Kulti in klasike: Taxi Driver

16.01.2010 ob 04:00

zda 1976, drama, režija: Martin Scorsese, igrajo: Robert DeNiro, Cybill Shepherd, Jodie Foster, Albert Brooks, Harvey Keitel, Peter Boyle, Vic Argo, Leonard Harris, Martin Scorsese

Tako zelo dober film, da je zaradi njega možakar po imenu John Hinckley streljal na predsednika Ronalda Reagana.

John Hinckley, neuspešni pevec, še en Mark David Chapman, ki je sanjal o slavi, je nekega dne videl Taksista in ponorel za Jodie Foster.  Tako kot Travis Bickle, ki ga je v Taksistu nenormalno dobro odigral Robert De Niro. Glede na to, da vsega trinajstletna Jodie igra prostitutko, ki obljublja analni ter oralni seks, je obsedenost psihično motenih možakov povsem razumljiva in v kontekstu. In Hinckley je razmišljal, da bi zanjo ugrabil letalo in se pred njenimi očmi ustrelil. Pač zato, da bi dokazal, kako zelo jo ljubi in kako zelo je obseden z njo. Ker je bila ideja očitno preveč zahtevna, se je odločil, da bo streljal na takratnega predsednika Jimmyja Carterja, ker so ga aretirali pa je raje počakal na Ronalda Reagana, nekdanjega igralca, ki je bil zanj dovolj velika riba, da ga mala Jodie končno opazi. Jp, tip je dobesedno preplonkal zgodbo Taksista, kjer Travis Bickle hotel ustreli senatorja Charlesa Palantiena (Leonard Harris). Drži, Hinckley je imel v glavi, da bo počil Reagana, stopil pred Jodie in dejal: “Hej, Jodie, ubil sem predsednika, zdaj sem dovolj slaven, da grem s tabo na oralni in analni seks.” Norec pač, totalni psiho, kot Bickle, ki pa je želel malo Jodie le zaščititi pred zlobnim svetom in pokvarjenim zvodnikom, ki ga igra Harvey Keitel.

Taksist je film, ki se briljantno poigrava s psiho gledalca, ali še bolje, s psiho glavnega junaka, in celo po več kot tridesetih letih deluje inovativno, drzno, dovolj bizarno, posebno in edinstveno, da komaj dihamo. Verjetno najboljši film Martina Scorseseja,  mojstra režije, ki je v svoji pestri karieri nanizal kar precej filmov, o katerih ni dileme. In Taksist še danes zgleda kot najboljši film leta, kot film, ki bi ga morali prepovedati, da ne bi kdo slučajno zaradi njega streljal na Obamo. Zares močne sekvence in atmosfera, o kateri lahko drugi filmi le sanjajo. Vrhunska dramaturgija, še boljši tempo in kamera, ki ujame vse, kar je treba. In vse, kar je že leta 1976 postalo del filmske zgodovine.

Brezhibna nočna odisejada taksista, ki se iz normalnega povprečneža, ki na vsake toliko časa obiskuje porno kina in sanjari o lepih blondinkah, počasi spreminja v divjega psihopata, ki si kupi magnum 44 in se odloči, da bo iz rok zvodnika rešil najstniško cipo ter medtem ustrelil še senatorja, nas dobesedno posrka vase in za vedno zaznamuje naše dojemanje filmske umetnosti. Enkratno zamorjena in klavstrofobična glasbena spremljava legendarnega Bernarda Herrmanna, ki je umrl dan po koncu snemanja, psihotično divja predstava Roberta De Nira, psihadelična režija Martina Scorseseja, noro dober scenarij Paula Schraderja, ki je navdih črpal iz svojega depresivnega življenja, koketna in rosno mlada Jodie Foster, legendarna Travisova enovrstičnica pred ogledalom, krvav obračun in enkratna umirjena zaključna sekvenca, sestavijo večno filmsko izkušnjo, katere ne bi smel zamuditi nihče.

Jasno, Taksista so zavrnili skoraj vsi hollywoodski studii, ker so bili prepričani, da bo v kinematografih popolnoma pogorel. Če ga ne bi, bi bilo z njim nekaj hudo narobe. Potem je seveda snel kar nekaj odmevnih nominacij oskarja, vložena dva milijona dolarjev povrnil vsaj osemkrat  in se kot veste spremenil v enega najbolj cenjenih filmov vseh časov. Producenta Julia in Michael Phillips sta za glavno vlogo hotela Jeffa Bridgesa, režijo pa sta ponudila Robertu Mulliganu, avtorju Ptice oponašalke. Paul Schrader se z idejo hvala bogu ni strinjal in po ogledu filma Mean Streets predlagal Scorseseja in De Nira. Taksist je dobil glavno nagrado na festivalu v Cannesu, dobiti pa bi moral tudi vseh pet glavnih oskarjev. Zakaj jih ni? Zato, ker je bil preprosto predober.

Ocena: mojstrovina

null

 

12 komentarjev na “Kulti in klasike: Taxi Driver”

  1. Tadej pravi:

    Film, ki še danes močno pretrese in ki ga ni maestro Scorsese nikoli več presegel.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Film je odličen, o tem ni dileme, toda menim, da Cape Fear, Casino, Goodfellas in recimo Raging Bull prav tako niso daleč.

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: The Departed pravi:

    [...] filmih The Aviator in Gangs of New York vrača v velikem slogu. Slogu režiserja, ki nam je dal še Taksista, Razjarjenega bika in Rt strahu. In tokrat je spet v izvrstni formi. V formi najboljših [...]

  4. Televizija 38 « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] ženin dobiti blagoslov nevestinega očeta, če je nevestin oče nekoč igral v filmih Boter 2, Taksist, Nedotakljivi, Rt strahu in Lovec na jelene, pa je stvar seveda povsem drugačna. Nevestin oče [...]

  5. Leiito pravi:

    psihiadelična režija? A lahko argumentiraš zakaj je ta režija psihiadelična in morda navedeš še kak primer?

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Da ti bo lažje, poba, na podoben način je Oliver Stone režiral The Doors, Stanley Kubrick Clockwork Orange, Terry Gilliam pa Fear and Loathing in Las Vegas. To je zame psihadelična režija. Torej filmi, ki gledalca peljejo na jeben ego trip (tudi vizualno), ki je v primeru Taksista še toliko hujši, saj gre dejansko za prekleto realistično zgodbo, kjer De Niro odtava v svoj svet, v katerem vidi rdeče, če povem še bolj preprosto.

  7. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] lase privlečen rimejk klasike, ki jo je leta 1976 posnel John Carpenter. Leto 1976, sicer leto Taksista, Vseh predsednikovih mož in Rockyja, je bilo leto, ko je John Carpenter posnel film Assault on [...]

  8. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Drive pravi:

    [...] verjel na prvo žogo. Drive je iz nekega drugega časa, naravnost iz časa, ko je Scorsese posnel Taksista. Če rečem, da Drive novi Taksist, se ne zmotim kaj dosti, pa še Alberta Brooksa ima, jebemti. [...]

  9. IZTOK faking GARTNER » Arhiv Bloga » Ko se zmeša oboževalcem pravi:

    [...] atentata na ameriškega predsednika Ronalda Reagana, ki ga je zagrešil John Hinckley, velik fan Scorsesejevega Taksista in nor na Jodie Foster, ki je imel v glavi, da bo kot atentator končno dovolj slaven, da ga bo [...]

  10. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Freelancers, Being Flynn pravi:

    [...] je končno vloga, na katero je lahko Robert De Niro po dolgem času ponosen. Pa še Taksisu se pokloni, ko fura svoj yellow cab. Če prav pomislim, mu ne manjka dosti do Travisa Bickleja, ki [...]

  11. Recenzije: Margot at the Wedding, Holy Motors » IZTOK faking GARTNER pravi:

    [...] v posamezni lik spremeni tudi miselno in ga podoživi kot je De Niro podoživel Travisa Bicklea v Taksistu, ali še bolje, kot se je Woody Allen v različne junake spreminjal v enkratnem Zeligu. Lahko bi [...]

  12. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Maniac pravi:

    [...] otroštva, ko je živel s prešuštniško materjo. Pa tudi atmosfera, ki spomni na Scorsesejevega Taksista, ni napačna, da o kameri, ki ruka iz prve osebe, kar pomeni, da se Wooda vidi le redko, niti ne [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !