Recenzije: New York I Love You, Blood Creek, Paycheck, Under the Tuscan Sun, 102 Dalmatians, Catch Me if You Can, Changing Lanes

24.01.2010 ob 01:30

NEW YORK, I LOVE YOU (zda in francija 2009, drama, režija: Faith Akin, Yvan Attal, Allen Hughes, Shunji Iwai, Wen Jiang, Joshua Marston, Mira Nair, Brett Ratner, Randal Balsmeyer, Shekhar Kapur, Natalie Portman, igrajo: Bradley Cooper, Natalie Portman, Blake Lively, Andy Garcia, Rachel Bilson, Shia LaBeouf, Ethan Hawke, Orlando Bloom, Justin Bartha, Anton Yelchin, Hayden Christensen, Christina Ricci, Eli Wallach, Cloris Leachman, John Hurt, Robin Wright Penn, James Caan, Eva Amurri, Maggie Q, Drea de Matteo, Julie Christie, Burth Young, Chris Cooper, Jacinda Barrett)

Bolj ali manj neprepričljive kratke zgodbice omnibusa, ki se tako ali drugače klanja New Yorku.

Leta 2006 smo dobili Paris, je t’aime, lani pa New York, I Love You, še eno sestavljanko na isto temo, ki so jo podpisali bolj ali manj znani režiserji in v glavne vloge svojih črtic vtaknili izjemno znane igralce, ki jih gledalec komaj prešteje. Če sem iskren, sem ves čas štel le znane obraze in čakal, kdaj se bo pojavil še kak nov. Zgodbice so namreč prekratke, da bi se liki razvili in da bi gledalec ujel kakšno globljo poanto. No ja, z redkimi izjemami, kot je recimo igra zakoncev (Robin Wright Penn, Chris Cooper), ki rešujeta seksualno krizo, ali pa simpatična pripoved ostarelega para (Eli Wallach), ki krene na sprehod ob morju. Uvodni tat Andy Garcia, ki pazina svojo mlado ženo Rachel Bilson, je očarljiv, a prazen in brez poante. Komični zmenek, kjer Anton Yelchin na drevesu seksa z invalidko, sicer hčerko Jamesa Caana, pa nekako ne sodi v kontekst. Ostarela glasbena diva Julie Christie, ki sočustvuje s telesno pohabljenim butlerjem, ki ga igra Shia LeBeouf, ne prepriča, prav tako prazna pa sta tudi ljubimca Bradley Cooper in Drea de Matteo, ki pa ju resda spemlja inovativna montaža podajanja zgodbe. Skrajno nezanimiva sta wannabe glasbenik Orlando Bloom in njegova telefonska kolegica Christina Ricci ter bolni slikar in njegova kitajska muza, kvazi poetična pa je seveda Natalie Portman, ki se izpove prodajalcu. No ja, sta pa zato zelo zanimiva in skulirana Ethan Hawke in Maggie Q, ki se ujameta na ulici, prej omenjena Chris Cooper in Robin Wright Penn, ki rešujeta krizo, in seveda Eli Wallach ter Cloris Leachman, ki rešujeta čas omnibusa, ki bi moral biti boljši, kvalitetnejši in dramsko bolj na nivoju. Kljub neštetim likom, obrazom, usodam in zgodbam, je gledalcu nekako dolgčas, saj pogreša konkretnejše prizore, zato lahko rečemo, da sta se New Yorku, mestu, ki je Julie Christie všeč zato, ker so vanj vsi prišli od nekod drugod, veliko bolj učinkovito in jedrnato poklonila Jay Z in Alicia Keys s pesmijo New York State of Mind.

Ocena: 4/10

BLOOD CREEK (zda 2009, grozljivka, režija: Joel Schumacher, igrajo: Dominic Purcell, Henry Cavill, Michael Fassbender, Emma Booth)

Zelo krvava in mesena, a preveč neumna ter neprepričljiva reciklaža kultnega Hellraiserja.

Če ste videli Hellraiserja, ki ga je leta 1987 posnel Clive Barker, potem vam bo jasno, da je Blood Creek, ki ga ponekod prodajajo tudi kot Town Creek, njegova reciklaža. Pač neumna predelava zgodbe o zombiju, ki potrebuje človeško kri, da pride v formo. Tokrat z ozadjem nacističnega okultizma in scenarijem, ob katerem vas bo prijelo srat. Plus podivjani zombi konj, ki odgrizne glavo enemu izmed nesrečnikov, ki pridejo v stik z glavnim zombijem, ali če hočete, vampirjem in nacijem, ki želi s s pomočjo temnih sil zavladati svetu.

Ocena: 3/10

PAYCHECK (zda 2003, znanstveno fantastični triler, režija: John Woo, igrajo: Ben Affleck, Uma Thurman, Aaron Eckhart, Paul Giamatti, Colm Feore, Joe Morton)

Benu Afflecku izbrišejo spomin, gledalcem pa bi morali njegove filme.

Paycheck se prične kot mojstrovina. Kot Minority Report, kot Total Recall, kot The Impostor in če hočete, kot Blade Runner. Kot genialna štorija pisatelja Philipa K. Dicka, ki so mu velika platna tako ali drugače vzela kar nekaj kratkih zgodbic in romanov. In gledalec pade noter. V svet spominov, ki jih prodaja inženir Michael Jennings (Ben Affleck), rezervna verzija Ralpha Fiennesa iz klasike Strange Days. V svet računalnikov, ki izbrišejo zadnje tedne življenja. V svet bližnje prihodnosti, kjer ne bodo varni niti najlepši spomini. In Michael Jennings gre do konca. Do drznega predloga uspešne firme, ki mu ponudi 92 milijonov dolarjev in zahteva tri leta spominov. Tri leta garanja, tri leta, ki jih bo potem moral pozabiti. Ki mu jih bodo vzeli. Ki se jih ne bo spomnil. Pa četudi se bo zaljubil v Umo Thurman, sicer znanstvenico Rachel Portman, ki hoče biti Sean Connery iz filma The Avengers in Poison Ivy iz četrtega Batmana. Prav imate, Paycheck je film, kjer hočejo vsi biti nekaj drugega. Nekaj, kar niso. Nekaj, kar jim ne paše. Nič čudnega, da se Ben Affleck potem spremeni v Daredevila, ki svoje nasprotnike poka z leseno palico, v Moža v črnem, ki je tipko za erase pač pozabil vzeti s sabo, v Toma Cruisea iz Misije nemogoče, ki ga rajcajo motorji, in v ekipo filma Sfera, ki je morala pozabiti celo na sfero, če je hotela preživeti. In mojstrovina se začne spreminjati v bedarijo, v dolgočasne klišeje, kjer celo Amerika izgleda kot Slovenija. Se pravi kot dežela, ki čaka na glavni dobitek v lotu. In ko se potem v ves ta cirkus vključijo še zaščitni znaki režiserja Johna Wooja (bela golobica, situacija z dvema pištolama), dobimo občutek, da gledamo najnovejši podvig Romana Končarja, ki mu je pač uspelo posneti rimejk Patriota in v glavne vloge dobiti ameriške zvezdnike.

Ocena: 4/10

UNDER THE TUSCAN SUN (zda 2003, drama, režija: Audrey Wells, igrajo: Diane Lane, Sandra Oh, Lindsay Duncan, Raoul Bova, Vincent Riotta, Mario Monicelli, Pawel Szajda)

Kazen za film Unfaithful, kjer je Diane Lane svojemu možu Richardu Gereu nataknila rogove.

Diane Lane je Frances, zloglasna recenzentka romanov, ki odpotuje v Toskano, da bi si zacelila rane. Da bi pozabila na svojega moža, ki jo je pridno varal in ji zlomil srce. In ker je Toskana kul, si tam kupi starodavno vilo, najame tri Poljake, ki pričnejo z obnovo in čaka na novega ljubimca. Na moškega, ki jo bo prebudil, zakuril in zorgazmiral. Na čistokrvnega Italijana, ki jo bo spomnil na Olivierja Martineza iz filma Unfaithful. Na čase, ko je seksala in znala biti ženka. Resda šarmantna, toda preveč navadna in premalo atraktivna žepna romanca o ženski, ki čaka na princa in na koncu ujame nasmešek velikega Maria Monicellija.

Ocena: 3/10

102 DALMATIANS (zda 2000, komična pustolovščina, režija: Kevin Lima, igrajo: Glenn Close, Gerard Depardieu, Tim McInnerny, Alice Evans, Iaon Gruffudd, Eric Idle, Ian Richardson, Timothy West)

Ko sem videl tale film, sem se vprašal, kaj za vraga se dogaja s karierama Glenn Close in Gerarda Depardieuja.

Glenn Close je velika igralka, poleg Meryl Streep ena največjih igralk današnjega časa. Igrala je v Fatalni privlačnosti in v Nevarnih razmerjih. Igrala je v Veneri in v filmu Reversal of Furtune. Igrala je tako, da se je ljudem vrtelo v glavi. In tako kot znajo igrati samo največje igralke vseh časov. Prav zato mi ni jasno, da je novo tisočletje nanjo pozabilo in se začelo iz nje briti norca. Dokaz je neumna vloga Cruelle DeVill v drugem delu Dalmatincev, kjer jo v rit nosijo majhni psički in dva neznana igralca. Kjer jo na koncu polijejo celo z vsem mogočim sranjem in jo servirajo kot bedasto torto. To je ponižanje, ki si ga igralka njenega kova ne bi smela dovoliti. Žalitev za njene oboževalce, ki ji niso oprostili niti prvih Dalmatincev, kaj šele filma Mars napada, kjer je izgledala kot Glenn Close brez Gja in Cja. Povedano drugače, 102 Dalmatians je film, kjer bodo tudi dalmatinci našli 102 napaki, film, ki ima v glavi manj pik kot dalmatinec, in film, ki ne bo všeč niti tistim, ki jim je bil prvi del najboljši film vseh časov. Cruella DeVill pride iz zapora in nas hoče prepričati, da je pozabila, da je Cruella DeVill. Blesavi modni kreator, ki ga še bolj blesavo igra Gerard Depardieu, pa v njej znova prebudi željo po zlobi in dejstvu, da hoče iz dalmatinske kože narediti plašč, ki ima sedaj tudi kapuco. Kdo reši vsaj kanček časti? Eric Idle, ki posoja glas papagaju in sanja o tem, da bi enkrat seksal s psičko Lassie. In seveda mops ter angleški buldog, ki pokažeta, kako se mora za mizo konzumirati hrana.

Ocena: 2/10

CATCH ME IF YOU CAN (zda 2002, komedija, režija: Steven Spielberg, igrajo:Leonardo DiCaprio, Tom Hanks, Christopher Walken, Martin Sheen, Amy Adams, James Brolin)

Zgodbe o največjem prevarantu vseh časov ne bi smel režirati Steven Spielberg.

Filma o največjem prevarantu vseh časov nikakor ne bi smel režirati nekdo, ki samega sebe zadnje čase jemlje preveč resno. Nekdo, ki je pozabil, da je bil nekoč Peter Pan, ki se je požvižgal na pravila in delal tisto, kar se mu je zahotelo. Zadnja leta se je žal izgubil, pozabil, da se piše Spielberg, filme, ki bi jih moral režirati sam, prepustil drugim, in se lotil projektov, ki bi jih lahko posneli tudi slovenski režiserji. Da niti med odjavno špico filmov Harry Potter in Lord of the Rings ni njegovega imena, je katastrofa, če me vprašate za mnenje. To so namreč filmi, ki so mu bili pisani na kožo. In filmi, ki bi jih nekoč režiral z levo roko. Jebat ga, Spielberg je pozabil na nagajivost, na otroka v sebi, na filme, s katerimi je rešil čas brez pravljic. Odrasel je, žal v filmarja, ki zadnje čase ne dela več zares dobrih filmov. Sedaj pač dela filme kot je Catch Me If You Can, se pravi filme, ki bi jih lahko enako dobro delali tudi drugi. Tak film bi moral posneti že dvajset let nazaj, pred Schindlerjevim seznamom, Vojakom Ryanom in Amistadom, ki so ga zresnili tudi ko dela komedije. Drži, Catch Me If You Can izgleda natanko tako, kot da bi ga režiral zreli Steven Spielberg, čeprav bi moral tako, kot da bi ga tisti nagajivi in dolgolasi pobalin, ki je filme snemal za zabavo. Dejstvo je na dlani. Film o največjem prevarantu vseh časov, o lisjaku, ki se je izdajal za odvetnika, zdravnika, pilota in profesorja, diplomiral iz ponarejanja čekov, zaslužil na milijone dolarjev, se kar pet let genialno izmikal roki zakona in bil ves čas le najstnik, ki mu je bilo pač dolgčas, bi moral režirati nihče drug kot ravno največji prevarant vseh časov, torej Frank Abagnale (ravno prav hudomušno ga igra Leonardo DiCaprio), mojster vseh mojstrov, Arsene Lupin moderne dobe, poosebitev filma Želo, sestrič Davida Mameta in Casanova, ki je namesto žensk podiral bančne račune. Ves čas ga je lovil vztrajni detektiv Carl Hanratty (izvrstni Tom Hanks), njegova nočna mora, maček z devetimi življenji in njegov edini prijatelj, ki ga je na koncu prepričal, da se pridruži FBI vrstam in začne odkrivati največje prevarante vseh časov. Ko so ga naposled le ujeli in mu povedali, da ga ne lovi nihče več, je izgubil energijo, čar in šarm, kar je jasno, saj miš pred mačko beži tako dolgo, dokler ne ugotovi, da se mački pač ne ljubi več igrati z njo. In stari dobri Frank Abagnale aka. Frank Connors alias Frank Conrad je danes bogat poslovnež, mojster za odkrivanje ponarejenih čekov, avtor številnih super uspešnih knjig in človek, brez katerega FBI na bi ujela prav nobenega velikega prevaranta. Na začetku zabaven in sproščen, nato pa preveč filozofski in celo dolgočasen film, ki ne ponudi nobenega pravega presežka.

Ocena: 5/10

CHANGING LANES (zda 2002, drama, režija: Roger Mitchell, igrajo:Ben Affleck, Samuel L. Jackson, Toni Collette, Kim Staunton, Sydney Pollack, Amanda Peet, William Hurt, Dylan Baker, Joe Grifasi)

Patetični in že kar zoprno melanholični Ben Affleck najde smisel življenja, ko s Samuelom L. Jacksonom, črncem na robu živčnega zloma, zaigra igro mačke in miši.

Uspešni odvetnik Ben Affleck. Brezposelni Samuel L. Jackson. Prvemu se mudi na sodno obravnavo, drugemu na pravdo za svoja dva otroka, ki mu jih hoče vzeti žena (Kim Staunton). Med potjo se zaletita, izgubita življenjsko pomembnih dvajset minut in začneta pravo malo osebno vojno, vojno dveh bedakov, ki šele na koncu uvidita svojo zmoto. Changing Lanes, ki bi glede na igralsko zasedbo veliko bolje deloval v žanru kakšne akcijske kriminalke, nam resda ponudi presenetljivo dramsko zgodbo s finim socialnim podtonom in poučnim koncem, toda kaj, ko svojo napetost ves čas po nepotrebnem išče ravno v stvareh, ki z dramo, socialnim podtonom in poučnim koncem nimajo prav nobene zveze. Povedano z drugimi besedami, Changing Lanes je film, ki hoče furati kvaliteto in globino, ostaja pa na stopnji povprečne akcijske kriminalke.

Ocena: 3/10

 

4 komentarjev na “Recenzije: New York I Love You, Blood Creek, Paycheck, Under the Tuscan Sun, 102 Dalmatians, Catch Me if You Can, Changing Lanes”

  1. Pris pravi:

    Kolikor vem, so bili po Dickovih romanih posneti le trije filmi, tako da bi težko rekel, da so mu velika platna vzela vse pomembnejše romane. Minority Report, Paycheck, Total Recall, Impostor in Next so bili posneti po njegovih kratkih zgodbah (ki jih je izdal preko sto) in v večini primerov razen osnovnega zapleta nimajo dosti skupnega z originalom. ;)

    Med pomembnejše romane bi vsekakor štel The Man in the High Castle, Ubik, The Three Stigmata of Palmer Eldritch, Flow my Tears the Policeman said … ki niso bili ekranizirani in glede na slabo bero siceršnjih njegovih ekranizacij upam, da tudi nikoli ne bodo.

    Od vseh ekranizacij sta mi bila resnično všeč le Blade Runner in A Scanner Darkly. Minority Report in Total Recall sta sicer dobri holivudijadi, ampak imata z “dickovsko” atmosfero bolj malo skupnega.

    Paul Giamatti že več let pripravlja biofrafski film o Dicku “The Owl in Daylight”, ki zna biti dober.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hvala za popravek in bolj natančen opis.
    A Scanner Darkly še vedno nisem gledal. Ne vem zakaj, a nekako se mi upira, a ga bom, obljubim :)

    Giamatti kot Dick? Enkratno.

  3. alenka pravi:

    New York, I Love You – mal drugačna drama. v filmu igra res malo morje znanih igralcev: Bradley Cooper, Natalie Portman, Shia LaBeouf, Orlando Bloom, Ethan Hawke, Christina Ricci, Rachel Bilson, Andy Garcia, Hayden Christensen, itd.
    ni tipična drama, kot celota mi niti ni ne vem kok všeč, čeprav ni slab. so mi pa eni delčki teh zgodb bli ful fini. zanimivo-drugačen definitivno je. 3/5

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Na putu, I Love You Phillip Morris, Johnny Mad Dog, The Others, Diggstown pravi:

    [...] celo resničen junak Steven Russsell, zloglasni prevarant, ki bi se odlično znašel tudi v filmu Catch Me If You Can. Jebat ga, Carreyja pač ne kupim v resnih erotičnih prizorih, saj deluje smešno in [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !