Recenzija: The Doors

6.03.2010 ob 04:02

zda 1991, glasbena drama, režija: Oliver Stone, igrajo: Val Kilmer, Meg Ryan, Kyle MacLachlan, Billy Idol, Kathleen QuinlanMichael Wincott, Crispin Glover, Josh Evans, Michael Madsen, Kevin Dillon, Wes Studi, Mimi Rogers, Costas Mandylor, Karina Lombard, Oliver Stone

On.

Val Kilmer je Jim Morrison, »kralj kuščarjev«, ki je lsd žrl že v maternici. Nič čudnega, da se je čez noč spremenil v najbolj karizmatično in kontroverzno glasbeno zvezdo vseh časov. V poeta, mesijo in pevca, ki so ga ženske na vsakem koncertu začutile tudi po telesu, ki je vibriralo v ritmu njegovega glasu. Poba je bil absolutni seks simbol, ali še bolje, bog seksa, drug in rock ‘n’ rolla. Vedno zadet, vedno za neumnosti, vedno za žur. Od jutra do večera, vsak dan. Do svojega sedemindvajsetega leta, ko mu je odpovedalo srce. Ker teorije zarote trdijo drugače, se je njegovega življenja seveda lotil Oliver Stone, najboljši režiser vseh časov, ki ga kaže takšnega kot je bil. Takšnega kot bi se kazal tudi sam. In Kilmer ga sploh ne igra. Kilmer ga čuti, liže, grize, drka in vsrkava v vse pore svojega telesa. Kilmer ga uteleša. Bolj kot bi Morrison utelešal samega sebe. Kilmer ni Kilmer, Kilmer je Morrison. Tako zelo, da so neznanci po premieri na Morrisonov grob napisali: »Kilmer ni Morrison.« In grob seveda leži v Parizu, na pokopališču Pere Lachaise, kjer so svoj mir našli tudi Balzac, Proust in Chopin. Jasno, stari dobri Jim je bil vse. Enkrat Balzac, drugič Proust, tretjič Chopin, četrtič pa vsi trije skupaj. Nič čudnega, da se mu sleče celo Meg Ryan. Jasno, da ga v posteljo želijo tudi vse novinarke. Povsem normalno, da je bil vseskozi zadet. Še posebej takrat, ko je prižigal »fire« in se počutil »strange«. In Oliver Stone mu je poklonil mojstrovino. Psihedelični in vrhunsko zmontiran egotrip, glasno, divjo, avtentično in brez zadržkov posneto glasbeno biografijo, ki nas odnese v čase, katerih ni več. V čase, ki jih ne more biti več. Torej v čase, ki pripadajo samo Jimu Morrisonu, ki bi, če bi dočakal 33 let, zagotovo postal novi Jezus Kristus.

Ocena: mojstrovina

 

4 komentarjev na “Recenzija: The Doors”

  1. Matej pravi:

    Vrhunski opis, film pa tudi! Še zdaj si kdaj pa kdaj Doorse nakurim!

  2. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Umrla Amy Winehouse pravi:

    [...] za glasbene ikone, prav istih let so namreč odšli tudi Brian Jones, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison in Kurt Cobain. [...]

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Amy Winehouse je pred našimi očmi umirala na obroke pravi:

    [...] recenzija-the-doors/ [...]

  4. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Savages, The Watch, The Letter pravi:

    [...] in da nam bo znova dajal vrhunske filme kot so bili Platoon, Born on the Fourth of July, Salvador, The Doors, Wall Street, JFK, Natural Born Killers, Nixon, U Turn in Any Given Sunday. Savages je tisti Stone, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !