Prekleti neprivezani psi

7.02.2010 ob 21:32

Zdaj pa imamo dve možnosti. Prva je ta, da svojega psa naučim kakati in lulati v školjko, druga pa ta, da si nabavim šmajser in začnem neprivezane pse streljati v glavo.

Brez zamere, a od danes dalje mi je bolj všeč druga.

Pizda no, mar morajo biti povsem nedolžni in simpatični sprehodi nočna mora in stres, kjer me skoraj zadane kap?

V afektu sem, vem, toda tudi vi bi bili, če bi se vam pravkar zgodila tale pizdarija:

Da smo vsi po malem obremenjeni z veliki psi zaradi nedavne tragedije z bulmastifi, je jasno, kar pomeni, da nas vsak neprivezan pes malce prestraši. Še posebej, če zraven njega stoji kretenski lastnik, saj veste, v stilu: “Glejte mojega psa kako je krvoločen, prav ponosen sem nanj, da lahko vrat pregrizne tudi konju.” No, zdaj pa si predstavljajte, da tak pes nima lastnika in da se med vašim sprehodom pred vami znajde kot strela z jasnega.

Okej, ne bom pretiraval, ni bil bulmastif in ni bil rotvajler, bil je podoben mešanici nemškega ovčarja in kakega planšarja, ne vem točno. In bil je odpet ter brez gospodarja. Ker je k nama z Jodijem priletel kar naenkrat in od zadaj, sem se ga ustrašil. Da je začel Jodi nanj lajati kot podivjan, seveda ni treba posebej poudarjati, saj je glede tega pravi bedak in mi žre živce. Kaj vem, morda je branil mene, morda pa se je ustrašil zase. In pozor, tisti pes ni hotel stran. Skakal je okoli naju, jaz sem ga naganjal, on pa je postajal še bolj vztrajen. Ker sem se zbal za Jodija, sem ga seveda dvignil v naročje, kar bojda ni najbolj pametno v taki situaciji, toda veste kaj, reskiral ne bom. Še posebej, ker psa nisem poznal in ker je bil brez lastnika. Pa še ni hotel stran. Pa še čudno je gledal. Ne bom rekel, da je renčal, toda nikoli ne veš kaj se mu je pletlo po glavi. Morda se je hotel igrati, morda pa bi Jodija stresel in pokončal, nimam pojma, niti me ne zanima.

Vem, da mnogi psov še vedno ne pripenjate in se požvižgate na vse, rekoč: “Moj pes me  uboga in ga ne bom pripenjal.” Ali pa: “Če tvoj pes laja, to ni moj problem.” Okej, štekam, toda ravno zato, ker ne poznate reakcij drugih psov, ni dobro da so odpeti še vaši, saj se nikoli ne ve kaj se lahko zgodi. Če je lahko pripet moj, naj bo tudi vaš, hudiča no.

In da se vrnem k tejle pizdariji, ki me je res pretresla. V eni roki sem držal Jodija in ga miril, ker je lajal, z drugo pa sem odganjal tistega velikega psa, ki je hodil za nama in se na vsake toliko časa hinavsko približal moji nogi in se pripravljal, da bo skočil na Jodija. Kaj vem, morda se je res hotel le igrati, saj ni renčal ali lajal, toda vseeno me je bilo strah, saj je trajalo predolgo. Celih deset minut, čas, ki ga potrebujem, da pridem do svojega bloka. In k bloku sem dobesedno bežal, s psom v roki, pred tem neznanim psom, ki ni pa ni hotel stran. Da se razumemo, ni me bilo strah zase, ampak za Jodija. Četudi mu ta pes ni nameraval narediti ničesar, je Jodi divje lajal, kar bi lahko po vsej verjetnosti ujezilo tudi tega psa. Pred mano je resda imel nekaj rešpekta, saj je vsakič odskočil, ko sem ga nadrl, toda vedno znova se je vrnil in hodil za nama.

Verjamem, da bi tale prizor v burleski deloval smešno, toda v živo ni bilo prav nič prijetno, saj je nastala prava živčna vojna, ki se ni pa ni hotela končati. Vse dokler nisem prispel čisto do bloka, kjer je ta kurčevi pes vendarle stekel stran.

Bo zdaj vsak moj sprehod živčna vojna, kjer bom samo gledal kdaj se bo mrcina spet pojavila? Ima gospodarja ali je potepuh? Je gospodar ves čas skrit in se zabava ob takih prigodah? Kaj lahko storim? Koga lahko pokličem? Šintarja, da ga spravi stran? Zavetišče, da pride ponj? Policijo, da ga ustreli? Dilerja, da mi prida šmajser in ga ustrelim sam? Kaj za vraga lahko storim v takem primeru? Itak je vse zaman, saj bi pes pobegnil preden bi kdorkoli od pristojnih prišel blizu.

Ljudje božji, spoštovani lastniki psov, dajte jih na povodec, vsaj v naselju, vsaj tam, kjer obstaja možnost, da naletite na kakega drugega psa. Zakaj je to tako težko? Zakaj ne zaleže nobena prijazna beseda? Tudi sedaj ne, ko je med ljudmi vendarle nekaj panike zaradi trgedije z bulmastifi.

In kaj z naslednjim Jodijevim sprehodom? Naj ga res naučin, da bo sral doma ali pa naj si res nabavim orožje in z nepripetimi psi obračunam na old fashioned way?

Pizda no, taka izguba živcev in stres za en pofukan sprehod s pekinezom.

 

60 komentarjev na “Prekleti neprivezani psi”

  1. mica mica pravi:

    aha, tudi Iztok je MORAL brisati komentarje?
    Lepo.

  2. krenik pravi:

    old fashioned way

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mica, o čem govoriš?

    Krenik, popravil in dodajam, da zelo žalostno, da je zate le slovnična napaka bistvo zapisa.
    Zato pa smo tam kjer smo. Žalostno.

  4. barbara pravi:

    Saj vem, da je to zdaj nepomembno, ampak poskusi naslednjič poklicati zavetišče, radio ali kakšno društvo, da pridejo po psa. Mogoče ga kdo zdaj panično išče in ga ne najde. S tem preprečiš tudi, da se vama pridruži na večernem sprehodu :)

  5. kodr kodr pravi:

    Pa začniva bolj pri koncu. Kaj lahko narediš? Poskusi s tem, kar sem naredila, ko se je na naše dvorišče priklatil pes (velikosti zlatega prinašalca) in ni kazal nobene pripravljenosti, da se odstrani. Zagrabila sem ga za kožo na vratu (ovratnice ni imel), mu nataknila verižico in ga spravila v zaprt prostor. Potem sem poklicala center za obveščanje, oni pa so obvestili policijo in zavetišče. In mimogrede, zavetišče, pristojno na aktualnem področju, je dolžno priti po žival v 24 urah.

    Strinjam se, sprehod s psom naj bi bil sprostitev za psa in vodnika, ne pa stres, bi pa nekoliko moderirala naslov tvojega zapisa – prekleti neodgovorni lastniki psov.

    V situaciji, v kateri si bil, poskusi z drugačnim pristopom. Namesto, da svojega psa dvigneš v naročje, se postavi med njega in aktualnega nadležneža. To bi Jodija moralo vsaj nekoliko pomiriti (če ti vsaj približno zaupa), pa tudi drugi pes te bo bolj resno jemal.

    Pa čim manj stresa in čim več prijetnih sprehodov z Jodijem ti želim.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Barbara, edino radio bi prišel v poštev v nedeljo zvečer, vse ostalo ne dela. Pa še tam bi morali imeti posebno rubriko, da bi to čvekali, saj ne gre ravno za ne vem kakšno pomembno stvar na splošno.

    Kodr, sem čakal, da se boš javil/javila :)
    Kako naj ga zgrabim za vrat, če sem imel v eni roki svojega lajajočega psa, kako naj mu pripnem ovratnico, če je nimam, kako naj bi poklical tisti hip, če nisem imel telefona?
    Pri tebi/vama je bilo drugače, saj je pes prišel k vam domov, tole pa je bilo zunaj, pa še ustrašil sem se ga. Ne moreš kar tako tujega psa prijeti za vrat, saj ne veš kaj lahko naredi, ne bi upal.
    Se strinjam za naslov, toda zdaj sem jezen na tega psa in ne na lastnika, ki ga niti videl nisem.
    Jodija se ne da pomiriti, ko vidi drugega psa, še posebej če je velik, zmeša se mu, ni variante. In četudi bi stopil med njima, kaj naj bi naredil, če bi začela se vrteti sem in tja, saj nisem širok deset metrov. Presenetilo me je vse skupaj. Takoj ga nisem dvignil, saj sem upal, da bo tisti pes odšel, ko sem videl, da ne namerava, pa sem ga. Potem pa je bilo še huje, saj nama je ves čas sledil.
    Hvala za lepe želje, a v taki situaciji ne gre, četudi bi si želel, da bi šlo.

  7. VLADAJO ANALFABETI pravi:

    TRAGEDIJA, KI SE SPREMINJA V POLITIČNO KOMEDIJO IN FARSO
    Ob tem, da že nekaj dni celotno Slovenijo pretresa tragedija, v kateri je izgubil življenje lastnik psov, znan in ugledni zdravnik, vse skupaj v današnjem TV klubu v 24ur na POP TV meji že na neokusen cirkus in tragedijo ter se spreminja v politično komedijo in farso, ki lahko strese najvišji državni vrh.

    VEČ SI LAHKO PREBERETE NA LINKU: http://www.rtvslo.si/blog/rafael-zupancic-raf/tragedija-ki-se-spreminja-v-politicno-komedijo-in-farso/37930

  8. kodr kodr pravi:

    Svojega lajajočega psa bi moral imeti za sabo, namesto verižice bi bil dober tudi Jodijev povodec. Če ti pes zaupa, se v taki situaciji ne bo oddaljil od tebe, tudi če ga spustiš s povodca. Tujega psa moraš v taki situaciji zgrabiti za vrat, moraš si upati, če želiš biti zaupanja vreden vodja. Pa nikar ne misli, da me še noben pes ni poskusil ugrizniti, nekaterim, sicer zelo redkim, je tudi uspelo. Ampak vsak dober vodja tropa ima tudi kakšno brazgotino. No pain, no gain. Če bi stopil mednju, pa se vsiljivec ne bi umaknil, ga pač fizično odstraniš. Če ti tvoj pes zaupa, bo ostal za tabo, torej se ne bo treba vrteti.
    S tem, ko si svojega psa dvignil v naročje in se umikal, si se podredil vsiljivcu, hkrati pa pokazal svojemu psu, da ga nisi sposoben zaščititi, ampak lahko samo skupaj z njim bežiš. Saj ni čudno, da se ga ne da pomiriti, ko zagleda drugega psa. Ti mu ne nudiš opore in zaščite in se pač sam poskuša braniti kot ve in zna. V njegovem primeru je to pretirana agresivnost do drugih psov (pogojena s pomanjkanjem občutka varnosti). Tebe pa to kaže kot kakšnega vodnika psa?

  9. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Kodr, takih situacij ni veliko, so pa druge, ko pač laja, ko vidi psa že na sto kilometrov. Naj torej vsakega psa, četudi ima lastnika in je privezan zgrabim za vrat, Jodija pa postavim za sabo? Daj no, kaj ga lomiš s takimi forami.
    Ali mi zaupa ali ne, v kontekstu tvoje razlage težko rečem, saj nimam izkušenj, dodaten problem pa je v tem, da smo ga dobili starega tri leta s to glupo navado.
    Če zunaj grmi in pokajo petarde, poišče zavetje in skrivalnico prav v našem naročju, kar pomeni, da zaupa, a ne, tole s psmi pa je ekstrem in ga ne bi posploševal samo na zaupanje.
    Jodijev povodec praviš? Jodi je mali, ta je bil velik, saj mu ne gre na vrat.
    Tvegati ugriz? Le zakaj, saj nisem nor, saj nisem pasji trener, saj obstaja lepa možnost, da se taka situacija ne bo več ponovila.
    Praviš, da ni čudno, da laja, saj mi ne zaupa, ker sem “zbežal” z njim v naročju? Spet posploševanje na enem primeru, mar misliš, da to vedno naredim al kaj, ko vidi kakega in psa in začne lajati, draj razmisli no, brez potrebe si napadalen in pokroviteljski.
    Še nikoli ga nisem prijel v naročje in “zbežal”, to se je zdaj zgodilo prvič, on pa na pse laja še odkar ga imamo.

    Dani, tvoj komentar je spet povsem izven bistva zapisa in spet z reklamo za druge bloge. Res te ne razumem. Mar res ne bereš o čem tokrat pišem? Zakaj ga nisi prilepil in napisal pod temo, kjer smo tri dni zapored razpravljali tudi o teh bulmastifih in političnem škandalu?
    In potem se čudiš, da ostaneš v moderaciji. Ne držiš se osnovnih pravil, potem pa se pizdiš in zgovarjaš, da te cenzuriram. Kr neki, no. Je res tako težko? Če zmorejo vsi ostali, zakaj edino ti ne zmoreš?

  10. Nick pravi:

    Ekspertni pasjeljubec kodr:

    Iztok je hotel v bistvu povedati, da se sploh ni dolžan ukvarjati s tujimi psi in prenašati njihovo nadlegovanje. Štekaš?

    Moje stališče: občasno bi morali na terene poslati ustrezne ekipe, ki bi pse brez (prisotnega ali pa preveč oddaljenega) lastnika polovila ali pa ustrelila kar na licu mesta, saj to predpisi dopuščajo. Hitro bi bil mir.

  11. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Evo, pa je končno prišel čas, dragi Nick, ko si me razumel in ko mi je prvi stavek tvojega komentarja zelo všeč, saj si dojel bistvo.

    Točno tako kot si zapisal.

  12. klemenix klemenix pravi:

    No, tak sprehod je bil usoden za mojega bivšega psa (mešanček med čivavo in pekinezerjem), saj ga je iznenada zagrabil odvezan nemški ovčar in revšče je bilo v momentu mrtvo. Naj omenim, da je ta nemški ovčar živel pri neki kmetiji, kjer so ga imeli nenehno na debeli ketni, brez sprehodov…in se je takrat baje prvič odvezal in ušel od hiše. Čeprav je bilo to že 9 let nazaj, sem imel vseeno dovolj poguma in pameti, da sem šel do tiste kmetice in ji povedal, da za napad ni kriv pes, ampak oni sami, ker za psa ne znajo skrbeti. Ženska se mi je iskreno opravičila, a mojega psa to seveda ni obudilo nazaj med žive.

    Aja, pa kar se tiče tistega dvogovanja v naročje imajo prav, kar pravijo. Tega raje ne počni. Iz lastnih izkušenj vem, da bosta v primeru, da se psu, ki napada tvojega psa malce utrže…oklana tako ti kot Jodi! :)

  13. Pomladnica pravi:

    Joj joj joj.
    Mene bi pobralo na licu mesta. Sama se namreč precej bojim psov (neprijetna izkušnja, ko me je nemški ovčar, ki seveda še nikomur do sedaj ni čisto nič naredil, takorekoč naskočil in ugriznil dva centimetra nad oči – še dobro, da se mi ne pozna na moji buči, znotraj se pa vsekakor – hm, naj tožim lastnika za nepopravljivo psihično škodo?), ki so večji od kakšnih 40 cm (za manjše vem, da se jih lahko z dobro brco z nogometaško desno nogo kmalu znebim – pa nočem poškodovati živali, ampak v primeru boja je to edina šansa). Kar v Sloveniji pomeni naslednje:
    - preden nesem smeti ven iz bloka, preverim, če je sosedova zlata prinašalka slučajno kje v bližini;
    - ko sama hodim po mestu, vedno gledam kar precej naprej – če v daljavi opazim odvezanega psa, večjega od 40 cm, grem po drugi poti (ta se vedno najde – v skrajnem primeru grem pač malo nazaj in potem uberem drugo pot) – ali pa na drugo stran ceste (če srečaš nemško dogo, ki je sicer na povodcu, ti pa na rolerjih, mislim, da ni varno reskirati incidenta);
    - v hribe in na polja sama pač ne hodim (kar pomeni, da se rolanja, teka na smučeh in hoje v hribe ne lotevam sama – saj je v družbi lepše, ampak včasih vsi nimajo ravno časa, meni se pa res ljubi) – tu je delež psov, ki niso na povodcih, skoraj 90 %, lastnikov, ki so od svojih psov oddaljeni tudi po 50 m, pa tudi tolikšno.
    Mogoče pretiravam, mnogokrat sem že poizkušala premagati strah, ampak enih reči se pač ne da. Zmeraj na vrsto pride kakšna nova precej neprijetna izkušnja, ki potem podre ves trud.
    Naj povem še to: pol leta sem živela tudi na Dunaju – tam sem v vsem tem času videla samo enega psa brez povodca, pa še tega lastnika so najbrž že isti dan kaznovali z ogromno globo. Srečala sem ogromno psov, saj ti v Avstriji smejo v vse trgovine (ja, tudi v Ikei in H&M jih srečate), restavracije, na ves javni prevoz (ja, tudi s podzemno in tramvaji se vozijo) – pa niti enkrat se nisem počutila ogrožene – so bili na povodcih, tisti nad 40 cm pa so imeli vsi nagobčnike. Imeli pa so na razpolago tudi pasje parke, kamor sama seveda zabogaživega ne bi stopila, ampak saj so itak v ograji in se igrajo med sabo. In potem pridem domov in ob šestih zjutraj na ulici srečam spuščenega nemškega ovčarja, ki se klati po vasi. Šok terapija :)
    Skratka, ubogi psi (živali imam, čeprav me je strah, rada), trapasti slovenski lastniki in slabo preverjanje in sankcioniranje izvajanja zakonodaje. Saj na parkirnih prostorih za invalide v Sloveniji tudi parkirajo skoraj vsi – who cares ane … Očitno.

  14. kodr kodr pravi:

    Iztok, se opravičujem, ker sem očitno precenila tvojo dojemljivost. Lepo po vrsti. Ne gre za to, da grabiš pse za vrat. V situaciji, ko se Jodi počuti ogroženega, mu moraš s svojim vedenjem ponuditi oporo, varnost in zaščito. Pri pokanju petard in grmenju to očitno zmoreš, ker zavetje poišče pri tebi, pri kontaktu z drugimi psmi pa ne, ker se jih sam bojiš. Seveda je problem, ker je to slabo navado že imel, ostaja pa dejstvo, da so njegove reakcije odraz tvojega (vodnikovega) vpliva nanj.

    Jodijev povodec, ne njegova ovratnica, sicer je pa tudi samo roka dovolj, saj si konec koncev moški in gotovo višji, težji in močnejši od mene.

    Ni pomembno, ali si se z njim v naročju že kdaj umaknil, ali se je to zdaj zgodilo prvič, pri srečanjih s psmi mu s svojim obnašanjem očitno kažeš, da se lahko zanaša samo nase, enako kot pri prejšnjih lastnikih, sicer bi se pri tebi že umiril.

    Prebrala sem tvoj blog o najljubkejšem psu na svetu. Če si življenja brez njega ne moreš predstavljati, en sam beden ugriz res ni previsoka cena, da zaščitiš svojega psa. Na srečo res ne obstaja veliko možnosti, da bi se taka zoprna situacija ponovila, pomembno pa je sporočilo, ki si ga s svojim vedenjem posredoval Jodiju.

    Nisem ne napadalna ne pokroviteljska, vsaj namenoma ne. In verjemi, ne trudim se zaradi tebe, ampak zaradi Jodija.

    Če boš nekoliko pozorneje bral komentarje, boš tudi pravilno uporabljal ženski ali moški spol.

    Nick: Saj vem, kaj je hotel Iztok povedati in strinjam se s tem, da se ni dolžan ukvarjati s tujimi psmi, dolžan pa se je ukvarjati s svojim. In dokler stvari ne bodo urejene, če sploh kdaj bodo (upanja še nisem izgubila, tudi zato se trudim na blogih), se bo s takimi in podobnimi situacijami pač moral spopadati, tako kot se morajo tudi drugi. Želim si samo pomagati, Jodiju in vsem drugim štirinožcem, da bi bilo njihovo pasje življenje čim lepše. Polepšajo pa jim ga lahko samo njihovi ljudje.

  15. pikapoka pravi:

    Rešitev vseh takšnih in podobnih problemov bi bila ustanovitev živalske policije (Animal COPs), ki bi delovala 24 ur na dan. Na Animal Planet-u večkrat gledam živalsko policijo, ki deluje v ZDA… Ta sistem se mi zdi zelo uredu, saj lahko človek ob takšnih ali drugačnih prigodah takoj obvesti živalsko policijo, ki v najkrajšem možnem času rešijo probleme od zanemarjenih do poškodovanih in izgubljenih živali. Živalski policisti bi seveda morali biti izurjeni ljudje, ki vedo, kako v določeni situaciji reagirat…
    Iztok verjamem, da ti je bilo ob tem neljubem dogodku zelo stresno in upam, da bo takšnih pripetljajev čim manj ;)

  16. NordStar pravi:

    http://www.pozareport.si/?Id=mediji&View=novica&novicaID=14611

    tukaj so obširne info o…

  17. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Nordstar, o tem linku smo debatirali že o prejšnji objavi o psih.

    Pikapoka, dobra ideja ta živalska policija, nimam pojma zakaj je še nimamo.

    Kodr, pri tebi me moti to, da nastopaš zelo pokroviteljsko, morda namerno, morda ne, nimam pojma, pa to, da tvoji komentarji delujejo tako kot da ostali namerno delamo napake in da smo totalni nesposobneži za pse.
    Sicer pa spet posplošuješ. Nikjer nisem zapisal, da se psov bojim na splošno, rekel sem le, da sem se tega prestrašil in da se seveda malce neprijetno počutim tudi ko pride mimo kaka velika mrcina, ki ni privezana. Ldo kdo se ne, lepo te prosim. To pa z Jodijem nima nobene zveze, saj on laja na vse, tudi na pse, ki so privezani in zelo, zelo daleč, kar pomeni, da ni ogrožen in da ga tudi jaz ne varujem slabo, ampak da je preprosto alergičen na ostale pse. Tako so ga vzgojili, ne vem kaj je temu botrovalo, a tak je. Ocenjuješ zelo na pamet in mi soliš pamet, kar je trapasto.
    Glede povodca, kdo pa je rekel, da je imel tisti pes sploh ovratnico? Roka je dovolj? A ha, torej, v eni roki Jodi, z drugo sklonjen za vrat tega psa in kaj? Čakanje na pomlad? Nismo bili pred domačo hišo, bilo smo sredi ceste, polne avtomobilov in ljudi, kaj tle ni jasno. To ni ista situacija kot pri tebi.
    Zanese samo nase? Kaj pa se ima zanašati, saj ne skačejo vanj, le mimo gredo zelo zelo daleč pa vseeno laja, saj ga ne ogrožajo. Kaj naj jaz storim, se vsakič postavim pred njega in se derem na psa na drugi strani ceste, ki je lepo pripet in povsem miren? Jaooo, ga serješ. Tvoje teorije se slišijo lepo na papirju, ko bi jih kdo izvajal pa je malce težje, a veš, če nisi ravno profi, ki vsak dan za vrat grabi na desetine psov. Razmisli malo, no.
    Kot vidiš se mu ni nič zgodilo, zakaj bi reskiral ugriz, če sem ga dvignil in zavaroval na tak način. Če bi bilo treba bi psa tudi brcnil direktno v glavo ali jajca, brez skrbi.

  18. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Klemen, žalostna prigoda, ej a veš da nimam pojma kaj bi naredil. Po moje bi ubil tega psa, pa četudi ni kriv. Glede naročja, to lastniki majhnih psov naredimo povsem podzavestno. Jaz ne bi, če ne bi naš junak lajal kot norec in tudi s tem izzival morebitne posledice. Ni mi panika, da se povoha tudi z orjaškim psom, sranje je, ker laja, to pa zna iti kakemu psu na živce pa ga lahko samo zagrabi enkrat. Ko sem mel francoskega buldoga ga nisem nikoli vzel v naročje, vedno se je povohal in vse je bilo kul, so prej drugi nanjo lajali kot obratno. Pri Jodiju pa je druga pesem. Krasen pes je, toda glede tega je zoprn sto na uro.

    Pomladnica, lahko bi ga tožila, zakaj pa ne, če dokažeš, da imaš res težave, če imaš dobrega odvetnika pa se da tudi super zblefirati. Zgolj zato, da mu pokažeš zadoščenje.
    Tvoj strah je povsem razumljiv zaradi te izkušnje in dejansko ga je zelo težko premagati, če obstaja varianta, da se neljubi dogodek ponovi, saj kot praviš večkrat naletiš na odvezane pse.
    Res ne razumem lastnikov in dejstva, da se ne zavedajo kaj vse se lahko zgodi. Pa ne bojijo se posledic, saj očitno res ni zakonodaje prave ali pa se je ne izvaja kot bi bilo treba.
    Glede prostorov za invalide, v Celju tega ni več, kar pomeni, da si nihče ne upa parkirati na njihovih placih, pa četudi so ves dan prazni, vse ostalo pa je zasedeno.

  19. Thora pravi:

    Ah dej no, kuža se je prišel malo poigrat, mogoče upal na kakšno trepljanje po vratu..

    Mah, kakčno pretiravanje. Če bi hotel kaj storiti malemu psu, bi ga verjetno takoj v teku pograbil in par metrov dalje odvrgel…

    Kaka panika zdej zaradi psov, prej pa desetletja vse v redu…

  20. kodr kodr pravi:

    Iztok,če ti moji komentarji delujejo tako, kot opisuješ, to samo pomeni, da nisi pripravljen razmisliti o njih.

    Ne posplošujem, govorim iz izkušenj in logično sklepam. Res nisi izrecno napisal, da se psov bojiš, vendar tvojega strahu ni težko prepoznati, saj mezi iz vsake črke tvojih zapisov. Kaže pa se na enak način, kot pri nekaterih nesamozavestnih, prestrašenih psih z agresivnostjo.

    Da ne bom več teoretizirala, kot praviš, ti ponujam praktični preizkus. Ne vem, kje živiš, zato ti predlagam, da se dobimo na pol poti. Midva prideva s svojim psom, ti pa (sam ali v družbi) s svojim. Gremo skupaj na sprehod, samo da ti vodiš na povodcu našega psa, eden od naju pa Jodija. Vsi bomo lahko skupaj opazovali, kako se bo spreminjalo vedenje psov.

    Pa še nekaj o pokroviteljstvu. Nisem pokroviteljska, če ti želim posredovati nekaj svojega znanja. Mislim pa, da bi vsak moral sprejeti dejstvo, da so področja, na katerih imajo drugi več znanja. Sam priznavaš, da s psmi nimaš veliko izkušenj. Pridruži se odgovornim lastnikom psov in se čim več nauči.
    Znanje mojega moža in moje znanje temelji predvsem na izkušnjah, rezultati dela s psmi so več kot v redu, saj z njimi nimamo težav in tudi težave s tujimi psi, ko se pojavijo, uspešno rešujemo. Mogoče bi si pa malce pokroviteljstva le lahko privoščila?

  21. Eva pravi:

    Če si se sprehajal po Celju točn vem kira psica je to bla. Sovražim lastnike ki imajo psa zato da se mora sam sprehajat. Je…. to! Me že dolgo časa drži da se razpišem na to temo, ker mi smo imeli pasji ravs s pitbulom al kar je tista mašina mišičasta pač bla… in pol ko lastniku rečeš da ga nej že hudiča priveže,… ga raj z marelo nažge in ko pes le spusti svoj plen,… gresta mirno brez povodca naprej. Znoriš!

  22. VLADAJO ANALFABETI pravi:

    EVO POP TV CLUB LINK: http://poptv.si/multimedia/tv-klub-89.html

  23. Mr. Mojo Mr. Mojo pravi:

    @Iztok:
    Tu se bom postavil na Kodrino stran. Ne bom šel v oceno tega, ali je njeno pisanje pokroviteljsko ali ne, definitivno pa se strinjam z nasveti, ki jih posreduje. V njenih informacijah in nasvetih še nisem zasledil česa, s čemer se ne bi strinjal.
    Enkrat sem v neki blogerski debati s Tino, ko je spraševala po nasvetih, vprašal, ali je pes bil kakorkoli šolan in je odgovorila, da odkar je pri vama, ni bil. Močno ti priporočam (majhno) investicijo v dobro bazično šolanje. Ne zato, da boš psa naučil kakšne fensi trike, ampak zato, ker bo dober inštruktor tudi vaju marsikaj naučil, sobivanje s psom pa bo resnično mnogo prijetnejše, tako za vaju kot za Jodija. Še posebej, ker ima morda travme iz preteklosti in ga je očitno treba dodatno socializirati.

  24. pavle pravi:

    Zanimiva slika se je pojavla:

    http://file.si/public/view/full/8099

  25. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Thora, če psa ne poznaš, ne moreš vedeti kaj je bil njegov namen. Da bi to ugotavljal s pomočjo mojega Jodija, pa ne, hvala.
    Na temo psov sem pisal že večkrat in ne le sedaj, ko je prišlo do tega incidenta, zato je tvoj očitek blesav. Res pa je, da je zdaj vse skupaj spet aktualno. Sicer pa, dokler ni tisti idiot s ceste spravil avtobusa deklet, tisti drugi idiot pa ubil tri ljudi, ker se je peljal po napačni smeri, tudi nihče ni zagnal panike, a ne? To je povsem logično.

    Pavle
    , črni humor, žal neokusen, ker je gospod mrtev.

    Mojo, saj ni nihče rekel, da so nasveti neumni, ravno nasprotno, zanimivi in verjetno učinkoviti so. Toda moti me način kako jih prezentira in seveda ideje, ki v navadni situaciji niso vedno dostopne ter izvedljive, še posebej za nekoga, ki nima izkušenj.
    Se strinjam, šola ne bi bila slaba poteza.

    Daniel, vsi smo ga že videli v živo in seveda na 24ur, zato ne vem zakaj ga pripenjaš. Kot da se spet delaš budalo in še vedno nimaš pojma kaj je osnovna tema zapisa, ki se jo držijo praktično vsi.

    Eva, hm, misliš da je ista? A psička je, sem mislil, da je bil pes. Pa saj ne vandra po celem Celju ali pač? To, kar si povedala, pa je tudi meni vredno vsake kritike. Res grozno kako ignorantski so ljudje. In prav tako imajo ponavadi najbolj sporne pase.

    Kodr, četudi razmišljam, še vedno ostajajo napadali in taki kot da naš imaš za totalne idiote, ki smo do svojih psov totalno bedasti in kretenski, kar pomeni, da bi bilo bolje, da jih sploh ne bi imeli. Daj nasvet, ni panike, to cenim, a daj ga na lep in normalen način, ne pa s preseravanjem in pokroviteljskimi stavki, ki jih v tvojih komentarjih kar mrgoli. Saj ni tako težko, le potruditi se moraš, kot se jaz moram z Jodijem očitno. Pa ne gre za to, da ne sprejemam znanja, marveč za to, da ga podajaš na grob način in zaradi tega izpadeš samopašno in tako kot morda res ni bil tvoj namen. Pa tudi vsak nasvet se mi ne zdi dober, saj ga daješ iz situacije, ki je povsem drugačna moji in potem posplošuješ iz ene prigode na celotno dogajanje Jodija, mene in ostalih psov. Ni panike, bodi pokroviteljska, a tem žal odbijaš vse potencialne učence, ki bi radi dobro za svojega psa. Dobivati pa se zaenkrat še ne mislim z vama, saj menim, da le eno srečanje ne bi rešilo ničesar. Pa saj ni velike filozofije, Jodi je pač mali pes, ki laja na velike pse. To je to. Ni edini, je pa zoprno.

  26. VLADAJO ANALFABETI pravi:

    Zdaj pa vidim da si iztok občutliv, tudi na ostale ki drugače govorijo, zdaj vidim da je v tebi problem?

    In to kar sem objavil se navezuje na tvoj zapis o psih ker si tudi sam omeniš te dve zadevi.

    SAM IZGLEDA SI OBČUTLJIV ČE TI KDO KAJ DIREKT NAPIŠE. SREČNO!

  27. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ne drži, Dani, bistvo tega zapisa je o sprehodu z Jodijem in ničesar drugega. To, kar lepiš ti, spada v prejšnjo objavo, ki sem jo linkal zgoraj, saj ni tako težko to pogruntati, a ne?
    In kot vidiš imam težave le s teboj, saj se na tak način ne bunim pri nikomur drugem. Zakaj se pri tebi, pa zelo dobro veš že od prej. Predvsem zaradi tega, ker bi te rad naučil kako se komentira na mojem blogu, prej ko boš znal, bolje bo. In ko boš znal ne bova imela nikoli več takih težav in prepirov kot sva jih imela še malo nazaj. Že to, da spet uporabljaš velike črke, je drek. Pa to, da spet samo nekaj linkaš in prepisuješ od drugje, prav tako. Zdaj samo še čakam, da Gibanje kaj napiše in da boš hotel prilepiti sto komentarjev zapored in se potem čudil zakaj jih ne spustim skozi.
    Srečno tudi tebi.

  28. VLADAJO ANALFABETI pravi:

    No glej da omeniš in tole je bilo komaj včeraj na pop tv club pa poglej si da omeniš?

    IZTOK pravi: Da smo vsi po malem obremenjeni z veliki psi zaradi nedavne tragedije z bulmastifi, je jasno, kar pomeni, da nas vsak neprivezan pes malce prestraši. Še posebej, če zraven njega stoji kretenski lastnik, saj veste, v stilu: “Glejte mojega psa kako je krvoločen, prav ponosen sem nanj, da lahko vrat pregrizne tudi konju.” No, zdaj pa si predstavljajte, da tak pes nima lastnika in da se med vašim sprehodom pred vami znajde kot strela z jasnega.

  29. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Omenim za hipec, potem pa cel roman o povsem drugi zadevi, se ti ne zdi? Ampak ti seveda takoj izrabiš priložnost za politiko, a ne :)
    Kot sem te že vprašal, zakaj nisi linkal tega in Rafa pri prejšnji objavi, kjer smo dosti govorili tudi na to temo?

  30. VLADAJO ANALFABETI pravi:

    Ti se ena pojava hehe :)

  31. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Vem, vem, pa malo te moram hecati, da spet ne ponoriš s stotimi komentarji :)
    Zdaj pa mir, naj se nadaljuje debata o psih.

  32. kodr kodr pravi:

    Iztok: Preberi svoje zapise in komentarje, posveti se izrazoslovju in načinu, ki ga uporabljaš, potem pa še enkrat preberi moje. Kdo je napadalen, ima druge za idiote, noče razpravljati in ne sprejema tujega mnenja? Se pa strinjam, za veliko lastnikov psov sem mnenja, da psa ne bi smeli imeti in ga tudi ne bi imeli, če bi bili odgovorni. S svojim načinom si soodgovoren za lastnike neprivezanih, nesocializiranih in tudi nevarnih psov, saj je videti, da ima po tvoje vsak lahko psa. To, da se ti zdi, da mora biti pes majhen, ni bistveno. Tvoja odgovornost se mi zdi še nekoliko večja, saj si medijsko izpostavljena osebnost.

    Če se ti bo zaradi tvojega načina nekega dne kaj zgodilo, recimo, da te bo ugriznil pes, katerega agresijo bo izzval Jodi s svojim obnašanjem, pa boš spet okrivil psa, čeprav bi moral kriviti izključno sebe. Saj že zdaj za Jodijevo obnašanje kriviš predvsem njega samega in malo še njegove prejšnje lastnike, ti pa ne moreš narediti ničesar. Oziroma, glede na tvoj način, ti celo ni treba ničesar narediti. Za vse so odgovorni drugi – psi, lastniki, za nameček pa še jaz s svojim pristopom k problemu. Toliko o odgovornosti in etiki na temo imeti psa.

    Za intermezzo. Enako napako, kot si jo ti naredil z Jodijem, sem sama naredila pri kodru svojih staršev. Na sprehodu ga je napadel pes (veliki šnavcer). Psa sem dvignila v naročje in se s hrbtom obrnila proti napadalcu, da bi ga zaščitila. Rezultat: v vrat, zelo blizu vratne žile sem dobila dva šnavcerjeva podočnjaka. Pa sem krivdo pripisala sebi, čeprav sem bila stara 13 let. Psov zaradi tega dogodka nimam nič manj rada in se jih ne bojim, mi je pa bila to dobra šola. Znanje in izkušnje s tega področja si nabiram vedno in povsod, kjer le morem. Veliko sem se že naučila, seveda pa še zdaleč ne vsega, zato se še vedno učim.

    En sam sprehod Jodijevih težav seveda ne bi rešil, lahko pa bi omogočil reševanje, če bi ti spremenil pristop.

    Je pa dajanje nasvetov preko interneta res nahvaležen posel. Mnogo boljši je že telefonski razgovor, saj je stik direkten, nesporazume se lahko takoj razčisti in direktno odgovarja na vprašanja, ki se sproti pojavijo. Še boljši je osebni stik, kjer lahko teorijo podkrepiš s prakso. Temu primerno so tudi odzivi in rezultati neprimerno boljši. Mož me je opozoril, da bo moj res docela dobronameren nasvet pri tebi najverjetneje izzval prav tak odziv, kot ga je, pa sem vseeno poskusila. Upala sem pač, da boš razmišljal nekoliko širše, in primera ne boš vzel kot “aksiom”, ampak zgolj kot primer delovanja, modus operandi. Žal sem se zmotila. Pa kaj morem, saj nobeno dobro delo ne ostane nekaznovano.

    Eva: Se strinjam – katastrofa. Upravičeno sovražiš take lastnike psov. In še vedno poanta ni v psu, ki ni na povodcu, ampak v človeku, ki psa sploh ne bi smel imeti.

  33. Eva pravi:

    Mislim da živima (no hiša mojih) precej blizu tako da ja. Razen če se nisi preselil.

  34. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ne mislim se prepirati, res ne, ni potrebe, ni vredno.
    Ob prebiranju prvega odstavka mi res ni jasno od kje ti taki zaključki. Jaz namreč ne mislim tega, kar mi očitaš. Očitno gre res za napačno razumevanje mojih komentarjev. V bistvu se strinjava, le da ti tega ne dojameš, saj si očitno jezna, ker nisem takoj sprejel tvojh nasvetov in sem v njih iskal logične luknje na dano situacijo.

    Glede medijske izpostavljenosti, to raje reci Marku Crnkoviču, ki je šel veliko dlje pri svojem zadnjem zapisu. Jaz še posebej tokrat nisem napisal drugega kot prigode z Jodijem, iz katere si ti naredila tretjo svetovno vojno in prav mene postavila kot glavnega krivca za vse težave pasjega sveta v Sloveniji. Eto vidiš, to me moti, ta tvoj nastop, to tvoje pokroviteljstvo. V stilu: “Bi bilo mogoče bolje, da si omisliš kakšno drugo živalsko vrsto za spremljevalca.” Pa: “Glede na to sem ali smo lahko veseli, da imaš majhnega psa” In recimo: “Iztok, se opravičujem, ker sem očitno precenila tvojo dojemljivost.” Daj no, ne seri, kaj je to drugega kot kurčevo pokrovitelsjtvo in celo nesramnost. Zakaj tako, ne vem, a to me moti in to zelo.

    V drugem odstavku spet sodiš nekaj, kar ne mislim, zato mi spet ni jasno od kje ti taki zaključki, jaz jih namreč nisem potegnil in ne nakazal.

    Se strinjam, komentarji lahko izpadejo zelo napačno, saj se ljudje ne vidimo in lahko dobimo napačno predstavo o tonu zapisa. Toda tvoj nastop je preveč pokroviteljski, kar me pač moti in to tudi povem.

    Me pa zanima konkreten nasvet glede Jodija. Pa ne ta za srečanje z odpetim psom brez gospodarja, ki se je zgodil le enkrat, marveč nasvet v situaciji, kjer Jodi laja že na pet kilometrov oddaljenega privezanega in pridnega psa. Ali pa na psa, ki pride mimo in mu tudi nič noče. Kako lahko jaz takrat reagiram, da bo prav. Pa ne seri spet s povodcem in grabljenjem za vrat, ker to ni ista situacija. Kaj lahko po tvoje naredim in kaj sem naredil narobe, da se to dogaja in da sem po tvoje najslabši pasji gospodar na svetu, za katerega bi bilo bolje, da si omisli kako drugo živalsko vrsto, saj je, prasec zajebani, svojega majhnega psička dvignil v naročje, ker se je ustrašil neprivezanega psa, ki je priletel mimo. Kako grozno zagaman kreten sem zaradi tega, a ne. Fakkkkkk.

  35. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Eva, Nova vas ali Hudinja?

  36. Eva pravi:

    Kersnikova.

  37. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tam blizu smo živeli s starši, zdaj nisem več tam. No ja, saj tudi ostali deli Celja ni tako daleč, da pes ne bi mogel priti tja, je dejansko isti konec, res je. Hm, morda pa je res isti pes, kdo ve.
    Čigav pa je? Imaš podatke? Ker me ima, da bi stopil tja in jih vprašal kaj za vraga se grejo, da ga spuščajo okoli samega.

  38. Eva pravi:

    No, če je isti je prva hiša pri semaforju ko zaviješ v Kersnikovo. Pr avtobusni postaji. Pr sosed imajo pa tut enga,… in ju skupaj spuščajo na “sprehode”. Kraljujeta ponavadi po in okoli stadiona. Noro.

  39. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res ne bi bilo slabo, če bi poklical pristojno službo, samo ne bi rad nekaj na pamet. Res bi se rad prepričal, če gre za psa, s katerim sem imel to neprijetno izkušnjo. Četudi so to v vsakem primeru skrajno neodgovorni lastniki, jaz osebno nimam dokazov, da pse res spuščajo, za tega psa pa imam.

    Sicer pa, kako je mogoče, da jih ni še nihče opozoril ali prijavil?

  40. NoMercy pravi:

    po novem je obvezna oprema za na sprehod: mačeta ali baseball kij – odvisno od osebnih preferenc in krvoločnosti :)
    za bolj sofisticirane pa golf palica — 6 bo že pravšnja :)

  41. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Očitno res.

  42. kodr kodr pravi:

    Iztok: moja boljša polovica me je opozorila, da sta imela danes malo polemike. Nisem prebral vsega le preletel sem in povzetek moje boljše polovice.

    V neki drugi polemiki si me označil za teoretika, sedaj naj bi bila to moja boljša polovica. Nato ti ponudi pomoč v praksi in jo ti zavrneš. Nato prosiš za teoretični nasvet.

    Sam se držim tega, da je dajanje takih ali drugačnih nasvetov posebej pisno bolj jalovo početje, sicer pa je polno literature, tudi forumov kjer se lahko poišče nasvete. Tudi v bolj osebnem kontaktu več kot našteti različne možne rešitve, to kar naj bi povedal zdravnik ob postavitvi diagnoze, kljub pogovoru, običajno ni uspeha. Praktično delo tako z vodnikom kot psom je ključ do uspeha. Nekateri pridejo enkrat, dvakrat in je dovolj. Potem se pridejo pokazati in ugotavljajo kako preprosto je bilo, da so vse vedeli in znali že prej. Žal so tudi taki, ki ne zmorejo in takim priporočam, da nimajo psa. Ne podeljuje se izpitov, diplom samo lastnika se skuša prepričati, da postane vodnik ali pa naj se odreče imetju psa. Apelira se na odgovornost lastnika.

    Lastnik psa je tisti, ki mora storiti prvi korak in je edini, ki je odgovoren, da postane vodnik. Prevzemati odgovornost je pogoj, da postaneš vodnik psa.

  43. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Kje sem rekel, da je ona le teoretik? Nikjer.

    Sicer pa mi povej kaj pa je lahko najhujša posledica, če z nekim majhnim psičkom ravnamo tu in tam narobe pri srečanju z drugimi psi? Ga bo kap, bo slabo spal, bo prenehal jesti? Nič od tega, le prijetno ni, da laja, to je vse, saj ni tak big deal no.

    Če ti vendarle pade na pamet kaka konkretna ideja o rešitvi problema, pa le na dan z besedo.

    Sta pa hecna, ker se javljata z istega vzdevka in je včasih malo težko vedeti kdo je kdo :)

  44. kodr kodr pravi:

    Iztok: če misliš, da to ni problem potem nasveta očitno ne potrebuješ. Mislim pa, da sem bral nekaj pri tvoji boljši polovici kjer so ljudje dobrohotno delili nasvete tvoj odziv pa je bil enak. Tudi npr. pri mačkah pri nekem zapisu…big deal no.

    Mogoče sva res hecna toda nekomu, ki prebere komentarje bo zelo hitro jasno s kom ima opravka ali ne?

  45. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Zakaj se tako narobe razumemo, porka madona :)

    Nisem rekel, da ne rabim nasveta, nisem rekel da ni problem, seveda je, z veseljem ga sprejmem, toda na način, kjer besede tistega, ki daje nasvet, ne delujejo tako kot da se gre za reševenja celega sveta. In tako kot da sem jaz kriv, da bo Zemljo vsak čas razneslo.

    Ne gre za pitbula, ki grozi, da bo raztrgal sosedovo punčko in ga ne morem obvladati, ampak za pekineza, ki laja na tuje pse, kar je moteče predvsem za ušesa.

    Nasvet pa je vseeno dobrodošel, a na miren in lep način, brez divjanja.

    Upam, da razumeš razliko.

  46. kodr kodr pravi:

    Iztok: se ti zdi, da divjam in pišem v afektu?

  47. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Govorim o današnjih komentarjih tvoje boljše polovice. Pa nisem rekel v afektu, rekel sem na divji način, se pravi skorajda obtožujoče in kot da gre za konec sveta.

    In da ponovim: “Ne gre za pitbula, ki grozi, da bo raztrgal sosedovo punčko in ga ne morem obvladati, ampak za pekineza, ki laja na tuje pse, kar je moteče predvsem za ušesa. ”

    Tvoja žena se je obnašala kot da gre za prvi primer.

  48. kodr kodr pravi:

    Iztok: se ti zdi, da divjam in pišem v afektu?

    Tudi skozi komentarje se vidi nestrpnost tako tvoja kot moje boljše polovice. Zakaj tako reagiraš ti, veš sam, moja boljša polovica pa iz preprostega razloga, ker je bolj čustvena in težje sprejme, da nekdo ne sprejme ponujene pomoči predvsem, ko je govora o živalih.

    Vrniva se k psu. O tem sva že debatirala in to je osnova. Vodnik definira vedenje psa. Brez sprejemanja tega dejstva je razprava brezpredmetna.

    Bom skušal skozi primer, podoben tvojemu, razložiti kako je potrebno ukrepati. Vzel sem psa starega tri leta. Kavkaški ovčar. Teža cca 90 kg. Napadalen tako do psov kot ljudi. Za seboj je imel že nekaj ugrizov, tudi ljudi. Kaj je nujno preden se podamo v soočenje, ki predstavlja insult za tega psa. Delo s psom, kar pomeni tudi igro v okolju kjer ni oz. je čimmanj motečih elementov. Bistvo tega dela je, da pes sprejme dejstva, povelja vodnika, način igre, način izvjanja nekega povelja, vodnika. To obdobje traja različno dolgo in v primeru, da prekmalu končamo ta del se nam to maščuje in je potrebno kasnejše vračanje na izhodišče. Vse je stvar opazovanja.

    Po prvi fazi sledi prihajanje v okolje, kjer je moteč element na začetku samo nakazan in delujemo na psa enako kot v okolju brez motečih elementov. Svojega obnašanja ne smemo spreminjati tudi in ko pes zazna moteč element. Čas trajanja?

    Nato sledi obdobje v katerem se soočimo z motečim elementom in pri tem je pomembno, da se naše obnašanje ne spreminja to pomeni, da izvajamo ista dejstva, ista povelja na enak način in se sami ne ukvarjamo z motečim elementom. Osredotočeni smo izključno na svojega psa. Po vsakem soočenju se vračamo v okolje kjer ni motečih elementov, da psa sprostimo. Bistveno je, da se naše vedenje ne spreminja.

    Kaj to pomeni v praksi? Psa vodimo poleg. Moteči element. Ne spreminjamo ne hitrosti, ne zategujemo ovratnice v primeru, da se pes preveč intenzivno ukvarja z motečim elementom samo spremenimo smer, brez povelja kot, da ne obstaja nič drugega kot mi in pes. Pes mora spoznati skozi stopnjevanje intenzivnosti soočenja, da moteči element ni pomemben,ga sprejme. V primeru, da psu ne omogočamo soočenje, z odvračanjem (hrano, klicanjem…) ne moremo pričakovati, da bo pes sprejel moteč element.

    To je teorija. Čarobne palčke žal ni!

    Zakaj tak nasvet v tvojem primeru, ki ga opisuješ, je razvidno iz komentarjev moje boljše polovice. Možne posledice tvojega načina reševanja težave je tudi občutila na svoji lastni koži. In zakaj opozorilo, da obnašanje tvojega psa ni tako zelo nedolžno. Prav zaradi primerov kot je prej opisani kavkaški ovčar. Tri leta je imel na razpolago preden so se lastniki odločili, da tako ne gre več.

    Rešitve so ob soočenju in delu v praksi lahko zelo preproste v teoriji pa lahko razpravljamo na dolgo in široko.

    Čestitke tistemu, ki se bo pretolkel skozi moj zapis.

  49. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pa kdo je rekel, da ne bi sprejel pomoči, kdo za boga milega?
    A ti sploh bereš kaj sem napisal? Zgleda da ne.
    90 kilski ovčar in 3 kilski pekinez? Daj no, vendar je razlika, zato posledice ne morejo biti enake.

    Sem pa pozorno prebral del nasveta, kjer praviš, da moram ignorirati moteči element in Jodiju dejansko ne reči ničesar, se pravi pač iti dalje kot da ni nič. Panika s povodcem je le v tem, ker ga vleče, ko pride do take situacije, kar pomeni, da bi ga jaz vendarle moral odvleči dalje, to pa ne deluje ravno kot da sem se požvižgal na ta moteči element.
    Sem te sploh prav razumel? Mu torej ne smem reči naj ne laja, ga potegniti k sebi in ga prijeti za gobček ter mu reči naj bo tiho, ga dejansko kregati? Ga naj kar pustim in se delam kot da je njegovo obnašanje okej?

    Sicer pa tudi to večkrat naredim, pač odvlečem ga stran in upam, da bo čimprej nehal lajati. Toda včasih kaj rečem, očitno zaradi drugega lastnika, da ne izpadem totalni ignorant, ker se moj pes tako blesavo obnaša.

  50. kodr kodr pravi:

    Iztok: tvoje razburjanje bom pustil tam kjer je.

    V samem načinu dela ni popolnoma nobene razlike, je pa seveda bistveno težje, zaradi specifike pasme, delo s kavkaškim ovčarjem kar pa nima nobene veze z velikostjo.

    Zakaj so posledice lahko identične. Preden sem dobil v roke kavkazijca je imel tri leta nesposobne vodnike. Posledica je več napadov. Tak pes ne potrebuje dosti, da napade in obnašanje tvojega psa in tebe pri takem psu v veliko večji meri sproži znak za napad kot v primeru, da je tvoje in obnašanje tvojega psa drugačno. Pes je imel tri leta na razpolago in je ta tri leta dodobra izkoristil. Ker obstajajo neodgovorni, nesposobni lastniki, žal tudi vodijo pse, se moramo ali pa je zaželjeno, da se zavarujemo tako, da sami ne povečujemo tveganja. Približno tako ali pa zelo tako je v prometu.

    V primeru, da želiš vse skupaj poenostaviti ne pričakuj napredka. Bistven je prvi del. Pes te mora sprejti za vodnika v okolju kjer ni negativnih dražljajev. Ali sta to oz. si to naredil? Prosim, da mi opišeš ta del. Lažje in bolj smiselno ali pa sploh mogoče bo svetovati kako naprej.

    Bljižnjice ni. Dalj časa traja neželjeno vedenje težje ga je spremeniti. Včasih pomaga tudi sprememba okolja, predvsem takrat, ko novi vodnik ni od samega začetka pristopil k reševanju problema ali pa se je tega lotil napačno. V času dopusta npr. izberemo primerno destinacijo kjer bomo lažje usmerjali vedenje psa.

  51. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Le pusti ga, samo ni pa ga treba izzivati z napačnimi zaključki.

    Hm, kako naj se izognem negativnim dražljajem, če živim v mestu, kjer ima vsak drugi psa, je skoraj nemogoče, je pa res, da večkrat namerno izberem čudne ure za sprehod in sva res popolnoma sama. Toda ko se pojavi pes, je spet ista pesem.

    Da bi se recimo štirikrat na dan vozil na neko oddaljeno destinacijo, kjer ni psov (sploh ne vem, če kaj takega obstaja), pa je seveda težko in nesmiselno, saj bi vzelo grozno preveč časa, pa še pesek bi bil zelo bogi, ker med potjo do avta ne bi smel lulati pa še v avtu bi moral čakati, da bi prišla do cilja vedno znova. Pa ker so psi tudi med potjo do avta, bi ga moral torej skrivati, ne gre to, ne gre, čisto praktično ne gre.

  52. Nick pravi:

    nisem imel časa prebrati zadnjih postov, bi pa prosil gospoda doktorja kodra za en nasvet: smem psu gledati v oči ali naj raje ne?

  53. kodr kodr pravi:

    Nick: v večini primerov in slučajev ni prav nobene potrebe, da bi se izogibali pogleda v oči. Treba pa je spoštovati in upoštevati psa, vedenje psa in se temu prilagoditi. Pes pokaže, da mu je neprijetno. Zelo težko verjetno pa je, da bi pes ob pogledu, pri očesnem kontaktu reagiral agresivno.

    Glede naziva. Pri nas ne obstaja v kinologiji šola kjer bi lahko pridobil naslov doktorja tako, da ni potrebe po tem nazivu. Na katerem drugem področju pa ni ovire. Še zdaleč ne boš edini.

    Iztok: analiza tebe kot vodnika poteka vedno v primeru, ko želimo analizirati vedenje psa. Če so moji zaključki napačni pa žal zaradi načina, ki ne omogoča analize, ki ne bi temeljila samo na tvojih komentarjih.

    Prvo obdobje zahteva, da pes osvoji tebe za vodnika in upošteva tvoje zahteve. Najlažje je to izvesti v okolju kjer je nič ali malo motečih elementov.

    Pes je osvojil tebe za vodnika in upošteva tvoje zahteve. Krasno na dobri poti sta.

    Ker ne poznam tvojih bivalnih pogojev, tvojega socialnega položaja…je vse samo pavšalno.

    Reševanje problema. Tvoje vedenje vpliva na vedenje psa. Ko se vznemiriš ti, se vznemiri pes. Bolj si vznemirjen, bolj je vznemirjen pes. Pri delu v praksi je relativno lahko ugotoviti medsebojno vplivanje in iskati primerno rešitev. Nasvet na papirju in reševanje, pa pomeni, da vodnik sam najde primeren način.

    Če je pes vodljiv je ena oblika reševanja izogibanje, ki sem ga že opisal s postopnim približevanjem.

    Drugi način je nagrajevanje psa, božanje, hrana (pod pogojem, da mu je všeč, če ga drugi božajo ali mu dajo hrano) od lastnika večjega psa, ki je seveda miren.

    Tretji način je soočenje. Zopet potrebujemo nekoga, ki nam bo pri tem pomagal. Lastnik večjega psa in vidva. Najprej srečanje na večjo razdaljo in za krajši čas. Nato se to stopnjuje. Razdalja, čas, drug pes.

    Četrti način… peti, šesti

    Kaj ti bolj ustreza in kaj bolj ustreza tvojemu psu pa je ?

    Verjamem, da so v tvojem okolju vodniki psov, ki ti lahko pomagajo tako z nasveti kot v praksi. Imaš tudi različne pasje šole. Ni potrebe, da greš na nek tečaj. Po vsej verjetnosti boš v tej družbi našel koga, ki ti bo lahko pomagal.

  54. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hm, samo jaz nisem nikoli vznemirjen kar tako, to ratam šele ko se on začne zaganjati iz povodca in lajati kot podivjan :)
    Nagrada lastnika večjega psa se sliši zanimivo, a je žal neizvedljiva v praksi, saj semed seboj ne poznamo pa tudi nikomur se ne ljubi ukvarjati s tujimi psi in problemi.
    Postopno srečevanje je tudi fina rešitev, se mi zdi, a spet bi moral koga poznati.

    Kot sem zapisal, zdaj bom res probal nasvet, da se med lajanjem delam kot da ni nič in da grem povsem mirno dalje, me res zanima kaj bo :)

    Če ne bo zaleglo pa bomo razmišljali dalje, toda sami očitno ne bomo zmogli, saj “terapija”, kot berem tvoje nasvete, vključuje še tretjo osebo in drugega psa.

    Drugače pa hvala za koristne nasvete. Cenim.

  55. NEPRIVEZANI PSI pravi:

    Neprivezani psi malo se umirite in raje malo več igrajte z svojimi psi.

    Čene bom aktiviral Senico in celi politični vrh, pa boste pol videli kaj se pravi imati privezane politike in na kratkem povodcu pol se bodo pizdarije končale v SLO.

  56. kodr kodr pravi:

    Veliko uspeha pri delu.

  57. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Zakaj za vraga lastniki ne pripenjajo velikih psov? pravi:

    [...] prekleti-neprivezani-psi/ [...]

  58. niko pravi:

    Iztok: priporočam previdnost z nasveti “šepetalke psov”.

    Za vsak slučaj pa v skrajni sili kakšna lična poprnica polna popra morda lahko prav pride. Ko že napadalni pes zgrabi plen, dober odmerek v nos zanesljivo zaleže vsaj toliko, da spusti in ne trga.

    Vprašaj šepetalko …

    Mir, človek s psom!

  59. obrambapes pravi:

    Nasveti za obrambo pred psi:

    http://obrambapes.ednevnik.si

  60. E pravi:

    POZOR http://svet24.si/clanek/novice/crna-kronika/56e146becf296/pozor-v-celju-na-delu-zastrupljevalec-psov

    P.S. Če se prav spomnim si napisal bolg na to temo a nisem našel?
    A se mi samo dozdeva…..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !