrickovega. Dodal bi še, da ima en zelo poseben pristop še Guy Ritchie.

  10. montebuba pravi:

    na začetku je toliko flashbackov da ti malo rata tečno ampak pozneje celotna zadeva steče,
    Drugače vrhunski film, mogoče malo predolgi; No na koncu je tisti zasuk malce presenetljiv ampak potem Mark Wahlberg naredi, da je “pravici zadoščeno!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !