IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzija pesmi Meditations in an Emergency Francisa Russella O’Hare

25.02.2010

Mediations in an Emergency izgleda tako, kot da bi jo spesnil slikar Jackson Pollock, se pravi divje, posebno, postmodernistično, surealistično in neobičajno. Kot čista improvizacija, čisti impromptu, ali če hočete, čistokrvni jumble. Kot delo pesnika, ki je pravkar vzel prevelik odmerek mamil in na papir vrgel vse tisto, kar mu je prišlo na misel. Kot glasbena improvizacija, kjer namesto not pač skačejo besede. Kot premetanka, kjer lahko vsak bralec najde kaj svojega, kaj povsem zase. Kaj takšnega, kar ni našel niti Francis Russell O’Hara, sicer zelo dober prijatelj kultnega slikarja Jacksona Pollocka. Jasno, Pollock je bil O’Hara med slikarji, O’Hara pa je bil Pollock med pesniki. Poseben, drugačen, inovativen, moderen in zabaven. Tak, da že v uvodu svoje pesmi podvomi, ali naj bo razuzdana blondinka ali versko vzgojen Francoz. To seveda pomeni, da je razdvojen, da ne ve kdo je, kaj bi rad in kam spada. V to nas prepriča tudi malce kasneje, ko pravi, da samo enega moškega lahko poljubi neobritega. In da ravno pri tem moškem pomisli, da je straight, da ni gej, da ga zanimajo tudi ženske. Ker se tega na nek način boji, nima pojma kakšna je njegova seksualna orientacija. Lahko je hetero, ki skriva neizživete homoseksualne tendence, lahko je gej, ki bi rad poskusil z žensko.

Jasno, lahko se šali in nas zavaja, nam skuša reči, da se v vsakem moškem skriva želja po drugačnem, po tem, da bi se vsaj enkrat poljubil z moškim. In glavni junak nima težav z avanturami, z novimi izkušnjami. Ravno nasprotno, uživa v njih in si jih privošči veliko. Kljub temu, da ima zlomljeno srce. Še več, kar ga ne ubije ga naredi močnejšega. Moti ga le to, da se giblje v krogu enih in istih ljubimcev/ljubic in da ne vidi več izziva, da ga vse skupaj začenja dolgočasiti. In potem ga nekdo očitno le priveže nase, mu zleze v srce, saj ga vpraša, zakaj bi ga moral deltiti in da lahko za spremebno zapusti koga drugega, ne ravno njega. Nato celo prizna, da je čisto preprost človek, ki potrebuje samo ljubezen. To seveda lahko razumemo kot iskreno čustvo moškega, ki se je po številnih avanturah pripravljen resno vezati, ali kot norčevanje iz morebitnega partnerja, za katerega tako ali tako ve, da bo trajal samo eno noč, saj malo nazaj omeni, da ne vidi več izziva in da se okoli njega sprehajajo samo znani obrazi. In oseba s katero se je spečal ga ne razume, ni na njegovem intelektualnem nivoju, na njegovi posebni ravni, saj ji očita, da je zabita. Bolj kot drevesa in nebo pod katerim leži.

Enako kot ljubi ženske/moške, ljubi tudi svoj New York. Mesto, za katerega je prepričan, da ponuja vse kar človek potrebuje za življenje. Brez New Yorka je izgubljen. Brez njega ne zna uživati. In v New Yorku uživa tako zelo, da ne razume ljudi, ki ga zapuščajo. Ki pridejo in se vračajo kot oblaki. New York je zanj mesto, ki ga ne smeš zapustiti niti za minuto, saj vedno zamudiš kaj pomembnega. Pa vendar, kljub temu ni srečen. Kljub temu se ne zna sprijazniti s sedanjostjo in zreti v prihodnost. Vleče ga nazaj. V žalostne spomine in ljudi, ki so mu zlomili srce. A s tem se je nekako sprijaznil in pač odločil, da je to njegova usoda. Usoda človeka, ki živi za New York in je prepričan, da tudi New York nebi mogel živeti brez njega. Ko je nesrečen in nemočen, prosi za pomoč fiktivne like. Tudi Svetega Serapiona, škofa iz obrežja reke Nil, ki ga prosi za zaščito. Ki ga bo zavil v belino kot Dostojevski. In spet smo v dvomih kaj bi rad. Ali bi rad za vedno ljubil moškega ali žensko. Čeprav ve, dam u ljubezen prinese samo strto srce, si jo želi. Vedno znova in znova. Ko je zlomljen, se hitro pozdravi in razcveti kot lotosov cvet. Kot teorija, da človeka slabe izkušnej ne smejo podreti na tla. Da mora naprej in se ne predati. In vedno znova nas opozarja, da je v njegovem življenju neka oseba, ki jo ljubi.

Ne pove ali gre za moškega ali za žesnko. Pušča nam dvome in prazna, jo res obožuje in ljubi, da pa nikakor ne more osvojiti njegovega/njenega srca. Toda to mu je po eni strani všeč, saj sadomazohistično in perverzno uživa v pasteh in zankah, ki mu jih nastavlja ljubezen. Še več, to mu daje neko posebno moč. Bolj kot je zlomljen, močnejši je, večkrat kot ga prizadanejo, lepši iz njegove žalosti zraste lotosov cvet. Sicer pa tako ali tako ve, da je upanje v pravo ljubezen le utvara, če zgodba, ki se je že zdavnaj zaključila, zato se pač zabava in si daje duška kadar se mu zahoče. Potem nas čaka vrhunec improvizacije, vrhunec impromptuja, kjer besede, imena, stavki in skakanje iz preteklosti v sedanjost padajo kot po tekočem traku. Povsem nepovezano in nepomembno za zgodbo. Pač spomini zblojenega uma, ki je očitno hodil tudi k prostitutkam, ki so ga tako kot vsi ostali močno razočarali. Tu lahko prvič ugotovimo, da je bil na začetku svoje seksulane poti nor na ženske, ki pa so ga razočarale in prizadele tako močno, da je poizkusil še z moškimi.

Toda tudi z njmi ni našel sreče, zato nam skozi celotno pesem, ali boljše rečeno, skozi cel pesniški ekspiriment, spola ljubljene osebe ne izda in dopušča možnost moškega in ženske. Na koncu vendarle prizna, da rabi počitek. Da mora nekam stran. Da bo prvič zapustil tudi svoj New York, mesto ki ga ljubi in mesto, kjer tičijo tudi vsi njegovi žalostni spomini. Da si bo napolnil baterije. Da bo morda šel celo na deželo in na kmetijo ter si napolnil baterije. Da bo šel tja, kamor ne bi šel nikoli. In da se bo vrnil. Kot zmagovalec. Kot nekdo, ki bo premogel daleč najlepši lotosov cvet v New Yorku. Zelo globoka, čustvena in pesniško močna pripoved o človeku, ki se znajde na prelomnici. V krizi identiete, v tako imenovani krizi srednjih let, kjer mu preteklost ne da miru. Kjer mu sedanjost uničujejo spomini. In kjer se bo moral odločiti kaj bo počel v prihodnosti. To je človek, ki se je začel zavedati, da bo moral zapustiti svoje rodno mesto in se podati novim izzivom naproti. Človek, ki ve, da je v domačem okolju porabil vse adute in da bo moral iti naprej.

In človek, ki še vedno išče pravo ljubezen, saj ga enonočni flirti ne zadovoljijo več. Vseskozi je prepričan v samega sebe, v svoj prav, v svojo samozavest, toda življenje mu vedno znova dokazuje, da le ni tako močan kot se zdi. Da mora kdaj pa kdaj povesiti glavo in priznati svoje napake. Zgodba možakarja ujetega v preteklost, v škatlo spominov, v sanje o popolnem ljubimcu, ki ga seveda ni. Zgodba modernega, zmešanega sveta, industrijske družbe, kjer bi vsakdo rad nekaj več, ker ni zadovoljen s tistim, kar ima in kar ga obkroža. Preživi lahko le tako, da se dela norca in da ničesar več ne vzame zares. Peter Pan, ki noče odrasti in se sprijazniti z dejstvom, da ne živi v Neverlandu. Moški ujet v telesu najstnika, ki še vedno misli, da lahko počne kar želi in ki se ne zaveda, da je pravo ljubezen zamudil že ob rojstvu. Pesem, ki bi jo lahko narisal le Jackson Pollock, na film pa spravil samo David Lynch. Glavno vlogo bi seveda igral Nicolas Cage.

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 25.02.2010 ob 21:39 pod knjige. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Recenzija pesmi Meditations in an Emergency Francisa Russella O’Hare”
Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !