Arhiv za Januar, 2010

Filmi, brez katerih ne bi bilo novega tisočletja

19.01.2010 ob 04:33

Ne bom rekel, da so najboljši, rekel pa bom, da so mi bili zelo všeč.

Štel sem tiste, ki so od leta 2000 dalje igrali na rednem sporedu naših kinematografov, in seveda tiste, ki so bili predobri, da bi jih naša kina upala vrteti. Tudi z letnico 1999, če me je prijelo. In seveda brez letnice 2009, ki sem jo obdelal posebej.

Evo jih, filmi, o katerih zadnjih deset let ni bilo dileme:

MAN ON THE MOON
DOGMA
ANY GIVEN SUNDAY
DANCER IN THE DARK
SHREK
UNBREAKABLE
MAGNOLIA
QUILLS
REQUIEM FOR A DREAM
WO DE FU QIN MU QIN
VANILLA SKY
SHINER
DUST
SERENDIPITY
DIE ANOTHER DAY
LORD OF THE RINGS: TWO TOWERS
IRREVERSIBLE
ABOUT SCHMIDT
RULES OF ATTRACTION
FINDING NEMO
CONFIDENCE
HERO
KILL BILL 1
DOGVILLE
LORD OF THE RINGS: THE RETURN OF THE KING
MONSTER
THE LAST SAMURAI
BIG FISH
HOUSE OF SAND AND FOG
PIECES OF APRIL
THE COOLER
LOVE ACTUALLY
SOLINO
MY LIFE WITHOUT ME
THE PASSION OF THE CHRIST
SHREK 2
LES TRIPLETTES DE BELLVILLE
HOUSE OF FLYING DAGGERS
KINSEY
MILLION DOLLAR BABY
FINDING NEVERLAND
DER UNTERGANG
STRINGS
KUNG FU HUSTLE
HAUTE TENSION
TAEGUKGI HWINALRIMYEO
SAW
KING KONG
HAPPY FEET
APOCALYPTO
HARD CANDY
THE DEPARTED
ROCKY BALBOA
THE TALE OF TWO SISTERS
THE LOST CITY
DREAMGIRLS
LETTERS FROM IWO JIMA
RUNNING SCARED
BREACH
LA MOME
BOBBY
CASHBACK
PETELINJI ZAJTRK
LIONS FOR LAMBS
BEOWULF
THE HUNTING PARTY
EASTERN PROMISES
SWEENEY TODD
LA SCHAPHANDRE ET LE PAPILLON
JOHN RAMBO
BEFORE DEVIL KNOWS YOU’RE DEAD
CADILLAC RECORDS
OBSLUHOVAL JSEM ANGLICKEHO KRALE
TROPIC THUNDER
MAMMA MIA
THE WRESTLER
SLUMDOG MILLIONARE
GRAN TORINO
EL ORFANATO
WALL E
EDEN LAKE
DOOMSDAY
GHOSTS OF ABU GHRAIB
STAGE BEAUTY
FINE MRTVE DJEVOJKE
ALONE
ROSE RED
WIT
BOONDOCK SAINTS
SHAOLIN SOCCER
WAVE TWISTERS
MYSTERIOUS SKIN
A MIGHTY WIND
VISITORS
SIXY SIX
ASHURA JO NO HITOMI
TAPE
SOUL SURVIVORS
ALEXANDRA’S PROJECT
WILD SIDE
BUG
FOR LOVE OF THE GAME
AMERICAN BEAUTY
BOYS DON’T CRY

In še filmi, ki prav tako niso bili daleč, tudi majhni in širši javnosti neznani filmi različnih žanrov, ki si zaslužijo omembo:

THE WAR ZONE, A DIRTY SHAME, DETROIT ROCK CITY, THE TIGGER MOVIE, BAD BOYS 2, VERA DRAKE, LES CHORISTES, RUŠEVINE, LA MARCHE DE L’EMPEREUR, THE UPSIDE OF ANGER, ANCHORMAN: THE LEGEND OF RON BURGUNDY, THE WEDDING CRASHERS, GOAL, NAPOLEON DYNAMITE, LES GAOUS, THE JACKET, THE AMITYVILLE HORROR, THE BROTHERS GRIMM, TRANSPORTER 2, THE APOSTLE, LEFT LUGGAGE, END OF DAYS, GODS AND MONSTERS, NEBESKA UDICA, STUART LITTLE, LET’S TALK ABOUT SEX, THREE KINGS, THE END OF THE AFFAIR, ANNA AND THE KING, THE PATRIOT, HIGH FIDELITY, THE PERFECT STORM, OUTSIDE PROVIDENCE, STIR OF ECHOES, DINOSAUR, SNATCH, CHARLIE’S ANGELS, NUTTY PROFESSOR II: THE KLUMPS, SLADKE SANJE, LITTLE VOICE, O BROTHER WHERE ART THOU, BLADE II, ORIGINAL SIN, MONSTERS INC, I KINA SPISER HUNDE, BLOW, ITALIENSK FOR BEGYNDERE, NURSE BETTY, KISS OF THE DRAGON, FRAILTY, LILO & STICH, LANTANA, SEXY BEAST, RIDING IN CARS WITH BOYS, LE BOULET, CONFESSIONS OF A DANGEROUS MIND, FINAL DESTINATION 2, HOW TO LOSE A GUY IN 10 DAYS, TEARS OF THE SUN, DOWN WITH LOVE, LAUREL CANYON, CRUSH, BIRTH, ONDSKAN, THE RUNDOWN, DODGEBALL: A TRUE UNDERDOG STORY, DAWN OF THE DEAD, STARSKY & HUTCH, THE LADYKILLERS, HELLBOY, OCEAN’S TWELVE, THE DOOR IN THE FLOOR, OUT OF TIME, SHADE, EL OTRO LADO DE LA CAMA, PARFUME: THE STORY OF A MURDERER, MISSION:IMPOSSIBLE 3, MY SUPER EX-GIRLFRIEND, TRANSAMERICA, TALLADEGA NIGHTS: THE BALLAD OF RICKY BOBBY, PROOF, NORTH COUNTRY, HUSTLE & FLOW, BROKEN FLOWERS, FUN WITH DICK AND JANE, TEAM AMERICA: WORLD POLICE, KISS KISS BANG BANG, THE HILLS HAVE EYES, THE ANT BULLY, FEARLESS, SHORTBUS, THE WORLD’S FASTEST INDIAN, CARS, CASANOVA, RENT, THE WEATHER MAN, BABEL, LITTLE MISS SUNSHINE, WHERE THE TRUTH LIES, KARAULA, THE DEAD GIRL, TWELVE AND HOLDING, CRANK, AMERICAN DREAMZ, THE LAST KING OF SCOTLAND, 300, MUSIC & LYRICS, 45., BLADES OF GLORY, PIRATES OF THE CARIBBEAN: AT THE WORLD’S END, DIE HARD 4, OCEAN’S THIRTEEN, SURF’S UP, 28 WEEKS LATER, THE HEARTBREAK KID, THE GIRL NEXT DOOR, ZWARTBOEK, HITMAN, MICHAEL CLYTON, 3:10 TO YUMA, HEDWIG AND THE ANGRY INCH, IRINA PALM, THE OTHER BOLEYN GIRL, RESURRECTING THE CHAMP, SEVEN POUNDS, IN BRUGES, THE COTTAGE, BURN AFTER READING, THE DUCHESS, GEORGIA RULE, A GIRL LIKE ME: The Gwen Araujo Story, POKRAJINA ŠT. 2, FLY ME TO THE MOON, FEAST OF LOVE, MIRRORS, THE SPIDERWICK CHRONICLES, ART SCHOOL CONFIDENTIAL, MR. MAGORIUM’S WONDER EMPORIUM, LARS AND THE REAL GIRL, AWAY FROM HER, ATONEMENT, CLOVERFIELD, THE ASTRONAUT FARMER, HOW TO LOSE FRIENDS & ALIENATE PEOPLE, THE MUDGE BOY, THE BALLAD OF JACK AND ROSE, CANNIBAL, ODISHON, ANTARES, LAYER CAKE, ASYLUM, THE HUMAN VOICES WAKE US, EVERYTHING IS ILLUMINETED, HAZLO POR MI, SPIRIT: STALLION OF THE CIMARRON, HUKKLE, FLIGHT OF THE PHOENIX, PHONE, CARMEN: A HIP HOPERA, SUCKERS, EVELYN, DIRTY PICTURES, PROZAC NATION, BEAUTIFUL CREATURES, OPEN WATER, DANNY DECKCHAIR, FEAST, AND STARRING PANCHO VILLA AS HIMSELF, BODY SHOTS, IF THESE WALLS COULD TALK 2, SHE HATE ME, TROUBLE EVERY DAY, BEST IN SHOW, TEENAGE CAWEMAN, THE SEX MONSTER, THE WEIGHT OF WATER, 3-WAY, TUPAC:RESSURECTION, THE CENTER OF THE WORLD, THE SINGING DETECTIVE, JESUS’ SON, MICKEY BLUE EYES, THE EMPEROR’S CLUB, CHOPPER, WONDER BOYS, AMORES PERROS, VULGAR, THE BIG WHITE, THE CLAIM, ONE HOUR PHOTO, THE GOOD GIRL, THE UNSAID, OFFICE SPACE, STORYTELLING, NOVOCAINE, IRIS, LIFE AS A HOUSE, ANIMAL FARM, RIDING IN CARS WITH BOYS, WALTER & HENRY, 101 REYKJAVIK, PLATA QUEMADA, WILLARD, IT RUNS IN THE FAMILY, THE IN LAWS, THE DANGEROUS LIVES OF ALTAR BOYS, KILL BILL 2, DET OKANDA, EQUILIBRIUM, AMERICAN GUN, AN EVERLASTING PIECE, BATTLE ROYALE, SECRETARY, LUCIA Y EL SEXO…(brez dvoma sem kakega pozabil)

Če pa me vprašate po resnično najboljših, pa gre lestvica takole:

MAN ON THE MOON
ANY GIVEN SUNDAY
DANCER IN THE DARK
MAGNOLIA
QUILLS
REQUIEM FOR A DREAM
WO DE FU QIN MU QIN
LORD OF THE RINGS: TWO TOWERS
IRREVERSIBLE
ABOUT SCHMIDT
HERO
KILL BILL 1
DOGVILLE
LORD OF THE RINGS: THE RETURN OF THE KING
MONSTER
THE LAST SAMURAI
HOUSE OF SAND AND FOG
THE PASSION OF THE CHRIST
HOUSE OF FLYING DAGGERS
MILLION DOLLAR BABY
STRINGS
KUNG FU HUSTLE
HAUTE TENSION
TAEGUKGI HWINALRIMYEO
SAW
KING KONG
HAPPY FEET
APOCALYPTO
HARD CANDY
THE DEPARTED
THE TALE OF TWO SISTERS
CASHBACK
LA SCHAPHANDRE ET LE PAPILLON
THE WRESTLER
SLUMDOG MILLIONARE
GRAN TORINO
WALL E
EDEN LAKE
DOOMSDAY
ALONE
SHAOLIN SOCCER
WIT
ALEXANDRA’S PROJECT
AMERICAN BEAUTY
BOYS DON’T CRY

Zdaj pa bom resnično zelo strog, saj jih je še vedno preveč.

Sila oster izbor gre takole:

MAN ON THE MOON
ANY GIVEN SUNDAY
DANCER IN THE DARK
MAGNOLIA
QUILLS
REQUIEM FOR A DREAM
WO DE FU QIN MU QIN
LORD OF THE RINGS: TWO TOWERS
IRREVERSIBLE
KILL BILL 1
LORD OF THE RINGS: THE RETURN OF THE KING
MONSTER
THE LAST SAMURAI
HOUSE OF SAND AND FOG
THE PASSION OF THE CHRIST
HOUSE OF FLYING DAGGERS
MILLION DOLLAR BABY
STRINGS
TAEGUKGI HWINALRIMYEO
HAPPY FEET
APOCALYPTO
CASHBACK
LA SCHAPHANDRE ET LE PAPILLON
THE WRESTLER
SLUMDOG MILLIONARE
GRAN TORINO
WALL E
EDEN LAKE

Okej, zdaj pa dovolj zajebancije, zdaj pa najboljše od najboljšega, se pravi filmi, ki si na lestvici od 1 do 5 zaslužijo 6.

Tule so, mojih petnajst najboljših filmov novega tisočletja:

MAN ON THE MOON


DANCER IN THE DARK


MAGNOLIA


QUILLS


REQUIEM FOR A DREAM


LORD OF THE RINGS: THE RETURN OF THE KING


THE LAST SAMURAI


THE PASSION OF THE CHRIST


HOUSE OF FLYING DAGGERS


MILLION DOLLAR BABY

TAEGUKGI HWINALRIMYEO


HAPPY FEET


APOCALYPTO


THE WRESTLER


GRAN TORINO

Recenzije: American Beauty, American History X

18.01.2010 ob 23:30

AMERICAN HISTORY X (zda 1998, drama, režija: Tony Kaye, igrajo: Edward Norton, Edward Furlong, Fairuza Balk, Stacy Keach, Beverly D’Angelo, Elliott Gould)

Izvrstna karakterna študija, kjer mladenič Derek Vinyard, obritoglavi ljubitelj nacizma, nasilja in rasizma, s svojim hudo delinkventnim vedenjem močno navduši mlajšega brata Dannyja.

Filmi tipa American History X, se pravi filmi, ki se odločijo za frajerski prikaz tabu teme, vedno tvegajo, da jih bodo nekateri razumeli napačno, zgrešili njihov namen in poanto zgodbe obrnili povsem narobe. Natanko to se je recimo zgodilo pri mojstrovini Natural Born Killers, briljantni študija nasilja, ki je za seboj povlekla nekaj norcev, ki so dobili idejo, da bi še sami postali Woody Harrelson in Juliette Lewis. Podobne reči so se gotovo dogajale tudi pri kakšnem Trainspottingu, nič manj inspiracije pa ni marginalcem verjetno dal tudi American History X, izvrstna karakterna študija dveh bratov, ki prav zaradi odlične dramaturgije močno preseže tematsko podobni avstralski filmček Romper Stomper iz leta 1992. Jasno, ko se starejši brat spametuje in spreobrne, je za mlajšega prepozno. Nič čudnega, saj ne doživi pizdarije, ki strezni Dereka Vinyarda, za umor črnca obsojenega nacija (najprej mu ukaže naj ugrizne v pločnik, nato pa ga brcne v usta in mu zlomi čeljust), ki ga v arestu brutalno prebutajo in posilijo najbolj moteni sojetniki. Ali kot mu pojasni profesor Sweeney (Avery Brooks): “Vprašaj se, kaj ti je dobrega prineslo v življenju.« Da se Derek res popolnoma spremeni in znormalizira, dokazuje tudi prijateljstvo s temnopoltim jetnikom in seveda dejstvo, da si končno pusti rasti nekaj las na sicer vedno obriti glavi. Črnobeli flashbacki, ki gledalcu pojasnjujejo vzroke, zakaj je Derek kot mladenič zašel s poti, so vrhunsko vkomponirani v zgodbo, ki se nato osredotoči na junakovega mlajšega brata Dannyja, ki mu ni najbolj jasno, zakaj je Derek iz zapora prišel kot pussy. Drži, American History X, sicer za svoje dobro nasilni debi Tonyja Kayea, je zgodba o najstniku, ki bi rad nasilnega brata. Ki bi rad, da se njegov vzornik ne bi spremenil. In ki misli, da je nasilje najbolj kul stvar na svetu. Mladi Danny je med Derekovim bivanjem v zaporu namreč postal čisto pravi skinhead, se začel družiti z njegovo staro klapo in za sveto vzel vse, kar mu je natvezil preračunljivi vodja neonacistov Stacy Keach. Z drugimi besedami, to, kar je bil nekoč Derek, je sedaj Danny. Film je zelo dober tudi zato, ker Dereka postavi v sila neprijetno situacijo, kjer mora počistiti svojo mračno preteklost, kamor sodi tudi njegova darkerska punca Fairuza Balk, s katero v strastnem prizoru seksa film tudi začneta. In že ta seks je dovolj, da se vidi Derekov karakter. Že ta seks je jasen dokaz, da je močno zašel s poti in da potrebuje streznitev. Povedano drugače, prej je rabil seks brez čustev, zdaj rabi nežno ljubezen. Pred nami je torej zelo oster in globok film, ki se tu in tam resda malce pomatra z izjemno zahtevno tematiko, toda vseeno zvozi do konca in kompleksno zgodbo prikaže brez večjih brez napak. Beverly D’Angelo igra mamo, Elliott Gould njenega prijatelja, Edward Furlong je kot Danny izjemno prepričljiv in nepozaben, še boljši pa je seveda Edward Norton v vlogi Dereka, ki bi moral vložiti tožbo in namesto Roberta Benignija zahtevati oskarja za najboljšo moško vlogo leta. Divji, razgiban, dinamičen in dovolj kvaliteten film, ki mu pravzaprav ne moremo očitati ničesar. In da ne pozabim, Norton, vroč po Primal Fearu, je pri šefih dosegel, da so film zmontirali nekoliko po svoje in povečali njegov screen time, režiser Kaye pa je pobesnel, studio New Line tožil za celih 200 milijonov dolarjev in zahteval, da se njegovo ime odstrani iz najavne špice. Jp, ko se snema tako zelo zajeban film, zavre tudi ekipi.

Ocena: presežek

AMERICAN BEAUTY (zda 1999, komična drama, režija: Sam Mendes, igrajo: Kevin Spacey, Annette Bening, Thora Birch, Wes Bentley, Chris Cooper, Peter Gallagher, Mena Suvari, Scott Bakula)

Da je akademija oscarja za najboljši leta dala filmu American Beauty, je bil sila pogumno dejanje. Vsaj toliko kot leta 1970, ko je zmagal Polnočni kavboj.

American Beauty je film o fasadah. Vseh tistih navidezno lepih in popolnih ljudeh, ki seveda skrivajo veliko umazanije. Torej film o ameriških vrednotah, ali še bolje, film, ki sesuje te vrednote in o ljudeh pove vse tisto, kar ne bi o njih izvedeli niti na anonimnem telefonu. Hudičevo realen film, torej. Podobno kot črna, izjemno provokativna in zelo dobra komedija Happiness, kjer smo se smejali celo pedofiliji, le da gre za bolj kvaliteten, bolj stiliziran in kompleksnejši prikaz zgodbe. Jasno, Happiness je bil za oskarje predivji, American Beauty pa preveč dober, da bi ga lahko prezrli. American Beauty je v bistvu nežnejša inačica filma Happiness, ki v primerjavi z ostalimi filmi seveda še vedno izgleda dovolj ostro, pogumno in drzno, saj pokaže vse tisto, kar bi drugi samo oplazili. Ker kjub temu ne gre čez rob in ker pogum ni le provokacija, marveč odlično vkomponiran del zgodbe, stvar štima v vseh pogledih. Jasno, American Beauty, ki so ga pri nas prevedli v Lepota po ameriško, je v svoji osnovi nizkoproračunski film, kar je dobro, zelo koristno in skrajno učinkovito. Zgodba se zavrti vrti okoli dveh družin. Prva je mešanica Addamsov, Bradyjev in Vojne zakoncev Rose, druga pa izgleda tako kot vse familije, kjer je bil oče ponosen in strog vojak. Prvo sestavljajo Kevin Spacey, njegova žena Annette Bening in njuna najstniška hčerka Thora Birch. Da Spacey vzdihuje za hčerkino loliti podobno sošolko Meno Suvari, ponoči izvaja masturbacijske akcije in se ves čas prereka s svojo ženo, ki pridno skače čez plot s poslovnežem Petrom Gallagherjem, seveda ne preseneča. To je pač film, ki ne pozna vrednot, ali še bolje, film, ki se na vrednote poserje. Hčerkica Thora Birch kot vsaka prava najstnica starša sovraži in prezira, kar je še ena kruta resnica družin, ki se skrivajo za fasadmi. In pozor, kljub anomalijam gre za tipično ameriško družino, za del lažnjive ameriške družbe, kjer si nihče ne upa priznati svojih grehov. Če malo pofilozofiram, lahko zaključi, da vse nekonvencionalne družine že dolgo časa niso več nekonvencionalne, saj nekonvencialnost že dolgo časa ni več nekonvencionalna, marveč nekaj povsem običajnega. Da štrliš, moraš biti po novem vsaj Fritzl. Drži, vsaka družina, ki da kaj nase, mora imeti vsaj eno veliko skrivnost, za katero ne vedo niti sosedje in najboljši prijatelji.  Ali kot sosedu, sicer bivšemu ponosnemu vojaku Chrisu Cooperju pove Kevin Spacey: «Žena me vara, meni pa je čisto vseeno.« Točno tako, anomalije so v moderni družbi nekaj povsem normalnega. Nori pa so tisti, ki so normalni. Prav imate, American Beauty je tudi film o malenkostih, o drobnih rečeh, ki lahko polepšajo dan. Ali kot Thori Birch razloži sosedov sin Wes Bentley: «Ti pokažem najlepšo stvar, ki sem jo kadarkoli posnel z videokamero,« in potem zavrti 15 posnetek vrečke, ki jo premetava veter. Jp, poba je kot Andy Warhol, le da ne rabi petih minut slave. Zelo črna komedija, čistokrvna satira ameriške družbe, enkratni Kevin Spacey in gola, takrat še ne polnoletna Thora Birch, deklica filmov Now and Then, Paradise, Monkey Trouble, Alaska, Hocus Pocus, Clear and Present Danger in Patriot Games. Tudi zato je American Beauty pogumen film, ki ruši tabuje. Vizualno prekrasen, eleganten, atmosferski in zelo realen, ko ga prime. Odlično zrežiran, še bolje odigran in danes kulten. Tudi zaradi prizora z rožami Mene Suvari in zapleta okoli homoseksualnosti, ki preseneti tudi glavne junake, kaj šele gledalca. Obvezno čtivo za vse filmoljubce, ki dajo kaj nase.

Ocena: presežek

Uganka

18.01.2010 ob 21:20

Natančno, ampak res natančno mi povejte, kaj za vraga je tole?

Zlati globusi 2010

18.01.2010 ob 05:10

Začnimo z najbolj pomembnimi nominacijami in zmagovalci, ki so šli letos takole:

NAJBOLJŠI FILM-DRAMA

Avatar

The Hurt Locker

Inglourious Basterds

Precious: Based on the Novel Push by Sapphire

Up in the Air

Videl sem vse in če bi izbiral najboljšega, bi izbral The Hurt Locker in Precious. Da je Up in the Air med dramami, je vendar nekoliko čudno, toda med komedijami očitno ni bilo prostora. Isto v bistvu velja za Neslavne barabe, ki prav tako niso ravno resen film. Isto velja za Julie and Julio, ki bi jo lahko brez panike zamenjali z Up in the Air ali Neslavnimi barabami. Slavil je Avatar, kar je resna napoved za oskarja. Favorit Up in the Air je izgubil, kar je dobro, saj res ni ne vem kako dober. Očitno to le ni samo moje mnenje. Ali kot je zaključil James Cameron: “Imam najboljšo službo na svetu.”

NAJBOLJŠI FILM-MUZIKAL IN KOMEDIJA

(500) Days of Summer

The Hangover

It’s Complicated

Julie & Julia

Nine

Nine mi je zaenkrat še pobegnil, od ostalih pa mi je bil najbolj všeč The Hangover, ki pa seveda ni imel šans. No ja, tako sem vsaj mislil dokler ni Reese Witherspoon odprla ust. Najbolj presenetljiva in povsem zaslužena zmaga večera. In dokaz, da se nisem zmotil, ko sem zapisal, da 500 Days of Summer ni tako zelo dober kot pravi večina. Moja rezerva je bil It’s Complicated.

NAJBOLJŠI IGRALEC-DRAMA

Jeff Bridges za Crazy Heart

George Clooney za Up in the Air

Colin Firth za A Single Man

Morgan Freeman za Invictus

Tobey Maguire za Brothers

Jeffa Bridgesa in Colina Firtha še nisem videl, Morgan Freeman me ni prepričal, zato sem izbiral med Clooneyjem in Maguirejem, ki sta bila odlična. Zmagal je Jeff Bridges. Končno, že zdavnaj bi moral. Kljub temu, da je eden najboljših igralcev generacije, še nima oskarja. Niti globusa. Res sramota. Zdaj je pravici zadoščeno, vsaj pikico. Zahvalil se je očetu Lloydu Bridgesu in dodal: “Zdaj pa ste mi uničili imidž premalo cenjenega igralca.” Če se ne motim je bil prav Bridges favorit, čeprav so mnogi seveda navijali za Clooneyja.

NAJBOLJŠA IGRALKA-DRAMA

Emily Blunt za The Young Victoria

Sandra Bullock za The Blind Side

Helen Mirren za The Last Station

Carey Mulligan za An Education

Gabourey Sidibe za Precious: Based on the Novel Push by Sapphire

Videl sem samo Sandro in Gabourey, zato je skoraj nesmiselno izbrati favoritko. Če pa že moram, pa na vrh postavim Gabourey, saj se mi je zdela Sandra zelo povprečna. Toda zmagala je prav Sandra, prvič v karieri, če se ne motim. Razočaranje. Kaj hočem, očitno sem edini, ki je opazil, da je v The Blind Side le pozirala. Saj je kul punca, toda The Blind Side je hudičevo precenjen film.

NAJBOLJŠI IGRALEC-MUZIKAL IN KOMEDIJA

Matt Damon za The Informant!

Daniel Day-Lewis za Nine

Robert Downey Jr. za Sherlock Holmes

Joseph Gordon-Levitt za (500) Days of Summer

Michael Stuhlbarg za A Serious Man

Videl sem le Downeyja in Levitta. Oba sta bila odlična, vseeno pa bi stavil na Downeyja, ki več kot rešuje nekoliko otročji scenarij Sherlocka Holmesa. Slavil je Downey, še večji frajer od Johnnyja Deppa. Zasluženo, več kot zasluženo.

NAJBOLJŠA IGRALKA-MUZIKAL IN KOMEDIJA

Sandra Bullock za The Proposal

Marion Cotillard za Nine

Julia Roberts za Duplicity

Meryl Streep za It’s Complicated

Meryl Streep za Julie & Julia

Videl vse, razen Marion Cotillard. Izjemno težka kategorija, kjer bi s težavo izbral favoritko. A če že moram, naj bosta Julia Roberts in Sandra Bullock, ki mi je bila veliko bolj všeč kot v The Blind Side. Takoj za njima je seveda Meryl Streep, a ne v Julie & Julia, marveč v It’s Complicated. Čuden sem, vem. Pa kaj. Jp, Meryl je tekmovala sama s sabo in zmagala za Julie & Julia. Zanima me, kdaj bo spet dobila oskarja. Čeprav se zdi, da ga dobi vsako leto, temu ni tako, saj ga je nazadnje dobila pred mnogimi leti za Sophie’s Choice. Pri globusih ji gre bolje, saj je nazadnje slavila za Hudičevko v pradi. Četudi je pravo Julio Child ujela v nulo, me ni povsem prepričala.

NAJBOLJŠI STRANSKI IGRALEC

Matt Damon za Invictus

Woody Harrelson za The Messenger

Christopher Plummer za The Last Station

Stanley Tucci za The Lovely Bones

Christoph Waltz za Inglourious Basterds

Videl vse razen Plummerja. Damon si nominacije ni zaslužil, saj je bil zelo slab in medel. Tucci je bil izvrsten, Harrelson še bolj, a navijal sem za Waltza, ki je letos kot nacist za sabo pustil vse igralce v vseh filmih. Saj res, kaj pa Ben Foster, prav tako iz The Messengerja, ki je bil še boljši od Harrelsona? Bravo, slavil je Waltz, v eni izmed najboljših vlog vseh časov.

NAJBOLJŠA STRANSKA IGRALKA

Penélope Cruz za Nine

Vera Farmiga za Up in the Air

Anna Kendrick za Up in the Air

Mo’Nique za Precious: Based on the Novel Push by Sapphire

Julianne Moore za A Single Man

Čeprav še nisem ujel Penelope in Julianne, sem prepričan, da je zmago povsem po pravici slavila fenomenalna Mo’Nique. Ko se jo videl v Phat Girls, si nisem niti mislil, da zna igrati tako dobro, ko sem jo videl v Precious, pa nisem mogel verjeti, da je sploh igrala v Phat Girls. Vrhunska predstava odličnega filma. In prva velika ter pričakovana zmaga večera. Pa še skuliran in z vero nabit zahvalni govor, povsem v stilu s temnopolto zmagovalko. Vermiga in Kendrick? Eh, dajte no.

NAJBOLJŠI REŽISER

Kathryn Bigelow za The Hurt Locker

James Cameron za Avatar

Clint Eastwood za Invictus

Jason Reitman za Up in the Air

Quentin Tarantino za Inglourious Basterds

Kaj dela v tej kategoriji Clint Eastwood, res nimam pojma, saj je Invictus zanič film, eden njegovih najslabših. Izbiral sem med Kathryn Bigelow in seveda Jamesom Cameronom, ki je glavna zvezda filma Avatar. Zmagal je Cameron, povsem zasluženo. To je vrnitev stoletja in film, ki bo po zaslužku kmalu presegel celo Titanic, po katerem vse do Avatarja Cameron sploh ni režiral. Jp, spet je king of the world, tako kot pri Titanicu, ki mu je prav tako vrgel zlati globus.

NAJBOLJŠI SCENARIJ

District 9 : Neill Blomkamp, Terri Tatchell

The Hurt Locker : Mark Boal

Inglourious Basterds : Quentin Tarantino

It’s Complicated : Nancy Meyers

Up in the Air : Jason Reitman, Sheldon Turner

District 9 je vsaj zame edina logična izbira za zmago. Žal sem usekal v temo, saj je slavil Up in the Air. Po mojem mnenju nezasluženo. Rezerva je bil seveda Tarantino, ki bi ga za zmagovalca proglasil celo Ivan Reitman. Tudi Mark Boal bi si zaslužil zmago. Če sem iskren, se mi zdi scenarij za Up in the Air najslabši od peterice, tudi od It’s Complicated, pa naj se sliši še tako blesavo.

NAJBOLJŠA RISANKA

Cloudy with a Chance of Meatballs

Coraline

Fantastic Mr. Fox

The Princess and the Frog

Up

Gledal sem samo Up in Coraline, ki pa me nista navdušila. Moja izbira bi bila risanka G-Force, ki pa je niso opazili. Jasno, slavil je Up, risanka z dobro prvo polovico in nepotrebno akcijo v drugi.

NAJBOLJŠI TUJEJEZIČNI FILM

Los abrazos rotos

Baarìa

Das weisse Band – Eine deutsche Kindergeschichte

La nana

Un prophète

Baaria in La nana še nisem videl, Un Prophete me ni pretirano navdušil, Los abrazos rotos prav tako ne, zato je logična izbira seveda Das weisse Band. Jasno, zmaga je bila njegova. Zasluženo. Saj res, kam se je izgubil Sin Nombre?

  • Tv dosežke sem zgoraj ignoriral, ker tv serij in filmov skorajda ne gledam in bi bilo neumno, da bi jih komentiral, zato pa sem toliko bolj užival v kino filmih in šovu, ki ga je solidno, a vendar nekoliko premalo odbito odvodil Ricky Gervais. HBO si je dovolil zamuditi začetek, zato me je rešil PRO 7, Siol Tv pa je prve pol ure štekal in mi požrl skoraj vse živce. No ja, potem se je zadeva vendarle uredila in sem lahko začel resnično uživati.
  • Lepo je bilo videti Paula McCartneyja, sicer nominiranca in luzerja za pesem filma  Everybody’s Fine, ki je dejal: “Lep pozdrav, jaz sem Paul McCartney,” in dodal: “Risanke so tudi za odrasle, ki jemljejo mamila.”
  • Poseben moment je bila zmaga Michaela C. Halla, tv Dexterja, ki se trenutno zdravi za rakom. Držim pesti, da ga premaga. Na odru se je držal dobro.
  • Harrison Ford le kot prezenter filma Up in the Air? Hm, čudno.
  • Cher in Christina Aguilera skupaj na odru? Odlična zadeva. In ja, Cher se še vedno ne zna postarati, saj zgleda enako kot pred dvajsetimi leti in mlajše kot Christina Aguilera. Pohvalno in strašljivo hkrati.
  • Pri glasbeni podlagi sem navijal za Jamesa Hornerja iz Avatarja, ki je prav tako izgubil zavoljo risanke Up in skladatelja Michaela Giacchina.
  • Na odru je bilo fino videti legendarno Jessico Lange, zvezdo zmagovalnega tv filma Grey Gardens, kjer igra tudi Drew Barrymore
  • Tom Hanks le kot prezenter filma Julie & Julia? Hm, čudno.
  • Helen Mirren le kot prezenterka filma Precious? Hm, čudno.
  • Prišla je tudi Zoe Saldana iz Avatarja, tokrat kot Zemljanka, seveda v družbi čedalje bolj popularnega Sama Worthingtona, ki ga bomo letos gledali še v filmu Clash of the Titans.
  • Za tv igralca je slavil Kevin Bacon, zvezda filma Taking Chance. Končno tudi ena nagrada zanj. Kdaj za vraga bo dobil še oskarja? Že zdavnaj bi si ga zaslužil. Tudi za film Where the Truth Lies.
  • Za Grey Gardens je slavila tudi Drew Barrymore, ki me je letos razočarala z Whip It. Prav tako prva takšna nagrada v karieri. Čestitke. Plus simpatičen in ravno prav ganljiv nastop na odru.
  • Zakaj Cameron Diaz, ki je letos blestela v The Box, na odru zmeraj zgleda kot da bi bila zadeta? Jp, predstavila je “tisti film, kjer Meryl Streep seksa z Alecom Baldwinom.”
  • Škoda, da je manjkal Alec Baldwin.
  • Sam the Man, no ja, Samuel L. Jackson, ki je bil pripovedovalec tudi pri Neslavnih barabah, je seveda predstavil prav Neslavne barabe.
  • Ufffff, prišla je tudi Sophia Loren, največja zvezda večera. Prav zvezdniški sij se je dvignil, ko je stopila na oder. Generacija, ki je danes ni več. In karizma, o kateri lahko vse današnje igralke le sanjajo. Eden najlepših momentov celotne prireditve.
  • Ko je na oder prikorakal Taylor Lautner, mulo iz Twilighta, mi je bilo kar žal, da niso na odru dlje ostali Gerard Butler, Colin Farrell in Josh Brolin.
  • Za tv serijo Big Love je slavila Chloe Sevigny, ena najboljših igralk mlade generacije že od filma Kids dalje, ki so jo pred tem za globus nominirali le v Boys Don’t Cry. Na odru se je resda obnašala blesavo, a pohvala ostaja.
  • Zelo zabavna napoved za “always clean” Halle Berry, ki ji mnogi kljub oskarju za Monster’s Ball in globusu za Introducing Dorothy Dandridge še vedno očitajo pomanjkanje igralskih sposobnosti.
  • Uffffff, Robert De Niro in Leonardo DiCaprio skupaj na odru in v čast Martinu Scorseseju, dobitniku posebne nagrade Cecila B. DeMillea. Ali kot je rekel De Niro: “DeMille bi bil ponosen, če bi dobil nagrado Martina Scorseseja,” in dodal: “Na internetu se je pojavil posnetek, kjer Marty seksa s filmom.” Brez dvoma šala večera in dogodek, ki se ga bom spominjal do konca življenja. Tako kot njegovih filmskih mojstrovin Taxi Driver, Raging Bull, Casino, The Departed, Cape Fear, Goodfellas in pogojno še Bringing Out the Dead, After Hours in The Color of Money. Da je prav on režiral Bad Michaela Jacksona, seveda ne preseneča. Drži, filmi z De Nirom so bili zakon, filmi z DiCapriem pa so tako tako. Z izjemo The Departed seveda, za katerega je, sramota, sramota, dobil svojega edinega oskarja. Nič bolje mu ni šlo pri globusih, kjer je slavil le z Gangs of New York. Všeč mi je tudi to, da se v zahvalnih govorih vedno pokloni legendarnim režiserjem, katerih družba je z leti postal tudi sam. Brez dvoma eden izmed najboljših še živečih mojstrov filmske umetnosti. In trenutek, kjer se je za nekaj sekund ustavil tudi svet.
  • Vsaj zame malce pozabljena Jodie Foster, sicer dobitnica globusa za The Silence of the Lambs in The Accused, je predstavila The Hurt Locker in izvedla poceni trik z obleko, Mel Gibson pa je bil kul kot vedno.
  • Na odru je stal tudi Mike Tyson, ki se je kot veste pojavil tudi v komediji The Hangover. In v odličenm dokumentarcu Tyson, ki so ga zaenkrat spregledali.
  • Zelo fino je bilo videti tudi Arnolda Schwarzeneggerja, ki je za Camerona kot veste posnel kar tri filme. Da je prav on predstavil Avatar, je seveda več kot razumljivo.
  • Uffffff, prišel je tudi Mickey Rourke, s klobukom na glavi, lanskoletni zmagovalec za Wrestlerja, ki so ga potem na oskarjih pustili na hladnem.
  • Kate Winslet je kul, a ko na oder stopi Julia Roberts, je zgodba povsem drugačna.

Največ smole je imel Nine, ki zaenkrat še sploh ni dobil redne kino distribucije, Avatar pa je napovedal morebitno zmago tudi na oskarjih, saj je slavil v veliko bolj resni kategoriji kot The Hangover, ki na oskarjih seveda nima šans. Cameron je fenomen, saj snema najbolj komercialno uspešne filme na svetu, ki poleg tega pobirajo še vse mogoče nagrade. To ni uspelo niti Stevenu Spielbergu, kaj šele Georgeu Lucasu, to uspeva le Jamesu Cameronu.  

Tarantino je izgubil kar dvakrat, več sreče pa je imela Sandra Bullock, ki je z eno izmed dveh nominacij zadela v polno. Letos je njeno leto, tudi v finančnem smilsu, še posebej pri filmu The Blind Side, ki je krepko presegel celo 200 milijonov samo v ZDA in Sandro postavil pred vse ostale igralke v Hollywoodu, katerih filmih niso nikoli zaslužili toliko denarja. Sicer pa, mar mislite, da film ne bi enako uspel četudi bi namesto Sandre igrala katera druga? Dokaz, da je samo ona premalo za uspeh, je flop filma All About Steve, ki ga je posnela med The Proposal in The Blind Side.

Vesel sem bil tudi zmage Jeffa Bridgesa, velikega carja, ki je slavil prvič, kar je res nezaslišano. Še posebej, ker je igral tudi v filmih The Fisher King, The Big Lebowski, Thunderbolt and Lightfoot, Tucker in recimo Fearless.

Okej šov, seveda ne tako glamurozen in karizmatičen kot oskarji, ki se jih veselim še bolj, a kljub temu nujen ogled za vsakega ljubitelja filma, ki da kaj nase.  

In da zaključim, največje presenečenje je zmaga za The Hangover, največje razočaranje pa zmaga Sandre Bullock. No ja, če sem iskren, sem presenečen tudi nad zmago Avatarja, ki se mi vendarle ni zdel film za nagrade v tako resnih kategorijah. Seveda z izjemo režije, ki je letos res brez konkurence. Če seveda pozabimo The Hurt Lockerja.

Recenzije: Creation, Extract, Dogging: A Love Story, All the Pretty Horses

18.01.2010 ob 00:45

CREATION (anglija 2009, drama, režija: Jon Avnet, igrajo: Paul Bettany, Jennifer Connelly, Jeremy Northam)

“Ubili ste boga, gospod. Ubili ste boga.”

Jon Avnet, režiser slabega Copycata in enako slabega Entrapmenta, kjer je Sean Connery med zapeljevanjem Catherine Zeta Jones izgledal kot pedofil, se tokrat loti zelo poetične biografije legendarnega naravoslovca Charlesa Darwina, ki ga Paul Bettany igra premalo karizmatično in zanimivo. Na nek način interesanten pristop, ki se loti Darwinovega odnosa z radovedno hčerkico in do znanosti preveč zadržano ženo (premalo izkoriščena Jennifer Connelly), toda kaj, ko je vse skupaj le navaden dolgčas in kvazi pretenciozna zgodba, ki ji manjka nujna doza veliko boljše dramaturgije. Ki razlaga zakone evolucije, obnaša pa se kot družinska drama familije Darwin. Jasno, prizori z opico so očarljivi, Darwinove blodnje postanejo moteče, stavek o bogu, ki ga nadgradi še žena, ko sikne: “Si v vojni z bogom, kjer ne moreš zmagati,” pa je dejansko dober povzetek celotnega Darwinovega opusa. Film, ki hoče Darwina približati tudi laikom, je dejansko film, ki iz Darwina naredi navadnega smrtnika, kar je seveda slabo in celo nesramno.

Ocena 2 in pol

EXTRACT (zda 2009, komedija, režija: Mike Judge, igrajo: Jason Bateman, J. K. Simmons, Mila Kunis, Kristen Wiig, Ben Affleck, Clifton Collins Jr., David Koechner)

Kreator Beavisa&Butt-Heada in risane serije King of the Hill je tokrat posnel zelo povprečno, dolgočasno in premalo zabavno komedijo.

Jason Bateman, ki ga lahko zadnje čase ujamete v skoraj vseh filmih, je Joel Reynolds, vodja majhne tovarnice, kjer delavci pripravljajo stavko. Kot v veliko boljšem in bolj domiselnem filmu Office Space, ki ga je leta 1999 prav tako režiral Mike Judge. Toda Extract dejansko ni film o delavcih in stavki, marveč film o osebnih, ali še bolje, seksualnih težavah glavnega junaka, ki se zagleda v novo sodelavko Cindy (premalo izkoriščena Mila Kunis). Ker nima poguma in ker hoče ostati zvest svoji ženi Suzie (Kristen Wiig), posluša nasvet prijatelja Deana (izvrstni in odbiti Ben Affleck), da naj ženi uredi žigola in potem s Cindy seksa brez slabe vesti. Stvari se seveda zapletejo, scenarij Mikea Judgea pa ubere zelo povprečno, klišejsko in dolgočasno pot, ki žal ne navduši. Obetaven začetek in zelo slabo nadaljevanje filma, od katerega sem glede na režiserja pričakoval veliko več kot le rutinske štose. Plus David Koechner v vlogi zoprnega soseda Nathana.

Ocena 2

DOGGING: A LOVE STORY (anglija 2009, komedija, režija: Simon Ellis, igrajo: Luke Treadaway, Richard Riddell, Kate Heppell)

Ste za dogging?

O tem, kaj za vraga je dogging, ne bi kaj dosti, saj to veliko bolje pojasni prijateljica Wiki, bi pa nekaj stavkov o temle filmčku, ki se zgodbe loti dobro, zanimivo, zabavno in sočno, a žal vse prevečkrat ostaja na stopnji recikliranja Ameriške pite. Glavni je mladenič Luke Treadaway, ki se odloči, da bo raziskal trend dogginga, seksanja v avtomobilih in na parkiriščih, kjer se udeleženci spoznajo preko interneta in uživajo tudi samo kot voajerji. Pač čisti ekshibicionizem, nadgradnja seksa v ameriških “drive in” kinih, ki se je najbolje prijel prav v Angliji. In naš junak hoče seveda dogging poskusiti tudi v živo, kar ga pahne v vrsto navihanih, a žal preveč enostavno prikazanih situacij, ki bodo pač nasmejale mladino. Škoda, saj bi lahko dobili kvaliteten in izviren kvazi dokumentarec ter vpogled v zakulisje dogginga, namesto tega pa smo dobili le komedijo zmešnjav, ki pada na dokaj poceni erotične štose.

Ocena 3

ALL THE PRETTY HORSES (zda 2000, dramski vestern, režija: Billy Bob Thornton, igrajo: Matt Damon, Henry Thomas, Penelope Cruz, Lucas Black, Bruce Dern, Sam Shephard, Ruben Blades, Robert Patrick)

Dolgočasen kvazi v vestern, ki nas prepričuje, da so bili kavboji sredi petdesetih še vedno aktualni.

Hladna, mrtva, razvlečena, odtujena, nezanimiva in prepočasna zgodbica o dveh kavbojih, ki iščeta sanje, najdeta Penelope Cruz in končata v arestu. Billy Bob Thornton je zaspal že na začetku, Matt Damon in Henry Thomas zaspita malce kasneje, Penelope Cruz pa zaspane že pride. Film, ki si ne zasluži niti recenzije, kaj šele ogleda. Hudo razočaranje igralske ekipe in režiserja, ki je pred tem posnel izvrstni Sling Blade. Skoraj dve ure dolg in vsaj uro in pol predolg film, ki premore cel kup dolgočasnih in patetičnih prizorov, ki ne bi vžgali niti na razglednici.

Ocena 1 

Televizija 16

17.01.2010 ob 18:36

COOL RUNNINGS (zda 1993, športna komedija, režija: Jon Turtletaub, igrajo: John Candy, Leon, Doug E. Doug, Malik Yoba, Raymond J. Barry)

Črnci na snegu.

Pozabite na umetnostno drsalko Suryo Bonaly, na sceni so fantje iz Jamajke, ki so se leta 1988 udeležili zimskih olimpijskih iger. In to v bobu, kjer še nikoli doslej ni bilo temnopoltih tekmovalcev. Drži, fantje iz Jamajke (Leon, Malik Yoba, Doug E. Doug, Rawle D. Lewis) so na snegu zgledali še bolj zmedeno kot Anglež v New Yorku, ali če smo v kontekstu, kot Jamajčan v New Yorku, kot je nekoč prepeval Shinehead. Po resničnih dogodkih posneta, zelo topla, dovolj zabavna, simpatična in sila gledljiva športna komedija. Ter verjetno najbolj popularen film leta 1994 preminulega Johna Candyja, ki igra trenerja Blitzerja.  

Ocena 4

ERASER (zda 1996, akcija, režija: Chuck Russell, igrajo: Arnold Schwarzenegger, Vanessa Williams, James Caan, James Coburn, Robert Pastorelli, James Cromwell, Danny Nucci)

Film, ki mu manjka vse tisto, kar je imel True Lies.

Arnold Schwarzenegger je leta 1994 pod taktirko Jamesa Camerona posnel True Lies, najboljšo akcijsko komedijo vseh časov. Potem se je zabaval kot Junior, nato pa se spet vrnil v svoj žanr s filmom Eraser, ki ga je posnel režiser Maske. Problem Eraserja, sicer zgodbe o možakarju, ki zaščitenim pričam zbriše preteklost in se zaplete v orožarsko afero svojih sodelavcev, je predvsem v dejstvu, da se jemlje preveč resno in nima nujno potrebnih komičnih dodatkov. Če bi glavnega junaka Johna Krugerja igral kdo drug, to ne bi bila težava, ker ga igra Schwarzenegger, pa sicer zanimivo zastavljene zgodbe seveda ne moremo jemati preveč zares. Kljub dostojni igralski ekipi, ki jo vodita veterana James Caan in James Coburn. In dovolj dobro posnetimi akcijskimi prizori, ki vrhunec dosežejo v sekvenci z akvarijem. Plus Vanessa Williams, ki seveda zaigra zaščiteno pričo.

Ocena 3

THE BIRDCAGE (zda 1996, komedija, režija: Mike Nichols, igrajo: Robin Williams, Nathan Lane, Gene Hackman, Dianne Wiest, Hank Azaria, Calista Flockhart, Dan Futterman, Christine Baranski, Grant Heslow)

Premalo ambiciozen rimejk francoskega originala La Cage Aux Folles iz leta 1978.

Čeprav ameriško inačico odlikuje odlična igralska ekipa, kjer se celo Gene Hackman obleče v žensko, in  izkušeni režiser Mike Nichols, ki je zgodbo gejevskega para (Robin Williams, Nathan Lane), ki mora zaigrati “strejt” zvezo, da njun sin ne bi imel težav pri družinskem srečanju s starši svoje zaročenke, verjetno režiral z levo roko, vse skupaj vendarle ne preseže nedeljske familijarne zabavice. Pač preprosta komedija o gejih, ki se trudijo skriti svojo spolno usmeritev. Dejansko atentat na borce za pravice gejev, ki bi tale film zagotovo najraje sežgali na grmadi, rekoč, skrivali se pa že ne bomo. Resda z zelo simpatično atmosfero in z nekaj zabavnimi prizori opremljen filmček, ki pa nima dovolj poguma in se zadovolji le s komedijo zmešnjav.

Ocena 3 in pol

Happy Birthday: Jim Carrey & Andy Kaufman

17.01.2010 ob 17:08

Ne boste verjeli, toda Jim Carrey se je rodil na isti dan kot Andy Kaufman. To je seveda zanimivo zaradi dejstva, ker je Jim Andyja igral v filmu Man on the Moon, sicer enemu najboljših filmov vseh časov.

Andy je leta 1984 pri vsega 35-ih umrl za rakom, Jim pa danes praznuje že 48 let.

Kulti in klasike: filmi Paula Morrisseyja

17.01.2010 ob 03:00

ANDY WARHOL’S TRASH (zda 1970, drama, režija: Paul Morrissey, igrajo: Joe Dallesandro, Holly Woodlawn, Geri Miller, Andrea Feldman, Jane Forth)

O mamilašu, ki ne trzne niti na  felacijo.

Trash, drugi del trilogije, ki obdela seks, droge in rock ‘n’ roll, se vrže na mamilaša (igra ga Joe Dallesandro), ki seks zamenja s heroinom. Ki erekcije ne dosežek niti med felacijo. Ki živi s seksualno zelo aktivno deklino (pozor, igra jo transvestit Holly Woodlawn), ki se zabava s pirovsko flašo in na smetiščih išče opremo za njuno stanovanje. Ki ga ne zdrami niti striptizeta, kaj šele bogata Andrea Feldman, pri kateri se končno spet stušira in obrije. Tip je v drogi, v svojem svetu, na drugem planetu. Tako kot kultni slikar Andy Warhol, duhovni oče omenjene trilogije, ki jo je režiral odštekani Paul Morrisey, ljubitelj moške in ženske frontalne golote ter eden redkih režiserjev, ki se ni nikdar podredil prav nobenemu studiu, pogodbi in kakršnemukoli nadzoru nad svojimi projekti. In ravno zato so se vsi po vrsti spremenili v čisti kult, v čisti pop art fenomen, katerega oče je bil kot veste ravno slikar Andy Warhol. Drzno, iskreno, naravno, direktno in avantgardno. Od začetka, ki se prične s seksom, do konca, ki se hoče zaključit s seksom.

Ocena: vredno ogleda

ANDY WARHOL’S FLESH FOR FRANKENSTEIN (zda in italija 1973, grozljivka, režija: Paul Morrissey, igrajo: Udo Kier, Joe Dallesandro, Monique Van Vooren, Arno Juerging, Dalila Di Lazzaro, Srdjan Zelenović)

Ena izmed najbolj brutalnih, originalnih in grotesknih inačic znane teme, kjer hoče baron Frankenstein ustvariti novo raso, superiorno nadraso Srbov.

Ja, prav ste slišali, znameniti doktor Frankenstein (odbiti Udo Kier) za dele svoje pošasti išče postavne Srbe. Take prave, pohotne in odločne. Take, ki jih je leta 1973 poosebljal mladenič Srdjan Zelenović, sicer tudi eden izmed akterjev filma Nedostaje mi Sonja Heine, ki ga je Paul Morrissey posnel skupaj s Karpom Godino, Tintom Brassom, Milošom Formanom, Buckom Henryjem in Dušanom Makavejevom. In ko ga najde ter obglavi, se začne žur, saj se istočasno ukvarja tudi z žensko pošastjo, ki naj bi mu rojevala otroke. Tako je, doc tokrat ne rabi dveh filmov, saj vse opravi v enem šupu. V svojem osebnem, perverznem in morbidnem šovu, kjer pošastko tik pred oživljanjem zverinsko poseksa v luknjo v trebuhu. V orjaško brazgotino, ki jo razpre in uživa. Kot tipi v Cronenbergovem Trku, ki jih brez našega filma sploh ne bi bilo. In potem so tu še njegova žena (Monique Van Vooren), njegov debilni služabnik (Arno Juerging), mladenič (Joe Dallesandro), ki mora seksati z njegovo ženo in pozabiti na dejstvo, da se pred njegovimi očmi sprehaja njegov na novo rojeni najboljši prijatelj, ter doktorjeva čudaška otroka, ki za sam konec hranita svojo neizpolnjeno fantazijo. In pozor, film ima kljub temu tisti pravi gotski šarm. Neko prav posebno fatalno privlačnost, ki jo ves čas spremlja enkratna glasbena spremljava. Domiselni dotik Andyja Warhola, kjer celo človeško drobovje izgleda kot čista avantgarda. Zanimivo, glede na to, da je bil eden izmed producentov celo Carlo Ponti. Škoda, da ni Sophia Loren sprejela vloge doktorjeve žene. Če bi jo, bi dobili najboljši film vseh časov.

Ocena: vredno ogleda

ANDY WARHOL’S HEAT (zda 1972, drama, režija: Paul Morrissey, igrajo: Joe Dallesandro, Sylvia Miles, Andrea Feldman, Pat Ast, Ray Vestal)

Andy Warhol’s Sunset Boulevard: zadnje in presenetljivo kvalitetno poglavje znamenite trilogije Andyja Warhola in Paula Morrisseyja.

Se spomnite mojstrovine Sunset Boulevard, zgodbe o pozabljeni filmski divi, ki hoče še zadnjič ujeti soj žarometov in si omisli mlajšega ljubimca, mojstrovine, ki jo je leta 1950 zrežiral Billy Wilder? Tu imate njen rimejk, kjer ostarelo filmsko divo, ki živi v hiši s 36-imi sobami namesto Glorie Swanson igra Sylvia Miles (ne pozabite, da gre za žensko, ki se je v Polnočnem kavboju predajala Jonu Voightu), njenega ljubimca, ki ga je v originalu zaigral William Holden, pa Joe Dallesandro, junak vseh Morrisseyjevih filmov, ki mu zaradi pretirane plastičnosti ni nikoli uspel preboj v prvo ligo. Toda pozor, tu ne gre za pričakovano mešanico seksa, perverzij in tipične avantgarde, ki je zaznamovala ostale Morrisseyjeve filme, katere je nadzoroval slikar Andy Warhol, oče pop arta in režiser številnih eksperimentalnih ter totalno odštekanih filmčkov, marveč za presenetljivo dobro, prepričljivo in kvalitetno psihološko dramo. Izvirno inačico znane teme, kjer si liki pač upajo veliko več. Okej, tu sta še vedno masturbacija in oralni seks, toda ne zato, da bi šokirala, temveč zato, da sprostita napetost. In tukaj je tudi kultna, komaj 24 letna Andrea Feldman, bogata deklina iz filma Trash, mojstrica odbitih privatnih performansov in članica ekipe Andyja Warhola, ki je samo nekaj tednov pred premiero napravila samomor. Na povsem svoj način. Tako, da je pred svoje stanovanje povabila vse svoje bivše ljubimce in samo zanje skočila z balkona. To je bil nastop vseh nastopov in dejanje, ki je kot za šalo preseglo prav vse njene odbite filmske vloge.

Ocena: presežek

null

ANDY WARHOL’S BLOOD FOR DRACULA (italija in francija 1974, grozljivka, režija: Paul Morrissey, igrajo: Udo Kier, Joe Dallesandro, Arno Juerging, Maxime McKendry, Milena Vukotić, Dominique Darel, Stefania Casini, Silvia Dionisio, Vittorio DeSica)

Grof Dracula jo mahne v Italijo, da bi si poiskal devico, katere kri lahko reši njegovo kariero.

Ravno prav blesavi Udo Kier, ki je leto dni prej igral tudi doktorja Frankensteina v Morrisseyjevem filmu Flesh for Frankenstein, je grof Dracula, depresivni, upadli in brezvoljni Romun, ki je izgubil smisel. Ki se mu ne ljubi več loviti žrtev. Ki hoče za vedno zaspati v svoji lepi krsti. In potem ga predrami njegov služabnik Anton (Arno Juerging, nič manj čudaški služabnik v prej omenjenem Frankensteinu), ki mu pojasni, da morata v Italijo, kjer živijo verni ljudje, pri katerih zagotovo živi cela kopica devic. In punc, sicer hčera nič hudega slutečega Vittoria DeSice (ja, prav ste prebrali, znani italijanski režiser igra drobno vlogo v produkciji Andyja Warhola), je resnično veliko. Esmerlanda (Milena Vukotić), Saphiria (Dominique Darel), Rubinia (Stafania Casini) in Perla (Silvia Dionisio). Štiri dekline, ki jih tako ali drugače osvaja hišni služabnik Joe Dallesando. In štiri uganke, katera izmed njih je devica. Štos je namreč v tem, da grof nujno rabi kri device, saj ga matrajo prebavne motnje in po pitju kri nečiste ženske bruha kot vidra. Nadvse originalna, ravno prav ogabna, malce premalo navihana in v maniri Mesa za Frankensteina narejena vampirijada, ki ji zlepa ne boste našli para.

Ocena: vredno ogleda

ANDY WARHOL’S FLESH (zda 1968, drama, režija: Paul Morrissey, igrajo: Joe Dallesandro, Geraldine Smith, Patti D’Arbanville, Candy Darling, Geri Miller)

Prvo in daleč najslabše poglavje trilogije, ki sta jo nadaljevala Trash in Heat.

Flesh, sicer zgodba o žigolu, ki se prodaja moškim (igra ga Morrisseyjev stalni igralec Joe Dallesandro, ki je leto dni nazaj debitiral v filmu Four Stars Andyja Warhola, ki je bil v originalu dolg 24 ur), se prične obetavno. S prvim planom postelje, kjer popolnoma gol leži glavni junak, ki sladko spančka. Cele tri minute. Kot v filmu Sleep, kjer nam je Andy Warhol več kot šest ur kazal spanec nekega moškega. In potem pride njegova punca, ki ga hoče zbuditi. Ki ga gnjavi, preganja, mu teži in ga vznemirja. Naravno, spontano, očarljivo, življenjsko in v atmosferi filmov Johna Cassavetesa. Potem tempo pade. Potem se pričnejo filozofija, nepotrebne debate in številna mašila. Reči, ki jih v filmih Paula Morrisseyja ponavadi ne najdemo. Tu in tam nas udari kakšna sveža sekvenca (gola punca, ki razpravlja o posilstvu, ostareli umetnik, ki hoče nagega Dallesandra), ki pa ne odtehta dolgega časa in primerjave s filmoma Trash in Heat.

Ocena: nič  posebnega

null

CHELSEA GIRLS (zda 1966, drama, režija: Paul Morrissey in Andy Warholl, igrajo: Ondine, Nico, Mary Woronov, Brigid Berlin, Patrick Flemming, Menken, Mario Montez, Eric Emerson)

Tri ure in pol trajajoč filmski eksperiment, ki je kot prvi film svoje branže našel tudi širšo publiko in se spremenil v uspešnico.

Chelsea hotel. Različne sobe. Številni gostje. In kamera, ki spremlja vse kar počnejo. Split screen, torej dve muhi na en mah, kjer se ekran razdeli na dva dela in istočasno prikazuje dva različna filma, dve različni sobi, dvoje različnih likov. Ko eni govorijo, drugi molčijo, ko drugi govorijo, prvi molčijo. Eni imajo avdio in sliko, drugi samo sliko. Neskončni monologi, iskrene izpovedi, mamilaši, lepo število »zvezd« Andyja Warhola in kultna Mary Woronov, zvezda filmov Paula Bartela. Za zelo potrpežljive gledalce, ki bodo v kakšnem izmed likov morda našli sami sebe.

Ocena: nič posebnega

Recenzija: Dreamgirls

17.01.2010 ob 00:02

zda 2006, glasbena drama, režija: Bill Condon, Igrajo: Beyonce Knowles, Eddie Murphy, Jamie Foxx, Jennifer Hudson, Danny Glover, Anika Noni Rose, Sharon Leal, Keith Robinson, Loretta Devine, John Lithgow

Briljanten mjuzikl, ki premore več duše kot vsi filmi leta 2006 skupaj.

Beyonce, Eddie, Jamie in Jennifer. Štirje vrhunski performerji v tejle vrhunski glasbeni poslastici, ki vas bo odnesla v zlata leta Hollywooda. V čase, ko je po platnu plesal in pel Gene Kelly. V čase, ko smo gledali Zgodbo z zahodne strani, Moje pesmi moje sanje in Cherbourgške dežnike. V čase, ko je Diana Ross polnila dvorane s svojo skupino The Supremes. V čase filmov Zvezda je rojena, The Wiz, Ves ta Jazz, Hello Dolly in Lady Sings the Blues. In v čase, ko so bili mjuzikli najbolj popularen filmski žanr. Prav imate, Dreamgirls, sicer velika uspešnica na broadwayskih deskah, z eno potezo oživi pozabljen žanr, naredi to, kar je želel istega leta posneti Idlewild, odleti daleč čez Chicago in Moulin Rouge ter se postavi ob bok nepozabni Eviti. Vrhunska mešanica glasbe, drame, šova, reflektorjev, kiča, čustev in enkratnih, močnih, živih ter prepričljivih igralskih kreacij, kjer platno zavoljo divje energije poka po šivih. Zgodba o vzponu treh deklet, porušene sanje, v denar zagledani menedžer, glasbeni biznis in malce pozabljeni zvezdnik, ki sanja o stari slavi. Presežki, o katerih se bo govorilo še po vaši smrti. In film, ki na noge dvigne tudi invalide.

Ocena: 10/10

Recenzije: Shrek (vsi trije deli)

16.01.2010 ob 23:35

SHREK (zda 2001, risanka, režija: Andrew Adamson & Vicky Jenson, glasovi: Mike Myers, Eddie Murphy, Cameron Diaz, John Lithgow, Vincent Cassel, Kathleen Freeman)

Atentat na Disneyja.

Kraljična (Cameron Diaz) zagleda simpatičnega ptička, ki zažvrgoli ob njenem prekrasnem petju. Kliše, da ni večjega? Niti pod razno. Ptiček se od navdušenja namreč napihne in razpoči, kraljična pa jajčka njegovih mladičev servira za zajtrk. Pred vami je Shrek, popolnoma nekonvencionalna, neobičajna in sila originalna računalniško animirana risanka, ki zruši vse stereotipe Disneyjevih risank in zasenči celo mojstrovino Življenje žuželk. Kdo za vraga je Shrek? Shrek (Mike Myers) je zeleni trol, ki živi v močvirju in ljubi samoto. Shrek je kot Grinch, le da ni kosmat, marveč debelušast. Shrek je pravljični junak, ki ga ne boste našli v nobeni pravljici. In seveda, Shrek je posebnež, ki se bo zaradi ljubega miru spopadel s krvoločnim zmajem, spoprijateljil s prikupnim osličkom (Eddie Murphy) in se zaljubil v prelepo kraljično, ki globoko v sebi skriva neverjetno skrivnost. Vse to samo zato, da bi imel mir pred kraljem (John Lithgow) in številnimi pravljičnimi junaki, ki so okupirali njegovo močvirje. Najprej smo imeli zajca Rogerja, potem Svet igrač, sedaj pa imamo Shreka, eno najboljših in najbolj domiselnih risank vseh časov.

Ocena: 10/10

SHREK 2 (zda 2004, risanka, režija: Andrew Adamson, Kelly Asbury & Conrad Vernon, glasovi: Mike Myers, Eddie Murphy, Cameron Diaz, Antonio Banderas, Julie Andrews, John Cleese, Rupert Everett, Jennifer Saunders, Larry King, Joan Rivers)

Risanka vseh risank.

Dobrodošli v risanko vseh risank, ki spretno obrne tudi vse filme in pohodi vse klišeje. Dobrodošli v ultimativni freak show, v divjo, direktno, nekonvencionalno in pogumno računalniško animacijo, ki se loti čisto vsega. Tudi Michaela Jacksona in klasike Od tod do večnosti. Tudi Fantastičnih bratov Baker in Garfielda. Tudi Izganjalcev duhov in komedije Blazing Saddles. Tudi Hollywooda in Burger Kinga. Tudi serije Absolutely Fabulous in serije Jack & Jill. Tudi Vesoljčka in Spider-Mana. Tudi Aliena in Seinfelda. Tudi Gospodarja prstanov in Indiane Jonesa. Tudi Lepotice in zveri in Petra Pana. Tudi O.J. Simpsona in Cabareta. Tudi tv šova Cops in mjuzikla The Rocky Horror Picture Show. Tudi Flashdancea in Misije nemogoče. Tudi komedije Cat Ballou in serije Fawlty Towers. Tudi Justina Timberlakea in Marilyn Monroe. Tudi Čarovnika iz Oza in Godzille. In seveda, tudi vseh Grimmovih pravljic in vseh Disneyjevih risank. Kopija vseh kopij, ki kljub temu izgleda kot original vseh originalov. Nadaljevanje, ki na trenutke preseže original. Greatest hits glasbene industrije in remiksi največjih glasbenih uspešnic. Izjemno domiselna, briljantna, energična, vseskozi zabavna, odpičena in adrenalinska animacija. Ter zgodbica o zlobni vili (Jennifer Saunders), ki hoče na vsak način razdreti srečo našega Shreka (Mike Myers) in njegove Fione (Cameron Diaz), ki naj bi se na željo očeta (John Cleese) in matere (Julie Andrews) poročila s princem Charmingom (Rupert Everett). Hvala bogu, da jima ob strani še vedno stoji zvesti Osliček (Eddie Murphy) in da na svojo stran dobita tudi vročega Obutega mačka (Antonio Banderas). Shrek 2 ima vse, kar je imel Shrek, le da ima še več, zato ni nič čudnega, da dobimo občutek, da nam ne bo treba nikoli v življenju gledati nobene risanke več.

Ocena: 10/10

SHREK THE THIRD (zda 2007, risanka, režija: Chris Miller & Raman Hui, glasovi: Mike Myers, Cameron Diaz, Eddie Murphy, Antonio Banderas, Rupert Everett, Justin Timberlake, Julie Andrews, John Cleese, Eric Idle, Larry King, Ian McShane, Maya Rudolph, Regis Philbin)

Pomanjkanje idej.

Tretji Shrek ima težave z idejami. Z izvirnostjo in vsem tistim, kar sta obvladala prva dva. Ravno zato se oklene legende o kralju Arturju (Justin Timberlake), jo pač obrne malce po svoje in doda vse najbolj znane Grimmove negativce, ki pod vodstvom Princa Charminga (Rupert Everett) zasedejo deželo Far Far Away in zasužnjijo Pepelko, Sneguljčico in Špicparkejlko. Premalo zabave, preveč zgodbe. Premalo rušenja klišejev, preveč že videnih fint. Le risanka, ki zares zaživi samo na koncu, ko Shrek (Mike Myers) in Fiona (Cameron Diaz) dobita trojčke. In ko Donkey (Eddie Murphy) ter Puss in Boots (Antonio Banderas) zamenjata telesi.

Ocena: 5/10

Nostalgija: John F. Kennedy Jr.

16.01.2010 ob 21:24

Ko se je Kennedy Jr. 16. julija, leta 1999, smrtno ponesrečil z letalom, je Amerika izgubila svojega princa, trdnjava Camelot, kjer je na začetku šetdesetih kraljeval njegov umorjeni oče JFK, pa se je za vedno sesula in prekletstvo dužine Kennedy, kjer je konec šestdesetih pod streli atentatorja padel še njegov stric Bobby, pripeljalo do vrhunca.

KOT OTROK JE SALUTIRAL NA OČETOVEM POGREBU, PODOBA PA SE JE ZA VEDNO VTISNILA V SRCA AMERIČANOV

In John F. Kennedy Jr., ki so ga klicali tudi John John, je bil kot oče. Enako karizmatičen, enako bister, še bolj čeden in tak, da bi z lahkoto vodil tudi Belo hišo. Toda politika ga ni preveč zanimala, saj je hotel sprva postati igralec, nato pa je na tržišče lansiral revijo George, kjer je pravo cifro kot veste krasila tista zanimiva fotka manekenke Cindy Crawford.

V DEVETDESETIH SO GA PROGLASILI ZA NAJBOLJ SEKSI MOŠKEGA NA SVETU, KAR JE JASNO, SAJ JE TUDI V RESNICI  ZGLEDAL TAKO

Ženske so ga oboževale, njegovo življenje je bilo ves čas na očeh javnosti, paparaci so ga zasledovali na vsakem koraku, toda John je kljub temu ohranil trezno glavo in frajerski imidž in v svoj objem ujel igralko Daryl Hannah. Jp, njegov oče je ljubimkal z Marilyn Monore, sin pa se je prav tako zaljubil v atraktivno hollywoodsko igralko.

Z DARYL STA BILA LEP PAR, NJUNA LJUBEZEN PA JE TRAJALA CELIH PET LET

Že kot otrok je doživel več stresov kot večina odraslih, saj so mu streli vzeli očeta in strica ter uničili ameriške sanje. Pravljico družine Kennedy, v kateri so Američani vedno videli svojo royal family. In če je bil JFK kralj Camelota, je Johnu pripadal naziv princa. Jasno, mama Jackie, ki se je v sedemdesetih poročila z bogatašem Aristotelom Onasisom, je bila kraljica.

MAMA JACKIE JE BILA OD NEKDAJ ZELO PONOSNA ZA SVOJEGA POSTAVNEGA SINA

John F. Kennedy je umrl star 39 let. Na moj rojstni dan. Skupaj z ženo Carolyn in njeno sestro Lauren. Bil mi je faca, možakar na mestu, pravi karizmatični superstar, ki jih ni veliko. Leta 1988 je na hitro ljubimkal s Sarah Jessico Parker, zato ni nič čudnega, da je prav njegovo sliko iz predala v prvi sezoni serije Sex in the City potegnila njena televizijska prijateljica Charlotte.

SREČNA DRUŽINICA, KI SE JI NI NITI SANJALO, DA SE BO USODA TAKO KRUTO POIGRALA Z NJO

Danes sem se ga spomnil zato, ker sem na Eju ujel dokumentarec o njegovem življenju. In zato, ker je lani minilo deset let od njegove smrti. V bistvu je moj rojstni dan od leta 1999 dalje za vedno povezan s tem nesrečnim dogodkom, s katerim se še vedno nisem povsem sprijaznil. Preveč solza so potočili ti Kennedyji. Že umor očeta Johna je bil preveč, kaj šele umor strica Bobbyja in nato še nesreča sina Kennedyja Jrja. Žalostna družina. Velika in pomembna, toda s tragično usodo, ki je ne razumem najbolje.

Se je svet res tako bal, da mu vladali Kennedyji?

Koliko punc bi ujelo Erazma?

16.01.2010 ob 20:40

Na Radiu Hit se začenja resničnostni šov (uf, bedasta klasifikacija za radio) Ujemi Erazma, jp, Erazma B. Pintarja, poslednjega slovenskega playboyja, ki naj bi med šestimi izbranimi kandidatkami določil najboljšo, se pravi tisto, ki mu bo najbolj všeč, ali če povemo po njegovo, tisto, ki bi jo rad čimprej zvlekel na svojo jahto in med rjuhe.

Ne bom filozofiral, zanima me samo to, koliko punc se je prijavilo v štartu in če je bil naval res tako velik kot se za bogatega žigola spodobi.

Saj res, je med vami kakšna, ki se ji zdi Erazem B. Pintar privlačen in zanimiv moški?

Happy Birthday: Aaliyah (pa čeprav v nebesih)

16.01.2010 ob 19:50

Danes bi praznovala 31. rojstni dan. Žal ga ne bo, saj je leta 2001 umrla v letalski nesreči. Njene pesmi so mi bile zelo kul, počasi pa se je začela prebijati tudi v filmskem svetu. Škoda jo je, umrla je prehitro in na vrhuncu slave. Danes je dan, ko se jo preprosto moramo spomniti.

null

Kako sem, kreten zarukan, zamudil koncert leta

16.01.2010 ob 14:28

Včeraj je v prenovljeni Cvetličarni nastopil Darryl McDaniels, bolj znan kot DMC, član skupine Run Dmc. Skupine, ki je bila del moje mladosti in skupine, za katero bi ubijal. Jp, v Ljubljani je bil DMC, z vsemi največjimi hiti skupine, jaz kreten pa sem ostal doma, ker nisem imel pojma, da se ta legendarni dogodek sploh odvija.

Run Dmc, dragi moji, rap legende iz osemdesetih in tudi devetdesetih. Avtorji zimzelenih Walk This Way, King of Rock, Mary Mary, It’s Tricky, Down With the King, My Adidas, You Be Illin, Run’s House, Beats to the Rhyme in Christmas in Hollins.

Sploh ne morem verjeti, da sem zamudil. In da nisem vedel, da se dogaja. No ja, nekaj sem slišal, a nisem polagal pozornosti, saj sem bil prepričan, da gre za še en tribute, se pravi za “lažno” stvar, kjer bo kak didžej pač rolal njihove komade. Kreten sem, res. In to največji kar jih je. Zamudil sem koncert svojih legend. Tega si ne odpustim do konca življenja. Tako kot bom do konca življenja zavidal tistim, ki so na koncertu bili.

Še večja napaka kot pri Snoop Doggu, Alicii Keys in Beyonce, ki sem jih zamudil v Zagrebu.

Nimaš kej, očitno se bom moral do konca svojih dni tolažiti z dejstvom, da sem videl vsaj Body Count, Public Enemy, Das Efx, 50 Centa, Krs Onea in Redmana.

Kulti in klasike: Rebel Without a Cause

16.01.2010 ob 04:30

zda 1955, drama, režija: Nicholas Ray, igrajo: James Dean, Natalie Wood, Sal Mineo, Jim Backus, Ann Doran, William Hopper, Rochelle Hudson, Corey Allen, Edward Platt, Nick Adams, Dennis Hopper)

Dame in gospodje, James Dean, upornik z razlogom.

James Dean je bil Marlon Brando, le da je bil James Dean. Igral je enako dobro kot Brando. Bil je čeden kot Brando. Uspel je tako hitro kot Brando. Snemal je tako dobre filme kot Brando. In med govorjenjem se je pačil kot Brando. Skratka, bil je njegova kopija, le da je bil hkrati tudi original, pa naj se sliši še tako bedasto. Posnel je tri filme, se zaletel z avtomobilom in umrl. Ko je bil živ, je bil slaven. Ko je umrl, je bil slaven še bolj. Vzhodno od raja, Upornik brez razloga in Velikan. Trije veliki in večni filmi. Tri velike in večne igralske kreacije, ki jim boste s težavo našli konkurenco.

Leta 1955 je posnel Upornika brez razloga, še vedno stiliziran, izpovedno zelo močan in moderen film, se zaljubil v Natalie Wood, vsem staršem pokazal, kaj si misli mladina, izvedel klasično dirko z avtomobili, ki so ji takrat rekli kar chickie run, natrosil nekaj legendarnih enovrstičnic, postal ikona vsem ameriškim najstnikom in filmskih kritikom pokazal, kaj pomeni povsem nekonvencionalna igra. Igralska kreacija, ki je niso videli še nikoli prej. Dean vloge mladega in jeznega mladeniča  Jima Starka ni le igral, ampak tudi čutil. Tako globoko pod kožo, da je vžgal platno in gledalce. To je pravi tour de force, kot radi rečemo, orkan čustev, mimike in dialogov. Nepozabna igralska bravura, ki bo držala za vedno.

Za zmeraj aktualen filmček, ki poosebi vsako mlado generacijo, ki daj kaj nase. Kultna roba in učinkovito prepričljiva mešanica močnih čustev in morale. Homoseksualni podton dijaka Platoja (igra ga Sal Mineo) ter ironija, ki se je ponovila šele mnogo let kasneje pri filmu Vran. James Dean je namreč posnel prizor dirke z avtomobilom, kjer je umrl njegov tekmec Buzz (igra ga Corey Allen), prevzel njegovo filmsko punco Judy (igra jo Natalie Wood), v bistvu nadomestil Buzzovo vlogo lokalnega frajerja in se nato nekaj mesecev kasneje v resnici ubil v prometni nesreči. In glej ga vraga, sredi sedemdesetih je neznanec do smrti zabodel Sala Minea, na začetku osemdesetih pa je utonila še Natalie Wood. Če sta že morala umreti, bi bilo bolje, da bi umrla skupaj z Deanom. Skupaj z generacijo, ki tako dobrega filma ni dobila nikoli več.

Maestro Nicholas Ray in James Dean, ki zakriči: “Trgata me,” sta seveda načrtovala še več skupnih filmov, zato je res škoda, da je Dean odšel v cvetu mladosti. Če bi še  živel, bi se brez dvoma spremenil v najboljšega igralca generacije, ki bi za sabo pustil tudi Branda in Montgomeryja Clifta. Atmosferski film, z odličnim prikazom problematične mladine in družbe, v kateri mladi ne najdejo skupnega jezika s svojimi starši.

Ocena: mojstrovina

null