Arhiv za Februar, 2010

Oskar 2010: Najboljši scenarij

26.02.2010 ob 17:51

Izvirni scenarij

The Hurt Locker : Mark Boal

Inglourious Basterds : Quentin Tarantino

The Messenger : Alessandro Camon, Oren Moverman

A Serious Man : Joel Coen, Ethan Coen

Up : Bob Peterson, Pete Docter, Thomas McCarthy

Hm, tukaj pa mislim, da bi mogel zmagati Quentin Tarantino, ki je v tej kategoriji tudi moj glavni favorit. Scenarij Nesalavnih barab ima resda kar nekaj bedarij, toda zgodba je dovolj izvirna in odlično spisana, da oskar ne bi smel utiti. Na drugo mesto bi postavil The Messenger, sicer odličen film, ki ga polomi v zadni tretjini, ko tudi scenarij napadjo klišeji. Na tretje The Hurt Locker, ki je v prvi vrsti režijska in montažna poslastica. Na četrto risanko Up, ki vendarle premore svoj čar. Na peto pa vsaj zame pretirano cenjeni in le v prvi tretjini zanimivi A Serious Man, ki ga sam niti ne bi dal zraven.

Prirejeni scenarij

District 9  : Neill Blomkamp, Terri Tatchell

An Education : Nick Hornby

In the Loop : Jesse Armstrong, Simon Blackwell, Armando Iannucci, Tony Roche

Precious  :  Geoffrey Fletcher

Up in the Air : Jason Reitman, Sheldon Turner

Čeprav mi je District 9 genialen, bi na prvo mesto vseeno postavil In the Loop, ki zmaga tudi v dialogih. Nato bi izbral Precious, ki je pa je vendarle bolj “igralski” film, nato pa bi moral na četrto mesto postavil Up in the Air, čeprav mi je kot film manj všeč od An Education. Toda An Education nima niti približno sveže zgodbe, zato mu nominacije sploh ne bi dal. Tu ga Up in the Air vendarle poseka in če sem iskren, bi ga lahko dal celo na tretje mesto, pa četudi me, kot sem že povedal, kot film ni povsem prepričal.

Da skrajšam, prva kategorija Tarantino, druga pa In the Loop.

Recenzije: Nine, In the Loop, Amelia

26.02.2010 ob 13:23

NINE (zda 2009, mjuzikl, režija: Rob Marshall, igrajo: Daniel Day-Lewis, Penelope Cruz, Kate Hudson, Nicole Kidman, Sophia Loren, Stacy “Fergie” Ferguson, Marion Cotillard, Judi Dench)

Oda Federicu Felliniju.

Nine, ki ga je režiral Rob Marshall, vroč po Chicagu in hladen po Memoirs of a Geisha, zgleda kot film Federica Fellinija. No ja, da koga ne užalimo, kot film, ki bi ga z veseljem gledal tudi Fellini. In seveda film, ki se pokloni njegovi mojstrovini Osem in pol, pa tudi Amarcordu in Sladkemu življenju, če smo natančni in če omenimo prizora, kjer mulci plačajo za striptiz lokalne cipe Saraghine (Fergie) in kjer plakat, na katerem se nastavlja filmska zvezda Claudia (Nicole Kidman), močno spominja na znamenito pozo Anite Ekberg. Da se je zadeva najprej odvrtela, ali še bolje, odpela, na Broadwayju, kjer je glavno vlogo režiserja Guida Continija igral Raul Julia (uf, to je moralo biti dobro), ni treba posebej poudarjati. Da je vlogo Guida, režiserja v ustvarjalni in življenjski krizi, sredi devetdesetih na odru igral tudi Antonio Banderas (uf, to je moralo biti dobro), ki je, butec prekleti, zavrnil filmsko upodobitev, pa je vsekakor zanimiva trivia. Ne bom rekel, da je Daniel Day-Lewis, ki Guida sedaj igra dovolj uživaško, karizmatično, flegmatično in narcisoidno, slab in neprepričljiv, toda Raul Julia in Antonio Banderas bi bila brez dvoma veliko boljša. In ravno to, da bi moral biti tale film, tale razkošen, bleščeč, kičast in barvit mjuzikl, na katerega smo čakali vsi, boljši kot je, je glavna težava celotne zadeve. S tako ekipo, s tako karizmatičnimi igralkami v glavnih vlogah, si ne moreš dovoliti le solidnega izdelka, marveč mojstrovino. Glasbeno in plesno poslastico, ki je gledalce dolga leta navduševala na odrskih deskah. Okej, punce v svojih nastopih resda vzamejo svojih pet minut in filmu dvignejo energijo, toda kot celota ne učinkuje dovolj dobro in tako kot bi od njega pričakovali. Kot celota je počasen, celo luknjast, za razliko od nekaterih posmeznih delov, ki so res odlični. Pa četudi Marion (Guidova žena), Penelope (njegova ljubica), Fergie, Sophia (njegova mama), Nicole, Kate (novinarka Voguea) in celo izvrstna Judi Dench, Guidova kostumografka, ki bi si namesto Penelope bolj zaslužila nominacijo za oskarja, le pozirajo. Le žarometom nastavljajo svoje čare in pač interpretirajo vsaka svojo glasbeno točko. Da je bil Nine eden težje pričakovanih filmov lanskega leta, sem že povedal. Prav zato mi ni jasno kaj se je zgodilo, ko je naposled le prišel v kina, saj dejansko sploh ni dobil prave distribucije. Hm, morda so čakali na nominacije za oskarje, ki pa jih seveda ni bilo, morda so računali na zmago pri globusih, ki so ravno tako obrnili hrbet. Ko se ni izšlo, pa je padla tudi želja po pravi promociji in zanimajo občinstva. Četudi film ni ravno mojstrovina, vseeno ni slab in tak, da bi si zaslužil tako finančni fiasko. Čudne reči se dogajajo zadnje čase. Mnogi filmi, ki premorejo zares odlične igralske ekipe, skorajda ostanejo na polici ali pa jih pošljejo direktno na dvd. Morda zaradi slebega odziva testnega občinstva, morda zavoljo dejstva, ker gre kaj narobe pa se režiser skrega s studiem. Toda Nine ni take vrste film, pri Nine je vse potekalo brez zapletov, če se ne motim. Prav zato mi ni jasno, da je tako hitro izginil iz zemljevida in da, kot sem že dejal, sploh ni začel igrati v kinih v pravem pomenu besede. Vizualna poslastica z dobro glasbo in mjuzikl, ki vsaj po moje prav nič ne zaostaja za Chicagom in Moulin Rougeom, ki me prav tako nista povsem prepričala. Za razliko od Evite in Dreamgirls, ki sta vsaj nekaj stopenj višje.

Ocena: 6/10

IN THE LOOP (anglija 2009, komedija, režija: Armando Iannucci, igrajo: Tom Hollander, Peter Capaldi, James Gandolfini, Gina McKee, Chris Addison, Anna Chlumsky, Paul Higgins, David Rasche)

Mojstrska komedija, ob kateri se boste poscali od smeha.

Tako zelo zabavnega, domiselnega, prebrisanega in enkratnega filma nisem videl že sto let. To ni več film, to je Leteči cirkus Montyja Pythona, mojstrska in zelo surova politična satira, tudi farsa trenutne politične situacije, ki jih vladata Amerika in Anglija. No ja, ne ravno trenutne, marveč tiste, kjer sta bila glavna George Bush in Tony Blair. S tako odlično igralsko ekipo in dialogi, da sem od smeha komaj lovil sapo. In Tom Hollander je Tony Blair, no ja, Simon Foster, British minister for international development , ki ga v nekem intervjuju nekoliko polomi pri izjavi o vojni (war is unforeseeable). Da prav to izjavo takoj zagrabi ameriški vojni v Iraku naklonjeni politični vrh, ki ga fura Linton Barwick (David Rasche, nepozabni Sledge Hammer), je seveda jasno. In tu se prične divja komedija, divje skakanje iz Londona v Washington in spet nazaj, kjer bi radi nekateri vojno čimprej začeli, nekateri pa čim prej preprečili. Vrhunska politična komedija, skorajda boljša od mojstrovine Wag the Dog, kjer šov brez dvoma ukrade Peter Capaldi, ministrov spin doktor, ki preklinja še bolj kot Ian McShane v Deadwoodu. In to niso le navadne kletvice, to so hudičevo dobre in sila nesramne primerjave, kjer uživa tudi njegov nič manj strupeni kolega Jamie (Paul Higgins). Tu je tudi praktikant Toby Wright (Chris Addison), ki sam na videz deluje neumno in neizkušeno, tu je ameriški general, ki ga izvrstno odigra James Gandolfini, tu je tudi Anna Chlumsky, Culkinova My Girl, sedaj odrasla in solidna igralka, ki upodobi pomočnico vplivne Karen Clarke (Mimi Kennedy), politične Oprah, ki strogo nasprotuje vojni. To so junaki, ki bi se odlično znašli tudi v Letečem cirkusu Montyja Pythona, seveda za manj absurda, zato ni čudno, da se tako perfektno znajdejo v filmu In the Loop, v tej vrhunski komediji, v enem najboljših filmov lanskega leta, ki mu boste žanrsko stežka našli par tudi na splošno. In ja, sem nor, če potegnem primerjavo s klasiko Dr. Strangelove Stanleyja Kubricka?

Ocena: 10/10

AMELIA (zda 2009, drama, režija: Mira Nair, igrajo: Hilary Swank, Richard Gere, Ewan McGregor, Christopher Eccleston)

Razočaranje leta.

Od filma Amelia, biografije legendarne pilotke Amelie Earhart, prve ženske, ki je preletela Atlantik in ki smo jo videli tudi v komediji Noč v muzeju 2, pa tudi v solidnem tv filmu iz leta 1994, kjer jo je igrala Diane Keaton, sem pričakoval zelo veliko. Ne samo jaz,verjetno tudi vsi ostali gledalci in še posebej kritiki. Le kako ne, ko pa je na režijskem stolčku sedela Mira Nair, scenarij je spisal Ronald Bass, avtor Rain Mana, in kar je še bolj pomembno, glavno junakinjo, ki kar kliče po dobrem filmu, je odigrala Hilary Swank, oskarjevka filmov Punčka za milijon dolarjev in Fantje ne jočejo, se pravi igralka, ki so ji take vloge pisane pod kožo. Da je film takoj po premieri izginil iz dvoran in sploh ni dobil redne distribucije, se mi je sprva zdelo zelo čudno. Kot dejstvo, da ga ni pri nobenih nagradah, niti za glavno žensko vlogo, ki je seveda klicala po novem oskarju. No ja, zdaj sem ga končno videl in povsem jasno mi je, zakaj ga je doletel tak mlačen sprejem, če seveda ne štejem čedalje bolj čudnega Rogerja Eberta, ki ga je na veliko hvalil. Film je slab, pravzaprav zelo slab. Neprepričljiv, površen, amaterski in dolgolčasen. Z zelo slabo dramaturgijo in sila povprečnimi igralskimi kreacijami, kjer zares dobro ne učinkujeta niti Richard Gere kot Ameliin mož in Ewan McGregor kot njen ljubimec. Še slabša pa je Hilary Swank, ki deluje smešno in nezanimivo. Krivdo dajem na Miro Nair, režiserko Kama Sutre, Vanity Faira in Moonson Weddinga, ki je iz strašno zanimive teme in junakinje, ki bi si zaslužila stokrat boljši film, naredila zelo poceni izdelek, ki ga velja hitro pozabiti. Prava Amelia je bila ženska na mestu, vzornica feministk in pogumnica, ki je nekega dne kot veste zelo skrivnostno izginila med poletom okoli sveta (njenega kopilota igra Christopher Eccleston). Film o njej pa je strel v prazno, kjer ni dobrega praktično ničesar.

Ocena: 4/10

Skuliran slovaški r&b

25.02.2010 ob 22:33

Že dejstvo, da temnopolta pevka poje v slovaškem jeziku, je dovolj, da je tale komad nekaj zares posebnega. Vsaj zame odlični vokali, dobra podlaga in komad, ki se ga ne bi sramovala niti Beyonce. Prava glasbena osvežitev za moja ušesa. Njej je ime Tina, njemu Rytmus, pesmi pa je naslov Pribeh, po naše Zgodba.

YouTube slika preogleda

OI 2010: aktualno: Tina Maze ima še eno medaljo, nostalgija: Mateja Svet

25.02.2010 ob 22:15

Tole pa gre v anale slovenskega smučanja. Svaka čast. Dobili smo najboljšo slovensko smučarko vseh časov. To je vse, kar imam za povedati ob temle vrhunskemu dosežku.

YouTube slika preogleda

Se pa seveda spomnim tudi na nepozabno Matejo Svet, na njene super dosežke in na tisto sranje, zaradi katerega je prenehala tekmovati na vrhucu slave in top forme.

Pa naj dodam še Špelo Pretnar, ki je prav tako razturala in osvojila mali kristalni globus ter šest zmag v svetovnem pokalu. Olimpijske medalje žal ni ujela, bila pa je del popularne generacije tako imenovanih vražjih deklet, kjer sta bili uspešni tudi Katja Koren in Alenka Dovžan.

Recenzija pesmi Meditations in an Emergency Francisa Russella O’Hare

25.02.2010 ob 21:39

Mediations in an Emergency izgleda tako, kot da bi jo spesnil slikar Jackson Pollock, se pravi divje, posebno, postmodernistično, surealistično in neobičajno. Kot čista improvizacija, čisti impromptu, ali če hočete, čistokrvni jumble. Kot delo pesnika, ki je pravkar vzel prevelik odmerek mamil in na papir vrgel vse tisto, kar mu je prišlo na misel. Kot glasbena improvizacija, kjer namesto not pač skačejo besede. Kot premetanka, kjer lahko vsak bralec najde kaj svojega, kaj povsem zase. Kaj takšnega, kar ni našel niti Francis Russell O’Hara, sicer zelo dober prijatelj kultnega slikarja Jacksona Pollocka. Jasno, Pollock je bil O’Hara med slikarji, O’Hara pa je bil Pollock med pesniki. Poseben, drugačen, inovativen, moderen in zabaven. Tak, da že v uvodu svoje pesmi podvomi, ali naj bo razuzdana blondinka ali versko vzgojen Francoz. To seveda pomeni, da je razdvojen, da ne ve kdo je, kaj bi rad in kam spada. V to nas prepriča tudi malce kasneje, ko pravi, da samo enega moškega lahko poljubi neobritega. In da ravno pri tem moškem pomisli, da je straight, da ni gej, da ga zanimajo tudi ženske. Ker se tega na nek način boji, nima pojma kakšna je njegova seksualna orientacija. Lahko je hetero, ki skriva neizživete homoseksualne tendence, lahko je gej, ki bi rad poskusil z žensko.

Jasno, lahko se šali in nas zavaja, nam skuša reči, da se v vsakem moškem skriva želja po drugačnem, po tem, da bi se vsaj enkrat poljubil z moškim. In glavni junak nima težav z avanturami, z novimi izkušnjami. Ravno nasprotno, uživa v njih in si jih privošči veliko. Kljub temu, da ima zlomljeno srce. Še več, kar ga ne ubije ga naredi močnejšega. Moti ga le to, da se giblje v krogu enih in istih ljubimcev/ljubic in da ne vidi več izziva, da ga vse skupaj začenja dolgočasiti. In potem ga nekdo očitno le priveže nase, mu zleze v srce, saj ga vpraša, zakaj bi ga moral deltiti in da lahko za spremebno zapusti koga drugega, ne ravno njega. Nato celo prizna, da je čisto preprost človek, ki potrebuje samo ljubezen. To seveda lahko razumemo kot iskreno čustvo moškega, ki se je po številnih avanturah pripravljen resno vezati, ali kot norčevanje iz morebitnega partnerja, za katerega tako ali tako ve, da bo trajal samo eno noč, saj malo nazaj omeni, da ne vidi več izziva in da se okoli njega sprehajajo samo znani obrazi. In oseba s katero se je spečal ga ne razume, ni na njegovem intelektualnem nivoju, na njegovi posebni ravni, saj ji očita, da je zabita. Bolj kot drevesa in nebo pod katerim leži.

Enako kot ljubi ženske/moške, ljubi tudi svoj New York. Mesto, za katerega je prepričan, da ponuja vse kar človek potrebuje za življenje. Brez New Yorka je izgubljen. Brez njega ne zna uživati. In v New Yorku uživa tako zelo, da ne razume ljudi, ki ga zapuščajo. Ki pridejo in se vračajo kot oblaki. New York je zanj mesto, ki ga ne smeš zapustiti niti za minuto, saj vedno zamudiš kaj pomembnega. Pa vendar, kljub temu ni srečen. Kljub temu se ne zna sprijazniti s sedanjostjo in zreti v prihodnost. Vleče ga nazaj. V žalostne spomine in ljudi, ki so mu zlomili srce. A s tem se je nekako sprijaznil in pač odločil, da je to njegova usoda. Usoda človeka, ki živi za New York in je prepričan, da tudi New York nebi mogel živeti brez njega. Ko je nesrečen in nemočen, prosi za pomoč fiktivne like. Tudi Svetega Serapiona, škofa iz obrežja reke Nil, ki ga prosi za zaščito. Ki ga bo zavil v belino kot Dostojevski. In spet smo v dvomih kaj bi rad. Ali bi rad za vedno ljubil moškega ali žensko. Čeprav ve, dam u ljubezen prinese samo strto srce, si jo želi. Vedno znova in znova. Ko je zlomljen, se hitro pozdravi in razcveti kot lotosov cvet. Kot teorija, da človeka slabe izkušnej ne smejo podreti na tla. Da mora naprej in se ne predati. In vedno znova nas opozarja, da je v njegovem življenju neka oseba, ki jo ljubi.

Ne pove ali gre za moškega ali za žesnko. Pušča nam dvome in prazna, jo res obožuje in ljubi, da pa nikakor ne more osvojiti njegovega/njenega srca. Toda to mu je po eni strani všeč, saj sadomazohistično in perverzno uživa v pasteh in zankah, ki mu jih nastavlja ljubezen. Še več, to mu daje neko posebno moč. Bolj kot je zlomljen, močnejši je, večkrat kot ga prizadanejo, lepši iz njegove žalosti zraste lotosov cvet. Sicer pa tako ali tako ve, da je upanje v pravo ljubezen le utvara, če zgodba, ki se je že zdavnaj zaključila, zato se pač zabava in si daje duška kadar se mu zahoče. Potem nas čaka vrhunec improvizacije, vrhunec impromptuja, kjer besede, imena, stavki in skakanje iz preteklosti v sedanjost padajo kot po tekočem traku. Povsem nepovezano in nepomembno za zgodbo. Pač spomini zblojenega uma, ki je očitno hodil tudi k prostitutkam, ki so ga tako kot vsi ostali močno razočarali. Tu lahko prvič ugotovimo, da je bil na začetku svoje seksulane poti nor na ženske, ki pa so ga razočarale in prizadele tako močno, da je poizkusil še z moškimi.

Toda tudi z njmi ni našel sreče, zato nam skozi celotno pesem, ali boljše rečeno, skozi cel pesniški ekspiriment, spola ljubljene osebe ne izda in dopušča možnost moškega in ženske. Na koncu vendarle prizna, da rabi počitek. Da mora nekam stran. Da bo prvič zapustil tudi svoj New York, mesto ki ga ljubi in mesto, kjer tičijo tudi vsi njegovi žalostni spomini. Da si bo napolnil baterije. Da bo morda šel celo na deželo in na kmetijo ter si napolnil baterije. Da bo šel tja, kamor ne bi šel nikoli. In da se bo vrnil. Kot zmagovalec. Kot nekdo, ki bo premogel daleč najlepši lotosov cvet v New Yorku. Zelo globoka, čustvena in pesniško močna pripoved o človeku, ki se znajde na prelomnici. V krizi identiete, v tako imenovani krizi srednjih let, kjer mu preteklost ne da miru. Kjer mu sedanjost uničujejo spomini. In kjer se bo moral odločiti kaj bo počel v prihodnosti. To je človek, ki se je začel zavedati, da bo moral zapustiti svoje rodno mesto in se podati novim izzivom naproti. Človek, ki ve, da je v domačem okolju porabil vse adute in da bo moral iti naprej.

In človek, ki še vedno išče pravo ljubezen, saj ga enonočni flirti ne zadovoljijo več. Vseskozi je prepričan v samega sebe, v svoj prav, v svojo samozavest, toda življenje mu vedno znova dokazuje, da le ni tako močan kot se zdi. Da mora kdaj pa kdaj povesiti glavo in priznati svoje napake. Zgodba možakarja ujetega v preteklost, v škatlo spominov, v sanje o popolnem ljubimcu, ki ga seveda ni. Zgodba modernega, zmešanega sveta, industrijske družbe, kjer bi vsakdo rad nekaj več, ker ni zadovoljen s tistim, kar ima in kar ga obkroža. Preživi lahko le tako, da se dela norca in da ničesar več ne vzame zares. Peter Pan, ki noče odrasti in se sprijazniti z dejstvom, da ne živi v Neverlandu. Moški ujet v telesu najstnika, ki še vedno misli, da lahko počne kar želi in ki se ne zaveda, da je pravo ljubezen zamudil že ob rojstvu. Pesem, ki bi jo lahko narisal le Jackson Pollock, na film pa spravil samo David Lynch. Glavno vlogo bi seveda igral Nicolas Cage.

Nova administracija blogov

25.02.2010 ob 21:01

Ne bom težil kaj mi je všeč in kaj ne ter zakaj so spremembe sploh potrebne, ker nas samo zmedejo. To ste verjetno storili že drugi. Spremembe so očitno potrebne, zakaj je tako, vedo samo administratorji, zato v to ne bom posegal.

Bi pa iskreno povedal, da me moti nekaj drugega. In sicer to, da nam ob spremembah nihče ne pove kako delujejo posamezne novitete in kako se uredi posamezno zadevo, ki je prej recimo ni bilo. Vedno se moramo znajti sami ali s pomočjo kakega prijaznega komentatorja, ki si pač vzame minutko in zapiše kak koristen nasvet.

Če so si lahko administratorji vzeli čas za tri metre dolge pogoje, zakaj si niso mogli še minutke za kratko obrazložitev vseh novitet. Ne vem no, ampak zdi se mi, da nismo vsi tako zelo tehnično podkovani, da nam bo vse takoj jasno.

Dajanina cvetka

25.02.2010 ob 13:55

Ko sem prebral vprašanje in odgovor, ki ga bom prilepil spodaj, me je skoraj zadela kap. Če je vsem znana blogerka mislila resno, me močno skrbi, če je z njo vse okej. Pa brez zamere.

Šlo je namreč za teorijo, da med ljudmi ni več žive komunikacije in da si tudi zavoljo tega omislijo bloganje. V to se ne bom spuščal, zmotilo me je nekaj drugega. Zelo pokroviteljski in nespameten, da ne rečem žaljiv in butast stavek na temo psov, ki se zdijo Dajani pač nepotrebni in očitno ne razume zakaj vse si jih ljudje nabavijo.

In Dajana se vpraša:

Zakaj si ljudje omislijo pse?

Ter odvrne:

Ker z nekom se pač MORAJO pogovarjati.

Jp, po njenem imajo pse osamljeni, asocialni in duševno nezreli ljudje, ki svoj primanjkljaj najdejo v psu.

Psov torej po njenem nimajo družine in pari, psi so zanjo le odraz bojazljivosti pred normalnim svetom. Le zatiskanje oči pred težavami.

Da crkneš, res.

Recenzije: The Road

25.02.2010 ob 03:33

THE ROAD (zda 2009, avanturistična drama, režija: John Hillcoat, igrajo: Viggo Mortensen, Kodi Smith-McPhee, Charlize Theron, Robert Duvall, Guy Pearce, Molly Parker)

“Ujeli nas bodo. Če se ne bomo ustrelili, nas bodo slej kot prej ujeli. Potem pa bodo najprej posilili mene, nato najinega sina, nakar bodo vse tri še zverinsko pobili.”

Tako nekako svojemu možu (fenomenalni Viggo Mortensen) tarna obupana in v usodo vdana Charlize Theron, ki ne vidi več upanja v prihodnost. Le kako bi ga, ko pa postapokaliptičnemu svetu vladajo podivjani kanibali, ki komaj čakajo, da pobijejo zadnji ostanek civiliziranega človeštva. Da je depresivna, skorajda črnobela, tudi scenografija filma, ne preseneča, saj je prihodnost tokrat res grozljiva. Še bolj kot v številnih tematsko podobnih filmih, ki jih kar mrgoli tudi zadnje čase. Da je The Road eden boljših, seveda ni treba posebej poudarjati, kar pomeni, da finančno bolj uspešnega The Book of Eli pusti daleč za sabo. In pozor, tokrat možnosti za boljši svet ni. Tokrat gre le za golo preživetje, ali še bolj iskreno, le za mukotrpne priprave na trenutek, ko si bi treba pognati kroglo v glavo. Šokanten film, vseskozi suveren in prepričljiv, celo nekoliko preveč črnogled in pasiven. Kot atmosfera, ki sistematično uničuje tudi gledalca. Dejansko zgodba o očetu in sinu (srce parajoči Kodi Smith-McPhee), o njunem trdnem odnosu, kjer oče sina pripravlja za mukotrpno življenje v svetu, kjer je res bolje biti mrtev. Če ste videli tematsko podobni I Am Legend, potem veste, kako veliko boljši in učinkovitejši je The Road. Resnično pravi “cestni film”, kjer se zapraši tudi ekran. Da Viggo Mortensen spominja na Mela Gibsona iz Pobesnelega Maxa, seveda ni treba posebej poudarjati, da so divji kanibali prav tako iz omenjenega kulta, pa tudi ni neka višja znanost.

Toda The Road ni akcijski film, The Road je močna in nepozabno posneta družinska drama, kjer se oče in sin bojujeta za preživetje in se skrivata pred krvoločnimi zlobneži. Sin resda še premore nekaj čustev, saj je premlad, da bi podoživel vse grozote postapokaliptičnega sveta, oče pa je hladna, zanemarjena, čustveno mrtva in skorajda zombijevska kreatura, ki čaka le na trenutek, ko bo vsega skupaj konec. Kot njegova žena Charlize Theron, le da se zaveda, da mora pred smrtjo sina pripraviti za prihodnost, ki pa je itak ni. Viggo Mortensen, ki nekako ostaja eden redkih igralcev, ki mu ni vseeno v kakem filmu nastopa in raje počaka, če ne dobi pravega scenarija, svojo vlogo odigra tako zelo dobro, da gledalec pomisli, da gleda dokumentarec, nič slabši pa ni epizodni Robert Duvall v vlogi starca, ki je prav tako preživel holokavst. Da gledalci niso trznili, je jasno, da so oskarji namenjni drugim filmom, pa prav tako. Tole ni za gledalce in za nagrade, tole je za sladokusce, ki prepoznajo odličen film. Ki cenijo otožno atmosfero, avtentično scenografijo in hladno kamero. V sicer še enemu postapokaliptičnemu svetu, ki pa nima prav nobenih težav s primerjavami in brez problemov preseže celo izvrstni Children of Men, kjer se je v takem svetu znašel tudi Clive Owen. The Road je film, ki ga zlepa ne boste pozabili. In film, ki bi ga lahko posneli tudi na Haitiju, v New Orleansu in v deželah ob Tihem oceanu, ki jih je leta 2004 prizadel tisti usodni cunami.

Ocena: 9/10

Moški so začeli jokati

25.02.2010 ob 02:45

Najprej se je med intervjujem zjokal Peter Andre. Nato je nekaj zelo podobnega izvedel John Meyer. No ja, če se je na koncu filma First Blood kot majhen otrok razjokal celo Sylvester Stallone in če je bil Johnny Depp v filmu Cry Baby seksi prav zato, ker je točil solze, ni nič čudnega, da je moško jokanje očitno spet trend.

Nekateri resda pravijo, da je jok za pusije, spet drugi pa, da je moški, ki joka, kul, saj pokaže svoje čustva. Še posebej, če joka ob kakem filmu ali na kak vesel dogodek, no ja, pa tudi takrat, ko je žalosten in da čustva iz sebe s pomočjo solz.

Se vam zdi, da so moške solze bolj iskrene od ženskih, ki so včasih le manipulacija, kot menijo nekateri? In seveda, ali si moški sploh lahko dovoli, da joče, ker je pač moški, se pravi mačo, ki si tega ne bi smel privoščiti?

Kako je s tem, dragi fantje, jočete ali ne, če, kdaj? In dame, kaj porečete na moške, ki jočejo? So kul ali punčke, s katerimi nočete imeti opravka?

Totalno zoprni komadi “3″

25.02.2010 ob 02:25

Začnimo z Kingstoni in pesmico Katarina niza bisere, tudi v duetu s Klemnom Klemnom seveda. Ta benda mi je šel od nekdaj na živce, pa četudi se na njihovih koncertih baje odlično žura. Meni ne potegne niti ena pesem. Vse po vrsti so mi zoprne, vse po vrsti so si tako hudičevo podobne, da se zdi, kot da bi šlo že deset let za eno in isto pesem. Če bi včasih pogojno spregledal glasbeno podlago, pa tega ne morem storiti za besedila, ki so res zanič in otročja, da glava boli.

KLIK

Zelo zoprn mi je komad Make Her Say, ki ga izvajajo Kid Cudi, Kanye West in Common. Blesav beat, dojenčkasti glasovi vseh treh raperjev, softi ritem, skratka, beden komad, ki ga dodatno ozoprni še nenehno ponavljanje stavka poker face. Prav sovražim take brezizrazne komade, na katere se ne da početi ničesar.

KLIK

Čeprav sta mi od Cheryl Cole zelo všeč Fight for This Love in Parachute, je duet z Will I Amom, ki sta mu dala naslov 3 Words, slab, da peče. To zame ni komad, to je kurčev eksperiment, ki z vsakim novim poslušanjem močno načenja živce. Moteča trance dance podlaga, bedni auto tune in tako zelo mrtev vokal, da vedno zaspim že po prvim minuti.

KLIK

Pa končajo s pesmijo Chillin’, ki jo izvajata Wale in Lady Gaga. On še nekako gre, ona pa je v refrenu tako zelo zoprna, da bi jo za nos stisnil preko ekrana. Usran komad, od začetka do konca.

KLIK

Ekskluzivno: Miha Alujevič

24.02.2010 ob 18:23

PREVEČ SLEČEN ZA SLOVENIJO

Miha Alujevič, Celjan, prijatelj, no ja, dober znanec, sorodna duša in mladenič, ki si ne pusti porezati peruti. Končno sva se dogovorila za intervju. Bilo mi je v veselje. Tudi zato, ker sem ga lahko malo zafrkaval, povsem dobronamerno, saj sem vedel, da bo razumel, ker je na isti valovni. Spoštujem ga, ker se trudi in ker si želi stopiti čez okvire povprečja. Prav zato si več kot zasluži tole objavo, kjer je na vprašanja odgovarjal dobro, samozavestno in tako kot sem od njega tudi pričakoval. Ali kot bi zapel Miha: “This is the moment.” Izvolite, dragi bralci.

Začniva zelo direktno in brez sprenevedanja, moški ali ženske?

Vprašaj me na koncu intervjuja.

Pa nadaljujeva aktualno in klientilistično, ti je dejstvo, da imaš znanega očeta pomagalo pri uspehu?

Če kaj, potem je bilo ravno nasprotno. V letih so se namreč pojavljali ljudje s katerimi je imel oče slabe izkušnje ali pa obratno. In v zadnjih desetih letih se je pojavil nebroj ljudi, ki me nočejo srečati, me poznati ali me angažirati, ker sem sin svojega očeta.

Kaj za vraga si razmišljal, ko si posnel tisti video spot, kjer nastopaš skorajda popolnoma brez obleke?

Najprej, bil sem vse prej kot brez obleke. Če bi bil na plaži v kopalkah, bi imel manj oblečenega kot tisto, kar sem imel v videu. Je pa zanimivo. V Sloveniji se na vseh televizijah vrtijo vsi video spoti iz celega sveta. V primerjavi s temi za to zvrst glasbe sem bil oblečen še preveč. So mi najvišji producenti ene slovenskih glasbenih založb povedali, da je video fantastičen za kjerkoli drugje po svetu, za Slovenijo pa je preveč gole kože. Tako se mi samo po sebi postavlja vprašanje: ” Kako shizofrenični smo torej Slovenci ?”

Kako je mogoče, da si svoj talent zapravljal za kviz na Čarli Tv?

V Sloveniji velja, da ljudje, ki delajo v gledališču, ne vedo kaj se dela v glasbi ali televiziji in obratno. Ljudje iz foha sploh ne sledijo kaj se dogaja drugje. Nažalost je pri nas mentaliteta takšna, da če te ne vidijo na televiziji, pa čeprav počneš najbolj neumne stvari, je kot da sploh ne obstajaš. Pomembneje, zagotovo nisem edini, ki opažam, da ko gre za pevske nastope, vidiš na televizijah ene in iste ljudi spet in spet in speti in spet. Ne zato, ker bi bili tako strašno talentirani, ne zato, ker pri nas ne bi bilo veliko talentiranih ustvarjalcev, ampak zato, ker RTV deluje po principu kdo koga pozna. Nastal je problem, ker ljudje na vodilnih položajih omenjene institucije nimajo najmanjšega pojma o svojem poklicu, pa smo tam.Sicer pa si se sam uspešno prebijal po takšnem kvizu in lahko potrdiš, da je odlična šola koncentracije in govora, kajne?

Kaj se dogaja s tvojo kariero režiserja?

Namerno sem se omejil na dva projekta, oziroma na dve režiji v sezoni, ker se bolj posvečam petju in drugim stvarem. Vem namreč, da v Sloveniji je publika za glasbeno gledališče in iščem možnosti, da bi producirali prave profesionalne muzikale. In ko sem blebetal, da bom režiral samo dve stvari, ravno delam tretjo, nesrečni zarečeni kruh.

Zakaj nisi bil sprejet na AGRFT?

Na AGRFT sem hotel iti kot igralec. In me niso sprejeli. Če gledam nazaj, se jaz tudi nebi (smeh). Sem jim pa danes res hvaležen. Kot prvo sem imel pametno ozemljtev. Šel sem na študij v Zagreb med neznance, niti jezika nisem tekoče govoril in odrasel. Magistriral iz gledališke in radijske režije. Tudi bi se nikoli ne ukvarjal s petjem, če bi me sprejeli na AGRFT.

S čim se trenutno preživljaš?

Ne morem in ne smem se pritoževati. Imam ogromno pevskih nastopov, koncertov, veliko vodim prireditve, pišem scenarije za raznorazne dogodke, hkrati pa režiram v gledališču, dela je toliko, da res komaj sestavljam urnike.

Zakaj se nisi prijavil na EMO ali na kak drug glasbeni festival? In seveda, kaj si misliš o zmagovalni pesmi?

Na EMO sem razmišljal, da bi se prijavil. Imel že nekaj posnetega, pa potem zbolel. Ampak mislim, da je neumno postavljati pogoj, da mora biti skladba v slovenščini, ko govorimo o mednarodnem evropskem festivalu. Ne vem zakaj obstaja takšen način razmišljanja na Balkanu in v balkanskih državah. S tem se samo zapiramo pred ostalim svetom. Nenehno me kritizirajo, da toliko pojem v angleščini, pa pojem tudi v francoščini, nemščini, hrvaščini in slovenščini. In kaj potem?Ko sem nazadnje prižgal katerokoli slovensko televizijo, šel na splet in podobno, je 90 odstotkov pesmi, programov, serij, filmov v angleščini. Opere so v italijanščini, francoščini in nemščini. Mislim, da res ni problem v katerem jeziku poješ. Problem je, ker v Sloveniji ne podpiramo svojih pevcev in ustvarjalcev. Če pa pride v Slovenijo kdo iz tujine ( ne glede na to od kod in ne glede kako talentiran ali celo netalentiran je ) dobi pri slovenski publiki OGROMEN aplavz samo zato, ker je tujec. Kje je tukaj logika? Kar zadeva ostale festivale – če bi kdo prišel do mene z dobrim komadom, bi se z veseljem odzval. Kar pa zadeva zmagovalne skladbe EME 2010 – moj edini komentar je, nihče ne more reči, da ni bil to glas publike. Žal mi je samo, da najboljša skladba, ki je bila na festivalu, ni prišla niti v finale. Slovenci glasujejo po tem koga poznajo, ne kaj je res dobro. Škoda

Se zavedaš, da si eden najboljših slovenskih vokalistov?

Kakorkoli bi odgovoril, bi zvenel kot norec ali aroganten idiot. Zato ti bom rekel samo, hvala.

YouTube slika preogleda

Kaj zagledaš, ko se zjutraj pogledaš v ogledalo?

Se raje ne. Dokler ne popijem dveh kav se ne smem niti videt.

Zakaj imam občutek, da nenehno skačeš iz kvalitetne na poceni sceno in spet nazaj?

Ni šlo za preskakovanje. Ni namreč vsaka pop glasba slaba in za en drek. Če mene vprašaš, imamo v Sloveniji tri odlične pop pevke, Nušo Derendo, Nuško Drašček in Karmen Stavec. Verjameš ali ne, če hočeš ustvarjati dober pop, moraš to znati in res imeti talent in glas. Tu govorim o popu tipa Pink, Beyonce, Whitney Huston. Kar pa zadeva mojega popotovanja po glasbenih zvrsteh, moje ozadje in moja ljubezen, je bilo zmeraj povezano z opero, jazzom, musicalom. Ko sem se odločil, da bom bolj resno prešel v glasbene vode, sem tudi začel nastopati s to glasbo, ki jo imam najraje in ki jo pojem. Bil pa sem neumen. Namesto, da bi sledil svojim instinktom in smernicam, sem si dovolil, da me je skupina ljudi iz glasbene industrije prepričala, da moram na vsak način peti pop. In sem se zanesel na njihove izkušnje in res nekaj posnel. Lahko si predstavljaš kako mi je bilo, moral sem se naučiti peti pop, ker nikoli prej popa nisem niti poslušal, kaj šele pel. Odkrito – mislim, da v popu nisem dober. Josh Groban, Il Divo, Michael Boublee – vsak pevec si mora najti pravi stil, ki mu odgovarja. Če se vprašam kar jaz delam dobro? Musicali, opereta, jazz standardi, tu mislim, da imam talent. V popu? Ne (smeh). Ko sem posnel stvari in z njimi nisem bil zadovoljen, bil celo žalosten, me je preblisnilo, da bi moral poslušati svoj instinkt, ne pa nasvetov drugih. Lepa življenjska izkušnja. Če verjameš v to kar ustvarjaš, se to odraža na odru in jaz sem se v popu počutil povsem praznega. Sem pa z vrnitvijo v muzikale, jazz, šel v Sloveniji na zelo težko pot. Če bi živel v kateri drugi državi izven Balkana, ki ima dolgo tradicijo jazza, musicalov in podobno in to povečini v ORIGINALNEM jeziku, bi mi bilo zagotovo veliko lažje.

Od kje tako velika ljubezen do francoskih šansonov?

Še iz srednje šole. Moja dva profesorja francoščine ,Slavko in Carmen Deržek, sta mi jo vcepila v glavo. Redkokdo ve, da sem celo študiral francoščino, a je bilo nemogoče usklajevati vse.

Gene Kelly ali Fred Astaire?

Gre za dva popolnoma različna ustvarjalca. Izbral bi Astaira, ker pri njemu izgleda vse tako enostavno. Kelly je bil pri plesu zelo akrobatski, ampak vidiš, da je prebil ogromno časa z vajami. Pri Astairu pa izgleda, kot da je vse skupaj mala malica – čeprav je vadil še več kot Kelly, ampak tako običajno je. Dober ustvarjalec je tisti, ki skrije koliko napornega dela je vloženega v to kar počne.

Iskreno mnenje o Michaelu Jacksonu?

Nisem velik fan, bodisi Jackson 5, niti njega, svet ima očitno rad čudne ljudi.

Kdaj boš režiral svoj prvi film?

Ne verjamem da kdaj. Meni gledališče absolutno zadostuje in se ne bom mešal v delo, ki ga ne poznam.

Zakaj za hudiča še vedno vztrajaš v Sloveniji?

Žal moram res iskati delo drugod, ker pri nas ni tradicije glasbe, ki jo izvajam. Na srečo se mi je pred dvema letoma malo odprlo nemško tržišče, ki se zdaj odpira še bolj. V tem poslu veliko pomeni biti ob pravem času na pravem mestu. Imam pa Slovenijo rad in bi raje ostal, ampak mislim, da se bom zgolj vračal nazaj.

YouTube slika preogleda

Misliš, da boš letos zmagal na izboru za Naj Celjana?

Ja pajade. Moja dobra prijateljica – jaz ji pravim moj PR , Urška Orlič, se zelo trudi. Ampak tu ponavadi zmagajo gospodarstveniki, nimam šans.

Iskreno mnenje o Iztoku Gartnerju?

Že od nekdaj trdim, da Iztok Gartner dela zelo dobro in kvalitetno. Je pa tip človeka ki ti je všeč ali pa ga ne preneseš. Dela pa kvalitetno in NITI SLUČAJNO ni tak bedak kakršen se dela (smeh).

Še bolj iskreno o filmu Avatar?

NISEM GA ŠE USPEL VIDET !!! Katastrofa !!!! Sem pa zadnjič nekaj bral, da je Cameron prišel ven z njim pod popolnoma istimi nebesnimi pogoji, kot pri Titaniku. Če kdo verjame v astrologijo, to lahko dosti pomeni. Vem pa ne, ga grem gledat !!!

Kaj mora imeti pevec, da se v Sloveniji prebije med zvezde?

Najprej – kaj v Sloveniji definira zvezdo ?

Saj res, kdaj točno si prijokal na svet?

Aprila…zdaj bom še ene 5 let star 28, nato preidem na 33 (smeh).

Je bil Anžej Dežan res zaljubljen vate?

O tem ne vem nič. Anžeja sem srečal parkrat v življenju, če sva nastopala na isti prireditvi. Moraš vprašati njega. Ne poznam in ne morem odgovarjati.

Si ti res še vedno zaljubljen v Katarino Kresal?

Če ji bo uspelo izgnati korupcijo, neumnosti in socialistično mentaliteto slovenskih policistov, se bom zagotovo zaljubil vanjo.

Če ti rečem, da vem, da se zjočeš ob vsaki pesmi, ki jo poje Barbra Streisand, kaj mi odvrneš?

Zajokam vsakič, ko slišim Laro Fabian.

Kaj boš, ko boš umrl, ali še bolje, kaj si zdaj, ko živiš?

V obeh primerih majhen delček kozmosa, nepomemben in odvečen.

Če bi bil šef slovenske vlade, kaj bi bili tvoji prvi ukrepi?

Razgnal parlament in počistil s staro politiko, istimi obrazi v drugih strankah. A sploh imamo opozicijo? Ljudje samo menjujejo stranke in to je to.

Kaj lahko od tebe pričakujemo v naslednjih letih?

Upam da že kaj. Z veseljem bi še kaj naredil.

Tvoji top igralci in filmi?

Najtežje vprašanje, Judy Dench, Jeremy Irons, Glenn Close, Jonathan Rhys Meyers…, nebroj talentiranih igralcev. Filmi : Cabaret, Casablanca, The Lion in Winter, Vesna…

YouTube slika preogleda

Tvoji top pevci in pevke?

Spet lahko listo čez deset strani, Chita Rivera, Bararbra Streisand, Julie Andrews, Liza Minelli, Judy Garland, Boyd Gaines, Patty LuPone, Paolo Szot, Michael Ball, Ella Fitzgerald, Nat King Cole, Natalie Cole, Gladys Knight, Whitney Huston, Celine Dion, Pink, Luther Vandross…

Tvoja top hrana in razvada?

Nisem izbirčen. Razvada: sladkarije – jih pa krotim, da je kilam prizanešeno

Seks ali čokolada?

Seks in čokolada

Kaj ti gre pri sebi najbolj na živce?

Moj dolg jezik

Madonna ali Edith Piaf?

Edith, čeprav je Madonna fantastična showgirl.

Britney Spears ali Tina Gorenjak?

Ker je Tina moja prijateljica in sva že v srednji šoli skupaj ustvarjala, vsekakor TINA G.

Bulmastif ali čivava?

Do prejšnjega meseca bi rekel bulmastif, danes je to nevarno, bom rekel LABRADOREC !

Za koliko denarja bi pojedel živega goloba?

Koliko ponujaš?

Za koliko denarja pa mrtvo podgano?

Ponudbe?

Če sva že pri denarju, za koliko evrov prideš plesat striptiz na fantovščino?

A to me naročaš ti ali kako?

Vroča noč z Domnom Kumrom ali dve uri poslušanja Janeza Janše?

Oboje mi zveni enako nezanimivo

Zdaj pa malo resnosti prosim, povej mi, koga na naši sceni res ceniš in kdo je tvoj idol na splošno?

Na naši sceni spoštujem tiste, ki delajo resno. Sem že omenil Nuša, Nuška, Karmen. Dodal bi še Uroša Periča, pa še koga sem zagotovo izpustil. Ne morem reči, da imam idole, ker v vsakem najdem kaj po čemer se je treba zgledovati. Mi je pa glasovno in interpretacijsko idol Johnny Mathis.

Tomaž Pandur, genij ali norec?

Genij absolutno.

Jan Plestenjak, pozer ali prava zvezda?

Zame zvezda, se je nagaral in so mu očitali vse in svašta.

Miha Alujevič, faca ali budala?

Bedak. Če bi bil faca, bi bil ekonomist ali pravnik

Kaj rečeš tistim, ki te imajo za budalo?

Vsak ima pravico do svojega mnenja, hvala.

YouTube slika preogleda

Te moti, če te kdo označi za geja?

Vsak, ki je v očeh javnosti, kjerkoli na svetu, bo zmeraj predmet nekogaršnje ignorance, neumnosti, rasizma, bigatrije, še posebej kadar so kritiki lahko anonimni na kakšnih blogih. Kot je rekel George Clooney – nikoli ne beri komentarjev, ki jih anonimno pišejo pod članki o tebi. Torej velja na vsem svetu enako. Drugo je, če kdo komentira ali mu je bil nastop všeč ali ne, ampak ljudje, ki morajo v ekstreme hudobnosti in pokvarjenosti, so psihotični ali pa ljubosumni ali pa oboje hkrati. Ali pa tako nesrečni v življenju, da morajo za to kriviti koga drugega.

Iskreno mnenje o Igorju Jelenu?

Na svetu se vse obrne. Sem pa dal odgovor že pri enem od zgornjih vprašanj.

Če sem jaz Miha, ti pa Iztok, kaj bi me vprašal?

Za koji kurac se tule mučiš z odgovori, ker te bodo itak popljuval?

Če te Jay Z ujame v postelji z Beyonce, kako mu razložiš situacijo?

Sorry mate, I could not help myself !!!

Kako bi v ringu premagal Dejana Zavca, v smučarskih skokih pa Simona Ammanna?

Dejana bi premagal v tem, da bi tekal po robovih ringa, to je edina šansa, da pridem ven s čim manj poškodbami. Ammanna pa samo, če me kdo potisne s skakalnice. Sem enkrat stal na vrhu in se skoraj podelal v hlače, to je res visoko !!!!

Zakaj za vraga ne tekmuješ na olimpijskih igrah?

Čakam, da se tudi ti prijaviš, pa greva skupaj !

Pa končajva tako kot sva začela, se pravi direktno in brez cenzure, si bil res ti tista tretja oseba v garaži doktorja…eh, zezam te, daj no, ne nori, povej mi raje, kdaj greva na pijačo?

Če bi bil v tisti garaži, bi bila moja kariera zagotovo na vrhuncu (smeh), tako pa se še zmeraj prebijam za preživetje (smeh). Predno greva na drink, ti naj odgovorim še na prvo vprašanje. Super je, da se ljudje tako zanimajo za moje zasebno življenje. Meni se zdi moje življenje namreč dolgočasno. Veliko je politikov, umetnikov, pevcev, sodnikov…, ki živijo dvojno življenje. Veliko bolj zanimivo za škandale kot moje.

Še obljubljen odgovor?

Imam rad ženske in imam rad moške. Imam pa rad tudi čevlje, omare, živali…In kaj potem?

Njegova spletna stran: KLIK Njegov MySpace: KLIK Njegov Twitter: KLIK Njegov YouTube: KLIK Facebook fan club: KLIK

Stopam v bran Whitney Houston ali zakaj so ljudje vedno najbolj zlobni takrat, ko je najmanj treba

24.02.2010 ob 14:44

Najprej si zavrtite posnetek, na katerem Whitney Houston na nedavnem koncertu prepeva svojo veliko uspešnico I Wll Always Love You.

Takole gre:

YouTube slika preogleda

Okej, ne bom rekel, da je odlično in da se ne poznajo leta in leta težav z mamili, toda tako slabo kot pravijo vsi, še posebej komentatorski bebci na 24ur.com, pa brez dvoma ni. Pač drugačna interpretacija znane uspešnice, kjer Whitney očitno res ne morem več zapeti tako lepo kot nekoč. Toda ne pomeni, da poje zanič. Še vedno poje zelo dobro v primerjavi z veliko večino ostalih pevk, res pa je, da ne poje tako brezhibno kot je pela v svojih najboljših letih. Še posebej v živo, medtem ko je na novem albumu še vedno odlična.

In folk se seveda naslaja, ji privošči slabe stvari, spušča zlobne komentarje, širi negativno energijo in komaj čaka, da se bo Whitney zrušila in za vedno končala kariero. Folk je vedno tak ko pride do neposrečenega nastopa kake zvezde ali do osebne krize, ki kako znano osebo pesti. Nikoli niso na njeni strani, vedno uživajo in se perverzno naslajajo ob njeni nesreči. To je čredni nagon, ki prime. Ki povzroči situacijo, da se negativno oglasijo tudi tisti, ki sploh ne mislijo tako.

Tudi s pomočjo zapisa, kjer avtorji izpostavijo tudi potenje, rekoč, glej jo Whitney, kako se poti, gotovo je pijana in na kokainu. Kot da ne bi gledali niti enega njenega starejšega nastopa, kjer je bila v top formi in kjer je bila vedno znano tudi po tem, da ji je med petjem na odru vedno peklensko vroče. Vedno je imela s seboj robček, s katerim se je brisala med nastopi. To ni nič novega in take ocene so bedarije ter pavšalno teptanje te velike zvezde, ki je končno na pravi poti in jo bodo v pekel mamil in alkohola znova butnili tudi taki članki in hudobija ljudi, ki ji privoščijo škandale in nesrečo.

Ali kot je nekoč rekla Jane Fonda: “Kdo smo mi, da sodimo.”

Ali kot je še bolje zapel Oliver Dragojević: “Oprosti mi pape sve te grube rici, i moj zivot sada na tvoj zivot slici, oprosti mi pape, sad razumin tebe, gledan tvoju sliku gledajuci sebe.”

In kot je zaključil Toše: ” Šta to ima u ljudima tužno, da ulaze u tuđe živote. Ko to živi u prošlosti mojoj, a još nije umro od sramote.”

In seveda Petar Grašo: ” Ne mari za šapat što me vrijeđa. Hrabrih ratnika što napadaju s leđa. Ne ljuti se več ih žali, jer su sami, jer su mali, ljubav nisu niti upoznali.”

Iz arhiva 6: Leadbelly, Amarcord

24.02.2010 ob 14:00

LEADBELLY (zda 1976, drama, režija: Gordon Parks, igrajo: Roger E. Mosley, Paul Benjamin, Art Evans, Madge Sinclair, Alan Manson)

Izvrstno narejena biografija legendarnega »dvanajststrunca« Huddieja Leadbetterja (Roger E. Mosley), ki je moral zaradi nesrečnega spleta okoliščin precej časa preživeti v teksaških in louisianskih »chain gang« zaporih. Kunta Kinte gre na Crossroads, gledalci pa dobijo zabavno, energično, globoko, žalostno, ponosno in izvrstno glasbeno epopejo.

Najprej nekaj besed o režiserju Gordonu Parksu, tudi scenaristu, fotografu, producentu, glasbeniku, foto novinarju, pisatelju, poetu, lastniku cele kopice nagrad, dobitniku več kot dvajsetih častnih priznanj s področja literature, umetnosti in človekoljubnih pravic. Prvemu pravemu temnopoltemu režiserskemu zvezdniku in človeku, ki si je že v petdesetih pridobil ugled kot foto novinar časopisa Life, in kot avtor debija The Learning Tree, ki so ga uvrstili med najpomembnejše filme s področja kulture, zgodovine in estetske vrednosti. In seveda frajer, ki je leta 1971 na novo zapisal zgodovino črnskega filma s kultno kriminalko Shaft. Pa še nekaj besedo o Huddieju Leadbellyju, legendarnemu blues mojstru dvanajst strunske kitare, ki se je rodil leta 1889 in umrl leta 1949. Njegova glasba je bila polna ameriške tradicije, tako črnske kot tudi belopolte, z ogromnim repertoarjem pesmi in zvokov. Človek, ki je obvladal harmoniko, klavir in mandolino ter se v zgodnjih dvajsetih letih spoprijateljil s pionirjem bluesa, Blind Lemonom Jeffersonom (1897-1929), in nanizal hite Fannin Street, Mr. Tom Hughes Town, Rock Island Line, Daddy I’m coming home, Gallis Pole, Sukey Jump in recimo Out on Western Plains. Ter frajer, ki je prvi odpel mitsko pesem Goodnight Irene. Zakaj naslov Leadbelly, če pa se je Huddie pisal Leadbetter? To je bil njegov vzdevek, po katerem ga danes poznajo vsi. Po zaslugi javne hiše, kjer se je v posteljo zakadil s cipo Sugar Tit (Roza Jean), ugotovil, da nima prebite pare in z mišičastim trebuhom navdušil jezno lastnico bordela, Miss Eulo (Madge Sinclair), ki je siknila: «Leadbetter, ti si Leadbelly.« Film je poln glasbe, dinamike in simpatičnih prizorov, kakor tudi dramske globine, pustolovščine in tragedije. Zgodba o junaku, ki v življenju ni imel sreče, saj so ga za zaradi nesrečnega uboja prijatelja v ječo strpali že v rani mladosti. Sekvenca, kjer Leadbelly z igranjem kitare navduši guvernerja Neffa (John Henry Faulk), ki mu je obljubil pomilostitev, je odlična. Kot ponovno srečanje z Miss Eulo in vrnitvijo v rodni kraj, kjer se je vse spremenilo na slabše. Zgodba se prične v poznih tridesetih, ko zapor obišče zbiralec starih pesmi in Leadbellyju predlaga, da posname nekaj svojih uspešnic, ki jih bodo za spomin shranili v knjižnici. Med petjem se začnejo flashbacki njegovega nesrečnega življenja, ki ga je odlično prikazal prav v svojih pesmih. Prav zato ni nič čudnega, da zbiralcu prepove, da bi njegove pesmi shranil v knjižnici, saj je prepričan,da bodo tam umrle. Po njegovem se morajo pesmi namreč nenehno gibati, to pa je mogoče samo takrat, ko jih avtor odpoje v živo. Robert E. Mosley, ki je bil v primerjavi s pravim Leadbellyjem nekoliko obilnejši, je svojo nalogo opravil z odliko in si zagotovil kulten status. Velik film, plus Art Evans v vlogi Blind Man Jeffersona, ki je naveden kot debitant, čeprav je dve leti nazaj na hitro nastopil v filmu Claudine.

Ocena: presežek

AMARCORD (italija 1973, komična drama, režija: Federico Fellini, igrajo: Magali Noel, Bruno Zanin, Pupella Maggio, Armando Brancia, Giuseppe Lanigaro)

Oscar za najboljši tujejezični film, klasika, ki jo mnogi uvrščajo med najboljše filme vseh časov, in film, katerega sta gledala Otac na službenom putu in Nouvo Cinema Paradiso. In veste kaj je pri vsej stvari najbolj presenetljivo? To, da gre za čisto preprosto, zelo simpatično, sila spontano in zabavno zgodbo o ljudeh neke majhne italijanske vasice.

Ko navaden smrtnik sliši za Fellinija, se morda ustraši, da ne bo kos njegovim filmom, saj gre za enega izmed najbolj cenjenih in priznanih mojstrov sedme umetnosti, kar večkrat pomeni tudi sila zahtevne in morda celo nekoliko težke, no ja, preveč modernistične filme, ki so najbolj primerni le za filmske sladokusce. Brez skrbi, Amarcord je povsem navaden film, ali še bolje, mojstrovina navadnosti, ki se ukvarja s povsem življenjskimi liki, navihano zgodbo in spontanimi zapleti. V prvi vrsti stojijo nenehno pohotna nimfomanka Volpina (Josiane Tanzilli). Bebasti stric (Ciccio Ingrasia), ki spleza na drevo, noče dol in se dere, da hoče žensko. Prodajalka, ki svoje dojke vtakne v usta mlademu pobiču Titi (Bruno Zanin), ki potem vanje piha. Skupina najstnikov, ki se zaprejo v avtomobil, masturbirajo in sanjarijo o Jean Harlow. Skoraj dva metra snega. Ostareli možakar (Giuseppe Lanigaro), ki v hudi megli ne najde hiše, čeprav stoji pred njo. Lokalna damica Gradisca (Magali Noel), ki obnori vse moške v mestu in ki je nekoč seksala z nekim vplivnim vojakom. Moški (Armando Brancia), ki ga fašisti nafilajo z ricinusovim oljem, ker noče častiti Mussolinija. Ladja, ki jo častijo kot Titanik. Kres, kjer vsako leto zažgejo umetno čarovnico. Motorist, ki se ne zna odpovedati divjanju čez mestne ulice. Ženske, ki obožujejo Garyja Cooperja. Mladenič, ki v kinu za stegno prime zrelo žensko. Zakonca, ki se kregata noč in dan. Otroci, ki nagajajo sto na uro. Pav, ki se obnaša kot tipični pav. Poroka spoštovane dame. Kepanje. Fašisti, ki streljajo na gramofon, iz katerega se sliši internacionala. Množice, ki norijo za Mussolinijem. Obisk sultana, ki v mesto pride z neštetimi nevestami, ki jih potem poseksa nek klošar. Fantje, ki sanjarijo o pevski karieri. Pritlikave nune in možakar, ki se polula v hlače, ker si pozabi odpreti zadrgo. Mladina, ki mora duhovniku povedati za vsako masturbacijo. In moški, ki hoče narediti samomor, tako da si raztegne usta. Zares pestra paleta nepozabnih zgodbic, ki bi jih bil vesel tudi Pier Paolo Pasolini. In predhodnik mojstrovine Nuovo Cinema Paradiso, kjer junaki filmske poljube izvajajo tudi v živo. Ali še bolje, v Paradisu bi vrteli tudi film, nastal po likih iz Amarcorda. Ker se je maestro Fellini tudi sam rodil v majhnem Riminiju, se filmu pozna delno avtobiografska nota in seveda antifašizem. Toda bistvo je v drugje, v zelo prikupnih, porednih, zabavnih in tudi čarobnih prigodah, ki vam bodo za vedno zlezle pod kožo. Kot pri Kusturici, ki je vsaj zame ponekod jugoslovanski Fellini, saj se v večini njegovih filmov več kot pozna prav vpliv Amarcorda. Fellini se je leta 1973 po majhni krizi, kjer kritiki niso bili preveč navdušeni nad njegovimi novejšimi izdelki, ki jih je posnel po Sladkem življenju, Osem in pol ter Ulici, ponovno zavihtel na vrh filmske umetnosti in vsem še enkrat dokazal, da je eden največjih režiserjev vseh časov. Izredno topel film. In mojstrovina, ki briljanco potegne iz sila navadnih reči. Neposreden prikaz dogajanja gledalca osvoji na prvo žogo, nostalgična zgodba pa dovoli sanjarjenje o času, ki ga ni več. Prav Amarcord je najbolj »navaden« Fellinijev film, morda prav zato tudi najboljši. Komedija in melanholija se zmešata v pristno filmanje, ki deluje tako, kot da bi ga režiser snemal z levo roko. Prav to je njegov največji čar, ali še bolje, dar, ki tako zelo navduši in očara gledalca. Tako tistega, ki ne mara preveč zahtevnih filmov, kot tudi tistega, ki se bo ukvarjal s kritiko in sarkastičnim prikazom fašistične družbe.

Ocena: mojstrovina

Recenzije: Cabin Fever, Cabin Fever 2, The Babysitters, When Night Falls

24.02.2010 ob 03:00

CABIN FEVER (zda 2002, grozljivka, režija: Eli Roth, igrajo: Rider Strong, Jordan Ladd, James DeBello, Cerina Vincent, Joey Kern, Robert Harris)

Skupina izletnikov se okuži s smrtonosnim virusom, ki jih spremeni v kri bruhajoče in crkotinaste gmote.

Učinkovit spomin na zgodnje filme Davida Cronenberga, kjer človeško telo po okužbi z virusom efektno in zelo direktno razpade v dobrih dveh dneh. Zelo solidna, mestoma sila zabavna, prepričljiva in dobro izvedena srhljivka Elija Rotha, režiserja Hostla, ki ga malce polomi samo v zadnji tretjini, kjer napeto psihološko atmosfero in mesene splatter prizore prekinejo nepotrebni zapleti. 

Ocena 3 in pol

CABIN FEVER 2: Spring Fever (zda 2009, grozljivka, režija: Ti West, igrajo: Noah Segan, Alexi Wasser, Giuseppe Andrews, Marc Senter, Michael Bowen)

Presenetljivo učinkovita in prepričljiva grozljivka.

Naj začnem z rečmi, ki so mi bile izjemno všeč. To je brez dvoma strip, ki ga vidimo na začetku in na koncu filma in ki fenomenalno oriše širjenje virusa. To je dejstvo, da se mladina po okužbi ne spremeni v krvoločne zombije, marveč po divji telesni transformaciji umre na licu mesta, kar daje filmu zelo realen učinek. To so zelo solidni gravž prizori, ki zvozijo kljub majhnemu proračunu. In to je neusmiljena karantena, kjer vojska brez milosti pobija vse okužene. Če k temu dodam še povsem prebavljivo dramaturgijo in povsem okej igralske predstave, kar za take B filme ni ravno značilno, lahko brez slabe vesti zaključim, da gre za čisto dober žanrski izdelek, ki nikakor ne išče rešitev na prvo žogo in pretirava le tam, kjer je potrebno in zavoljo dejstva, da zadovolji tudi splatter želje. Virus se tokrat prenaša preko ustekleničene vode, ki jo na maturantskem plesu na veliko konzumirajo dijaki neke šole, posledice pa so ogabne, morbidne in še vedno odbito zabavne. Seveda za ljubitelje žanra, ki bodo uživali sto na uro tudi med najbolj nagnusnim prizorom gnoja in penisa. Bljak.

Ocena 4

 

THE BABYSITTERS (zda 2007, drama, režija: David Ross, igrajo: Katherine Waterston, John Leguizamo, Lauren Birkell, Cynthia Nixon, Louisa Krause)

Presenetljivo kvalitetna mladinska dramica.

Če ste iskali poceni najstniško erotično komedijo, ste prišli na napačen naslov. The Babysitters je kljub naslovu in igralski ekipi druga scena, pa četudi gre za zgodbo, kjer se najstnice prodajajo kot kurbe. Toda posel vzamejo resno in ne za zabavo. Natanko tak je tudi film, niti malo komedija, ves čas zelo solidna drama o punci (Katherine Waterston), ki se zaplete s poročenim moškim (John Leguizamo) in pride na idejo, da bi lahko s pretvezo varuške furala agencijo za prostitucijo in zaigrala lokalno inačico zloglasne Heidi Fleiss. Moraliziranja in patetike ni, kar je super. Atmosfera pa je kljub resnemu pristopu še vedno dovolj sproščena in navihana, da zgodba teče dinamično in gledljivo, seveda ne na stopnji mojstrovine, pa vseeno povsem zadovoljivo in presenetljivo za take vrste filmček. Plus Cynthia Nixon iz Seksa v mestu v vlogi prevarane žene.

Ocena 3 in pol

WHEN NIGHT FALLS (nova zelandija 2007, srhljivka, režija: Alex Gavin, igrajo: Tania Nolan, Rosella Hart, Kevin Keys, Sylvia Rands)

Nizkoproračunska srhljivka, ki leseno dramaturgijo in mrtve igralske kreacije nadomesti z odlično atmosfero.  

Če bi imel režiser Alex Gavin na voljo več denarja, bi brez dvoma posnel veliko boljši film. Ker je bilo denarja zelo malo, pa se je pač osredotočil na atmosfero, kljub temu uspešno nadomestil vse ostale pomanjkljivosti in dokazal, da ima potencial. In tu sta dve medicinski sestri, ki v razkošni hiši pazita na bolnega možakarja in po radiu poslušata novice o psihopatu, ki mori prav medicinske sestre. Dialogi so slabi, igra je bedna, klavstrofobija in zaključek pa odtehtata svoje in film dejansko dvigneta iz popolnega sranja.

Ocena 3

 

 

Kratek spomin na Janeza Drnovška

23.02.2010 ob 23:07

Ker imam občutek, da se ga danes, ko minevata dve leti od njegove smrti, ni spomnil nihče, se ga bom spomnil sam. Predvsem zato, ker je bil človek na mestu. In zato, ker imam občutek, da bi prav on rešil sranje, ki se trenutno dogaja v Sloveniji. V bistvu ne morem verjeti, da o njem danes ne piše nihče in da so ga vsi nekako pozabili. Kot da ga sploh ne bi bilo, kar se mi ne zdi prav, še več, zdi se mi grdo. Gospod Drnovšek namreč ni bil le politik, bil je voditelj, ki bi, če ga ne bi prehitela bolezen, iz Slovenije naredil še marsikaj.