Televizija 21

27.02.2010 ob 23:19

KING ARTHUR (zda 2004, pustolovščina, režija: Antoine Fuqua, igrajo: Clive Owen, Ioan Gruffudd, Kiera Knightley, Stellan Skarsgard, Til Schweiger, Stephen Dillane, Ray Winstone, Mads Mikkelsen, Joel Edgerton, Hugh Dancy, Ray Stevenson)

Čas brez pravljic: rojstvo Velike Britanije.

King Arthur, legendarni ustanovitelj Velike Britanije, idealist, izumitelj marksizma, sanjač, ljubitelj Williama Shakespearea, plačani morilec, srednjeveški desperado in možakar, ki so mu tokrat vzeli pravljico ter ga postavili na realna tla. Pred dejstvo, da v Rimu ni komunizma in okroglih miz, marveč kapitalizem in izkoriščanje cenene delovne sile. In naš Arthur (Clive Owen), ki bi, če bi živel v Rusiji, namesto Lenina začel oktobrsko revolucijo in zrušil družino Romanov, ne more verjeti kaj se je zgodilo. Ne more verjeti, da je zaupal napačnim idealom. Da se mu je sesul svet. Da so se mu sesule sanje o državi, kjer vsi sedijo za okroglo mizo in rečejo: »Eden za vse, vsi za enega.« Tip celo življenje služi Rimskemu cesarstvu, čaka na svobodo, se bojuje skupaj s svojimi vitezi, zafrkava nomadsko ljudstvo Plavcev in se zoperstavi celo požrešnim Sasom, ki jih vodi odločni, zdolgočaseni in izjemno kruti Cerdic (Stellan Skarsgard), kateremu lahko ugovarja le njegov enako divji sin Cynric (Til Schweiger). In naš Arthur ni noben Prvi vitez, noben Richard Gere, noben Excalibur, noben Mists of Avalon in noben pravljični junak, ki bi mu pomagal čarovnik Merlin (Stephen Dillane). Tu gre za drugo zgodbo. Za drug film. Za pravljico, ki nam pripoveduje resnico. Za resnico, ki namerno pozabi na pravljico. Kot Troja, le da se ne fura na manekenski imidž prazne lupine, marveč na prepričljiv in dostojanstven pustolovski spektakel, z vrhuncem v sekvenci, kjer se Arthurjevi vitezi, Lancelot (Ioan Grufudd), Tristan (Mads Mikkelsen), Gawain (Joel Edgerton), Galahad (Hugh Dancy), Dagonet (Hugh Dancy) in  Bors (Ray Winstone), na pokajoči ledeni ploskvi spoprimejo z dvesto razjarjenimi saškimi bojevniki. In če znamenita lady Guinevere (zelo prepričljiva Kiera Knightley) ni le lady Guinevere, temveč pogumna, divja, ostra in razpenjena Grace Jones, potem je jasno, da gre za prav posebnega Kralja Arthurja. Za čisto posebno ekranizacijo znane bajke, ki izgleda tako, kot da bi se zgodila tudi v resnici. Kot da bi jo režirali Rusi in kot da bi nam režiser Antoine Fuqua hotel reči, da gledamo rojstvo Slovenije. Naj me vrag, če se niso umrli vitezi na koncu reinkarnirali ravno v naše lipicance.

Ocena: 8/10

SECRET  WINDOW (zda 2004, srhljivka, režija: David Koepp, igrajo: Johnny Depp, Maria Bello, John Turturro, Timothy Hutton, Charles Dutton)

Če vas daje ustvarjalna kriza, si privoščite klišeje.

Obnovimo znanje in servirajmo dokaze, da je Secret Window le patetična kopija boljših originalov. Dokaz številka ena ponuja film Klub golih pesti, kjer si je Edward Norton izmislil Brada Pitta. Dokaz številka dva bo treba poiskati v filmu Identiteta, kjer si je John Cusack izmislil vse okoli sebe. Dokaz številka tri je seveda danes povsem pozabljena srhljivka The Dark Half, zgodba o pisatelju, ki mu je nagajal alter ego, katero je ravno tako spisal Stephen King, glavno vlogo pa zaigral Timothy Hutton, ki sedaj igra ljubimca Marie Bello, skoraj ločene žene pisatelja Johnnyja Deppa. Avtorja v krizi, ki išče konec svojega najnovejšega romana. Okej, gremo naprej. Dokaz številka štiri je brez dvoma znameniti Psiho, kjer si je Anthony Perkins izmislil mamo. Dokaz številka pet pa Kubrickovo Šajnanje, še en Kingov roman, kjer je bil v ustvarjalni krizi Jack Nicholson. Tokrat pač matra Johnnyja Deppa, ki nima konca. No ja, ki nima niti začetka in sredine. Ki nima niti toliko samoironije, da bi si zarolal prej omenjene filme in v ljubimcu svoje žene prepoznal svojo sorodno dušo iz leta 1993. Ravno zato neumno izpade tudi skrivnostni John Turturro, ki ga obtoži za krajo svoje zgodbe, kar je blesavo, saj original ni original, marveč dolgočasen kliše. Še en nepričakovani preobrat, torej moda, katero je tako fenomenalno pričel Šesti čut. Le kdaj bo Johnny Depp, ki še vedno misli, da igra Pirata s Karibov, ugotovil, da grozljivke niso zanj. Tega ni vedel v Nočni mori v ulici Brestov, kjer ga je Freddy Krueger povlekel v posteljo, v Devetih vratih, kjer ga je napadel hudič, v Brezglavem jezdecu, kjer so mu hoteli odsekati glavo, in v Astronavtovi ženi, kjer so iz njega na Marsu naredili kopijo in ga poslali nazaj na Zemljo. In jasno, če bi v filmu namesto Marie Bello igrala Charlize Theron, bi ga nagnala nazaj na Mars, kjer bi med potjo zagotovo našel boljši konec za svoj roman in se izognil vsem sila zoprnim klišejem.

Ocena: 2/10

GARFIELD (zda 2004, komedija, režija: Peter Hewitt, igrajo: Bill Murray, Breckin Meyer, Jennifer Love Hewitt, Stephen Tobolovsky, Evan Arnold, Alan Cumming, Debra Messing)

Vsaj deset let prepozno.

Garfield (govori ga Bill Murray, ki je zamenjal leta 2000 preminulega Lorenza Musica, originalnega Garfielda iz risane serije), zavaljeni, nesramni, pikri, kljub temu simpatični in skrajno leni mačkon, nor na lazanjo in na pozornost svojega gospodarja Jona (Breckin Meyer), je sredi osemdesetih ujel vse kar je bilo treba. Vse, kar ujamejo najbolj znane risane serije, ali če hočete, najbolj znani komični stripi. Zelo radi smo ga imeli tudi v Sloveniji, zelo rad ga je imel celo psiček Odie. Njegov zvesti prijatelj, ki je stoično prenašal vsa njegova poniževanja in norčevanja. Garfield je bil sadist, požeruh in maček v žaklju, ki ni potreboval žaklja. Garfield je bil zvezda. Tako velika kot Simpsoni, kot Beavis & Butt-head in kot Alf, danes pozabljeni kosmati vesoljček, ki se je ves čas obnašal natanko tako kot Garfield, le da ni nastopal v risanki, marveč v igrani seriji. In sedaj se je Garfield preselil še na velika platna. Resda še vedno v risani, natančneje, v računalniški obliki, toda v čisto pravem igranem filmu. V komediji, kjer se mora ukvarjati z živimi igralci, z živimi psi, z živimi mačkami in z živimi podganami. Okej, toda kaj, ko je to storil vsaj deset let prepozno. Ko smo ga vsi po malem pozabili. Ko nam ni več zanimiv. Ko izgleda le kot Meg Ryan, ki se je v filmu In the Cut ravno tako slekla deset let prepozno in spregledala dejstvo, da to nikogar ne zanima. Da ni več popularna. Da so jo zdelale mlajše tekmice. Kot Garfielda, ki so mu šov ukradle druge govoreče živali iz drugih podobnih filmov, ki jih zadnje čase pilotira Eddie Murphy. In ni ga hujšega od legende, ki se po vsaj desetletnem pokoju znova vrne na igrišče in izgubi že prvo tekmo. Kot Martina Navratilova, ki ji ni bilo jasno, da bi morala ostati v penziji, saj ni mogla konkurirati niti Ani Kournikovi. In jasno, zgodbo so prekopirali iz prve posebne tv epizode iz leta 1982, iz 24 minutne risanke Here Comes the Garfield, kjer je Odiea ugrabil šintar, Garfield pa ga je šel reševat.

Ocena: 3/10

REINDEER GAMES (zda 2000, kriminalna triler komedija, režija: John Frankenheimer, igrajo: Ben Affleck, Charlize Theron, Gary Sinise, Dennis Farina, James Frain, Isaac Hayes, Clarence Williams, Danny Trejo)

Triler, ki se mu pozna, da ga je režiral John Frankenheimer, avtor filmov Birdman of Alcatraz, Seven Days in May, The Manchurian Candidate in French Connection 2.

Rop Stoletja, ki so ga naši in tuji kritiki po mojem skromnem mnenju povsem po krivici proglasili za dolgočasno rutino, je film, kjer vse zastavljene stvari funkcionirajo tako kot je treba. Zgodba o bivšem kaznjencu Rudyju Duncanu (Ben Affleck), ki se izdaja za nekoga drugega, da bi zlezel v hlačke dekline po imenu Ashley (Charlize Theron), kar ga zaplete s tolpo njenega psihopatskega brata Gabriela (Gary Sinise), ki hoče oropati igralnico (lastnika igra Dennis Farina), dovolj prepričljivo in atraktivno združuje napetost in komičnost ter nam pokaže kako izkušen režiser iz povprečja naredi povsem dober in gledljiv izdelek. Sporen je le malce za lase privlečen končni preobrat, drugače pa zgodba kljub klišejem nima večjih težav. Ben, Charlize in Gary igrajo zelo spontano in tako, kot da si dialoge zmišljujejo sproti, kar je za take vrste film precej zanimivo in pohvalno.

Ocena: 7/10

HART’S WAR (zda 2002, vojna drama, režija: Gregory Hoblit, igrajo: Colin Farrel, Bruce Willis, Cole Hauser, Marcel Iures, Linus Roache)

Kot da bi se roman Johna Grishama dogajal med drugo svetovno vojno.

Hart’s War izgleda tako, kot da bi ga posneli po romanu Johna Grishama, mojstra odvetniških trilerjev, in dogajanje pač prestavili v čas druge svetovne vojne, kjer se ameriški ujetniki na sodišču pulijo za nepomembne dokaze in kratkočasijo nemške oficirje. Vojna jih ne zanima, razmere v taborišču tudi ne, saj igrajo sodniško igro, igro pravice, zadoščenja in ponosa. Med jetniki se namreč zgodi umor, ki ga hočejo naprtiti temnopoltemu vojaku, kar gre močno na živce na novo prispelemu polkovniku Hartu (prepričljivi Colin Farrel), ki zahteva sojenje. In samo pomislite, sredi druge svetovne vojne, kjer povsod po Evropi divja vojna vihra, se ameriški vojaki sredi taborišča igrajo čisto pravo sodišče, Nemci pa jih veselo gledajo in se zabavajo. Natanko tu pa ga film polomi, saj začne delovati kot parodija, kot bedasta farsa, kateri ne bi nasedli niti resnični ameriški ujetniki. In film, ki sam sebe jemlje sila resno, si ne sme nikakor privoščiti takšnega spodrsljaja, niti zavoljo Brucea Willisa, sicer druge violine, ki mu šarada na sodišču služi za skrbno načrtovan pobeg, za katerega pa ne izbira sredstev in se požvižga na moralo. Konec je odličen, glavni vlogi pa bi morala igrati Edward Norton in Tobey Maguire.

Ocena: 4/10

MAN OF THE HOUSE (zda 2005, komedija, režija: Stephen Herek, igrajo: Tommy Lee Jones, Anne Archer, Christina Milian, Monica Keena, Kelli Garner, Paula Garces, Vanessa Ferlito, Brian Van Holt, Cedric the Entertainer, R. Lee Ermey)

Kako se je Tommy Lee Jones znašel pred najtežjo nalogo v svoji karieri.

Ko so Vina Diesla in Icea Cubea v filmih The Pacifier in Are We There Yet napadli otroci, sem bil prepričan, da se nikomur več ne bo zgodilo kaj hujšega, kaj tako zahtevnega, kaj tako strašno nemogočega. Zmotil sem se, sedaj namreč Tommyja Leeja Jonesa v komediji Man of the House napadejo najstnice. Pet razvajenih, vročih, s hormoni nabitih in neubogljivih punc, zvezdniških navijačic (igrajo jih Christina Milian, Monica Keena, Kelli Garner, Paula Garces, Vanessa Ferlito), ki so videle umor in jih je pač potrebno paziti pred morebitnim storilcem, kateri želi seveda zabrisati vse sledi. Nalogo dobi policaj Tommy Lee Jones, konzervativni in ločeni teksaški rendžer, ki ne najde skupnega jezika niti s svojo najstniško hčerko. In začne se pekel, najtežja naloga v njegovi celotni karieri težkih nalog, ki v primerjavi z najnovejšo nalogo izgledajo kot mala malica. Gospod Jones se mora s puncami namreč zabarikadirati v hišo in prenašati prav vse njihove finte. Nič čudnega, da se mu skoraj zmeša, zelo čudno, da se ne spomni svoje nadaljevanke Rabljeva pesem, kjer je igral serijskega morilca. In komedija, kjer Tommy Lee Jones prizna, da je njegov najljubši film Moje pesmi moje sanje, ne more biti drugega kot zelo gledljiva, zabavna in sila sproščujoča zadevica za nedeljsko popoldne, ko se v kinu zbere vsa družina.

Ocena: 7/10

THE MUMMY (zda 1999, pustolovščina, režija: Stephen Sommers, igrajo: Brendan Fraser, Rachel Weisz, John Hannah, Arnold Vosloo, Kevin J. O’Connor, Jonathan Hyde, Bernard Fox)

Indiana Jones, ki si sposoja tudi pri filmih Hellraiser in Jason and the Argonauts.

Steven Spielberg je leta 1981 posnel film Raiders of the Lost Ark in na zelo učinkovit, čisto preprost ter ravno prav otročji način ujel esenco avanturističnega žanra. Ker je od zadnjega Indiane Jonesa leta 1999, ko so posneli Mumijo, minilo že deset let, in ker Spielberg takrat še ni našel časa ter volje za četrto poglavje, so stvar v roke pač morali vzeti drugi. Mumija je tako otrok filmov o Indiani Jonesu, Brendan Fraser pa na žalost ni Harrison Ford. Efekti so resda spektakularni, zgodba ravno pravšnja mešanica dinamike, komedije, pretiravanja, fantastike, starodavnih običajev in groze, po dolgem času pa smo dobili tisto pravo avanturo, ki smo jo že pošteno pogrešali, toda celota vseeno ni zadetek v polno, saj jih manjkajo prav prijemi Stevena Spielberga. Brendan Fraser je torej Indiana Jones, no ja, Richard O’Connell, ki se obnaša kot da je iz tujske legije, kar je razumljivo, saj ga čaka izjemno težavna naloga. S pomočjo zelo simpatične Rachel Weisz  in njenega zabavnega brata Johna Hannaha se mora namreč zoprstaviti tri tisoč  let staremu Egipčanu Inhotepu (Arnold Vosloo, baraba iz Van Dammovega filma Hard Target), ki so ga nekoč zaradi šmiranja s faraonovo ljubico živega zaprli v sarkofag in vanj nasuli ljudožerske hrošče. Sedaj se  s pomočjo uroka iz Knjige mrtvih prebudil iz dolgega spanca, njegova želja pa je, da bi tako kot Dr.Phibes (v dveh filmih iz sedemdesetih ga je igral Vincent Price) ponovno predramil tudi svojo pogrešano ljubezen. Pred tem mora podobno kot glavni junak grozljike Hellraiser pobiti nekaj ljudi, da dobi kožo ter ostale organe, po vzoru filma Jason and the Argonauts iz leta 1963 (za efekte je poskrbel legendarni Ray Harryhausen) mu na pomoč priskoči vojska okostnjakov, tako kot vampirji srhljivke Sleepwalkers pa se boji navadnih mačk. Glede na to, da so v devetdestih na novo posneli tudi Draculo in Frankensteinea, je bilo jasno, da bodo tudi Mumijo, ki jo ljubitelji starih filmov poznajo predvsem iz grozljivk The Mummy (1932), The Mummy (1959), The Mummy Curse (1944), The Mummy’s Ghost (1944), The Mummy’s Hand (1940), The Mummy’s Shroud (1967) in The Mummy’s Tomb (1942). In seveda, vrhunski prikaz egipčanskih naravnih katastrof v risanki The Princ of Egypt je bil le vaja za Mumijo, kjer bo treba pozabiti na kvaliteto in se prepustiti le družinski zabavi brez zaresnih presežkov v dramaturgiji in scenariju.

Ocena: 5/10

THE END OF THE AFFAIR (zda in anglija 1999, drama, režija: Neil Jordan, igrajo: Ralph Fiennes, Julianne Moore, Stephen Rea, Ian Hart, Jason Isaacs

Drži, ko je v naša kina končno prišel odličen ženski film, so naša dekleta raje ostala doma in gledala mehiške telenovele. Za tiste, ki so zamudili Angleškega pacienta.

»Vedel sem, da me vara, a nisem vedel s kom. Sedaj sem vesel, da me je varala s teboj,« pravi rogonosni mož Stephen Rea svojemu prijatelju Ralphu Fiennesu. Še en film o varanju?  Točno, toda zares odličen, prepričljiv, dovolj izviren in tak, da ga zlepa ne boste pozabili. Tokrat gre za žensko (Julianne Moore), ki  je potrebovala dva moška. Z enim je bila poročena, z drugim pa je seksala. Prvi je Stephen Rea, drugi je Ralph Fiennes. Hec je v tem, da je ljubosumen drugi, saj je prvi preveč miren in otopel, da bi lahko kazal kakršnakoli čustva. «Ljubosumni možje niso nikoli okej, vedno so smešni,« modruje Stephen Rea. Prav ima. Rogonosni mož je vedno predmet posmeha. Ljubosumnost mu ne pomaga. Stephen Rea bi si lahko podal roko s Samom Neillom, ki je v filmu The Horse Whisperer svoji ženi Kristin Scott Thomas dovolil, da je odšla k ljubimcu Robertu Redfordu in se sama odločila kaj bo storila s svojim zakonom. Stephen Rea in Sam Neill sta bila zelo odprta gospoda. Moža, ki sta se zavedala, da noben prepir in prepričevenje žene ne moreta vrniti v zakonsko posteljo. Tja se mora vrniti sama, če seveda sploh še hoče. Gremo nazaj na na Konec afere, na film, kjer ljubimca uničijo trpljenje in potlačena čustva. Pravzaprav božja kazen za greh, ki ne dovoli sreče. Ko se situacija namreč nekoliko izboljša, pride nova tregedija in udarec, kjer pot nazaj ni več mogoča. Da je Fiennes zelo jezen prav na boga, je seveda jasno, saj ugotovi, da čudeži niso mogoči. Dokler ne vidi obraza nekega dečka, ki ga je pred časom poljubila Julianne Moore. Bog je zvit, zelo zvit, zvit do Konca afere, ko je že prepozno. Odlična režija Neilla Jordana, brezhibna dramaturgija in eden boljših filmov leta 1999.

Ocena: 9/10

 

5 komentarjev na “Televizija 21”

  1. t-h-o-r pravi:

    king arthur je slab

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Le zakaj?

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Lord of the Rings Trilogy pravi:

    [...] prstanov je največja reč, ki so jo doslej videle naše oči. Še  bolj mogočen od legende o kralju Arturju. In z več domišljije kot jo najdete v Bibliji in Dantejevi Božanski komediji. Še večji od [...]

  4. » Hitra roba pravi:

    [...] gume Pirelli. Jasno, film je produciral Pirelli films, režiser Fuqua pa ima za pasom uspešnice King Arthur, Training Day in Tears of the Sun. Ekspresna inačica Izganjalca hudiča, ki bi si zaslužila še [...]

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Hitra roba pravi:

    [...] je zaljubila. Prav imate, Birthday Girl je zelo bleda, razvlečena in premalo zabavna kopija filma Reindeer Games, kjer je vse skupaj na veliko boljši način počela Charlize [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !