Televizija 20

22.02.2010 ob 04:58

ANALYZE THIS (zda 1999, komedija, režija: Harold Ramis, igrajo: Robert De Niro, Billy Crystal, Lisa Kudrow, Chazz Palminteri, Leo Rossi, Joe Viterelli, Bill Macy)

Kopija leta 1997 posnetega tv filma National Lampoon’s The Don’s Analyst.

Če boste analizirali kariero Roberta De Nira, boste ugotovili, da so z izjemo drugega Botra vsi njegovi filmi praktično finančno pogoreli, kar pomeni, da prav Analyze This, kjer je očitno vžgalo to, da se je delal norca iz svoje filmske persone, pomeni prelomnico, ki je iz tega velikega igralca prvič naredila bankabilno superzvezdo. Da se je naveličal igrati gangsterje in negativce, je nakazal že leta 1993 v filmu Mad Dog and Glory, kjer je vlogo bad guyja prepustil Billu Murrayju. In seveda v filmu A Bronx Tale, kjer je svojemu sinu odsvetoval življenje kriminalca. Tokrat je šel še dlje in posnel komedijo, kjer resda spet igra mafijca, toda takšnega, ki joče in potrebuje psihiatra. Kot Marlon Brando v komediji The Freshman, le da ni parodiral določenega lika, temveč svoj imidž. Po eni strani dobro, po drugi pa malce patetično in prav s strani De Nirove igralske predstave nekoliko neprepričljivo in nevredno takega velikega asa. Režiser Harold Ramis po moje ni do konca izkoristil ponujenih možnosti, kar pa ne pomeni, da film na trenutke ni pošteno zabaven in gledljiv. Predvsem po zaslugi izvrstnega Billyja Crystala, ki De Nira popolnoma pohodi. Pač zgodba o mafijcu na robu živčnega zloma, z vrhuncem v parodiranju mafijskega obnašanja. In kopiranje filma The Don’s Analyst, kjer je gangster Robert Loggia najel psihiatra Kevina Pollaka.

Ocena 3 in pol

ANALYZE THAT (zda 2002, komedija, Harold Ramis, igrajo: Billy Crystal, Robert DeNiro, Lisa Kudrow, Joe Viterelli, Cathy Moriarty, Anthony LaPaglia)

To, kar je bilo v prvem delu slabo, je v drugem odlično.

Robert De Niro je v filmu Analyze This parodiral samega sebe, kar pomeni, da tokrat parodira tudi Ala Pacina, davno pozabljenega mafijca, ki se je za potrebe psihiatrije in komičnih prijemov spremenil v notoričnega oboževalca mjuzikla West Side Story, v mamino mazo brez odrezanih konjskih glav. In če se nam je leta 1999 zdel neumen, patetičen in takšen, da smo se začeli spraševati, kam za hudiča je šla njegova kariera, si moramo priznati, da tokrat izgleda veliko bolj sveže, domiselno, originalno in natanko tako, da se začnemo znova zavedati, da gre za enega največjih igralcev vseh časov, torej za lisjaka, ki bi nam lahko prodal celo trideset let starega jugota. Povedano drugače, Analyze That ima vse tisto, kar je pozabil Analyze This, se pravi ravno pravšnjo mero izredno zabavnih prizorov, ki dosežejo vrhunec v katatoniji, kjer ne bi resen ostal niti Leonard Lowe, tragikomični lik, ki ga je v mojstrovini Awakenings igral ravno Robert DeNiro. In stari dobri Bobby je znova mafijec Paul Vitti, ki še enkrat nujno potrebuje psihiatra Bena Sobela (Billy Crystal). Pa ne zato, ker ne bi vedel, da je pred davnimi leti igral v Taksistu, Botru, Casinoju in Rtu strahu, marveč zaradi tega, ker mora priti iz aresta in obračunati s svojimi nasprotniki. Z drugimi besedami, Analyze This mi je šel na živce, ker je De Niru jemal dostojanstvo, Analyze That pa se zaveda, da ima opravka z De Nirom in pač pokaže še njegove izjemne komične sposobnosti.

Ocena 4

 

WALKING TALL (zda 2004, akcija, režija: Kevin Bray, igrajo: Dwayne »The Rock« Johnson, Johnny Knoxville, Ashley Scott, Neal McDonough, Kristen Wilson, Michael Bowen, Khleo Thomas)

Film, ki bi se ga sramoval celo Dolph Lundgreen. In to na začetku kariere.

Ko sem videl Welcome to the Jungle, sem bil prepričan, da je svet končno dobil novega akcijskega junaka. Tistega pravega frajerja, ki bo posnel celo kopico dobrih akcijskih filmov, se v žanr zapisal skupaj z Arnoldom Schwarzeneggerjem in Sylvestrom Stallonejem ter Vina Diesela poslal tja kamor spada. Škoda, da sem potem videl tudi Walking Tall, hud korak nazaj in spomin na najslabše filme Dolpha Lundgreena, Jeana Claudea Van Dammea in Stevena Seagala. Preveč povprečno, zoprno in močno klišejsko bedarijo, čisto video smet, kjer The Rock nima pojma kaj bi počel. Kjer se obnaša kot v ringu. Kjer ne ve, kaj sme in kaj ne. Kjer se spravi na lastnika igralnice (Neal McDonough), ker je pač prepričan, da prodaja mamila in da njegovega rojstnega mesta ne bi smel spremeniti v moderno džunglo. In potem postane še šerif. Pa čeprav mu brez razloga razbije skoraj vse igralne avtomate in pohabi prav vse redarje. In to samo zato, ker naj bi krupje goljufal. Tip je pač The Rock, zvezda številka ena, novi Hulk Hogan in bivši vojak, ki ne more verjeti, da se njegova bivša punca (Ashley Scott) preživlja kot striptizeta in da je njegova sestra (Kristen Wilson) postala policistka. In pozor, za svojega namestnika si postavi Johnnyja Knoxvillea, lokalnega pobalina, ki je po njegovem mnenju pač veliko boljši od sedanjih namestnikov. Skupaj se gresta vojno. Tepeta potencialne kriminalce, uničujeta nove avtomobile in se na koncu zapleteta še v čisto pravi strelski obračun. Velika bedarija brez repa in glave, prenizek proračun, trapasti zapleti, porazen scenarij in The Rock, ki mu je ne glede na vse treba priznati, da zna igrati. Da ga čaka še cela kopica filmov. Pa četudi samo na videu, kjer bo lahko namesto Slyja počil stoti Rambota.

Ocena 2

 

THE GIRL NEXT DOOR (zda 2004, komedija, režija: Luke Greenfield, igrajo: Emile Hirsch, Elisha Cuthbert, Timothy Olyphant, James Remar, Chris Marquette, Paul Dano, Timothy Bottoms, Donna Bullock)

Kaj bi storili, če bi bila vaša soseda čisto prava porno zvezda?

Če soseda igra Tim Robbins, dobimo peklenski triler Arlington Road. Če soseda igra James Belushi, dobimo divjo in noro komedijo Neighbors. Če soseda igra Kevin Spacey, dobimo erotično srhljivko Consenting Adults. Če sosed postane soseda, ki v prostem času snema porno filme, pa se pred nami odvrti The Girl Next Door, neprepričljiva mladinska komedija brez testosterona, ki ne upa nikamor. Niti do golih prsi, kaj šele do seksa in vstopa v svet porno industrije. Tole je pač zgodba mladenke Danielle (premalo karizmatična Elisha Cuthbert), ki se fura na imidž pridne punčke, na girl next door finto, ker se hoče umakniti iz posla. Da ne more razumeti, da jo vsi kljub temu še vedno gledajo kot porno zvezdo, je seveda bedasto do konca. In nič ni bolj patetičnega od porno zvezde, ki se dela, da ni porno zvezda. Ter od bivše porno zvezde, ki pravi, da v porno filmih namesto sperme uporabljajo jogurt. In ko se vanjo do ušes zaljubi piflar Matthew Kidman (Emile Hirsch), prvič v življenju ne razmišlja le o seksu, marveč tudi o scenariju, kar pa seveda ne traja dolgo, saj ponjo pride njen menedžer Kelly (Timothy Olyphant), njen zeleni bankovec, ki ga nujno potrebuje če hoče obdržati svoj slog življenja. In le zakaj bi gledali film o porno zvezdi, ki se dela, da noče biti več porno zvezda, če bi bila veliko bolj zabavna komedija o porno zvezdi, ki hoče biti še večja porno zvezda.

Ocena 2 in pol

BLOOD DIAMOND (zda 2006, akcijsko pustolovska drama, režija: Edward Zwick, igrajo: Leonardo DiCaprio, Jennifer Connelly, Djimon Hounsou, Arnold Vosloo, Stephen Collins)

“V Ameriki je bling bling, tukaj pri nas je bling bang.”

Film, zaradi katerega ne boste nikdar več pomislili na nošenje in kupovanje diamantnega nakita. Malce predolg in klišejski, pa vendar dovolj močan, dinamičen in globok, da spelje svojo zgodbo. Leto 1999, leto krvavih spopadov v Sieri Leoni, še eni Ruandi, kjer se v navzkrižnem ognju znajde tudi premeteni trgovec Danny Archer (Leonardo DiCaprio), ki pomaga nesrečnemu črncu Solomonu Vandyju (Djimon Hounsou). Možaku, ki so mu vzeli dom in družino ter mu sina indoktrinirali v nevarnega morilca. Zavoljo velikanskega diamanta, ki ga hočejo vsi. Tudi novinarka Maddy Bowen (Jennifer Connelly), ki pripravlja članek svoje kariere in nos porine čisto blizu. Pa vendar ne tako zelo blizu kot Danny, ki mu ubogi Solomon zleze pod kožo, kar pomeni, da prvič v življenju pozabi na svojo rit in dela nekaj dobrega. Nekaj velikega. Nekaj takšnega, da bi lahko snel Nobelovo nagrado za mir. Za reševanje trgovanja z diamanti, ki za sabo puščajo krvavo sled. Zamolčani del zgodovine, ki nas zadane v srce. Tudi okoli vratu in na prste, kjer se ne bo nikdar več svetil diamantni nakit? Dream on.

Ocena 4

 

THE TERMINAL (zda 2004, komična drama, režija: Steven Spielberg, igrajo: Tom Hanks, Catherine Zeta Jones, Stanley Tucci, Diego Luna, Chi McBride, Michael Nouri)

Tom Hanks je ET, Steven Spielberg pa je končno spet Peter Pan.

The Terminal, ki bi ga lahko mirne duše poimenovali kar film Franka Capre in mu dali naslov Mr. Deeds Goes to Town, ali če hočete, Mr. Smith Goes to Washington, ima vse tisto, kar so imeli zgodnji filmi Stevena Spielberga, ki se je zadnja leta iz otroka, iz Petra Pana, spremenil v resnega ter celo malce zateženega režiserja. V avtorja, ki je pozabil na komedijo 1941, na pravljico Hook in na svojega Vesoljčka. Na legendarno bitje iz vesolja, ki ga je v svojem najnovejšem filmu reinkarniral v Toma Hanksa in ga znova poslal na Zemljo. In tako kot vedno briljantni Tommy Boy je resda enkrat Forrest Gump, drugič Chuck Noland, nesrečni junak uspešnice Cast Away, tretjič pa Merhan Nasseri, resnični iranski begunec, ki je za vedno obtičal na enem izmed francoskih letališč, toda vseskozi nas vleče na Vesoljčka. Na prijazno bitjece, ki hoče domov. Ki prihaja z drugega planeta, natančneje, iz ruske dežele Krakozija, kjer vsi poznajo gorčico, trakuljo in Napoleona. In ko pride v Ameriko, v deželo sanj, na newyorško letališče, ga useka Mortadella, pozabljena komedija Maria Monicellija, kjer je morala Sophia Loren zaradi svoje orjaške salame nekaj časa ostati na letališču in se prerekati z varnostniki ter direktorji varnostne službe. Ker je njegovo deželo nenadoma zajel vojaški udar, čisto prava državljanska vojna, ne more naprej. Ne more nazaj. Ne more na levo. In ne more na desno. Letališče postane njegov drugi dom, čistilci, varnostniki, oskrbovalci, vozniki viličarjev in prodajalci pa njegova nova družina. Nič čudnega, da gre na živce letališkemu uslužbencu Franku Dixonu (Stanley Tucci) in da se vanj zagleda stevardesa Amelia Warren (Catherine Zeta Jones). Nič čudnega, da ga lahko primerjamo z Jamesom Stewartom iz filma Mr. Smith Goes to Washington in z Garyjem Cooperjem iz filma Mr. Deeds Goes to Town, saj bi, če bi mu že prvi dan dovolili prestopiti mejo letališča, verjetno postal predsednik ali pa podedoval ogromno vsoto denarja. Toda poba nima višjih ciljev. Poba je le ET, nesrečni marsovec, ki hoče domov. Tako kot Steven Spielberg, ki je končno spet posnel stari dobri film Stevena Spielberga.

Ocena 4

A BEAUTIFUL MIND (zda 2001, drama, režija: Ron Howard, igrajo: Russell Crowe, Jennifer Connelly, Ed Harris, Christopher Plummer, Paul Bettany, Adam Goldberg, Judd Hirsch, Austin Pendleton)

Le film, ki se šlepa na Deževnega človeka, Let nad kukavičjim gnezdom, Sijaj in na Forresta Gumpa.

A Beautiful Mind izgleda kot mešanica omenjenih filmov, pa četudi se na vse pretege trudi, da bi deloval sveže in inovativno. Od začetka pa do konca izgleda kot plagijat, kot kopija, ki misli, da je ne bomo pogruntali. Zgodba o matematičnem geniju Johnu Nashu (Russell Crowe), ki ga matra shizofrenija, kar pomeni, da vidi reči, ki jih v resnici sploh ni, reči, ki ga spravijo v umobolnico, saj je prepričan, da s svojimi sposobnosti za tajne kode rešuje hladno voljno, resda teče prepričljivo in namazano, toda kaj, ko ne zna vzpostaviti pravega stika z gledalci, ki vidijo nekaj, kar film na žalost ne vidi. John Nash se začne namreč obnašati kot Bruce Willis v Šestem čutu, se pravi kot nekdo, ki izgubi dvoboj s kvaliteto in pade pod lastno težo, ki jo je v Deževnem človeku kot za šalo nosil Dustin Hoffman. Povedano drugače, Russell Crowe igra Dustina Hoffmana, izgleda pa kot Christopher Cazenove, kar je malce smešno, čudno in patetično. Štirje popolnoma nezasluženi oskarji, kjer mi je bilo najbolj slabo ob zmagi Jennifer Connelly. In da ne pozabim, prvotna izbira za režijo je bil Robert Redford, za glavno vlogo pa Tom Cruise. Prepričan sem, da bi dobili veliko boljši film.

Ocena 3

AS GOOD AS IT GETS (zda 1997, komična drama, režija: James L. Brooks, igrajo: Jack Nicholson, Helen Hunt, Greg Kinnear, Cuba Gooding Jr., Shirley Knight, Skeet Ulrich)

Se spominjate filma Terms of Endearment, ki je ga je leta 1983 ravno tako režiral James L. Brooks, Jack Nicholson pa je zanj dobil oscarja za najboljšo stransko moško vlogo? No, As Good As It Gets je Terms of Endearment devetdesetih. Film, kjer so vsi, vključno s psičkom Verdellom, drug drugemu psihiatri. In film, ki je poleg komedije Jerry Maguire dokazal, da v Hollywoodu še vedno ločijo med visokim proračunom in dobrim filmom. Popolna igralska predstava Nicholsona, Kinnearja in Huntove ter scenarij, za katerega bi ubijali prav vsi ostali filmi.

As Good As It Gets prihaja iz nekega povsem drugega časa. Iz preteklosti, ko filmov še niso uničili posebni efekti, pošasti, straniščni humor, seks, serijski morilci, zombiji in vampirji. Se pravi iz časa, ko je bila za dober film dovolj preprosta zgodba brez šokantnih zasukov. Kot v filmu Terms of Endearment, tej topli, zabavni, simpatični, lepi, čustveni in seveda tudi tragični zgodbici, kjer prav vsi pridevniki odlično povzamejo tudi As Good As It Gets, ki tragiko pusti ob strani, doda noro luštkanega bruseljskega grifona in več kot upraviči svoj naslov. Jp, As Good As It Gets je as good as it gets. Tudi v igralski kreaciji Jacka Nicholsona, ki glavnega junaka Melvina Udalla odigra brez napake in tako zelo dobro, da bi mu morali dati dva oskarja. Udall je zoprn, oduren, puhel, strupen, nevrotičnen, piker, čudaški in vase zaprti samotar, ki v restavracijo vedno prinese svoj plastični pribor, se boji kakršnegakoli stika s tujimi predmeti, se obvezno izogiba umazanih pločnikov in nikoli ne stopi na razpoko ali črto. Torej človek, ki gre vsem na živce in bi se ga radi vsi na veliko izognili. Lik brez prijateljev, ki se krega za hobi. Možakar, ki si zveze z žensko ne predstavlja niti v sanjah. In čudak, ki ne prenese, da bi v njegovo stanovanje stopil še kdo drug. Melvin Udall je torej paranoik, ki mu do Mela Gibsona iz Teorije zarote ne manjka prav dosti, le da je njegova sumničavost pač usmerjena v drugo stran, v malenkosti, ki jih razume samo on. Toda pozor, gledalec ga kljub vsemu vzljubi, kar je jasno, saj je film očarljiva komedija, ki mu v naročje porine psa in seveda žensko, ki ga vendarle zmehčata. Njegovi nesramni in sarkastični stavki tako delujejo zabavno, psiček seveda postane njegov terapevt, ženska, ki jo odlično odigra Helen Hunt, pa pač prebudi zaspane in pozabljene hormone. Piko na i doda še njegov gejevski sosed Simon(Greg Kinnear), sicer lastnik grifona in slikar, ki ga nekega dne prebutajo pobalini, kar pomeni, da njegov partner Frank (Cuba Gooding Jr.) psa v varnost zaupa prav tečnemu Udallu. Zanimiv je tudi odnos natakarice Helen Hunt, ki ji gre Udall na živce, saj jo s svojimi nesramnimi stavki večkrat užali, toda ker tudi sama nima ravno sreče z moškimi, mu je ne glede na vse nekako naklonjena. As Good As It Gets je dolg več kot dve uri, zato je jasno, da gledalca čaka pestra paleta različnih prizorov ter zapletov, ki na prvi pogled nimajo nobene zveze drug z drugim, saj se zdi, da vsi glavni junaki živijo v svojem svetu. Romantična komedija z likom, ki ne mara ljudi, ljubezni in zabave. In likom, ki ga lahko sestavimo iz glavnega junaka filmov Terms of Endearment in Five Easy Pieces. Edini minus je malce razvlečen drugi del prve ure, drugače pa je film prava mojstrovina žanra, kjer štima vse. In kjer gledalec dobil zvrhan koš nepozabnih prizorov, ki so danes že ponarodeli.

Ocena 4 in pol

 

 

11 komentarjev na “Televizija 20”

  1. MATEj pravi:

    The Girl next door … prva polovica filma se mi zdi super. Praviš, da je Elisha premalo karizmatična … pa saj je ravno to bistvo, da je porno zvezda lahko čisto običajna soseda – no meni se zdi (še posebej v tem) filmu noro seksi. Ena lepših igralk zadnjih let (ni čudno, da so eni serijo 24 gledali samo zaradi nje), pa to vlogo je tudi dobro odigrala (za razliko od nekaj drugih). Skratka Elisha zame reši film, ko postane (ko grejo na tisti porno shod) malo zelo cenen.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ne strinjam se, tudi prva polovica je meni poceni otročja zabava. Ni običajna soseda. Če bi to bila, bi bila oblečena drugače in ne bi pozirala pred mladim sosedom. In premalo atraktivna je tudi kot porno zvezda, kar pomeni, da že takrat zgleda kot girl next door in je igranje tega imidža tako še bolj neumno. Na to sem mislil v prvi vrsti. Sicer pa, mar misliš, da so porno zvezde tudi doma porno zvezde in se nikoli ne oblečejo v trenirko in so brez make upa?

  3. Vidmar pravi:

    Ta Krakozija iz Terminala bi morala biti Slovenija, pa se je nekdo od naših pobunil in je odlična reklama za Slovenijo splavala po vodi.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Vem ja. Meni osebno je to škoda, je pa res, da reklama, kjer bi ponujali vojaški udar ne bi bila ravno najbolj kul.

  5. Papir pravi:

    Nisem vedela tega s Krakozijo in Slovenijo. Bi bilo pa ekstremno smešno videti Toma Hanksa, ki poskuša govoriti Slovensko. Potlej tudi tisti revež, ki je tihotapil zdravila, ne bi bil Rus, temveč bržkone Hrvat ali kaj podobnega, sicer se ne bi razumela.

    Girl next door je bil tudi meni luškan film :) Pač, poceni hecna stvar, ampak za pogledat. Na začetku je super tisto, ko se cela telovadnica dere “Yeeeaah, Samsung!” Konec je tudi še kar domiseln, meni je pravzaprav bedno samo to, da fante v filmu dejansko hodi s to porneso. To je res cheap trick. Kje bi ena taka hodila s takim pocavcem?

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Jaz sem ob takem povprečnem filmu niti ne poglabljam v noben prizor posebej. Me pa zanima, če ga je kateri kritik sploh pohvalil?
    No, evo, še sama si ugotovila na koncu kako blesavo je vse skupaj.

  7. Aisha pravi:

    Tvoj blog občasno spremljam, ponavadi, ko sem slabe volje, da se nasmejim nad neumnostmi z onega konca Trojan, ampak danes kakor sem si želela pogledat stran, nisem mogla. Tvoja recenzija filma Beautiful mind. /facepalm

    ”Le film, ki se šlepa na Deževnega človeka, Let nad kukavičjim gnezdom, Sijaj in na Forresta Gumpa.”

    Ne vem, če ti je kdo že povedal, ampak film je biografski. Dr. John Nash je oseba, ki obstaja v resničnem svetu in po njegovi zgodbi je bil film posnet oziroma se na njegovo biografijo v precejšni meri naslanja in ji sledi. Torej se ne šlepa na zgoraj naštete filme, saj je kot film in zgodba individualen. Škoda, da strica Googla prej ne vprašaš preden pišeš nebuloze. Da ti pomagam: http://nobelprize.org/nobel_prizes/economics/laureates/1994/nash-autobio.html

    ”…za glavno vlogo pa Tom Cruise. Prepričan sem, da bi dobili veliko boljši film.”

    S tem pa mislim, da si dokazal, da ti v slabem okusu ni para. Kako lahko sploh primerjaš nekoga tako okornega in lesenega kot je Tom Cruise, ki več kot svojega plastičnega nasmeha ne premore.

    In spet tvoja ocena…Res mi ni jasno, kako lahko film A Beautiful mind oceniš s 3, film The Terminal, kjer Tom Hanks igra najslabšo vlogo življenja pa s 4.

    Priporočam manj druženja z romantičnimi komedijami in več dobrih filmov. Tako bodo lahko ocene tudi bolj kvalitetne.

    P.S.: Google is your friend!

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Od osebe, ki nastopa tako prepotentno in pokroviteljsko bi pričakoval malce več pameti. Daj no, ne žali moje inteligence, kje za vraga sem nakazal, da ne vem, da je Nash resnična oseba? Po tvoje s tem, ker tega nisem povedal in ker sem dejal, da je film kopija določenih filmov? Zanimivo, res. In seveda, zakaj bi moral biti film zaradi tega, ker je resnična biografija, dober in enkraten? Podobna si tisti punci, ki mi teži za Gridiron Gang, ki mu prav tako nisem pel hvalnic in sem ga proglasil za še en športni film, ona pa argumentira, da to ni še en športni film, saj se je zgodba zgodila v resnici. Pa kaj, če se je, film je še vedno le še en športni kliše, tako kot je Čudoviti um le še en “handicap” film in nič drugega. In seveda, tudi Rain Man je bil posnet po resničnem avtistu. Shine pa po še vedno živečem Davidu Helfgottu. In kaj zdaj, še vedno ne smem primerjati? Po tvoji logiki je itak vsak film originalen, ker je pač junaku ime drugače, a ne? Daj no, ne seri. Po tvoje je tudi Cinderella Man boljši od Rockyja, ker gre pač za resničnega junaka, a ne? Pa Ali z Willom Smithom od Diggstowna, ker si je drugi boksarje pač izmislil za potrebe filma, a ne? Butasto, res.
    Glede Terminala, zame je Hanks odličen, če zate ni, tvoj problem, kaj zdaj, imaš ti prav, jaz pa narobe, ker misliva različno? Bedarija.
    Glede Cruisea, jp, prepričan sem, da bi Nasha odigral bolje od Crowea, še posebej, če bi ga režiral Robert Redford. Le lesen nasmeh? Hm, imam občutek, da nisi videla Lions for Lambs, Rojen četrtega julija in recimo Magnolie.
    In ja, najbolj smešno mi je, če se nekdo za nek film ne strinja, začne takoj srati v stilu, manj romantilčnih komedij, manj hollywoodskega sranja, več kvalitete in podobne bedarije. Kot da gledam le to, bedno, res. In kar je v tvojem primeru še bolj trapasto, kot da bi bil Čudoviti um pojem dobrega filma, ne pa še ene hollywoodske limonade, ali če hočeš, romantične komedije. Daj razmisli malo, resno, še posebej, ko se misliš naslednjič smejati nam navadnim smrtnikom na drugi strani Trojan.
    Pa še nekaj ti bom rekel, film je oscenaril tip, ki je to počel tudi pri filmih Batman&Robin, The Cell, Practical Magic, Lost in Space in The Da Vici Code. Ni ravno ne vem kaj, a ne?

  9. Aisha pravi:

    Nikakor, da bi sedaj morali vsakemu filmu dati nalepko ‘originalno’ gor, ampak gre se le za to, da ne moreš napisati, da se film ‘šlepa’. Nikjer nisem napisala, da je to najboljši film vendar, da ga pa eketiraš kot šlepanje me pa zmoti, ja…

    Glede Toma Cruisa, ja sem si ogledala zgoraj naštete filme, ampak žal je to le kamenček iz celega peskovnika njegovih filmov.

    In ja serem glede romantičnih komedij, ker po preletu tvojih filmskih recenzij ne morem mimo dejstva, da ima veliko puhoglavih in primitivnih romantičnih komedij višjo oceno kot A Beautiful Mind. Žalostno recimo, da oceniš film How To Lose A Guy In 10 Days z oceno 4 (da niti ne govorim o Police Academy…tukaj me pustiš brez besed glede tvoje ocene :O). Imam občutek, da romantične komedije ocenjuješ po sistemu, kakršen seks jim sledi, taka bo ocena. Prepričaj me v nasprotno pa dobiš bonbon.

    Vendar, ker praviš, da si inteligenten močno upam, da bodo sledile boljše recenzije. Sej ne pričakujem, da si Marcel Štefančič ml., ker to nikoli ne boš, ampak malo več ostrine in objektivnosti, prosim. Vsako mnenje je subjektivno, a če se že greš filmske recenzije klasificiraj filme glede na predhodno določen sistem ocen, tako kot se spodobi.

    Žal pa morem napisati, da drugega kot, da se ti cela vesoljna Slovenija (izvzamem Štajersko, ki itak nima postavljenih standardov, kaj je prebavljivo in kaj ne) smeji, si ne zaslužiš. Lahko te cenijo preko Trojan v preostali Sloveniji si le običen papak, ki je nekega dne reku:”Evo zdej bom rapu, pa še vodu bom kšno oddajo na TV in ja, valda blog moram pisat, ker je to moderno. Pa sej je vseeno, če nimam nič pametnega za prispevat, lahko sam sebe snemam, ko pojem punci, Sloveniji se bo to sigurno zdelo zelo romantično.” NOT! Tako, da ne se čudit, če se ti posmehujem. Ko boš prispeval medijskemu svetu nekaj, kar bo vredno zasedanja prostora na medmrežju, takrat me pocukaj za rokav, bova še kakšno rekla. Do takrat, lep pozdrav v Celje :)

  10. Recenzija: How Do You Know « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] skorajda ne morem verjeti. Brooks ima namreč za sabo filme Terms of Endearment, Broadcast News in As Good As It Gets, se pravi filme, s katerimi je dokazal, da odlično obvlada svoj posel. Da se vrhunsko spozna na [...]

  11. pnovak2 pravi:

    A beautiful mind je eden naj filmov? Sploh se ne šlepa ampak Russel Crow tu igra neverjetno odlično!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !