Recenzije: Donnie Brasco, The Long Kiss Goodnight, Seven Years in Tibet

14.01.2010 ob 01:13

DONNIE BRASCO (zda 1997, kriminalna drama, režija: Mike Newell, igrajo: Johnny Depp, Al Pacino, Michael Madsen, James Russo, Bruno Kirby, Anne Heche, Željko Ivanek, Robert Miano, Val Avery)

Infiltracija.

Donnie Brasco, ki ga je presenetljivo posnel režiser romantične komedije Štiri poroke in pogreb, izgleda kot film Martina Scorseseja in Francisa Forda Coppole. Kot odlična gangsterska drama, kjer blestita Johnny Depp in Al Pacino. Prvi zaradi izjemno prepričljive upodobitve resničnega fbijevca Joeja Pistoneja, ki se kot Donnie Brasco infiltrira v mafijske vrste, drugi pa predvsem zato, ker kot gangster Lefty Ruggiero ne pretirava in se drži nazaj. Prav imate, Donnie Brasco, sicer eden najboljših filmov leta 1997, je vrhunski prikaz infiltracije. Še boljši od Redfordovega Brubakerja, vsaj tako dober kot Scorsesejev The Departed. Izredno globoka, dramsko prepričljiva, kljub znani temi dovolj izvirna in vrhunsko izpeljana poslastica, kjer Joe Pistone blefira tako dobro, da okoli prinese še samega sebe. In seveda tudi Leftyja Ruggiera, ki mu verjame do konca in naprej. In prav ta njun odnos gledalca prikuje pred ekran. Prav to zavedanje, da se Pistone laže in da bo Ruggiero na koncu to plačal, je glavni čar tele mafijske drame, ki od začetka do konca ostaja v začrtani smeri in si ne pusti, da bi se je dotaknili klišeji. Odlična je tudi atmosfera iz sedemdesetih, ki daje zgodbi poseben pečat. In pozor, Ruggiero je kot Lestat, ki potrebuje mladega vampirja, da se mu spet ljubi živeti. Prav to mu ponudi Pistone, no ja, Donnie Brasco, energični in navihani mladenič, ki mu daje energijo, da spet pride v igro in ujame pozabljeno pozornost pri šefih, kjer višje od njega kotira tudi njegov kolega Sonny Black (Michael Madsen). Ruggiero namreč ni noben Michael Corleone, še manj Tony Montana, marveč povsem običajen in mali lopov, ki ni nikdar ujel prave mafijske kariere. Prav zato je idealna žrtev za FBI, ki mora najprej pretentati malo ribo, če želi ujeti šefe. Pistone in Ruggiero resda postaneta prijatelja, no ja, vsaj zdi se tako, prav zato pa je gledalec vse čas na trnih, saj se zaveda, da gre le za misijo, ki se bo nekega dne končala tragično. Da je zaključni prizor, kjer Ruggiero počasi in povsem mirno pospravi svoje stvari, tako zelo enkraten, seveda ni treba posebej poudarjati. Če smo že pri znanih filmskih infiltracijah, je prav da omenimo še Cruising, kjer se je Policaj, ki ga je seveda igral Al Pacino, pretihotapil med geje, da bi našel morilca, kar pa vendarle ni isto kot pri Pistoneju, ki ga doma čakajo žena (Anne Heche) in tri hčerkice. Da je na njegovo glavo še vedno razpisana nagrada, ne preseneča, saj je pošteno zatresel mafijske vrste in dokazal, da so padli prav na izpitu familije in zaupanja, ki v njihovih vrstah pomenita vse. In pozor, mafija ni verjela, da gre za prevaro niti takrat, ko so jim fbijevci povedali resnico, saj je bil Pistone res prepričljiv. Ali kot je svoji ženi dejal sam: “Ne postajam kot oni, jaz sem eden izmed njih.” Prizorov, ki trgajo gate in dušo, je cel kup, film pa odlično deluje tudi kot celota. Povsem enako kot Boter, Dobri fantje, Bugsy, Bilo je nekoč v Ameriki in Casino. Pravzaprav zelo čustven in tenkočuten film, ki si lahko poda roko tudi z enako odličnim Carlito’s Way. Ne samo film o mafiji in infiltraciji, marveč tudi film o prijateljstvu in družini, na videz zelo preprost, v resnici pa veličasten in tak, da ga zlepa ne boste pozabili.

Ocena 4 in pol

THE LONG KISS GOODNIGHT (zda 1996, akcijski triler, režija: Renny Harlin, igrajo: Geena Davis, Samuel L. Jackson, Craig Bierko, Yvonne Zima, Tom Amandes, Brian Cox, David Morse, Alan North, Patrick Malahide, Joseph McKenna, G. D. Spradlin, Larry King)

Hudičevo dober akcijski film, ki pokaže, kaj bi počela Thelma iz filma Thelma & Louise, če bi se ji odfukalo do konca.

Pozabite ne Lindo Hamilton in Sigourney Weaver, no ja, tudi na Nikito, Cherry 2000, Tank Girl in na Barb Wire, na sceni je Geena Davis, vzorna gospodinja Samantha Caine, ki se spremeni v razjarjeno poklicno morilko Charly Baltimore in s svojo karizmo ter s prizori, ki jih vrhunsko zrežira Renny Harlin, maestro akcije, prepriča tudi največje dvomljivce. Drži, The Long Kiss Goodnight je visokoproračunska verzija filma Thelma & Louise, le da gre Thelma tokrat do konca in da za samozavest ne potrebuje orgazma Brada Pitta. Niti seksa privatnega detektiva Mitcha Hennesseyja (Samuel L. Jackson), ki ga po ušesu poliže le za štos. The Long Kiss Goodnight je prav tako ekspolzivnejša verzija filmov Nikita in Point of No Return, saj se glavna junakinja iz navadne, ne pretirano atraktivne ženske, spremeni v kratkolaso in strupeno ubijalko, ki ne pozna slabe vesti. Prizor, kjer Geena in Sam padata proti zaledeneli vodi, ki jo ona tik pred padcem prestreli z brzostrelko, je brez dvoma akcijski vrhunec filma, ki ga brez sramu proglašam tudi za enega boljših prizorov žanra. Na tem mestu velja omeniti še odlomek, kjer Geena sredi noči povozi jelena, pade iz avtomobila, vsa okrvavljena stopi do hudo ranjene živali in ji v enem zamahu zlomi vrat. In tukaj se prične transformacija iz gospodinje v profesionalko, iz amnezične Samanthe Caine v divjo Charly Baltimore, ki se po dolgem času aktivira kot Mandžurijski kandidat. Jp, Samantha je le fikcija, le kamuflaža za Charly, možu (Tom Amandes) in hčerkici (Yvonne Zima) navkljub, da ne bo pomote. Ko v še eni izvrstni sekvenci, kjer je skušajo utopiti privezano na mlinskemu kolesu, pospravi hinavskega Davida Morsea, je na vrsti glavni zaplet s čednim kriminalcem Timothyjem (Craig Bierko), sicer njenim nekdanjim ljubimcem, ki ji ugrabi hčerkico. Brez dvoma ena izmed boljših akcij devetdesetih, ki poleg eksplozivnih, dinamičnih, briljantnih in vizualno popolnih prizorov ponudi še dramsko globino in potreben ščepec humorja, za katerega poskrbi odlični in do maksimuma simpatični Samuel L. Jackson. Da film ni potegnil, je jasno. Potegnejo namreč le ženske, ki zakon kršijo v imenu feminizma. Da ne pozabim, scenarij je spisal kultni Shane Black, avtor Smrtonosnega orožja, kar se filmu seveda več kot pozna.

Ocena 4 in pol

SEVEN YEARS IN TIBET (zda 1997, pustolovska drama, režija: Jean-Jacques Annaud, igrajo: Brad Pitt, David Thewlis, Mako, Victor Wong, B. D. Wong,Tenzin Wang Chuck)

Nekoliko patetična in dolgočasna kopija klasike The Lost Horizont, ki jo je v tridesetih posnel Frank Capra, in ki ji je treba dodati še plonkanje filmov K-2, The Last Emperor in Legends of the Fall, kjer ima Brad Pitt veliko srečo, da mu ni treba vsega filma nositi na svojih ramenih.

Če bi bil Seven Years in Tibet dolg samo štiri leta, bi bil veliko boljši, manj razvlečen in prav nič dolgočasen. No ja, čeprav je v resnici dolg nekaj čez dve uri, imamo občutek, da res traja celih sedem let, kar je zelo naporno za gledalce in zavoljo lepega Brada seveda malo manj naporno za gledake. Okej, Brad je res lep, toda hkrati prazen, prozoren, nezanimiv in smešen s svojim avstrijskim naglasom. Nekako takšen kot v Troji, Joe Blacku in The Devil’s Own. Če niste ravno Richard Gere, ki bi za Tibet umrl, vam tale film ne bo preveč všeč. Ne bom rekel, da je tako slab kot Little Buddha iz leta 1993, kjer je poziral Keanu Reeves, toda njegova zgodba teče premalo prepričljivo, premalo kvalitetno in celo nekoliko zoprno. Kljub lepi scenografiji, ki pa ne odtehta ostalih pomanjkljivosti. Epska zgodba o alpinistu, ki je srečal dalajlamo, no ja, ki je ženo zamenjal za hribolazenje, resda preseže Scorsesejev Kundum, kar pa ni dosežek, marveč le kontekstna primerjava. Dodana zgodba o ujetništvu, kjer se Pittovemu Heinrichu Harrerju na začetku druge svetovne vojne pridruži še zanimivi Peter Peter Aufschnaiter (David Thewlis), ne pomaga kaj dosti, organiziran pobeg pa žanr vojne akcije le povoha. Jp, v Lhasi, glavnem mestu Tibeta, ju pričaka legendarni Mako, vaščane pa učita drsanja in se zagledata krojačico, ki je pravzaprav edina prava ženska v vasi. Da prav David Thewlis spelje punco Bradu Pittu, je seveda čisti budizem, da so prav prizori z mladim lamo tako zelo simpatični, pa je najboljši del filma. Seven Years in Tibet je torej film o učencu in učitelju, ki vlogi ves čas menjavata, zato bomo rekli, da je bil lama v bistvu Harrerjev psihiater, ali po budizmu, luč v temi in razlog za spremembo karakterja. Jasno, lama in Harrer sta tudi v razmerju oče in sin, ki pa seveda ne more trajati dolgo, sa je deček štirinajsto utelešenje boga, ki se bo moral z dušo in telesom predati svojemu nesrečnemu ljudstvu, ki ga začnejo po koncu vojne nadlegovati Kitajci. Če vam bo potegnilo na Zadnjega kitajskega cesarja, vam ne bom zameril, saj gre prav tako za mulca, ki so ga posadili na prestol, le da noče odpotovati v svet in za vedno ostane zvest Himalaji. Da Pitt poleg avstrijskega naglasa tolče še irskega, niti ni tako moteče, saj nima vseh kadrov v filmu, je pa zabavno in bi odlično vžgalo v kakšni parodiji. No ja, Pitt kadre sicer ima, toda velikokrat le pozira in je tiho, kar je v bistvu dobro za gledalke in slabo za gledalce. Sicer pa je prav neumno, da je v devetdesetih dobil idejo, da bo s takimi filmi presegel imidž lepotca in da ga bodo oboževalci vzeli bolj zares. Ker je istočasno še vedno na pol gol poziral na raznih naslovnicah, je bila situacija res blesava. Če dodam, da je recimo vloga v Jesenski pripovedi, kjer je bil tipični lepotec, zahtevala več od tele v Tibetu, pa mi gre res na smeh. Seven Years in Tibet resda ni tako osladen kot Meet Joe Black, kar pomeni, da vendarle premore nekaj dobrih trenutkov, toda celota žal ne štima najbolje, kar gre pripisati režiserju, ki je imel očitno še vedno idejo, da snema dokumentarec o medvedih. To bi bilo za medvede sicer odlično, za igralce in gledalce pa je dejansko strel v prazno.

Ocena 3

 

5 komentarjev na “Recenzije: Donnie Brasco, The Long Kiss Goodnight, Seven Years in Tibet”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Knight and Day, Salt, The Last Airbender pravi:

    [...] CIE, nato znova agentka tajne ruske misije, pač punca v krizi identitete, kot Geena Davis v filmu The Long Kiss Goodnight, ali če hočete, kot Harrison Ford v Beguncu, no ja, kot James Bond v Quantum of Solace, ali pa [...]

  2. Recenzije: The Exorcism of Emily Rose, A History of Violence, Flightplan, Doom, The Wedding Date « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Mortensen), umirjenega, počasnega in preudarnega natakarja ter družinskega moža, ki se mu zgodi The Long Kiss Goodnight. Zgodba Geene Davis, umirjene, počasne in preudarne gospodinje ter mamice, ki je pozabila, da je [...]

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Oskarji: Al Pacino končno dobi oskarja pravi:

    [...] Scarecrow (ta film je tako zelo podcenjen, da me še vedno boli glava), pa tudi kasneje, recimo za Donnieja Brasca in Carlito’s Way (za oba ni dobil niti nominacije), je pa škoda, da ni istega leta zmagal [...]

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: You Don’t Know Jack pravi:

    [...] saj se končno spet znebi tako imenovanega overactinga in spomni na svoji izjemni vlogi filmov Donnie Brasco in Carlito’s Way. Nič dretja, nič metanja ven, nič preseravanja, le čista igralska [...]

  5. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: American Hustle pravi:

    [...] zna posneti super film, toda American Hustle ni med njimi. American Hustle je hudo precenjen Donnie Brasco wannabe. Še ena policijska infiltracija in mafijska štorija, ki gledalca napade s klišeji in [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !