IZTOK faking GARTNER

« | | »

Otrok in film: pomen filma in filmske vzgoje za otrokov razvoj (prvi del)

10.02.2010

UVOD

Ste se kdaj vprašali, kakšno zvezo imata otrok in film, kateri filmi so narejeni samo za otroke, kaj filme za odrasle loči od filmov za otroke, katerih filmov otroci sploh ne bi smeli gledati, katerih filmov ne bi “smeli” gledati odrasli, kdaj lahko otroci začnejo gledati filme, ali otroci sploh lahko gledajo filme, in seveda, kdo je kriv za slab filmski okus otrok?

No, ste si kdaj zares zastavili vsa ta vprašanja? Verjetno niste, in kar je še bolj grozljivo, tudi družba si jih praktično ni. S temi vprašanji se namreč ne ubada nihče, ker mislijo, da niso pomembna. Še več, vsi mislijo, da so filmi le sprostitev, zabava in krajšanje časa za vikend, ko so naša kina najbolj polna.

“Šestleten otrok ustrelil svoj vrstnico! Skupina najstnikov zverinsko pretepla nekega moškega! Mladenič postrelil svoje sošolce! Osnovnošolec zaklal učiteljico! Bratec v pralni stroj zaprl svojo sestrico in prižgal centrifugo!”

Tole je le delček naslovov, ki so zadnja leta polnili naslovnice časopisov. Družba je seveda krivila film in filmske ustvarjalce, razni pomembneži in vplivneži pa so napadli Hollywood, rekoč: “Nehajte z nasiljem. To kvari našo mladino. Na njen pa svet stoji.” Tako je to, dragi moji. In prav to je neumno, saj tako imenovani nasilni filmi niso bili namenjeni otrokom in mladini. Posneli so jih za odrasle, ki bi morali poskrbeti, da njihov podmladek takih reči ne gleda.

Kaj pa televizija, video in internet? Nič drugače, vse mora biti “pod ključem” in pod nadzorom staršev.

Da ponazorim:

Televizija recimo vrti Rojena morilca, izvrstno študijo nasilja, nek fant pa naslednje jutro ustreli svojo sosedo, ker mu zadiši početje glavnega junaka Mickeyja. Jasno, vsi bodo križali režiserja Oliverja Stonea in televizijo, ki je tak film sploh vrtela. Napaka, križati bi morali starše, ki so otroku tak film sploh dovolili gledati.

“Nismo vedeli, da bo tako krvavo in kruto,” povedo v svojo obrambo in dodajo: “Nihče nam ni povedal, da film ni komedija.” Veste kaj, dragi starši, to me niti malo ne zanima. Že naslov filma jasno nakaže, da ne gre za risanko Levji kralj ali mladinski filmi Sreča na vrvici. Da vas v zgornjem kotu televizije na neprimernost opozarja trikotnik in da vam recimo na popularnem spletnem portalu IMDB prav tako servirajo oznako primernosti, pa tudi ni treba posebej razlagati, mar ne.

Kaj hočem reči? Prvič, da so starši resnično premalo obveščeni o tem kaj je primerno in kaj ni. Drugič, da jih to niti malo ne zanima. Tretjič, da bi radi gledali film in da za otroka nimajo varstva. Četrtič, da pozabljajo, da je nasilje veliko bolj škodljivo od prizorov seksa. Petič, da otroci filme dojemajo popolnoma drugače kot odrasli. Šestič, da recimo Rambo, Komandos in RoboCop ne sodijo v mlade glave. In sedmič, da je Titanic, ali če zmoderniziram, Avatar, slabo nadomestilo za dober mladinski film.

Ko sem v vrtcu na začetku novega tisočletja opravljal delo pomočnika vzgojitelja, so se otroci nenehno igrali prav Titanic, oponašali Jacka, objemali Rose in uprizarjali nesrečo z ledeno goro. Ko sem jih vprašal za Kekca, Majo in vesoljčka, psička Benjija in Spielbergovega ETja, so se samo smejali in si verjetno mislili, da sem malo nor. Kdo je kriv? Starši, nihče drug. Predvsem zato, ker si nikoli ne zastavijo na začetku postavljenih vprašanj.

Napaka je tudi dejstvo, da rečejo, da njihovi otroci filmov ne gledajo, ker so še premajhni in ker bi jim bili tako ali tako nezanimivi. Otroka moramo namreč “filmsko vzgajati” že v vrtcu, da potem, ko bo velik, svojih otrok ne bo vodil gledat neprimernih filmov. Pa smo našli še ene glavne krivce, poleg staršev seveda. To so vzgojitelji predšolskih otrok, ki morda pravijo: “Pa saj smo gledali filme, včeraj smo že stotič gledali Lesija.” Okej, ampak ste se o tem potem tudi pogovarjali ali se vam je šlo le za uro in pol miru, kjer ste otroke le zamotili? Ste otrokom povedali tudi kaj o pasmi psa? Kaj o prijatelsjtvu med človekom in psom? Kaj o navadah psov? Morda kako besedo o Elizabeth Taylor, ki je bila v tem filmu še majhna punčka? Ali pa naredili debato o najbolj znanih filmskih psih? Niste, a ne, ker pač ni časa in ker je treba risati ter peti. V redu, tudi glasbena in likovna vzgoja sta pomembni za otrokov razvoj, toda tudi film je umetnost in ne le zabava, mar ne? Sicer pa je filmska vzgoja v družbi, kjer kak učitelj izjavi, da film le pobebljajo našo mladino, popolnoma nemogoča in neizvedljiva. Kaj hočemo, taki učitelji pač še nikoli niso slišali za dobre filme, za zgodbe, iz katerih bi se lahko največ naučili prav otroci.

Takim učiteljem so že v vrtcu filmski okus pokvarili drugi učitelji in seveda starši, bistvo problema pa je v tem, da se okus potem nikdar ne popravi. In seveda v tem, da ta okus potem preneseš še na svoje potomce. Doslej sem spoznal kar precej staršev, ki svoje otroke silijo z neprimernimi filmi. Tako glede primerne starosti za določen film, kot same primernosti zgodbe filma. V stilu: “Hej, sinko, tale vestern pa moraš videti, to je bil John Wayne, idol tvojega dedka.” Okej, Wayne je bil resda legenda, ki jo je treba predstaviti otroku, toda ne v ranih lenih, ko je veliko bolj dojemljiv za Levjega kralja, Aladdina in recimo Malo morsko sireno. Če boste naredili napako že v najbolj zgodnjih letih, se vam lahko zgodi, da bo vaš otrok namesto Simbe na steno raje lepil Ramba, namesto Ariele pa na pol golo Miley Cyrus. Povsem neprimerno za njegova leta, povsem jasen dokaz, da ste zgrešili pri filmski vzgoji. Da do takih napak ne pride, morajo poskrbeti starši, vzgojitelji, učitelji in starejši bratje ter sestre, ki so pogostokrat glavni krivci za neprimerne stvari, ker jih sami pač že lahko gledajo in razumejo pravilno.

No, pa si še enkrat zastavimo zgoraj postavljena vprašanja in podajmo kratke odgovore:

Kakšno zvezo imata otrok in film?

Ogromno, saj gre za gibljive slike, ki imajo zraven še barvo in zvok, kar pomeni, da jih lahko otrok dojema zelo močno in veliko bolj doživeto kot ostale umetnosti.

Kateri filmi so narejeni samo za otroke?

Težko vprašanje, saj otroci filmov ne smejo gledati sami. To morajo početi v družbi staršev, ki jim morajo razlagati zgodbo in poskrbeti, da je vsak film lažje in pravilno razumljen. Da staršem ne sme biti dolgčas, poskrbi in se zaveda tudi filmska industrija, ki zadnje čase v risanke daje ogromno “insajderskih štosev”, ki jih razumejo le odrasli.

Kaj filme za odrasle loči od filmov za otroke?

To bi morali dobro vedeti starši, težava pa je v tem, da so meje včasih težko ločljive. Tisto, kar je všeč otroku, ni vedno zanj primerno. Tisto, kar je všeč staršem, pa je redko primerno za njihove otroke.

Katerih filmov otroci sploh ne bi smeli gledati?

Filmov, kjer mrgoli nasilja in seksa. Pa filmov, ki imajo preveč zahtevne zgodbe. In seveda filmov, iz katerih otroku ne moremo izluščiti nič koristnega. In da se razumemo, mladinski filmi niso vedno tudi otroški filmi.

Katerih filmov ne bi “smeli” gledati starši?

Tistih, za katere mislijo, da so primerni za njihove otroke, pa v resnici niso. Prav taki filmi so najbolj škodljivi.

Kdaj lahko otroci začnejo gledati filme?

Vprašajte jih, naredite preizkus, dajte jim možnost. Najprej s kratkimi risankami, nato s čim daljšim. Vadite lahko doma, ko ste v kinu, je prepozno, saj bo njihovo dolgočasenje ob neprimerni izbiri motilo ostale gledalce. V kinu se vaja ne splača, karta je predraga, pa še bonton je treba upoštevati.

Ali otroci sploh lahko gledajo filme?

Lahko. Še več, morajo jih. Seveda tiste, ki so zanje primerni. Pravi film za pravo starost je lahko za otroka zelo koristna zadeva.

Kdo je kriv za slab filmski okus otrok?

Slabi režiserji? Otroci sami? Izbor filmov? Reklama za slabe filme? Nič od tega. Vedno in povsod so krivi starši. Samo ti lahko v kina vodijo otroke in izbirajo kaj se bo gledalo. Če sami nimajo pojma o filmski vzgoji, bo isto tudi z otrokom.

V naslednjih poglavjih se bom podrobno posvetil različnim vprašanjem, ki so kakorkoli povezana z otrokom in filmom. Nočem se vkalupiti v kakšno posebno temo, ker so to storili drugi. Radi bi le podal čimbolj celovit pregled nad zastavljenim in vsaj pri nas premalo raziskanim področjem, ki sem ga podprl tudi z anketnim vprašalnikom, izvedenim med starši, vzgojitelji predšolskih otrok in učitelji v osnovnih šolah.

V teoretičnem delu želim pobliže predstaviti pomembnejša strokovna spoznanja s področja obravnavane teme in se do njih deloma tudi osebno ter kritično opredeliti.

V naslednjih objavah vas čakajo:

  • zgodovina in definicija otroškega filma
  • družbena in osebna dolžnost staršev pri filmski vzgoji otrok
  • naloge staršev pri filmski vzgoji otrok
  • moralni vpliv filma
  • priprava otroka na obisk kinematografa
  • pogovor z otrokom po ogledu filma
  • pogovor o vsebini filma
  • liki in odnosi v filmu
  • odlike filmskega dela
  • film kot neizčrpen vir izobraževanja
  • razvijanje sposobnosti opazovanja
  • bogatenje spomina in razvijanje domišljije
  • čustvovanje mladega filmskega gledalca
  • film in druga področja umetnosti

Pri tem se bom opiral na študij strokovne, sicer skromne tovrstne literature pri nas in druge vire, kot tudi na lastno filmsko izkušnjo. Šlo bo za kritično refleksijo obravnavane tematike, tako v uvodu, kot tudi v vseh nadaljnih poglavjih.

Vabljeni k prebiranju in deljenju teoretičnih ter praktičnih izkušenj.

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 10.02.2010 ob 04:40 pod Otrok in film. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

10 odgovorov na “Otrok in film: pomen filma in filmske vzgoje za otrokov razvoj (prvi del)”
  1. Morant - 10.02.2010 ob 10:35

    Malo si za časom, zdaj za slaba dejanja otrok starši krivijo skoraj le še video igre.
    Pa nočem biti nesramen, a že tvoj okus za filme je tako slab, da nekako nisi ustrezen kandidat za pisanje o bogatenju otroškega okusa.

  2. STELA - 10.02.2010 ob 15:27

    ja, ja dragi starši…treba je delat selekcijo kaj otrok sme gledat in kaj ne in zelo fajn je, da izbrane filme gledajo starši in otroci skupaj. Ampak – do kdaj?? do 10 leta, do 12, do 18??:))…verjetno je fajn poznat otroka, vedet koliko mu lahko zaupaš – še tko, te presenetijo in kakšna stvar uide nadzoru hehe
    Vsi tisti naslovi v tretjem odstavku so meni grozljivi in nerazumljivi…je pa varianta, da so starši teh otrok bolj odsotne sorte in so otroci prepuščeni sami sebi. Otrok pač ni igrača.

  3. IZTOK GARTNER - 10.02.2010 ob 15:46
    IZTOK GARTNER

    Stela, to je le uvod, bolj natančno bo vse sledilo v naslednjih poglavjih.
    Moja teorija je taka, da če jih gledaš od ranega otroštva in skrbno nadzorjuješ kaj se gleda in se ogledanemu filmu tudi posvetiš, je veliko manj možnosti, da bo imel otrok slab okus in da ga bodo zanimale le skrpucala. Ni panike, da kasneje gleda tudi bedarije, saj bo znal ločiti kaj je dobro in kaj slabo, kar pomeni, da po oslariji ne bo več posegal, in kar je še pomembneje, ne bo si je vzel za vzor dobrega filma.

    Prav pri filmu Rojena morilca se je začela ta debata, saj naj bi po pričevanju delinkventov prav ta film navdihnil njihova dejanja. Da so odgovorni starši, je več kot jasno. Da gre za otroke, ki so bili prepuščeni sami sebi, pa ravno tako. Sicer pa to ne gre čez noč, to je moral biti daljši proces, se pravi, da so starši zgrešili že v ranem otroštvu. Na normalno vzgojenega otroka tak film namreč ne more vplivati tako usodno.

  4. Morant - 10.02.2010 ob 21:02

    Aha. In kaj je potlej ta kritična “družba” o kateri pišeš? Neka abstraktna gmota, ki ne vsebuje ljudi z otroki? Ali niso ravno (zaplankani) družinski ljudje tisti, ki za vsako malenkost skovikajo o “nevarnih vplivih” na otroško dušo?
    Se pravi, po tvoje je na eni strani družba, pač nekakšne represivne, nedoločene sile, na drugi pa starši, ki jih je treba podučiti o vzgoji otrok.

  5. IZTOK GARTNER - 10.02.2010 ob 22:01
    IZTOK GARTNER

    Družba kot šola, vrtec, kulturno ministrstvo, in če hočeš, družba kot lastnik kina. Prvi dajejo prednost glasbeni in likovni vzgoji, drugi nimajo časa, tretjim pa sem gre le za dobiček. Prav zato ostanejo le starši. Žal je tako, da je vsa odgovornost na starših. Seveda z redkimi izjemami kake otroške filmske delavnice, ki sem jo prvič zasledil lani. A to je kaplja v morje.

    In ja, ni problema v nevarnih vplivih, tega se ne da spremeniti, bistvo je v tem, da starš poskrbi, da otrok tem nevarnim vplivom ni podvržen prezgodaj in prehitro.

    Če pa si mislil družbo kot moraliste, cerkev in politiko, v kontekstu dejstva očitka krivde za nasilje, pa se strinjam s tabo, da so video igre zadnja leta enako ali še bolj sporne in na udaru. To pa imaš več kot prav.

  6. pikica - 11.02.2010 ob 07:45

    Malo se bom oddaljila od glavne teme, zato se že zdaj opravičujem. Tu je v ozadju problem, ki se mi reče VZGOJA. Starši so tisti, ki nadzorujejo otroka, so nad njim. Danes se pojavlja problem, da starši preživijo vse manj časa z otroki, zato imajo slabo vest in otrokom dovolijo stravi, ki jim drugače ne bi. Iz torkove Piramide se spomnim podatka, da naj bi otroci preživeli pred računalnikom 7 ur (zastrašujoč podatek). Kje so tu starši, da jim to dovolijo? Spet občutek slabe vesti? Poznam družino, ki živi v novo zgrajenem naselju, kjer živijo večinoma mlade družine. Ta družina je edina, ki je popoldan (pa nimam v mislih samo enega dne) zunaj, na snegu. Ostalih ni videti. Kje so ti otroci? Verjetno za računalnikom in televizijo.
    In kako je to povezano s filmi? Otroci, po moje, večinoma gledajo filme na televiziji. Ti filmi so ponavadi v večernih urah. Otroci bi moraji biti ob takšni uri že v postelji. Učiteljice v šolah opažajo, da otroci niso več naspani in tako ne morajo spremljati pouka.
    Izgovori, da starši ne vedo, kaj otroci gledajo oz. da niso vedeli, da je film tako neprimeren, so resnično za lase privlečeni. Kako to, da ne vedo, kakšen je film? Če gre za film na televiziji, naj enostavno prestavijo kanal ali ugasnejo. Če jim kupujejo DVD-je, naj se prej pozanimajo, kaj kupujejo.
    Seveda se zgodi, da otroci gledajo kak film, ki ne bi bil primeren za njih. Ampak, tu so starši, ki jim naj stvari predstavijo in razložijo razliko med filmom in realnostjo. Vse se da rešiti s pogovorom.
    Glede na to, da se bliža pust, pa se bo tako videlo, kateri junak je aktualn pri otrocih:)

  7. IZTOK GARTNER - 11.02.2010 ob 13:38
    IZTOK GARTNER

    “Danes se pojavlja problem, da starši preživijo vse manj časa z otroki, zato imajo slabo vest in otrokom dovolijo stvari, ki jim drugače ne bi.”

    Drži, odlična ugotovitev.

    “Iz torkove Piramide se spomnim podatka, da naj bi otroci preživeli pred računalnikom 7 ur (zastrašujoč podatek). Kje so tu starši, da jim to dovolijo? Spet občutek slabe vesti?”

    Prav tako drži. Mene podatek ni presenetil, je pa zastrašujoč.

    Glede filmov, po moje jih gledajo večinoma na svojih računalnikih, če ne, pa na svojih televizorjih, kar pomeni, da so zaprti v sobo in da starši v dnevni gledajo nekaj povsem drugega. To seveda ni dobro, saj ni nadzora. Tudi glede ure, ko naj bi šli spat, ne. Res je, starši morajo razložiti razliko med filmom in realnostjo, kot si rekla, vse se da pogovoriti.

    Pust? Tudi mene to zanima. Morda Naviji iz Avatarja, če jih seveda imajo v trgovinah.

  8. Knox - 12.02.2010 ob 01:05

    Ker si v drugem delu omenil Jacka Frosta. Zabavna zgodbica

    97 – low budget horror
    98 – družinski film, sicer dokaj naiven in z zgrešenim sporočilom kar se mene tiče, ampak to sedaj ni pomembno.
    00 – Jack Frost 2. Ena verzija je imela prijazno naslovnico in manjkajoč podnaslov. Prodali so kar precej kopij, ker je mogo nepazljivih prodajalcev avtomatsko dalo kopije pod družinske filme. Bogi otroci, če so to dobili v roke, ko so bili sami :/

    Se pa strinjam popolnoma. Film, igra ali kakršnkoli drugi izdelek ne more biti razlog za nasilje. Seveda lahko dobi kdo kakšno idejo v njem ampak razlog je lahko samo kot izgovor kvazi dušebrižnikov in slabih staršev, ki niso poskrbeli za svoje otroke. Ampak, ker je enostavneje okriviti izdelek kot, da bi reševali probleme v družbi in družini se pač okrivi izdelek. Nakoncu ni nikoli kriva skupnost, nikoli starši, ki se niso ukvarjali z otrokom, ampak vedno izdelek. Še dobro, da imamo filme, ker res ne vem kdo je bil kriv, ko jih še ni bilo :D

    Natural Born Killers je žal res eden najolj narobe razumljenih filmov do sedaj :(

    Še ena dobra meja je bila načeta. Wayne filmski heroj, Wayne reva v resničnem življenju. Ampak ta tema ni za sem

  9. IZTOK GARTNER - 12.02.2010 ob 02:39
    IZTOK GARTNER

    Jebat ga, pač bolje “snow dad” kot “no dad”, a ne :)
    Ali če poglobim, pač film o tem, da si vsak očka zasluži še eno priložnost in da nikoli ni prepozno, da se strezniš in starš prevzameš odgovornost.
    Prvega in tretjega pa nisem videl.
    Res je NBK, sicer mojstrska študija nasilja in dejstva, da bi bili vsi psihoti, če bi dobili možnost, je podcenjen film, morda prav zaradi tega negativnega imidža. Je pa sicer eden mojih naj filmov vseh časov.
    No ja, ne vem če ravno reva, le v politiko si ni upal v pravem pomenu besede. Le zakaj bi si, ni potreboval tega sranja. Dovolj je bilo, da je na filmu ameriški nacionalni zaklad. Pa saj je bil frajer, nimam kej reči. Tudi v svojem zadnjem filmu in na zadnji podelitvi oskarjev, kjer je rekel, da bo še dolgo z nami.

  10. » Otrok in film: pomen filma in filmske vzgoje za otrokov razvoj (drugi del) - 13.09.2011 ob 20:10

    [...] otrok-in-film-pomen-filma-in-filmske-vzgoje-za-otrokov-razvoj-prvi-del/   [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !