Iz arhiva 6: Leadbelly, Amarcord

24.02.2010 ob 14:00

LEADBELLY (zda 1976, drama, režija: Gordon Parks, igrajo: Roger E. Mosley, Paul Benjamin, Art Evans, Madge Sinclair, Alan Manson)

Izvrstno narejena biografija legendarnega »dvanajststrunca« Huddieja Leadbetterja (Roger E. Mosley), ki je moral zaradi nesrečnega spleta okoliščin precej časa preživeti v teksaških in louisianskih »chain gang« zaporih. Kunta Kinte gre na Crossroads, gledalci pa dobijo zabavno, energično, globoko, žalostno, ponosno in izvrstno glasbeno epopejo.

Najprej nekaj besed o režiserju Gordonu Parksu, tudi scenaristu, fotografu, producentu, glasbeniku, foto novinarju, pisatelju, poetu, lastniku cele kopice nagrad, dobitniku več kot dvajsetih častnih priznanj s področja literature, umetnosti in človekoljubnih pravic. Prvemu pravemu temnopoltemu režiserskemu zvezdniku in človeku, ki si je že v petdesetih pridobil ugled kot foto novinar časopisa Life, in kot avtor debija The Learning Tree, ki so ga uvrstili med najpomembnejše filme s področja kulture, zgodovine in estetske vrednosti. In seveda frajer, ki je leta 1971 na novo zapisal zgodovino črnskega filma s kultno kriminalko Shaft. Pa še nekaj besedo o Huddieju Leadbellyju, legendarnemu blues mojstru dvanajst strunske kitare, ki se je rodil leta 1889 in umrl leta 1949. Njegova glasba je bila polna ameriške tradicije, tako črnske kot tudi belopolte, z ogromnim repertoarjem pesmi in zvokov. Človek, ki je obvladal harmoniko, klavir in mandolino ter se v zgodnjih dvajsetih letih spoprijateljil s pionirjem bluesa, Blind Lemonom Jeffersonom (1897-1929), in nanizal hite Fannin Street, Mr. Tom Hughes Town, Rock Island Line, Daddy I’m coming home, Gallis Pole, Sukey Jump in recimo Out on Western Plains. Ter frajer, ki je prvi odpel mitsko pesem Goodnight Irene. Zakaj naslov Leadbelly, če pa se je Huddie pisal Leadbetter? To je bil njegov vzdevek, po katerem ga danes poznajo vsi. Po zaslugi javne hiše, kjer se je v posteljo zakadil s cipo Sugar Tit (Roza Jean), ugotovil, da nima prebite pare in z mišičastim trebuhom navdušil jezno lastnico bordela, Miss Eulo (Madge Sinclair), ki je siknila: «Leadbetter, ti si Leadbelly.« Film je poln glasbe, dinamike in simpatičnih prizorov, kakor tudi dramske globine, pustolovščine in tragedije. Zgodba o junaku, ki v življenju ni imel sreče, saj so ga za zaradi nesrečnega uboja prijatelja v ječo strpali že v rani mladosti. Sekvenca, kjer Leadbelly z igranjem kitare navduši guvernerja Neffa (John Henry Faulk), ki mu je obljubil pomilostitev, je odlična. Kot ponovno srečanje z Miss Eulo in vrnitvijo v rodni kraj, kjer se je vse spremenilo na slabše. Zgodba se prične v poznih tridesetih, ko zapor obišče zbiralec starih pesmi in Leadbellyju predlaga, da posname nekaj svojih uspešnic, ki jih bodo za spomin shranili v knjižnici. Med petjem se začnejo flashbacki njegovega nesrečnega življenja, ki ga je odlično prikazal prav v svojih pesmih. Prav zato ni nič čudnega, da zbiralcu prepove, da bi njegove pesmi shranil v knjižnici, saj je prepričan,da bodo tam umrle. Po njegovem se morajo pesmi namreč nenehno gibati, to pa je mogoče samo takrat, ko jih avtor odpoje v živo. Robert E. Mosley, ki je bil v primerjavi s pravim Leadbellyjem nekoliko obilnejši, je svojo nalogo opravil z odliko in si zagotovil kulten status. Velik film, plus Art Evans v vlogi Blind Man Jeffersona, ki je naveden kot debitant, čeprav je dve leti nazaj na hitro nastopil v filmu Claudine.

Ocena: presežek

AMARCORD (italija 1973, komična drama, režija: Federico Fellini, igrajo: Magali Noel, Bruno Zanin, Pupella Maggio, Armando Brancia, Giuseppe Lanigaro)

Oscar za najboljši tujejezični film, klasika, ki jo mnogi uvrščajo med najboljše filme vseh časov, in film, katerega sta gledala Otac na službenom putu in Nouvo Cinema Paradiso. In veste kaj je pri vsej stvari najbolj presenetljivo? To, da gre za čisto preprosto, zelo simpatično, sila spontano in zabavno zgodbo o ljudeh neke majhne italijanske vasice.

Ko navaden smrtnik sliši za Fellinija, se morda ustraši, da ne bo kos njegovim filmom, saj gre za enega izmed najbolj cenjenih in priznanih mojstrov sedme umetnosti, kar večkrat pomeni tudi sila zahtevne in morda celo nekoliko težke, no ja, preveč modernistične filme, ki so najbolj primerni le za filmske sladokusce. Brez skrbi, Amarcord je povsem navaden film, ali še bolje, mojstrovina navadnosti, ki se ukvarja s povsem življenjskimi liki, navihano zgodbo in spontanimi zapleti. V prvi vrsti stojijo nenehno pohotna nimfomanka Volpina (Josiane Tanzilli). Bebasti stric (Ciccio Ingrasia), ki spleza na drevo, noče dol in se dere, da hoče žensko. Prodajalka, ki svoje dojke vtakne v usta mlademu pobiču Titi (Bruno Zanin), ki potem vanje piha. Skupina najstnikov, ki se zaprejo v avtomobil, masturbirajo in sanjarijo o Jean Harlow. Skoraj dva metra snega. Ostareli možakar (Giuseppe Lanigaro), ki v hudi megli ne najde hiše, čeprav stoji pred njo. Lokalna damica Gradisca (Magali Noel), ki obnori vse moške v mestu in ki je nekoč seksala z nekim vplivnim vojakom. Moški (Armando Brancia), ki ga fašisti nafilajo z ricinusovim oljem, ker noče častiti Mussolinija. Ladja, ki jo častijo kot Titanik. Kres, kjer vsako leto zažgejo umetno čarovnico. Motorist, ki se ne zna odpovedati divjanju čez mestne ulice. Ženske, ki obožujejo Garyja Cooperja. Mladenič, ki v kinu za stegno prime zrelo žensko. Zakonca, ki se kregata noč in dan. Otroci, ki nagajajo sto na uro. Pav, ki se obnaša kot tipični pav. Poroka spoštovane dame. Kepanje. Fašisti, ki streljajo na gramofon, iz katerega se sliši internacionala. Množice, ki norijo za Mussolinijem. Obisk sultana, ki v mesto pride z neštetimi nevestami, ki jih potem poseksa nek klošar. Fantje, ki sanjarijo o pevski karieri. Pritlikave nune in možakar, ki se polula v hlače, ker si pozabi odpreti zadrgo. Mladina, ki mora duhovniku povedati za vsako masturbacijo. In moški, ki hoče narediti samomor, tako da si raztegne usta. Zares pestra paleta nepozabnih zgodbic, ki bi jih bil vesel tudi Pier Paolo Pasolini. In predhodnik mojstrovine Nuovo Cinema Paradiso, kjer junaki filmske poljube izvajajo tudi v živo. Ali še bolje, v Paradisu bi vrteli tudi film, nastal po likih iz Amarcorda. Ker se je maestro Fellini tudi sam rodil v majhnem Riminiju, se filmu pozna delno avtobiografska nota in seveda antifašizem. Toda bistvo je v drugje, v zelo prikupnih, porednih, zabavnih in tudi čarobnih prigodah, ki vam bodo za vedno zlezle pod kožo. Kot pri Kusturici, ki je vsaj zame ponekod jugoslovanski Fellini, saj se v večini njegovih filmov več kot pozna prav vpliv Amarcorda. Fellini se je leta 1973 po majhni krizi, kjer kritiki niso bili preveč navdušeni nad njegovimi novejšimi izdelki, ki jih je posnel po Sladkem življenju, Osem in pol ter Ulici, ponovno zavihtel na vrh filmske umetnosti in vsem še enkrat dokazal, da je eden največjih režiserjev vseh časov. Izredno topel film. In mojstrovina, ki briljanco potegne iz sila navadnih reči. Neposreden prikaz dogajanja gledalca osvoji na prvo žogo, nostalgična zgodba pa dovoli sanjarjenje o času, ki ga ni več. Prav Amarcord je najbolj »navaden« Fellinijev film, morda prav zato tudi najboljši. Komedija in melanholija se zmešata v pristno filmanje, ki deluje tako, kot da bi ga režiser snemal z levo roko. Prav to je njegov največji čar, ali še bolje, dar, ki tako zelo navduši in očara gledalca. Tako tistega, ki ne mara preveč zahtevnih filmov, kot tudi tistega, ki se bo ukvarjal s kritiko in sarkastičnim prikazom fašistične družbe.

Ocena: mojstrovina

 

4 komentarjev na “Iz arhiva 6: Leadbelly, Amarcord”

  1. Televizija 38 « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Vrhunska mešanica filmov Malizia, Last Exit to Brooklyn, Ladri di Biciclette, The Girl Can’t Help It in Amarcord. [...]

  2. Recenzije: Begunec, Vesna, Naš avto, Ko pride lev « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] in brez dvoma zrežiral enega najbolj simpatičnih filmčkov vseh časov. Naš avto izgleda kot Amarcord pred Amarcordom, se pravi tako, kot ni pred njim in po njem izgledal prav noben slovenski film [...]

  3. Recenzije « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Fellini, ali še boljše, Giuseppe Tornatore. Torej tako, da boste v njem hitro ujeli mojstrovini Amarcord in Nuovo Cinema Paradiso. Zgodba se namreč prične v Italiji, v drobnem mestecu Solino, kjer živi [...]

  4. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Nine, In the Loop, Amelia pravi:

    [...] gledal tudi Fellini. In seveda film, ki se pokloni njegovi mojstrovini Osem in pol, pa tudi Amarcordu in Sladkemu življenju, če smo natančni in če omenimo prizora, kjer mulci plačajo za striptiz [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !