Arhiv za Februar, 2010

Dvojniki 4: Antonio Banderas in Iztok Gartner

28.02.2010 ob 20:57

Novi Everybody Hurts mi ni všeč

28.02.2010 ob 19:10
YouTube slika preogleda

Da mi je predelava zimzelene We Are the World, ki so jo prav tako naredili za Haiti, zelo všeč, sem že pisal. Žal ne morem isto trditi za predelavo nič manj zimzelene Everybody Hurts, ki so jo nekoč prepevali REM. Kljub številnim znanim imenom (Leona Lewis, Rod Stewart, Robbie Williams, Cherly Cole, Mariah Carey, Susan Boyle, Bon Jovi, Bono, Kylie Minogue) me ne prepriča in se mi zdi celo nepotrebna. Morda tudi zato, ker je original zvenel tako zelo popolno. In zato, ker imam občutek, da vokali nekako ne sodijo skupaj v celoto.

YouTube slika preogleda

Mi je pa zato toliko bolj krasen komad Un geste pour Haiti cherie, ki so ga naredili francoski glasbeniki. Če se ne motim, gre za novo pesem in ne za predelavo kot pri ameriški in angleški zadevi, kar je še bolj pohvalno.

YouTube slika preogleda

In pozor, zadeva je dolga več kot deset minut, kar pomeni, da se je skupaj nabralo zares veliko število sodelujočih. Zares lepa gesta in čestitke za trud.

Filmska primerjava: The Wicker Man

28.02.2010 ob 18:56

THE WICKER MAN (zda 2006, grozljivka, režija: Neil LaBute, igrajo: Nicolas Cage, Ellen Burstyn, Kate Beahan, Molly Parker, Leelee Sobieski)

Bled in premalo pogumen rimejk kulta iz leta 1973.

Režiser Robin Hardy je leta 1973 posnel zelo pogumno, prelomno in premalo cenjeno srhljivko The Wicker Man, ki se je ponašala tudi z zelo fino atmosfero, izredno modernim prikazom dogajanja, šokantnim preobratom, vizualno močjo in z vrhunsko igralsko kreacijo Edwarda Woodwarda. S stvarmi, ki se jih ne da preseči in ki jih seveda nikakor ni mogel ujeti tale šlampast rimejk, kjer je policistu, ki ga igra Nicolas Cage, ime Edward Malus. In kjer je lord Summerisle postal ženska, čudaška voditeljica sekte deklet, ki jo igra Ellen Burstyn. Jasno, tudi Kate Beahan, Molly Parker in Leelee Sobieski ne morejo v štirc z Diane Cliento in Ingrid Pitt, kar pomeni, da se je nepozabno doživetje žanra iz leta 1973 spremenilo v dolgočasno pizdarijo, ki ne bo všeč niti tistim, ki niso še nikdar v življenju videli nobene grozljivke.

Ocena: izguba časa

THE WICKER MAN (anglija 1973, srhljivka, r: Robin Hardy, i: Edward Woodward, Christopher Lee, Britt Ekland, Ingrid Pitt, Diane Cilento, Lindsay Kemp, Aubrey Morris)

Kultna srhljivka, ki ni nikdar ujela zaslužene slave.

Ko je Robin Hardy, ki po The Wicker Manu celih trinajst let ni režiral nobenega filma več, leta 1973 usekal z zgodbo o zadržanem, vernem, resnem in natančnem policijskem poročniku Neilu Howieu (Edward Woodward), ki pride na otok lorda Summerislea (Christopher Lee) raziskovat primer izginule deklice in se znajde v čudaškem, pohotnem, poganskem, pregrešnem, okultnem in divjem okolju razposajenih otočanov, kjer moški žlampajo pivo, ženske pa gole plešejo po mesečini, gledalci žal niso zaznali mojstrovine. Niti fine atmosfere, kaj šele modernega prikaza dogajanja, šokantnega preobrata, vizualne moči in vrhunske igralske kreacije Edwarda Woodwarda. Vsi so pač trznili na veliko bolj odmevni in uspešni Don’t Look Now, ki ga je istega leta z Julie Christie in Donaldom Sutherlandom posnel Nicholas Roeg. Šefi so seveda zahtevali rezanje, originalna verzija je v kina prišla šele dvajset let kasneje, Rod Stewart je ponorel zaradi golih prizorov svoje takratne žene Britt Ekland, Christopher Lee pa je priznal, da je odigral najboljšo vlogo svoje dolgoletne kariere. In če smo rekli, da režiser Robin Hardy potem vrsto let ni posnel nobenega filma, moramo reči, da je The Wicker Man fatalno zaznamoval še Ingrid Pitt, zvezdo številnih vampirjad, in Diane Cilento, bivšo ženo Seana Connerjya, ki sta se od velikih platen prav tako poslovili za celo desetletje. Klasika, ki ni nikoli postala klasika in nepozabno doživetje žanra, ki ga danes kot kaže ni sposoben posneti nihče več.

Ocena: vredno ogleda

Mariborčan o Emi

28.02.2010 ob 18:15
YouTube slika preogleda

BAFTA 2010

28.02.2010 ob 02:00

Danes so jih zavrteli na HBO-ju, kar pomeni, da sem jih končno ujel in da komaj čakam, da povem svoje mnenje.

Pa začnimo:

Uvodni govor mi je bil smešen, predvsem zato, ker je voditelj Jonathan Ross osebno nagovoril nekatere zvezdnike in se iz njih izvrstno ponorčeval. Tako vodenje bi fural tudi sam, tako vodenje pogrešam pri naših prireditvah, kjer se gredo vsi nepotreben teater. Ali kot je rekel Ross: “Glej jo, Kate Winslet, kako se dobro drži glede na dejstvo, da je igrala v le drugem najbolj donosnem filmu vseh časov. Kate, we fell your pain.”

Za razliko od evropskih filmskih nagrad so BAFTE še vedno precej hollywoodske, kar mi je všeč, saj poznam skoraj vse filme in zagreto čakam kdo bo zmagal.

Zelo všeč mi je obširna predstavitev najboljših filmov leta, skupaj z izjavami ekipe in posnetki snemanja. Tega pri oskarjih ne znajo, tu so BAFTE zakon.

Debitant:

Duncan Jones za film Moon. Ostalih nisem videl, toda imam občutek, da je tole prava izbira. Ko je Jones stopil na oder, mu je šlo na jok. Lep moment.

Posebni efekti:

Avatar, itak.

Stranski igralec:

Všeč mi je bila nominacija Aleca Baldwina za It’s Complicated in Alfreda Moline za An Education. Zmagal je fenomenalni Christoph Waltz za Neslavne barabe, ki je bil seveda tudi moj favorit.

Kostumi:

Slavila je Sandy Powell za film Young Victoria.

Make up & Hair:

Zanimimo ime za kategorijo, ki sem ga seveda pustil v originalnem jeziku. Spet je slavil The Young Victoria, na oder pa je prišla Jenny Shircore.

Stranska igralka:

Nagrado je podelil Matt Dillon. V igri je bila tudi Kristin Scott Thomas za Nowhere Boy, ki jo oskarji ignorirajo že drugo leto zapored. Slavila je Mo’nique za Precious, kar je kul, saj je bila tudi moj favorit. Nagrado je namesto nje prejel temnopolti režiser Lee Daniels.

Najboljši britanski film:

Nagrado je podelil Rupert Everett, ki ga zadnje čase skorajda ni na spregled. Zmagal je Fish Tank, sicer super filmček, moral pa bi In the Loop, ki je fenomenalen.

Izvirni scenarij:

Nagrado je podelil Robert Pattinson, naj mu bo, tokrat mu ne bom težil, saj je bil okej. Zraven je bil tudi The Hangover, ki ga cenijo tudi Angleži in je zmagal že na zlatih globusih. No ja, tukaj je zmagal The Hurt Locker, na oder pa je prikorakal scenarist Mark Boal. Zasluženo, pravzaprav, čeprav še vedno menim, da gre v prvi vrsti za “režiserjev” film.

Scenografija:

Slavil je Avatar. Hm, je to res scenografija?

Vzhajajoča zvezda:

Tekmovali so Nicholas Hoult, Tahar Rahim, Carey Mulligan, Kristen Stewart in Jesse Eisenberg.  Ker so glasovali gledalci, je seveda zmagala Kristen Stewart iz Twilighta, kar je bedarija, če pogledamo igralske sposobnosti in seveda jasno, če pogledamo izkupiček v blagajni. Sam bi nagrado podelil sila obetavni Carey Mulligan, zvezdi filmov An Education in The Greatest, ter seveda Jesseju Eisenbergu, faci filmom Zombieland, Adventureland, The Education of Charlie Banks in The Hunting Party.

Prirejeni scenarij:

Nagrado je podelil Guy Pearce, ki se po L. A. zaupno za razliko od Russella Crowea nekako ni prebil v prvo ligo, a vseeno igra v odličnih filmih, tudi stranske vlogice, če je treba. Navijal sem za In the Loop, zmagal pa je Up in the Air, kar pa ni ravno slabo, če sem iskren.

  • UF, SPOMINI NA PREMINULE ZVEZDE, TO MI JE VEDNO NAJTEŽJA IZKUŠNJA, SAJ ME OB VSAKI SLIKI IN ODLOMKU ZAREŽE NARAVNOST V SRCE. TOKRAT SO KONČALI Z BRITTANY MURPHY IN PATRICKOM SWAYZEJEM. ŽALOSTNO RES, TAKO ZELO MLADA STA ODŠLA.

Animirani film:

Slavil je Up, ki je očitno močno navdušil vse razen mene.

Tujejezični film:

Četudi je bil nominiran Das weisse Band, je slavil Un Prophete, kar seveda ni po mojem okusu. Je bilo pa fino videti tudi Coco Avant Chanel, za katerega imam občutek, da sem ga pri nas ni videl skoraj nihče.

Režiser:

Nagrado je podelil Clive Owen, slavila pa je Kathryn Bigelow za The Hurt Locker, ki bi morala slavo ujeti že s fenomenalnim filmom Strange Days. Zasluženo.

Glavni igralec:

Nagrado je podelila lanska zmagovalka Kate Winslet, A Single Mana s Colinom Firthom še nisem videl, kar me zelo jezi tudi za prihajajoče oskarje, presenetljiva je bila nominacija Andyja Serkisa za Sex & Drugs & Rock & Roll, slavil pa je prav Firth, ki je za sabo pustil tudi glavnega favorita Jeffa Bridgesa, ki mu prav tako še vedno dolgujem ogled filma Crazy Heart. In če smo že pri Firthu, ki ga punce še vedno ne morejo pozabiti zavoljo Darcyja, ne morem mimo njegove odlične vloge v filmu Where the Truth Lies, za katero bi si prav tako zaslužil kako nagrado.

Glavna igralka:

Nagrado je podelil lanski zmagovalec Mickey Rourke. Zraven sta bili tudi Audrey Tautou in Saorise Ronan, ki so ju oskarji pustili na suhem, da ni bilo Sandre Bullock je super novica, saj je bila v The Blind Side zanič, slavila pa je Carey Mulligan za An Education, kar je na nek način okej, saj je bila res zelo prepričljiva. Jp, rojena je nova zvezda, morda celo nova Meryl Streep.

Najboljši film:

Ker ga je voditelj omenil že na začetku, sem vedel, da bo na odru prav pri najbolj pomembni nagradi večera. On, Dustin Hoffman, najboljši igralec vseh časov. V igri so bili An Education, Avatar, Up in the Air, Precious in The Hurt Locker, zmagal pa je seveda The Hurt Locker, za katerega navijam tudi na oskarjih.

Nagrado za življensko delo, tako imenovani “fellowship”, je iz rok princa Williama in igralke Ume Thurman dobila legendarna Vanessa Redgrave, kar je bil brez dvoma eden najlepših in najmočnejših trenutkov celotne prireditve. Tudi po zaslugi iskrenega govora nagrajenke. Po dolge času sem se spet zavedel, da gre za eno najboljših akterk vseh časov, ki je bila meni najbolj prepričljiva v filmu The Devils. Drži, omenila je tudi Williamovo mamo Diano, kar je bilo prav tako zelo lepo.

Enkraten šov, povsem v stilu oskarjev, le manj kičast in kanček bolj umirjen. Užival sem od začetka do konca.

Atila: Teorija Đorđe Kesić

28.02.2010 ob 01:36

Tale plošča je resda na sceno udarila že leta 2008, v moja ušesa, ali še bolje, direktno v moje možgane, pa je udarila danes, ko sem jo prvič dobil v roke. Zelo dobra slovenska rap plata. Morda malce preveč enolična v tematiki, pa vendar udarna, urbana, globoka in s poanto. Poba, ki si je nadel ime Atila (v resnici mu je ime Mirko Vorkapić), očitno po zloglasnem in divjem Atilli the Hunu, prihaja iz Novega mesta, ki je zanj seveda geto. Še en Kransterdam, plac poln socialnih težav in vseh mogočih pizdarij, ki jih Atila v stilu starega Trkaja obdela v vseh petnajstih komadih. Politično in družbeno angažirana besedila, s podlagami, na katere bi bil ponosen tudi DJ Premier. Da Atila ni le črnogled in jezen, pokaže v komadu Bil je lep dan.V ostalih komadih ne popušča in fura super flow, power ter rime, ki niso na prvo žogo.

Ali kot zaključi Atila: “Ne moreš me ustavt.”

OI 2010: Mitja Valenčič & co.

27.02.2010 ob 23:49

Šesto mesto je odličen rezultat. Ali kot je dejal komentator: “Če bi nam to mesto kdo ponudil pred tekmo, bi ga vzeli brez razmisleka.” Toda, če je smučar po prvem teku povsem pri vrhu in je na koncu potem šesti, je to seveda razočaranje. Če ne za gledalce in navijače, pa vsekakor zanj. Škoda, res, Mitja je imel idealno priložnost, da dobi medaljo in ujel svojo najboljšo uvrstitev vseh časov. A jebat ga, ni šlo, zato je tudi šesto mesto super dosežek.

Benjamin Raich, ki je, če se ne motim, še eden rekih iz stare garde (jp, rečem ji stara garda, saj so vsi ostali od včeraj), je za las zgrešil bron in Avstrijo po dolgih letih uspehov pustil na hladnem. Hrvaški šampijon Ivica Kostelič je smučal sanjsko in ujel srebrno medaljo, s konkurenco pa je pometel mladi Giuliano Razzoli, novi Alberto Tomba, ki je smučal kot da gre na izlet.

Se samo meni zdi ali pa so vsi tile novi šampioni povsem brez karizme starih. Takšni, da si jih človek sploh ne zapomne in da niso take zvezde kot so bili njihovi vzorniki. Morda sem popolnoma izven smučanja, toda večina imen, ki so zdaj na vrhu, mi zveni popolnoma neznano, tisti, ki sem jih poznal, pa so po večini očitno že zdavnaj odšli v pokoj.

Pa naj končam še z bordanjem, ki sem ga prvič gledal s solidnim zanimanjem. Seveda zaradi domačina J. J. Andersona, ki se je s to tekmo tudi poslovil od aktivnega tekmovanja. Seveda z zmago, kar je bil super občutek tudi za gledalce. Naši se žal niso prebili do vrha, je bil pa zato J. J. toliko večji car, ko je na koncu ugnal nasprotnika.

Televizija 21

27.02.2010 ob 23:19

KING ARTHUR (zda 2004, pustolovščina, režija: Antoine Fuqua, igrajo: Clive Owen, Ioan Gruffudd, Kiera Knightley, Stellan Skarsgard, Til Schweiger, Stephen Dillane, Ray Winstone, Mads Mikkelsen, Joel Edgerton, Hugh Dancy, Ray Stevenson)

Čas brez pravljic: rojstvo Velike Britanije.

King Arthur, legendarni ustanovitelj Velike Britanije, idealist, izumitelj marksizma, sanjač, ljubitelj Williama Shakespearea, plačani morilec, srednjeveški desperado in možakar, ki so mu tokrat vzeli pravljico ter ga postavili na realna tla. Pred dejstvo, da v Rimu ni komunizma in okroglih miz, marveč kapitalizem in izkoriščanje cenene delovne sile. In naš Arthur (Clive Owen), ki bi, če bi živel v Rusiji, namesto Lenina začel oktobrsko revolucijo in zrušil družino Romanov, ne more verjeti kaj se je zgodilo. Ne more verjeti, da je zaupal napačnim idealom. Da se mu je sesul svet. Da so se mu sesule sanje o državi, kjer vsi sedijo za okroglo mizo in rečejo: »Eden za vse, vsi za enega.« Tip celo življenje služi Rimskemu cesarstvu, čaka na svobodo, se bojuje skupaj s svojimi vitezi, zafrkava nomadsko ljudstvo Plavcev in se zoperstavi celo požrešnim Sasom, ki jih vodi odločni, zdolgočaseni in izjemno kruti Cerdic (Stellan Skarsgard), kateremu lahko ugovarja le njegov enako divji sin Cynric (Til Schweiger). In naš Arthur ni noben Prvi vitez, noben Richard Gere, noben Excalibur, noben Mists of Avalon in noben pravljični junak, ki bi mu pomagal čarovnik Merlin (Stephen Dillane). Tu gre za drugo zgodbo. Za drug film. Za pravljico, ki nam pripoveduje resnico. Za resnico, ki namerno pozabi na pravljico. Kot Troja, le da se ne fura na manekenski imidž prazne lupine, marveč na prepričljiv in dostojanstven pustolovski spektakel, z vrhuncem v sekvenci, kjer se Arthurjevi vitezi, Lancelot (Ioan Grufudd), Tristan (Mads Mikkelsen), Gawain (Joel Edgerton), Galahad (Hugh Dancy), Dagonet (Hugh Dancy) in  Bors (Ray Winstone), na pokajoči ledeni ploskvi spoprimejo z dvesto razjarjenimi saškimi bojevniki. In če znamenita lady Guinevere (zelo prepričljiva Kiera Knightley) ni le lady Guinevere, temveč pogumna, divja, ostra in razpenjena Grace Jones, potem je jasno, da gre za prav posebnega Kralja Arthurja. Za čisto posebno ekranizacijo znane bajke, ki izgleda tako, kot da bi se zgodila tudi v resnici. Kot da bi jo režirali Rusi in kot da bi nam režiser Antoine Fuqua hotel reči, da gledamo rojstvo Slovenije. Naj me vrag, če se niso umrli vitezi na koncu reinkarnirali ravno v naše lipicance.

Ocena: 8/10

SECRET  WINDOW (zda 2004, srhljivka, režija: David Koepp, igrajo: Johnny Depp, Maria Bello, John Turturro, Timothy Hutton, Charles Dutton)

Če vas daje ustvarjalna kriza, si privoščite klišeje.

Obnovimo znanje in servirajmo dokaze, da je Secret Window le patetična kopija boljših originalov. Dokaz številka ena ponuja film Klub golih pesti, kjer si je Edward Norton izmislil Brada Pitta. Dokaz številka dva bo treba poiskati v filmu Identiteta, kjer si je John Cusack izmislil vse okoli sebe. Dokaz številka tri je seveda danes povsem pozabljena srhljivka The Dark Half, zgodba o pisatelju, ki mu je nagajal alter ego, katero je ravno tako spisal Stephen King, glavno vlogo pa zaigral Timothy Hutton, ki sedaj igra ljubimca Marie Bello, skoraj ločene žene pisatelja Johnnyja Deppa. Avtorja v krizi, ki išče konec svojega najnovejšega romana. Okej, gremo naprej. Dokaz številka štiri je brez dvoma znameniti Psiho, kjer si je Anthony Perkins izmislil mamo. Dokaz številka pet pa Kubrickovo Šajnanje, še en Kingov roman, kjer je bil v ustvarjalni krizi Jack Nicholson. Tokrat pač matra Johnnyja Deppa, ki nima konca. No ja, ki nima niti začetka in sredine. Ki nima niti toliko samoironije, da bi si zarolal prej omenjene filme in v ljubimcu svoje žene prepoznal svojo sorodno dušo iz leta 1993. Ravno zato neumno izpade tudi skrivnostni John Turturro, ki ga obtoži za krajo svoje zgodbe, kar je blesavo, saj original ni original, marveč dolgočasen kliše. Še en nepričakovani preobrat, torej moda, katero je tako fenomenalno pričel Šesti čut. Le kdaj bo Johnny Depp, ki še vedno misli, da igra Pirata s Karibov, ugotovil, da grozljivke niso zanj. Tega ni vedel v Nočni mori v ulici Brestov, kjer ga je Freddy Krueger povlekel v posteljo, v Devetih vratih, kjer ga je napadel hudič, v Brezglavem jezdecu, kjer so mu hoteli odsekati glavo, in v Astronavtovi ženi, kjer so iz njega na Marsu naredili kopijo in ga poslali nazaj na Zemljo. In jasno, če bi v filmu namesto Marie Bello igrala Charlize Theron, bi ga nagnala nazaj na Mars, kjer bi med potjo zagotovo našel boljši konec za svoj roman in se izognil vsem sila zoprnim klišejem.

Ocena: 2/10

GARFIELD (zda 2004, komedija, režija: Peter Hewitt, igrajo: Bill Murray, Breckin Meyer, Jennifer Love Hewitt, Stephen Tobolovsky, Evan Arnold, Alan Cumming, Debra Messing)

Vsaj deset let prepozno.

Garfield (govori ga Bill Murray, ki je zamenjal leta 2000 preminulega Lorenza Musica, originalnega Garfielda iz risane serije), zavaljeni, nesramni, pikri, kljub temu simpatični in skrajno leni mačkon, nor na lazanjo in na pozornost svojega gospodarja Jona (Breckin Meyer), je sredi osemdesetih ujel vse kar je bilo treba. Vse, kar ujamejo najbolj znane risane serije, ali če hočete, najbolj znani komični stripi. Zelo radi smo ga imeli tudi v Sloveniji, zelo rad ga je imel celo psiček Odie. Njegov zvesti prijatelj, ki je stoično prenašal vsa njegova poniževanja in norčevanja. Garfield je bil sadist, požeruh in maček v žaklju, ki ni potreboval žaklja. Garfield je bil zvezda. Tako velika kot Simpsoni, kot Beavis & Butt-head in kot Alf, danes pozabljeni kosmati vesoljček, ki se je ves čas obnašal natanko tako kot Garfield, le da ni nastopal v risanki, marveč v igrani seriji. In sedaj se je Garfield preselil še na velika platna. Resda še vedno v risani, natančneje, v računalniški obliki, toda v čisto pravem igranem filmu. V komediji, kjer se mora ukvarjati z živimi igralci, z živimi psi, z živimi mačkami in z živimi podganami. Okej, toda kaj, ko je to storil vsaj deset let prepozno. Ko smo ga vsi po malem pozabili. Ko nam ni več zanimiv. Ko izgleda le kot Meg Ryan, ki se je v filmu In the Cut ravno tako slekla deset let prepozno in spregledala dejstvo, da to nikogar ne zanima. Da ni več popularna. Da so jo zdelale mlajše tekmice. Kot Garfielda, ki so mu šov ukradle druge govoreče živali iz drugih podobnih filmov, ki jih zadnje čase pilotira Eddie Murphy. In ni ga hujšega od legende, ki se po vsaj desetletnem pokoju znova vrne na igrišče in izgubi že prvo tekmo. Kot Martina Navratilova, ki ji ni bilo jasno, da bi morala ostati v penziji, saj ni mogla konkurirati niti Ani Kournikovi. In jasno, zgodbo so prekopirali iz prve posebne tv epizode iz leta 1982, iz 24 minutne risanke Here Comes the Garfield, kjer je Odiea ugrabil šintar, Garfield pa ga je šel reševat.

Ocena: 3/10

REINDEER GAMES (zda 2000, kriminalna triler komedija, režija: John Frankenheimer, igrajo: Ben Affleck, Charlize Theron, Gary Sinise, Dennis Farina, James Frain, Isaac Hayes, Clarence Williams, Danny Trejo)

Triler, ki se mu pozna, da ga je režiral John Frankenheimer, avtor filmov Birdman of Alcatraz, Seven Days in May, The Manchurian Candidate in French Connection 2.

Rop Stoletja, ki so ga naši in tuji kritiki po mojem skromnem mnenju povsem po krivici proglasili za dolgočasno rutino, je film, kjer vse zastavljene stvari funkcionirajo tako kot je treba. Zgodba o bivšem kaznjencu Rudyju Duncanu (Ben Affleck), ki se izdaja za nekoga drugega, da bi zlezel v hlačke dekline po imenu Ashley (Charlize Theron), kar ga zaplete s tolpo njenega psihopatskega brata Gabriela (Gary Sinise), ki hoče oropati igralnico (lastnika igra Dennis Farina), dovolj prepričljivo in atraktivno združuje napetost in komičnost ter nam pokaže kako izkušen režiser iz povprečja naredi povsem dober in gledljiv izdelek. Sporen je le malce za lase privlečen končni preobrat, drugače pa zgodba kljub klišejem nima večjih težav. Ben, Charlize in Gary igrajo zelo spontano in tako, kot da si dialoge zmišljujejo sproti, kar je za take vrste film precej zanimivo in pohvalno.

Ocena: 7/10

HART’S WAR (zda 2002, vojna drama, režija: Gregory Hoblit, igrajo: Colin Farrel, Bruce Willis, Cole Hauser, Marcel Iures, Linus Roache)

Kot da bi se roman Johna Grishama dogajal med drugo svetovno vojno.

Hart’s War izgleda tako, kot da bi ga posneli po romanu Johna Grishama, mojstra odvetniških trilerjev, in dogajanje pač prestavili v čas druge svetovne vojne, kjer se ameriški ujetniki na sodišču pulijo za nepomembne dokaze in kratkočasijo nemške oficirje. Vojna jih ne zanima, razmere v taborišču tudi ne, saj igrajo sodniško igro, igro pravice, zadoščenja in ponosa. Med jetniki se namreč zgodi umor, ki ga hočejo naprtiti temnopoltemu vojaku, kar gre močno na živce na novo prispelemu polkovniku Hartu (prepričljivi Colin Farrel), ki zahteva sojenje. In samo pomislite, sredi druge svetovne vojne, kjer povsod po Evropi divja vojna vihra, se ameriški vojaki sredi taborišča igrajo čisto pravo sodišče, Nemci pa jih veselo gledajo in se zabavajo. Natanko tu pa ga film polomi, saj začne delovati kot parodija, kot bedasta farsa, kateri ne bi nasedli niti resnični ameriški ujetniki. In film, ki sam sebe jemlje sila resno, si ne sme nikakor privoščiti takšnega spodrsljaja, niti zavoljo Brucea Willisa, sicer druge violine, ki mu šarada na sodišču služi za skrbno načrtovan pobeg, za katerega pa ne izbira sredstev in se požvižga na moralo. Konec je odličen, glavni vlogi pa bi morala igrati Edward Norton in Tobey Maguire.

Ocena: 4/10

MAN OF THE HOUSE (zda 2005, komedija, režija: Stephen Herek, igrajo: Tommy Lee Jones, Anne Archer, Christina Milian, Monica Keena, Kelli Garner, Paula Garces, Vanessa Ferlito, Brian Van Holt, Cedric the Entertainer, R. Lee Ermey)

Kako se je Tommy Lee Jones znašel pred najtežjo nalogo v svoji karieri.

Ko so Vina Diesla in Icea Cubea v filmih The Pacifier in Are We There Yet napadli otroci, sem bil prepričan, da se nikomur več ne bo zgodilo kaj hujšega, kaj tako zahtevnega, kaj tako strašno nemogočega. Zmotil sem se, sedaj namreč Tommyja Leeja Jonesa v komediji Man of the House napadejo najstnice. Pet razvajenih, vročih, s hormoni nabitih in neubogljivih punc, zvezdniških navijačic (igrajo jih Christina Milian, Monica Keena, Kelli Garner, Paula Garces, Vanessa Ferlito), ki so videle umor in jih je pač potrebno paziti pred morebitnim storilcem, kateri želi seveda zabrisati vse sledi. Nalogo dobi policaj Tommy Lee Jones, konzervativni in ločeni teksaški rendžer, ki ne najde skupnega jezika niti s svojo najstniško hčerko. In začne se pekel, najtežja naloga v njegovi celotni karieri težkih nalog, ki v primerjavi z najnovejšo nalogo izgledajo kot mala malica. Gospod Jones se mora s puncami namreč zabarikadirati v hišo in prenašati prav vse njihove finte. Nič čudnega, da se mu skoraj zmeša, zelo čudno, da se ne spomni svoje nadaljevanke Rabljeva pesem, kjer je igral serijskega morilca. In komedija, kjer Tommy Lee Jones prizna, da je njegov najljubši film Moje pesmi moje sanje, ne more biti drugega kot zelo gledljiva, zabavna in sila sproščujoča zadevica za nedeljsko popoldne, ko se v kinu zbere vsa družina.

Ocena: 7/10

THE MUMMY (zda 1999, pustolovščina, režija: Stephen Sommers, igrajo: Brendan Fraser, Rachel Weisz, John Hannah, Arnold Vosloo, Kevin J. O’Connor, Jonathan Hyde, Bernard Fox)

Indiana Jones, ki si sposoja tudi pri filmih Hellraiser in Jason and the Argonauts.

Steven Spielberg je leta 1981 posnel film Raiders of the Lost Ark in na zelo učinkovit, čisto preprost ter ravno prav otročji način ujel esenco avanturističnega žanra. Ker je od zadnjega Indiane Jonesa leta 1999, ko so posneli Mumijo, minilo že deset let, in ker Spielberg takrat še ni našel časa ter volje za četrto poglavje, so stvar v roke pač morali vzeti drugi. Mumija je tako otrok filmov o Indiani Jonesu, Brendan Fraser pa na žalost ni Harrison Ford. Efekti so resda spektakularni, zgodba ravno pravšnja mešanica dinamike, komedije, pretiravanja, fantastike, starodavnih običajev in groze, po dolgem času pa smo dobili tisto pravo avanturo, ki smo jo že pošteno pogrešali, toda celota vseeno ni zadetek v polno, saj jih manjkajo prav prijemi Stevena Spielberga. Brendan Fraser je torej Indiana Jones, no ja, Richard O’Connell, ki se obnaša kot da je iz tujske legije, kar je razumljivo, saj ga čaka izjemno težavna naloga. S pomočjo zelo simpatične Rachel Weisz  in njenega zabavnega brata Johna Hannaha se mora namreč zoprstaviti tri tisoč  let staremu Egipčanu Inhotepu (Arnold Vosloo, baraba iz Van Dammovega filma Hard Target), ki so ga nekoč zaradi šmiranja s faraonovo ljubico živega zaprli v sarkofag in vanj nasuli ljudožerske hrošče. Sedaj se  s pomočjo uroka iz Knjige mrtvih prebudil iz dolgega spanca, njegova želja pa je, da bi tako kot Dr.Phibes (v dveh filmih iz sedemdesetih ga je igral Vincent Price) ponovno predramil tudi svojo pogrešano ljubezen. Pred tem mora podobno kot glavni junak grozljike Hellraiser pobiti nekaj ljudi, da dobi kožo ter ostale organe, po vzoru filma Jason and the Argonauts iz leta 1963 (za efekte je poskrbel legendarni Ray Harryhausen) mu na pomoč priskoči vojska okostnjakov, tako kot vampirji srhljivke Sleepwalkers pa se boji navadnih mačk. Glede na to, da so v devetdestih na novo posneli tudi Draculo in Frankensteinea, je bilo jasno, da bodo tudi Mumijo, ki jo ljubitelji starih filmov poznajo predvsem iz grozljivk The Mummy (1932), The Mummy (1959), The Mummy Curse (1944), The Mummy’s Ghost (1944), The Mummy’s Hand (1940), The Mummy’s Shroud (1967) in The Mummy’s Tomb (1942). In seveda, vrhunski prikaz egipčanskih naravnih katastrof v risanki The Princ of Egypt je bil le vaja za Mumijo, kjer bo treba pozabiti na kvaliteto in se prepustiti le družinski zabavi brez zaresnih presežkov v dramaturgiji in scenariju.

Ocena: 5/10

THE END OF THE AFFAIR (zda in anglija 1999, drama, režija: Neil Jordan, igrajo: Ralph Fiennes, Julianne Moore, Stephen Rea, Ian Hart, Jason Isaacs

Drži, ko je v naša kina končno prišel odličen ženski film, so naša dekleta raje ostala doma in gledala mehiške telenovele. Za tiste, ki so zamudili Angleškega pacienta.

»Vedel sem, da me vara, a nisem vedel s kom. Sedaj sem vesel, da me je varala s teboj,« pravi rogonosni mož Stephen Rea svojemu prijatelju Ralphu Fiennesu. Še en film o varanju?  Točno, toda zares odličen, prepričljiv, dovolj izviren in tak, da ga zlepa ne boste pozabili. Tokrat gre za žensko (Julianne Moore), ki  je potrebovala dva moška. Z enim je bila poročena, z drugim pa je seksala. Prvi je Stephen Rea, drugi je Ralph Fiennes. Hec je v tem, da je ljubosumen drugi, saj je prvi preveč miren in otopel, da bi lahko kazal kakršnakoli čustva. «Ljubosumni možje niso nikoli okej, vedno so smešni,« modruje Stephen Rea. Prav ima. Rogonosni mož je vedno predmet posmeha. Ljubosumnost mu ne pomaga. Stephen Rea bi si lahko podal roko s Samom Neillom, ki je v filmu The Horse Whisperer svoji ženi Kristin Scott Thomas dovolil, da je odšla k ljubimcu Robertu Redfordu in se sama odločila kaj bo storila s svojim zakonom. Stephen Rea in Sam Neill sta bila zelo odprta gospoda. Moža, ki sta se zavedala, da noben prepir in prepričevenje žene ne moreta vrniti v zakonsko posteljo. Tja se mora vrniti sama, če seveda sploh še hoče. Gremo nazaj na na Konec afere, na film, kjer ljubimca uničijo trpljenje in potlačena čustva. Pravzaprav božja kazen za greh, ki ne dovoli sreče. Ko se situacija namreč nekoliko izboljša, pride nova tregedija in udarec, kjer pot nazaj ni več mogoča. Da je Fiennes zelo jezen prav na boga, je seveda jasno, saj ugotovi, da čudeži niso mogoči. Dokler ne vidi obraza nekega dečka, ki ga je pred časom poljubila Julianne Moore. Bog je zvit, zelo zvit, zvit do Konca afere, ko je že prepozno. Odlična režija Neilla Jordana, brezhibna dramaturgija in eden boljših filmov leta 1999.

Ocena: 9/10

Se Zemlji bliža konec?

27.02.2010 ob 16:14

Najprej Haiti, zdaj pa še Čile. Zelo kratek razmak in povsem drug konec sveta. Oba potresa sta bila izjemno močna, kar me močno straši in daje misliti, če nas zdaj čaka še Evropa. Sam se bežno spomnim potresa iz otroških let, ko smo se postavili pod podboje, oče pa je držal omaro, da ni padla po nas. Potem takih potresov vsaj na celjskem koncu ni bilo več. Če sem iskren se niti ne spomnim, kdaj me je nazadnje vsaj malo streslo. Morda me je, pa sem pozabil. Toda zdaj gre očitno zares. Dva tako huda potresa v tako zelo kratkem času, nista mačji kašelj in to brez dvoma nekaj pomeni.

Nas čaka konec? Je to pravzaprav odrešitev?

KO VIDIM TAKO SLIKO, NE MOREM VERJETI, DA NE GRE ZA HOLLYWOODSKI FILM

Dj ne bit pizda

27.02.2010 ob 04:15
YouTube slika preogleda

Recenzija: Dan ljubezni

27.02.2010 ob 03:00

Ne, tole ni zimzelenček skupine Pepel in kri, to je nova slovenska serija, ki jo je ekipa na čelu z režiserjem in scenaristom Lukom Marčetičem lansirala na YouTube. Tako je, tole je prva prava domača spletna serija, ki po zabavnosti, spontanosti in energiji dejansko prekaša večino pravih tv serij. Tudi Lepo je biti sosed in seveda Strasti ter Svingerje, če smo že pri Jonasu in Ani Dolinar, ki igrata drobno vlogico v prvi in tretji epizodi. Medtem ko je Anin cameo blesav, je Jonasov izjemno zabaven in se vrti okoli scanja in gledanja tičev na javnem stranišču (atmosfera in ideja me spominja na meni izjemno všečno Jonasovo minuto z Gojcem) Ekipa, ki ima za sabo tudi kultnega in meni nikoli posebej zabavnega Požigalca (original mi je bil bolj smešen) in ki je na splet trenutno lansirala prve tri dele, je v vsako serijo dobila znano faco. V prvo in tretjo prej omenjena Dolinarjevo in Jonasa, v drugo pa Pio Zemljič, ki igra mlado mamico, kateri avto povozi otroka. Predvsem zato, ker se razjezi, da jo fantje pokličejo gospa in ne gospodična. Sicer pa se zgodba vrti okoli dveh prijateljev, ki se pripravljata na zabavo in medtem srečujeta razne like. Resda nekoliko zmeden scenarij in površna izvedba, toda vseeno serija, s katero so mladi entuziasti dokazali, da se da za mali denar posneti dobro ter gledljivo zadevo, ki, kot sem že povedal, preseže večino visokoproračunskih tv serij, katere plačujemo tudi mi naročniki. Če sem iskren, lahko povem, da z veseljem čakam naslednje dele.

Pravkar ujel še četrti del, kjer gostuje Boštjan “Pižama” Gorenc. Poleg Ane Dolinar ena slabših cameo pojavitev tele še vedno okej serije, kjer se glavna junaka končno znajdeta na zabavi, na kateri pa žal ni obljubljenih punc, kar pomeni, da pride prav ogled porniča.

Evo ga, končno peti in dejansko najboljši del doslej, kjer glavni junak stavi, da lahko osvoji Katarino Čas, še eno znano faco, ki igra cameo vlogico. Škoda je, da se tale serija snema tako počasi in da nimam pojma, kdaj se bo na spletu znašel novi del. Ko ga po naključju najdem, pa se seveda ne spomnim kaj se je dogajajo prej, ker mine preveč časa. Atmosfera je še vedno kul, igralske kreacije povsem okej, vse skupaj pa dovolj zabavno, da spet z veseljem čakam na nadaljevanje.

Ujel še šesti del, kjer se glavna junaka končno znajdeta na zmenku, ki pa se seveda ne obrne tako kot sta pričakovala. Plus Zvezdana Mlakar v solidni vlogici pohotne mame. Še vedno dobra amtosfera, okej dialogi in tekoče dogajanje, ki ga v ostalih slovenskih serijah vedno pogrešam.

Sedmi del je dejansko le telefonski klic na vročo  linijo, kjer dela Tina Gorenjak. Le napačna cifra, kjer si glavna junaka še vedno želita zmenek s svojima potencialnima dekletoma. Tempo malce pada, štosi pa tudi.

Ujel tudi osmi del, kjer se eden izmed glavnih junakov končno opogumi za povabilo na zmenek. Statira Peter Poles, vse skupaj pa nekako ni dovolj domiselno in smešno. Vsaj kar se dialogov tiče, medtem ko so montažni prijemi še vedno nadpovprečni za naše razmere.

Deveti del pripada Borutu Veselku, ki glavnima junakoma pokaže, kako se igra. Vse ostalo je bolj tako tako, še posebej v primerjavi z uvodnimi deli, kjer sem se bolj zabaval. Imam občutek, da je ekipi zmanjkalo malo zagona in idej, kar dokazuje tudi dejstvo, da so zaenkrat zadnji del posneli julija.

Deseti del sem si ogledal brez posebnih pričakovanj, saj sem bil malce razočaran nad zadnjimi tremi. Jasno, bil sem pozitivno presenečen, saj je ekipa spet v polni formi in polna dobrih domislic, kjer tokrat raztura Klemen Slakonja v vlogi norega brata. Tako smešne in skulirane vlogice nisem v slovenskem filmu in nadaljevanki videl že sto let. Dobesedno krohotal sem se in njegov doprinos pogledal večkrat zapored. Prav vidi se razlika v igri, prav vidi se kdo obvlada kdo pa ostaja nespontan in prisiljen. Če se ne motim, nas čakata še dva dela, mirne duše pa lahko zapišem, da si ju bom z veseljem pogledal, ko ju bo ekipa spravila na internet.

Evo, pa sem videl še zadnja dva dela. V enajsti epizodi je odlična finta z Gojcem, ki igra očeta glavnega junaka, zelo dobro pa je prikazana tudi zasnežena atmosfera. Dejansko najbolje zrežirana epizoda celotne serije, od katere bi se lahko učile skoraj vse ostale visokoproračunske nanizanke, ki jih vrtijo naše televizije. Kapo dol, resno. Je pa zato dvanajsta epizoda nekoliko razvlečena, pač žurka mladih, ki se pecajo in upajo na zadetek. Skupaj z glavnima junakoma, ki končno prideta do svojih deklet. Vseeno lahko rečem, da gre za okej zaključek, za dobro narejeno spletno nadaljevanko, ki ima, če se ne motim, dosti več klikov od Prepisanih, ki so imeli veliko bolj agresivno reklamo.

Bojan Kavčič & Zdenko Vrdlovec: Filmski leksikon

27.02.2010 ob 01:36

Tale prvi pravi, če se ne motim, edini domači Filmski leksikon, sem kupil že leta 1999. Takoj po izidu, o katerem se je takrat kar dosti govorilo. Šlo je namreč za zelo zahteven projekt, ki sta ga avtorja pripravljala vrsto let in imela hude težave preden sta ga vendarle spravila na police trgovin. Zgodilo se jima je nekaj podobnega kot avtorjema naše prve celovečerne risanke Socializacija bika, kjer je prav tako šlo za dolga leta truda in boja za zeleno luč. Jebat ga, v Sloveniji zelo težko izdaš knjigo, še težje filmsko knjigo, še posebej, če nisi Marcel Štefančič in po novem Samo Rugelj. Knjiga, ki jo zadnje čase prebiram veliko več kot nekoč, ko se mi je na njej, to nerad priznam, nabiral prah, je naravnost izvrstna, saj vsebuje praktično vse, kar je treba vedeti o filmu in o ustvarjanju filma. In kar je še bolj pomembno, ne gre za prevod tuje knjige, marveč za avtorsko delo, kjer sta se Bojan Kavčič in Zdenko Vrdlovec zares potrudila in dala vse od sebe. Če se ne motim, je bila prodaja zelo slaba in je knjiga do danes nekako celo utonila v pozabo. To je seveda žalostno in vredno obsojanja. Še več, prepričan sem, da sem eden redkih, ki je to knjigo sploh kupil in jo ima doma še danes. Če se motim, bom zelo vesel. Če se motim tudi glede števila prodanih izvodov, prav tako.

Bi pa rad omenil še eno knjigo, še eno filmsko enciklopedijo, ki seveda prekaša našo slovensko izdajo. Gre za še bolj obsežno hrvaško Filmsko enciklopedijo iz leta 1986, uredil jo je doktor Ante Peterlić, sodelovala pa sta tudi Petar Krelja in Ranko Munitić, ki so jo izdali v dveh delih in mi jo je v Slovenijo v devetdesetih prešvercal pokojni stari stric Pavle. Boljša je tudi zato, ker ima notri še biografije igralcev, režiserjev in ostalih filmskih delavcev, zelo prav pa mi je prišla v časih, ko še nisem imel dostopa do interneta in sem jo na veliko uporabljal za razne trivialne podatke pri pisanju recenzij na sredini devetdesetih.

Pa naj zaključim še z eno, vsaj zame zelo dobro slovensko knjigo, no ja, v slovenščino prevedeno Zgodovino filma, ki jo je že leta 1955 spisal George Sadoul, v slovenščino pa že pet let kasneje prevedel France Brenk. Drži, prav ta knjiga, ki jo imam v originalni izdaji in sem jo kupil v neki stari knjigarni, je prva v slovenščino prevedena knjiga o zgodovini filma, kar je še posebej zanimivo in prelomno. Do leta 1959 je namreč v bivši Jugi izšlo 19 izvirnih knjig in brošur o filmu, prav nobena pa ni bila v slovenščini. Tudi zato je tale prevod tako zelo pomemben, tako zelo nujen za polico vsakega ljubitelja filma. Danes morda malce neaktualen, saj se konča pri letu 1955, pa vendar zelo natančen in poučen, če vas zanimajo začetki ameriškega ter svetovnega filma. Na kratko, nostalgična poslastica za filmofile.

Za konec pa naj še enkrat omenim slovenski Filmski leksikon Vrdlovca in Kavčiča ter avtorjema še enkrat čestitam za vrhunsko in zelo informativno knjigo, ki se lahko kot za šalo postavi ob bok marsikateri tuji knjigi o filmu.

Sade: Soldier of Love

26.02.2010 ob 22:30

Pa se je vrnila, kultna in fenomenalna Sade, ki jih danes, ne boste verjeli, šteje že 51. Od zadnjega albuma Lovers Rock je minilo že celo desetletje, zato je tale nov izdelek zares dobrodošel, kar pomeni, da sem ga z velikim zanimanjem vtaknil v predvajalnik. Krasen album, za nekoliko bolj zahtevne poslušalce seveda. Tudi zavoljo njenega nepozabnega vokala, izvrstne interpretacije in ravno pravšnjemešanice modernih ritmov in stare šole. Popolna mešanica lahkotnega, pa vendar dovršenega r&bja, soula in popa, ki več kot preseže večino podobnih albumov. Material za božanje duše, ki ga ne gre zamuditi, v rangu Indie Arie . In podatek, da je Sade napisala prav vsa besedila in praktično vso glasbo. Kapo dol, tole je vrnitev desetletja, dragi moji ljubitelji kvalitetne glasbe.

 

S katerim hotijem bo Kristen Stewart odšla na oskarje?

26.02.2010 ob 21:24

Fak, to pa bo odločitev vseh odločitev, uboga punca, le koga bo izbrala, ali še bolje, le kako bo mogoče izbrati med dvema takima lepotcema, med dvema takima hotijema, kot pravijo insajderji. Med dvema najlepšima in najbolj vročina fantoma na svetu, za katera bi ubijale vse punce. Jp, o tem na veliko govorijo tudi na kanalu E!, to je tam zdaj glavna novica. Vsak dan, stokrat na dan. Jasno, saj je res pomembno. To so vendar zvezde filma Twilight, najboljšega filma vseh časov, ki so ga letos grdo prezrli pri oskarjih. In prezrli so tudi Roberta, Kristen in Taylorja, pa četudi so bili fenomenalni. In seveda lepi, seksi, privlačni in čudoviti. Torej, koga bo Kristen izbrala kot spremljevalca za letošnje oskarje? Kdo bo ta srečnež, kdo bo ta prečudoviti hoti, ta fenomenalni krasotec, zaradi katerega se je Zemlja nehala vrteti?

Izbrala je Taylorja, vauuu, kako lep par bosta, še lepši kot s Pattinsonom, ki je še lepši od Taylorja. Ki je še večji hoti, pa četudi je Taylor največji hoti.

Dva mokra psa

26.02.2010 ob 19:53
YouTube slika preogleda