Arhiv za Marec, 2010

Milan M. Cvikl in Jerca Legan slovenska Angelina in Brad?

31.03.2010 ob 22:02

Tega pri naših politikih nisem vajen. Nihče se tako zelo rad ne kaže v javnosti s svojo ženo kot Milan M. Cvikl. Niti Jelinčič, kaj šele Janša.  Cvikl je glede tega fenomen. Cvikl glede tega ni le politik, ampak pop zvezda. Cvikl in Leganova to, Cvikl in Leganova ono. In to predvsem v rumenih medijih. Kot Angelina Jolie in Brad Pitt, če malo pretiravam. Brad in Angie sta “brangelina”, Cvikl in Leganova sta “milercina”, ali še bolje, “cviknovina”. Mediji su jo polni, družabne prireditve tudi. Cvikl očitno uživa pod soji žarometov, kjer tako rad kaže svojo ženo. No ja, tako vsaj zgleda vse skupaj.  Tudi prav.

 

foto by Peter Irman

Ali moški postane duhovnik zavoljo tega, da lahko zlorablja otroke?

30.03.2010 ob 14:43

Ko prebiram čedalje glasnejše napade na katoliško cerkev, ki se do duhovnikov, ki so zlorabljali otroke, obnaša zelo pokroviteljsko in jim na koncu celo počisti imidž, se vprašam, kaj za vraga se dogaja na tem našem ljubem svetu.

Tipičen primer je bil duhovnik Lawrence C. Murphy, ravnatelj šole za gluhe otroke v Wisconsinu, ki naj bi spolno zlorabil več kot 200 otrok. Ker je bil vseh časti vreden možakar, je vrhu katoliške cerkve napisal pismo in prosil, naj ga pustijo na miru, ker bi rad smrt dočakal brez stresa in šokov. Jasno, cerkev je prošnji ugodila in Murphy je leta 1998 umrl kot visoko spopštovan in ugleden duhovnik.

Nič kaj drugačen ni primer nemškega duhovnika Petra Hullermana, ki so ga sicer opozorili naj preneha s spolno zlorabo dečkov, a ga vseeno pustili na delovnem mestu vse do letos, ko je letel zaradi dokazov o kriminalni preteklosti. Točno tako, zloraba otrok ni bila dovoj velik zločin, da bi ga nagnali iz cerkve. In pozor, skozi prste mu je pogledal sedanji papež Ratzinger, ki je isto storil tudi pri Murphyju. In kar je še bolj sporno, ime Petra Hullermana se skriva še sedaj, kar pomeni, da cerkev uradno noče potrditi za katerega duhovnika gre.

Zlorabe so se dogajale tudi na Irskem in to že 60 let. Nihče ni naredil nič, da bi jih preprečil, kar pomeni, da je katoliška cerkev vse skupaj spet pometla pod preprogo. Pa četudi je šlo za več kot 2000 dečkov, ki so povedali, da so jih duhovniki v imenu vere pretepali, mučili in posiljevali. Ratzinger je dejanje resda obsodil, toda odgovornih kot kaže ne bo poklical pred sodišče.

Cerkev se sicer brani z molkom in izjavami, da gre za poskus diskreditacije, v javnost pa prihajajo novi in šokantni primeri iz Avstrije, Italije, Švice in Nizozemske.

Kako je mogoče, da ima duhovnik, ki zlorablja otroke imuniteto? Kako je mogoče, da ga ne aretira policija? Kako je mogoče, da se mu zlorabe dokažejo pa ga vseeno pustijo na delovnem mestu, kjer lahko spet nemoteno zlorablja druge otroke?

In seveda, kako je mogoče, da je tako veliko zlorab prav pri duhovnikih, ki naj bi bili najbolj čiste duše in na Zemlji v imenu boga delali le dobro?

Je to samo zato, ker morajo živeti v celibatu in se jim zdi zloraba otroka manjši greh kot seks s kako prostitutko?

Ogabno, res.

Naj se javi tisti, ki ni gej

30.03.2010 ob 03:18

“Priznavam, da nisem gej in na to sem ponosen,” je stavek, ki ga bomo v prihodnosti morda vendarle zaslišali prvič . Zdaj je pač moderen drugi stavek, saj veste tisti, kjer pravijo: “Ponosen sem, da sem gej.” Danes ga je izrekel tudi Ricky Martin, tisti Ricky Martin, ki je s svojim miganjem obnorel na tisoče oboževalk širom našega planeta. Očitno je globoko v sebi migal za moške in to pač skrival vrsto let. Zdaj je pač prišel iz omare, kot radi rečemo. Kot mnogi drugi zvezdniki, ki nas vedno znova presenetijo s svojimi izpovedmi. Zadnje čase so geji vsi. Tudi Neil Patrick Harris, tudi Sean Hayes, zvezdnik serije Will and Grace. Pri lezbijkah je isto, vedno več jih je med slavnimi. Tudi Queen Latifah je končno priznala, da je lezbijka, tudi Meredith Baxter, zvezda serije Family Ties, je imela dosti skrivanja in se lani končno le razkrila.

Da so gejevska nagnenja pripisovali tudi Travolti, Gereu, Cruiseu, DiCapriu in Stalloneu, je znano. Ker pač niso priznali, pa uradno niso geji. Isto je verjetno tudi pri naših zvezdah. Za lepo število se jih govori, da so geji, nihče pa tega pač javno ne prizna. Še znani koreograf Igor Jelen uradno ni nikoli rekel, da je gej, če se ne motim. Pa Ivo Godnič in Mario Galunič tudi ne. Vsi sumimo, nihče pa ne reče zares naglas. Hudiča, še celo za Plestenjaka se ves čas nekaj šušlja, pa za Sebastjana, Kumra in Miša iz Bara tudi. Pa za Murka, ki se je potem celo poročil in kao utišal govorice.

Pri nas so bolj od znanih ljudi pogumni navadni smrtniki, ki večkrat povsem brez sramu priznajo, da imajo radi isti spol in so na to celo ponosni. Tudi na slovenski blogosferi je kar nekaj gejevskih in lezbičnih blogov, istospolni pari pa že pridno posvajajo otroke. To je realnost, za katero se ne moremo več delati, da je ni in da jo vidimo le na filmu. Zdaj gejevski liki niso več smešni, zdaj bodo kmalu smešni hetero liki v gejevskih filmih. Hudiča, še celo zombiji so postali geji. Nimaš kaj, tako je.

Da se razumemo, nočem izpasti homofob in nekdo, ki ga to moti in se nad tem zgraža. Le zanimivo mi je, da je tega tako veliko zadnje čase. Kaj vem, morda je bilo od nekdaj tako, pa se samo zdaj, ko mediji delujejo tako hitro in široko, vse skupaj zdi še bolj napihnjeno.

So geji dejansko prava smer, heteri pa zmota? Smo dejansko vsi le geji in je samo še vprašanje časa kdaj bomo to priznali tudi javnosti?

Recenzija: Planet of the Apes (2001)

30.03.2010 ob 02:00

zda 2001, pustolovščina, režija:  Tim Burton, igrajo: Mark Wahlberg, Helena Bonham Carter, Tim Roth, Michael Clarke Duncan, Paul Giamati, Estella Warren, Kris Kristofferson, Glenn Shadix, Charlton Heston

Pobesneli Max 4, kjer poskuša Mark Wahlberg igrati Mela Gibsona, gledalci pa se sprašujejo, kdaj bo na planetu opic pristal doktor Dolittle in naredil red.

Nova ekranizacija Planeta opic je bedarija, ki nima pojma, da Planet opic ni otroški pustolovski film, marveč globoka in satirična znanstveno fantastična mojstrovina, v kateri je leta 1968 glavno vlogo zaigral Charlton Heston, ki sedaj, sram ga bodi, igra umirajočega očeta divjega opičjega generala Thada (Tim Roth). Narobe svet, kjer so opice ljudje, ljudje pa opice, v najnovejši  Burtonovi ekranizaciji izgubi vso kvaliteto in ostrino ter se spremeni v kostumsko vajo za pusta in za noč čarovnic, kjer bi lahko glavno vlogo brez težav igral celo Bubbles, šimpanz Michaela Jacksona. Kaj Bubbles, tudi Tarzanova Čita, ali če hočete, katerakoli opica iz ljubljanskega živalskega vrta. Pomagal bi ji seveda doktor Dolittle, ki bi preprečil vojno in poskrbel, da bi se ljudje in opice sparili med sabo. Tako bi nastala povsem nova rasa, film pa bi imel vsaj globino, ki jo je sedaj izgubil pod tonami maske in efektov. Original iz leta 1968, štiri zelo dobra nadaljevanja, tv nanizanka in risana serija. Le zakaj so morali posneti še en film, pokvariti ugled in narediti skrajno nelogičen zaključek. Mar bi poslušali Jamesa Camerona, ki je hotel Planet opic posneti z Arnoldom Schwarzeneggerjem v glavni vlogi. To bi bil žur. To bi bil film, o katerem bi govorile celo opice.

Ocena: izguba časa

Mariborčan o ženskah

29.03.2010 ob 17:40
YouTube slika preogleda

Bomo res delali so smrti?

29.03.2010 ob 00:23

Nova pokojninska reforma res dviga veliko prahu, kar je razumljivo, saj se zdi ljudem skorajda ogabno, da bodo morali delati tako dolgo. Še posebej v določenih poklicih, kjer res izgoriš in je taka zahteva popolni nesmisel. Prav tako ni fer, da bodo imeli tisti, ki bodo šli v penzijo nekoliko prej, magari zaradi povsem logičnega in poštenega razloga, manj denarja in jih bo država dejansko kaznovala zavoljo tega, ker v službi niso spustili duše.

Da o tem, če ti recimo umre partner, ki je imel večjo plačo kot ti, kar pomeni, da boš potem penzijo dobival po njem in ti dejansko sploh ne bi bilo treba delati, niti ne začenjam govoriti.

Hm, kaj pa mladi, ki bodo zdaj za take delavce dvorezen meč? Po eni strani ubogi, ker ne bodo dobili službe in bodo na prosto mesto čakali še dlje, po drugi pa huda konkurenca, kjer odpuščenega “starca” ne bo nihče raje zaposlil kot zagretega in močnega mladeniča.

Cel kup nerešenih vprašanj in dilem, če me vprašate za mnenje.

Pa naj končam z mislijo, ki mi jo bodo morda zamerili starejši delavci. Zdi se mi, da 65 let po eni strani niti ni tako huda starost, saj ne poznam upokojenca, ki bi ležal doma in gledal v luft. Vsi še vedno nekaj delajo, tudi prave službe, seveda na avtorkse poodbe ali kako drugače. Poleg penzije seveda. Mar ro ne pomeni, da so sposobni delati še dlje, morda celo do sedemdesetega leta in še čez?

Kaj pa je sploh penzija? A se kdo dejansko spočije ali dela še več kot prej? Dajmo karte na mizo.

In seveda, od kje ideja, da mora ženska v penzijo pred moškim? Mar ne živijo ženske dlje? Je prav to glavni razlog? Mar ni že čas, da se tudi na tem področju končno izenačimo?

Slovenija ima talent: Druga oddaja

28.03.2010 ob 21:20
  • Wannabe AC/DC, s pevcem, ki je prepričan, da je reinkarnacija pokojnega Bonna Scotta.  Stari rock, preživeto, a vseeno dovolj za drugi krog, če me vprašate za mnenje. Karizmatičen nastop.
  • Fuad Ajdarpašič, kao gasilec, kr neki. Takih modelov ne razumem najbolje, res ne.
  • Ignac, oponašalec živali, slovenski doktor Dolittle, pa akustičen band, kamor bi pasal tudi Cat Stevens. Nič posebnega.
  • Aleš Zarič, glej ga modela, moj bratranec, mojster footbaga, držim pesti. Praktično edini v Sloveniji, ki se bori za prepoznavnost tega športa.
  • Niki Kneževič, trinajstletni David Cooperfield, okej triki, drugi krog zagotovljen, vsaj po moje.
  • Zanimivo je, da če nisi pevec, si “čudak”. Kot da druguh talentov dejansko ni.
  • Matjaž Veber, znanec iz Celja, od nekdaj oponašalec Helene Blagne, pozitiven model, držim pesti. Pa spomnim se ga kako rad je kupoval cotke v ženskih trgovinah, seveda kot fant. Škoda, da je samo Heleno oponašal, saj zna še kaj drugega.
  • Jodlarka Tina, iskrena in preprosta punca, ki jo povsem razumem, da je šla na tale šov, za štos, če ne drugega. Jaz bi jo dal v drugi krog. Zahvala gre seveda njeni babici.
  • Valentina Kragelj, dvanajstletna pevka in harmonikarka, nora na jugo nostalgijo, s podporo očeta, ki v njen vidi priložnost za slavo cele družine.  Ni bilo slabo. “Hvala lepa za aplavz,” še pred aplavzom. Jp, še stand up komik je, zakaj pa ne. Talent, za dvanajstletno punčko brez dvoma.
  • “Ne moreš nikamor, če nimaš zvez in denarja,” je povedala Tadeja Molan. Točno tako, to bi moralo biti bistvo tega šova, se pravi, da se prijavijo ljudje, ki drugače ne bi imeli možnosti. In da to poštekajo tudi tisti gledalci, ki tako zelo negativno in slabšalno gledajo na tale šov. Lepo odpeta pesem, jaz bi jo dal v drugi krog.
  • Simon, fenomenalen glas za napovednike filmov, dobra fora, toda že zdavnaj jo je imel ameriški stand up komik Pablo Francisco.
  • Katja Kolšek, prepričana, da zna peti, itak, da ne zna. Žal. Kljub preprostosti, ki je nekatere wannabe pevke nimajo in se nosijo že v štartu.
  • Pa še ena okrogla punca, ki je rekla, da si želi zmage, plus za samozavest, toda vokal je bil drek, brez sprenevedanja. “Ni mi uspel, mogoče drugič.” Daj no, punca, ne ga srat.
  • Metod Fajfar, kadilec, ki čike ugaša na jeziku. Morbidno in brez pomena. Hm, morda bi si moral odrezati jezik in si ga poriniti v rit pa ga potem pojesti. To pa bi bil talent, veš, Metod.
  • Eva Kovačič, v družbi mame in sestre, z željo nastopa na Emi. Stara 12 let, polna upanja in sanj o zvezdništvu. Odličen vokal, kapo dol. Končno ena punčka, ki ne igra le na karto rosnih let. Vsekakor talent.
  • Sweet With Style, dobri dancerji, pa tudi zelo izvirni, kar mi je bilo zelo všeč. In nikar ne pozabite, da je prav plesna skupina na koncu premagala Susan Boyle.
  • Plesalec flamenka in mehiški trubači, pa tudi trije dalmatinski modeli, so bili okej. Dovršeni nastopi. Kot škotska folklora. Lepo, da se potrudijo in da ne pridejo kar tako za foro. Pa temnopolti “raper”, prav tako okej. Vse bi dal v drugi krog.
  • Matija & Matija, s 60 letno razliko. Zanimiva in simpatična fora dedka in vnučka, ki sta v resnici le iz iste vasi, se pravi, da nista v sorodu. Prikupno, seveda idealno za čustva gledalcev, ki padejo na otroke, ki pojejo in igrajo domače narodne.
  • Robert Grdič, še en stari roker, v muski že deset let, zdaj pa v jugo sceni, spominjal me je na hrvaškega pevca Vuca, no ja, na Meatloafa. Žirija se je odločila prav.
  • Drag Queen, hm, ni to tisti model, ki je oponašal Ano Žvorc in bil potem tudi vedeževalec, Blaž Knez ali nekaj takega? Wannabe Toše, ki mu ni šlo, očitno preveč težka pesem za njegov vokal. Pa okrogli poba, ki je sanjal o slavi, pa ni šel skozi. Hm, po moje ni imel tako slabega vokala, da bi lahko izpadel že v prvem korogu.
  • Štefan Grabar, tehno ata, zakaj pa ne, plus Yo Zo rap, po svoje zabavno, a manjkal je vokal. Vseeno drugi krog, no  ja, ne vem, če si je zaslužil. Se strinjam z Lucienne.
  • Raper Žan Petrič, gangsta raper, bojda rasel na ulici, samo z mamo. Pred slavo je postavil srce in prepričal  žirijo. Naj mu bo, tudi hip hop mora naprej. Pa freestyle je bil kul. Okej model.
  • Cirkusant Jakob Bergant, no ja, žongler, dobro za videti, toda nimam pojma kaj bo pokazal v drugem krogu.
  • Benjamin Dolič, slovenski Michael Jackson, dvanajstletni pobič, ki bi za slavo ubijal. Ufff, izbral je Man in the Mirror, najbolj zajebano pesem na svetu, ki jo je znal dobro zapeti le pravi Jackson. Jaz bi ga dal v drugi krog, saj se je držal odlično, pa tudi slabo ni odpel. Lucienne je dala odločen ja, Čakarmiš je rekel ne, Kastelic prav tako ne. Slaba odločitev, zelo, zelo slaba odločitev. Mama je bila seveda užaljena in prizadeta, oče razočaran. Po moje bi mu morali dati drugi krog. Tako je mislila tudi publika. Lep moment, bistvo šova. In še ena možnost, kar je prav. Moški del žirije si je premislil, Lucienne je dosegla svoje. Kul.
  • Mater ej, tudi mene take reči malo presunejo, očitno sem res ratal patetičen starec.

Happy Birthday: Lady Gaga

28.03.2010 ob 17:26

Danes je stara 24 let. Tako zelo mlada pa že na vrhu sveta. Samo zato, ker do potankosti obvlada kič in cirkus šovbiznisa. Četudi je njena glasba potisnjena v ozadje, so komadi tako zelo nalezljivi, da se jim človek preprosto ne more upreti, pa čeprav mu gredo na živce. Punca je klovnesa, poosebitev glam popa, bleščic, narcizma in pozerstva. Toda tako dovršena in široko zastavljena, da je na vrhu in da jo za sodelovanje prosi tudi Beyonce. Čisto pravi fame monster, predstava Rocky Horror Picture Show novega tisočletja, dejansko cirkuška spaka, ki jo kažejo ljudem, vkomponirana v moderne trende. Z namenom, da šokira, navdušuje in premika mejnike popularne glasbe. Pač filmska vloga, predobra za oskarja. In s kostumografijo ter scenografijo, ki je ne vidimo niti na velikem platnu. Lady Gaga ni le pevka, Lady Gaga je dogodek. Kot Avatar, le da za boljši učinek na potrebujete 3D očal. Nič čudnega, da bi jo na svoje londonske koncerte povabil tudi Michael Jackson.

Recenzije: Drool, American Virgin, Gayniggers From Outer Space

28.03.2010 ob 16:07

DROOL (zda 2009, komična drama, režija: Nancy Kissam, igrajo: Laura Harring, Jill Marie Jones, Oded Fehr)

Thelma & Louise, rezervna verzija.

Tudi tukaj imamo nezadovoljno in z bedastim možem (Oded Fehr)  poročeno gospodinjo (Laura Harring), ki se spoprijatelji in verjetno tudi zaljubi v svojo temnopolto sosedo (Jill Marie Jones), kar kretena še dodatno razjezi, saj je zagrenjeni rasist in šovinist. Razplet je pričakovan, da jo dami mahneta na cestno odisejo in kopirata Thelmo in Louise pa seveda ni treba posebej poudarjati. Na trenutke svojevrsten in nekoliko drugačen, na splošno pa poceni, premalo suveren in klišejski filmček, ki ne uspe ujeti niti enega drobnega presežka. Z izjemo prizora v službi, kjer vidimo razlog, zakaj je Oded Fehr tako nesramna kreatura.

Ocena: izguba časa

AMERICAN VIRGIN (francija & zda 2000, komedija, režija: Jean-Pierre Marois, igrajo: Bob Hoskins, Robert Loggia, Sally Kellerman, Mena Suvari, Ron Jeremy)

Solidna komedija zmešnjav, kjer hoče Mena Suvari nedolžnost izgubiti v živo pred kamerami.

Tole ni še ena cenena najstniška komedija, kjer bi fantje in dekleta čakali na izgubo nedolžnosti, tole je dokaj dinamična in na trenutke dovolj zabavna komično kriminalna farsa, kjer se zaradi uporniške najstnice Mene Suvari udarita dva legendarna porno  producenta (Bob Hoskins, Robert Loggia). Prvi hoče iz njene nedolžnosti narediti biznis, drugi pa je njen oče in bi naredil vse, da se to ne bi zgodilo. Okej tempo, ki ga pokvarijo le preveč poceni zapleti in štosi, kjer se režiser in scenarist Jean-Pierre Marois vse prepogosto zadovolji z udarcem na prvo žogo.

Ocena: nič posebnega

GAYNIGGERS FROM OUTER SPACE (danska 1992, komedija, režija: Morten Lindberg, igrajo: Sammy Salomon, Coco C.P. Dalbert, Gbatokai Dakinah)

Atentat na žensko raso.

Tale vsega 26 minutk trajajoči in celo za kultno robo preveč odbiti filmček, je nor že zaradi dejstva, da ga je posnel danski režiser, v njem pa nastopajo sami temnopolti igralci. Seveda geji, doma s planeta Anus, ki želijo z našega planeta odstraniti vse ženske in moškim omogočiti lagodno homoseksualno življenje. In pozor, ko res pobijejo vse ženske v Aziji, Nemčiji in v Rusiji, so moški res veseli in veliko bolj dobre volje, saj so jim ženske očitno težile in so raje geji kot da bi jih morali še naprej prenašati. Drzna ideja zelo zabavnega in originalnega filmčka, tudi parodije na žanr znanstvene fantastike, ki bi ga morali geji vzeti za himno.  To je čisti genocid nad žensko raso. Ultimativna gejevska fantazija, kjer se geji žensk močno bojijo, ali še bolje, kjer so ženske njihove največje sovražnice. Zato jih pač odstranijo in vsem moškim na Zemlji pričarajo pravljico. Plus zimzelena Balada za Adelino, ki spremlja najbolj romantične dele filmčka, ko naši gayniggers končno pridejo na Zemljo in uživajo v družbi, ki so si jo ustvarili povsem po svoje in v kontekstu s svojimi željami ter hotenji. Popolni odklop in film, ki mu zlepa ne boste našli konkurence.

Ocena: presežek

Mariborčan o pasjih drekcih

28.03.2010 ob 14:43
YouTube slika preogleda

Recenzije: Outland, The Descent 2, Haunted Echoes

28.03.2010 ob 00:47

OUTLAND (anglija 1981, znanstveno fantastični triler, režija: Peter Hyams, igrajo: Sean Connery, Peter Boyle, Frances Sterngahen, Steven Berkoff)

Roger Moore je imel Moonrakerja, Sean Connery pa Outland.

Roger Moore je leta 1979 posnel bondiado Moonraker, Jamesa Bonda v vesolju, ker je bil takrat pač trend Vojne zvezd. Sean Connery pa je leta 1981 posnel Outland, prav tako Jamesa Bonda v vesolju, ki mu je pač ime O’Niel, ker je bil pač takrat trend Osmega potnika. Jp, Outland je Conneryjev Moonraker, le da je bolj resen, bolj temačen in bolj učinkovit. Zgodba se dogaja na vesoljski postojanki, no ja, delovni koloniji, kjer začnejo posamezniki umirati v zelo čudnih okoliščinah. Kot v Osmem potniku, le da ne gre za pošast, ampak za zaroto, ki jo mora seveda odkriti Conneryjev šerif O’Niel, kateri zavoljo misije tvega tudi svoj zakon. Posebnim efektom in atmosferi čas ni pretirano škodoval, res pa je, da režiser Peter Hyams, ki se je z žanrom srečal tudi v filmih 2010 in Capricorn One, nekako ne postreže s pravim presežkom in napetostjo, ki bi gledalca res pošteno stresla.

Ocena: vredno ogleda

THE DESCENT 2 (anglija 2009, grozljivka, režija: Jon Harris, igrajo: Shauna Macdonald, Natalie Jackson Mendoza, Gavan O’Herlihy, Krysten Cummings)

Zelo solidno, dovolj klavstrofobično, napeto in ravno prav grozljivo nadaljevanje kultnega originala iz leta 2005.

Prvemu delu sem zameril predolg uvod in dejstvo, da je potem nekoliko pretiraval s prikazovanjem podzemnih pošasti ter pozabil na atmosfero in klavstrofobično napetost ter paranojo, v kateri so se znašle glavne junakinje. Prav zato drugemu delu ne morem očitati kakšnih večjih napak, morda le to, da pač reciklira izvirnik in se ne spomni nič posebej novega. In drugi del se začne tam, kjer se je prvi končal, se pravi pri nesrečni Sarah (spet Shauna Macdonald), ki končno prileze iz jame, a mora nato spet nazaj, saj ji lokalni šerif ne verjame in je prepričan, da je ubila svoje prijateljice. Da so to storili krvolični jamski stvori, seveda ne verjame nihče. Vse dokler nova ekipa dejansko ne stopi v jamo in se znajde v popolnoma isti situaciji kot leta 2005. Da so spet najbolj pogumne  prav babnice, je jasno, saj je tole poosebitev likov, ki sta jih na veliko platno prinesli Sigourney Weaver in Linda Hamilton. Pač feministični akcioner, no ja, pustolovska grozljivka, kjer se prav ženske najbolj odločno borijo za svoja življenja. Prizori so dobri, dvoboji za življenje in smrt krvavi, igralske predstave dovolj divje in zagrizene, da jim verjamemo, tempo pa tekoč in tak, da se ne ustavi vse do odjavne špice.

Ocena: vredno ogleda

HAUNTED ECHOES (zda 2008, grozljivka, režija: Harry Bromley Davenport, igrajo: Sean Young, David Starzyk, M. Emmet Walsh)

Bedarija, ki dela sramoto duhovom in zakletim hišam.

Če iščete enega najslabših filmov o duhovih in zakletih hišah, bo Haunter Echoes prava izbira. Tole je pač film, kjer je strašen le plakat, vse ostalo je izredno poceni, pod nivojem in dolgočasno. Pač še ena zakleta hiša, kjer zakonca Sean Young in David Starzyk prebolevata smrt otroka in ugotovita, da jima družbo dela še duh. Še ena nemirna duša, še ena wannabe srhljiva deklica, ki ima neporavnane račune. Prenizek proračun, klišeji, razvlečena zgodba in zaplet, ki ne odtehta ničesar. Pač film, ki ga lahko celotni ekipi brez slabe vesti zabijete naravnost v rit.

Ocena: totalno sranje

Celje, mesto dreka

27.03.2010 ob 17:11

Te dni sem se po dolgem času sprehodil skozi center mesta. Na vsakem koraku sem moral paziti, da nisem stopil na pasji drek. Ne pretiravam, toda pasjih drekcev je letos na mestnih ulicah res veliko. Zanima me, zakaj tega nihče ne čisti, zakaj so lastniki psov taki packi, da kakcev ne pobirajo, zakaj mestna občina ne  postavi posebnih košev z vrečkami in zakaj za vraga ljudje tako zelo radi svoje pse sprehajajo sredi betona?

Da so kakci tudi povsod drugod, niti ne mislim razlagati, vem samo, da je to zelo grdo od lastnikov, ki očitno mislijo, da se lahko njihov kuža podela kamorkoli hoče in jim tega ni potrebno počistiti za sabo.

Aleš Volavšek: Potovanja

27.03.2010 ob 13:53

Ko sem delal kot kustos v Galeriji likovnih del mladih Stari grad Celje, sem večkrat pomagal pri postavljanju raznoraznih slikarskih razstav in spremljal delo takšnih in drugačnih domačih in tujih umetnikov, ki jih je Mihailo Lišanin, vodja Galerije, gostil na gradu.

Tokrat sem se udeležil razstave slikarja Aleša Volavška, ki mi je bila všeč zaradi dejstva, ker je avtor vse slike doživel v živo, podobe najprej fotografiral in jih nato zlil še na platno. Tudi po spominu, po lastni izkušnji z določenim potovanjem širom našega planeta.

Najbolj všeč so mi bile slike iz Avstralije, saj se mi zdi, da so več kot odlično ujele tamkajšnji divjino, ali še bolje, prvinskost, kjer po tisoče kilometrov ni nobenega mesta. Dobil sem celo občutek, kot da gledam film, recimo Pobesnelega Maxa, ki po holokavstu beži pred zlobnimi plemeni. Izvrstna izkušnja in zelo žive slike.

 

Da obiskovalcem galerije v Grižah ni bilo dolgčas, pa je poskrbel celjski kantavtor Samuel Horvatič-Samo.

Recenzije: Alice in Wonderland, Triage, Gentlemen Broncos

26.03.2010 ob 23:30

ALICE IN WONDERLAND (zda 2010, pustolovščina, režija: Tim Burton, igrajo: Johnny Depp, Helena Bonham Carter, Mia Wasikowska, Anne Hathaway, Crispin Glover, Stephen Fry, Matt Lucas, Micgael Sheen, Alan Rickman, Christopher Lee)

Dame in gospodje, Helena Bonham Carter.

Jp, Johnny Depp se v vlogi Mada Hatterja nekoliko ponavlja. Pa tudi premalo prepričljiv, premalo karizmatičen in premalo opazen je med vsemi temi bitji čudežne dežele, kamor pade naša Alice, ki je tokrat najstnica. Povedano drugače, Depp zgleda tako, kot da se je pač maskiral in si privoščil žurko s frendi. Povsem drugače seveda deluje Helena Bonham Carter v vlogi Red Queen, ki s svojo prepričljivostjo in odklopom dobesedno skuri ekran. Drži, Helena je 3D, vsi ostali so 2D. Tako zelo dobra in boljša je od vseh ostalih. Tudi od medle Anne Hathaway, ki igra White Queen. In od glavne junakinje, ki jo upodobi preveč lesena in neizrazna Mia Wasikowska. Najnovejša ekranizacija legendarne pravljice Lewisa Carrolla vsaj zame ostane nekje na pol poti. Z zelo povprečno dramaturgijo in s premalo spontano atmosfero. Seveda v spretni in domišljije polni režiji Tima Burtona, ki pa tokrat nekoliko razočara in deluje tako, kot da se je moral držati nazaj. Vizualno zanimiva, toda prazna mladinska pustolovščina, kjer čez povprečje skočijo le žabci in pogojno še leteči maček.

Ocena: nič posebnega

TRIAGE (irska, španija, belgija, francija 2009, vojna drama, režija: Danis Tanović, igrajo: Colin Farrell, Paz Vega, Branko Djurić, Christopher Lee)

Če hočete Brothers, vse kar lahko dobite pa je Triage, počakajte.

Ko sem se začel spraševati, kaj se dogaja z vsemi nekoč obetavnimi srbskimi režiserji, ki so se začeli spogledovati tudi s tujino, me je presenetil Triage, najnovejši film Danisa Tanovića, avtorja uspešnice No Man’s Land, ki je uspel skupaj nabrati odlično mednarodno ekipo, kjer njegov kolega Branko Djurić odigra epizodno vlogico kurdskega zdravnika. Žal so znana igralska imena, kjer je tudi veteran Christopher Lee, edina dobra stvar tegale zelo površnega, dramaturško slabega in premalo kvalitetnega izdelka, ki ga na celi črti pohodi veliko boljši in tematsko podobni Brothers, katerega je istega leta posnel Jim Sheridan. Colin Farrell je vojni reporter, ki se domov k ženi (Paz Vega) vrne psihično zmeden. Očitno zaradi neljubega dogodka s kolegom, katerega drži v sebi in se prepriča, da je tako najbolje. Nič posebnega, dejansko čista rutina, ki gledalca ne strese niti na koncu, ko nam Farrell le pove kaj se je zgodilo na fronti.

Ocena: izguba časa

GENTLEMEN BRONCOS (zda 2009, komedija, režija: Jared Hess, igrajo: Michael Angarano, Jennifer Coolidge, Sam Rockwell, Halley Feiffer, Hector Jimenez, Jemaine Clement)

Po krivici prezrta, zelo inovativna in sila zabavna poslastica režiserja, ki nam je dal kultnega Napoleona Dynamitea.

Če vam je bil všeč leta 2006 posneti Napoleon Dynamite,  bo Gentlemen Broncos, ki sicer vsebuje zaplet simpatične komedije Big Fat Liar, povsem vaša scena. To je film, kjer sama zgodba ni bistvenega pomena, saj jo zasenčijo sila posebni in celo absurdni liki, ter prizori, ki jih boste stežka našli še kje drugje. Drugačen film, posnet zelo izvirno, tudi kot film v filmu, tudi glede scenarija, dialogov in karatkerjev glavnih junakov. Posebnost prve vrste, ki pa vseeno močno zabava in ne pretirava z eksperimentiranjem. V prvi vrsti je fant po imenu Benjamin (Michael Angarano), wannabe pisatelj znanstveno fantastičnih romanov, ki sanja o trenutku, ko bo postal novi Chevalier (Jemaine Clement), priznani in kultni avtor, ki pravkar gostuje na mladinskem seminarju znanstvne fantastike in Benjaminu ukrade idejo za novo knjigo. Da nekaj podobnega stori tudi čudaški reiser Lonnie Donaho (Hector Jimenez), ki od Benjamina z lažnim čekom odkupi njegov roman in ga potem povsem po svoje predela v film, seveda ni treba posebej razlagati. To je pač svet zelo domiselnega in izvirnega filmarja Jareda Hessa, ki se  po ne povsem prepričljivi rokoborski komediji Nacho Libre vrača v velikem, ali še bolje, v povsem svojem slogu, upam si reči, v povsem novem podžanru komedije, ki je vsaj meni pisana na kožo.

Ocena: presežek

Mariborčan o varanju Sandre Bullock

25.03.2010 ob 13:35
YouTube slika preogleda