Recenzije: A L’interieur, Two Bits, Me and You and Everyone we Know, CJ7

3.02.2010 ob 17:25

A L’INTERIEUR (francija 2007, triler grozljivka, režija: Alexandre Bustillo & Julien Maury, igrajo: Beatrice Dale, Alysson Paradis)

Verjetno eden najbolj krutih in nazornih filmov vseh časov.

Francozi zadnja leta razturajo v žanru grozljivke. Če ste videli Haute Tension, Martyrs, Ils in Frontier, potem veste o čem govorim. To niso le grozljivke, to so masakri, zajebano trganje, rezanje, kosanje in cefranje človeškega telesa. Povsem v maniri kakega Herschella Gordona Lewisa, le da gre za bolj kvalitetne in dramaturško dovršene filme. In A L’interieur, ki so ga čez lužo prevedli v Inside, je natanko tak film. Šokantna mešanica gravža, nasilja, groze, napetosti, trganja in rezanja, izvrstno vkomponirana v prepričljivo in dovolj kvalitetno dramaturgijo in atmosfero, o kateri lahko ameriški splaterji, ali bolj pošteno, rimejki najbolj znanih ameriških spleterjev, le sanjajo. In tu je Beatrice Dale, nepozabna Betty Blue, ki so ji vloge norih babnic pisane na kože. Ki teh babnic ne igra, marveč čuti in predstavi tako, da nas strašijo še nekaj mesecev po ogledu. In tokrat gre do konca, čez mejo dobrega okusa, v vlogo podivjane tujke, ki ji na tak način zlepa ne boste našli para v celotni filmski zgodovini. Beatrice ni le zmešana baba, Beatrice je čisti psiho z misjijo. Z željo, da razpara trebuh in vzame dojenčka nič hudega sluteči mladenki, ki jo napade sredi noči. Kljub asistenci policije in prijateljev, ki nimajo osnovne šanse, da bodo preživeli. Beatrice hoče otroka, pred tem pa mamici pričara še Kristusov pasijon. Zares krvav, brutalen, morbiden in šokanten film, zavoljo katerega ne boste spali vsaj nekaj dni. Zelo direkten prikaz mučenja in masakriranja, ki ga bodo zdržali le tisti z najbolj močnimi želodci, in napeta situacija le za tiste z najbolj močnimi živci. Pač film, ki doseže svoj namen. In film, ki za vedno zabriše mejo med realnostjo in posebnimi efekti. Jebeni snuff v najbolj pravem pomenu te besede, torej. In srhljivka, ki jo na njenem področju morda preseže le prej omenjeni Martyrs, ki ima močnejšo in kompleksnejšo zgodbo.

Ocena: 8/10

TWO BITS (zda 1995, drama, režija: James Foley, igrajo: Al Pacino, Jerry Barone, Mary Elizabeth Mastrantonio, Joe Grifasi, Andy Romano)

Še en filmček o odraščanju dečka.

Tale širši javnosti popolnoma neznani filmček, ki ga je Pacino posnel kot uslugo režiserju Jamesu Foleyju, avtorju mojstrovine Glengarry Glen Ross, je resda simpatičen, toda zelo predvidlljiv in brez pravih presežkov, da žal ne navduši povsem. Pač zgodba o dečku (odlični in zelo simpatični Jerry Barone, ki začuda ni posnel nobenega filma več), ki odrašča na ulici, s pomočjo svojega hudo bolnega dedka (ne povsem prepričljivi Pacino) spoznava osnovna pravila življenja in sanja o obisku kina, za kar mu manjka nekaj denarja za karto. Rezervna inačica prekrasnega Nuovo Cinema Paradiso, ki nam pove, da nas o življenju največ naučijo prav filmi. Tudi takšni, ki se vsak dan v živo odvijajo pred našimi očmi.

Ocena: 6/10

ME AND YOU AND EVERYONE WE KNOW (zda 2005, komična drama, režija: Miranda July, igrajo: John Hawkes, Miranda July, Miles Thompson, Brandon Ratcliff, Carlie Westerman, Natasha Slayton, Najarra Townsend)

Zelo posebna, zelo izvirna, zelo zabavna in zelo edinstvena komična dramica, ki pojasni, da je bistvo življenja v detajlih.

Če boste iskali atmosfersko in tudi na splošno podobne zadevščine, predlagam tudi ogled filmov Cashback, Bug in 500 Days of Summer, morda tudi Happiness in American Beauty, se pravi filme, ki se požvižgajo na klišeje in svojo zgodbo predstavijo na povsem svež, drugačen in nekoliko odbit način. Da je tudi tale natanko tak, je jasno že na začetku, ko spremljamo prigodo z ribo v vrečki, ki se premetava na avtomobilih. In seveda takoj za tem, ko spoznamo glavne junake. Prodajalca čevljev, ki po ločitvi skrbi za svoja dva sinova. Wannabe umetnico, ki v prostem času s taksijem prevaža upokojence. In recimo dve najstnici, ki ju vzburja misel na seks s starejšim moškim. Pestra in prav posebna druščina drugačnega in inovativnega filmčka, ki si ne dovoli niti enega predvidljivega in običajnega prizora ter ujame tudi prav vse detajle, ki jih ljudje ponavadi spregledajo. In tu je perverzen pogovor na internetu, kjer odrasla ženska nima pojma, da jo vznemirja otrok. Pa igra s ptičem in črvom. Pa preizkus fafanja. Pa napis na čevljih. In seveda naprava, s katero lahko nekomu rečeš, da ga ljubiš. To je prikaz sveta, kjer smo vsi tujci. In kjer je prav tujec tisti, s karterim se najbolje ujamemo.

Ocena: 8/10

CJ7 (hong kong 2008, znanstveno fantastična pustolovska komedija, režija: Stephen Chow, Jiao Xu)

Spielbergov Vesoljček.

Stephen Chow mi je car. Predvsem zavoljo filmov Shaolin Soccer in Kung Fu Hustle, ki sta me navdušila do konca in naprej. Tudi tokrat, ko dela rimejk ETja, ne razočara, škoda je le, da vse prevečkrat poseže po fintah filma Spy Kids in deluje preveč na prvo žogo ter otročje namesto očarljivo. In tu je zgodba dečka, ki ga obišče mali marsovec, še najbolj podoben stvoru grozljivke Critters, le da prijazen in z navadami psička. Njune prigode so simpatične, zato je škoda, da jih pokvarijo bedasti posebni efekti, ki preveč spominjajo na klišeje Malih vohunov. Jasno, Chow igra dečkovega očeta, zelo dobri pa so se mi zdeli prizori z orjaškima zaljubljencema, ki so ujeli nekaj atmosfere Kung Fu Hustlea. Okej film, a nič več kot to.

Ocena: 6/10

 

8 komentarjev na “Recenzije: A L’interieur, Two Bits, Me and You and Everyone we Know, CJ7”

  1. Filip pravi:

    Tole je pa res snuff. Prizora rezanja tebuha s škarjami še vedno ne morem gledati s povsem odprtimi očmi..brrrrr.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ta je bil res hud, ja, že na začetku, ko ji med spanjem škarje zarije v popek.
    Zajeban film, res.

  3. t-h-o-r pravi:

    i know one thing

    tega filma nikoli ne bi pokazal moji mami :)

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pa ji zavrti CJ7 :)

  5. t-h-o-r pravi:

    ah, to je pa čist preveč corny :)

  6. Aleš K. pravi:

    No, kar se mene tiče je primerjava L’interieur in Martyrs vseeno krivično podana, ker L’interieur se mi zdi na neprimerno višji ravni- kar se tiče tako zgodbe, masakra (čeprav ta niti ni preveč pomemben za skupno “oceno”), stilizacije, scenografije, režije in -morda najbolj od vsega- vzdušja. Martyrs so se mi zdeli preveč posiljeni, nenaravni in prisiljeno brutalni; kot da brutalnost služi za zgodbo in ne obratno. In bolj popcornasto, seveda, kajti v Martyrs (seveda je vse moje mnenje, da ne bo kakšnih preveč hudih besed :) ) se zdi preprosto bolj Hollywoodsko, bolj epsko in (ja, nekako) ogabnejše. V Inside (prevod L’interieur) pa nasilje sploh ni tako zelo nazorno (razen zaključnega prizora), temveč je bolj psihično- pač prizori, kjer ženska pokonča svojo mater, recimo… dejstvo je, da prizor sploh ni tako krvav (sploh če primerjaš z nekaterimi Japonskimi izdelki), ampak je mene osebno bolj prizadel kot cel Martyrs. Tudi smrt sama se mi zdi bolj posrečeno prikazana v Inside. V Martyrs je obravnavana bolj epsko, bolj podvrženo namenu (dekle je videlo okraj, uuuu, big deal :D ). Preveč dramatična za ta filmski žanr. V Inside pa je tako preprosta.. poglejte kako hitro in nenadno umre dekličina mater.. prav vidim režiserja, kako snema kader in skuša povedati, da nihče noče umreti (ali moriti) na ta način. Da smrt ni nič dramatičnega. Ljudje umrejo zaradi bolezni ali nesreče. Smrt pride nenadoma ter ni povezana s pojmi dobrega in slabega. Za sabo ne pusti dramatičnega občutja, zgolj praznino. Smrt umrle osebe na koncu (torej glavne osebe) se mi je zdela tako prazna, da je bil edini občutek res samo praznina. Tudi negativka je bila za moje pojme v Inside boljše prikazana… Odlično prikazana njena notranja razdvojenost, napetost, psihične motnje, motnje sluha in ostale pritekline, ki vseskozi dodajajo k napetosti v njeni glavi in dosežejo vsaj to, da gledalec razume njen lik- in ga ne vidi kot neke črne psihopatke, ki ponazarja absolutno zlo. Čeprav bi, iskreno, to storil zlahka; sploh zaradi spretnega vlečenja barv, saj v filmu prevladujeta predvsem dve barve: bela in črna, ki ju kronično preliva rdeča, kar po mojem mnenju prikazuje to, da se tako dobro in slabo pobriše, ko pride do takšnih moralno-spornih situacij. Všeč mi je tudi kako piramidalno je upodobljen otrok, kako je logično vmešan v to nelogično borbo: res odlično.

    Mogoče fanovsko, ampak takega vpliva kot je name imel Inside (za nekaj tega je poskrbela tudi odlična glasbena podlaga), ni imel praktično noben film. Res. Iskreno. Sem skušal vsaj približno argumentirati, in niti slučajno spodbijati Iztoka, ampak pač dodati svoje mnenje. Zame je Inside eden redkih filmov, kjer bi zamižal na oko (ker nekaj napak vsebuje) in napisal 10/10. Pa me križajte, če želite.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Aleš, ne strinjam se, zame je Martrys veliko kvalitetnejši in širše zastavljen, se pravi kompleksnejši in bolj smiseln glede razlogov za nasilje. Tudi s koncem, ki me je ubil. Pa tudi sekvence pretepanje deklet so me bolj pretresle kot v Inside, ki je dejansko “le” odlično posnet in napet triler. Hm, meni je pa prav Inside na trenutke deloval malce prisiljeno glede nasilja, še posebej tisti tip, ki je vstal iz nezavesti in se pognal vanjo kot zombi. Nepotrebno, če mene vprašaš.
    Da ni nazorno nasilje? Uf, sva gledala isti film? Meni se je zdelo prekleto nazorno in brutalno. Le poglej kako jo je porezala po obrazu, kako ji je v roko zapičila iglo, kako je razkosala mamo, kako je ubila vse tiste policaje in ostale. Res je, tudi psihološka igra mačke in miše je, dobra atmosfera, super napetost, toda vseeno prekleto brutalno in divje, da komaj preživiš.
    Okej, Japonci, recimo Takashi Miike, gre še dlje, toda tisto je že parodija in banaliziranje, strip, če hočeš, tole pa je še vedno dokaj realno.
    Točno tako, Inside je bolj preprost, zato seveda ne slabši, a vseeno me ni tako pretresel in navdušil kot Martrys. Pač moj občutek in moje mnenje.
    Negativka pa itak, jasno da, saj je bistvo filma, v Martrys glavnega negativca ni na tak način, je le tip, ki tepe ženske in na koncu tista ekipa znanstvenikov. Povsem drugačna scena, dejasnko sta si filma podobna le pri prikazu nasilja, drugače niti ne. Pa seveda v tem, da sta oba zelo klaustrofobična, če mene vprašaš.
    Njen karakter si poudaril zelo dobro, se strinjam, tu je globina, ki je Martrys nima, a potem lahko skočiva h kakšni Fatalni privlačnosti, pa se tudi Insidi izgubi v primeerjavi z Glenn Close, ali pa k Misery, kjer je bila zlobna Kathy Bates.
    Zelo sem vesel, da si se oglasil in da sva udarila debato. Upam, da še kdaj, ali tukaj ali pri kakem drugem filmu.
    Je pa zanimivo, da je tebe tako zelo navdušil Inside, mene pa Martrys. To seveda ne pomeni, da tudi meni Inside ni bil dober, mi je bil, kar sem pojasnil tudi v oceni.

  8. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Strašljive filmske babnice pravi:

    [...] Femme (À l’Intérieur) [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !