Televizija 14

11.01.2010 ob 00:37

THE BIG BOUNCE (zda 2004, komična kriminalka, režija: George Armitage, igrajo: Owen Wilson, Sara Foster, Morgan Freeman, Charlie Sheen, Gary Sinise, Vinnie Jones, Willie Nelson, Bebe Neuwirth, Harry Dean Stanton)

Film, zaradi katerega bi se lahko Elmore Leonard zvrnil v grob.

Pisatelj Elmore Leonard je kul. Tako kul, da so po njegovih romanih posneli filme Jackie Brown, Out of Sight in Get Shorty. In sedaj so posneli tudi The Big Bounce, ki so ga z Ryanom O’Nealom posneli že leta 1969. Ob tem se vprašam, zakaj so ga posneli še enkrat in zakaj so ga posneli tako zelo slabo. Okej, scenarij je resda napisal Sebastian Gutierrez, režiser mojstrovine Judas Kiss, toda kaj, ko je režiral zarjaveli George Armitage. Tip, ki režira na vsakih deset let in potem servira Grosse Point Blank, Miami Blues in Hit Man. In tak režiser ne more režirati ekranizacije romana Elmore Leonarda, saj dobro ve, da bo naredil neumno, otročjo, dolgočasno in prazno mineštro kriminalke ter komedije. Povsem nepotrebno juho, v kateri small time crook Jack Ryan (Owen Wilson) nasede fatalni bejbi Nancy Hayes (Sara Foster), ki spretno obrača prav vse moške, kateri nekaj veljajo. In že ko se film začne, gledalec nemudoma ugotovi, da ga ne čaka prav nič dobrega in da si bo moral za boljše počutje še enkrat zavrteti Jackie Brown, Out of Sight ter Get Shorty. Ali kot pravi Morgan Freeman: »Včasih so stvari takšne kot se zdijo.«

Ocena: 2/10

PEACEMAKER (zda 1997, akcija, režija: Mimi Leder, igrajo: George Clooney, Nicole Kidman, Armin Mueller-Stahl, Marcel Iures, Aleksander Baluev, Rene Medvešek, Randal Batnikoff, Michael Boatman)

Srbski terorist z atomsko bombo v nahbrbtniku prikoraka v New York in želi razstreliti zgradbo združenih narodov.

Pozabite na Ruse in muslimane, zdaj so glavni negativci v ameriških filmih postali Srbi. No ja, vsaj v filmu Peacemaker, prvem filmu studia Dreamworks, ki so ga ustanovili Steven Spielberg, David Geffen in Jeffrey Katzenberg. In prvemu kinu filmu Mimi Leder, ki je potem za Dreamworks posnela še Deep Impact. nastalo situacijo bi james Bond resda razrešil bolj frajersko in hitreje, toda manj realistično, kar je prednost tegale filma, ki je sprva nekoliko preveč natančen, nato pa zelo napet in dinamičen. »To ni naša vojna,« pravi Thomas Devoe (več kot primerni George Clooney), poročnik posebne vojaške enote, ki prav s tem stavkom povzame bistvo ameriškega vmešavanja v razne vojne. Le zakaj bi se Američani vmešavali v vojno v Bosni, če nimajo od tega nobene koristi. Bosna ni Kuvajt, Bosna nima nafte. Toda glavni negativec Dušan misli drugače, saj je prepričan, da so ZN krivi za uboj njegove družine, ker so v Bosno pač pošiljali orožje. Njegov brat Vlado (Rene Medvešek) ruskim teroristom ukrade jedrsko bombo z močjo 75 kilotonske eksplozije, Dušan pa odpotuje v New York in želi, kot sem že povedal, v zrak pognati zgradbo ZNJja. Ker je Jack Ryan očitno na dopustu, pride zalo prav prej omenjeni in zelo sposobni Thomas Devoe, ki mu pomaga prebrisana nuklearna znanstvenica Julia Kelly (zelo primerna Nicole Kidman), sicer članica nacionalnega sveta za varnost. Ni kaj, Peacemaker je eden izmed najbolj realnih akcijsko vojaških političnih trilerjev daleč na okoli, še posebej zanimiv za države bivše Jugoslavije, ki dogajanje seveda dobro poznajo. Za Američane je to le še eden izmed mnogih akcionerjev, kjer se njihov junak zoprstavi noremu teroristu, tako da je bil skromen zaslužek v višini 42 milijonov dolarjev pričakovan. Gledalec sabotažo z vlaki in bombami pogrunta že na začetku, zato mu stavek: “Ne skrbijo me tisti, ki imajo več bomb, ampak tisti, ki ima samo eno,« ki ga izreče Julia Kelly, ne deluje prav nič patetično. Peacemaker je film, kjer Srbi govorijo srbsko, Rusi rusko, američani pa angleško, se pravi izredno realistično narejen film, kateremu se ni treba pretvarjati z naglasi, saj je recimo Rene Medvešek čisto pravi Hrvat. Nicole Kidman je kot za šalo dokazala, da lahko skoraj brez makeupa in poziranja izpade zelo dobro, George Clooney pa je bil na pravi poti, da tv kariero za vedno obesi na klin, se spremeni v pravega filmskega zvezdnika in uspešno združi vlogi iz filmov From Dusk Till Dawn in One Fine Day. Da ne pozabim, scenarij je napisal Michael Schiffer, ki vedno napiše nekaj podobnega in na piko vzame dve nasprotni si strani. Tak je bil Crimson Tide, takšna sta bila Colors in Lean on Me. In seveda, james Bond bi v bazen prišel v kopalkah.

Ocena: 6/10

MUSIC FROM ANOTHER ROOM (zda 1998, komična drama, režija: Charlie Peters, igrajo: Jude Law, Gretchen Mol, Jennifer Tilly, Brenda Blethyn, Martha Plimpton, Jon Tenney, Jeremy Piven, Vincent Laresca, Judith Malina)

Ljubezenska zgodba,ki jo rešijo dodatki.

Režiser Charlie Peters se je očitno zelo dobro zavedal, da bi bila za film brez ene same prave zvezde (jp, Jude Law je bil leta 1998 totalno zelen) samo romantična zgodbica v stilu filmov My Best Friend’s Wedding in Great Expectations absolutno premalo, zato je vanj premeteno in prepričljivo vključil kar nekaj dodatkov, ki so, povedano po pravici, tako zelo močni, da bi film zvozil brez obeh glavnih junakov. Jude Law in Gretchen Mol sta resda zaljubljenca, toda slepa Jennifer Tilly, ki se zacopa v kubanca Jesusa (Vincent Laresca), na smrt bolna Brenda Blethyn, feministka Martha Plimpton, uvodni porod, ena izmed sester, ki jo vara mož, in še nekaj podobnih fintic, ju popolnoma zasenčijo in vzamejo vso gledalčevo pozornost. Še več, ljubezen zasenčita celo sama in to s prizori, kjer se ne gresta romantike, tako da bomo rekli, da je Music From Another Room film, v katerem, če povem metaforično, glasba ves čas igra tudi v drugih sobah, čeprav se glavnina dogajanja odvija samo v eni. Ali kot pravi Jude Law, ki kot deček pomaga na svet Gretchen Mol, tako, da z rokami šari po vagini Brende Blethyn: «Ljubezen je kot glasba, ki jo slišiš ko greš mimo, in te potem drži še ko je ne slišiš več.« Kaj je hotel reči? Če vprašate mene to, da si mora vsakdo svojo ljubezen zapomniti po kakšni pesmi. Ima prav? Delno, saj je še boljše, če si ljubezen zapomniš po kakšnem filmu. Jude Law in Gretchen Mol (v njej boste ujeli Drew Barrymore, Umo Thurman in Joely Richardson) se sicer ne znata poljubljati, je pa zato on prav simpatičen kot pujsek. Še en film, kjer ima glavno besedo usoda.

Ocena: 7/10

SLEEPY HOLLOW (zda 1999, grozljivka, režija: Tim Burton, igrajo: Johnny Depp, Christina Ricci, Miranda Richardson, Michael Gambon, Jeffrey Jones, Michael Gough, Ian McDiarmid, Casper Van Dien, Christopher Lee, Martin Landau, Lisa Marie, Christopher Walken)

Leto poprej je za zvrhan koš blesarij poskrbel film The Haunting, leta 1999 pa je to nalogo prevzel Sleepy Hollow, sicer najslabši film Tima Burtona doslej.

Sleepy Hollow je traparija. Potrata časa, denarja in posebnih efektov. Film, ob katerem si gledalec zaželi, da bi mu brezglavi jezdec odsekal glavo, da mu ne bi bilo treba gledati do konca. Johnny Depp izgleda kot Hamlet, ki ne ve, da je Hamlet, Christina Ricci pa se obnaša kot Winona Ryder iz filma Edward Scissorhands, ki misli, da ni Winona Ryder iz filma Edward Scissorhands. Poln kufer bedarij, ob katerih se igralci delajo, da rešujejo svet in še en film z obilico efektov, ki pozabi na vse ostalo. Gotska atmosfera se kmalu razblini kot megla nad Celjem, skrivnostni brezglavi jezdec pa seka glave, ker bi rad nazaj dobil svojo ukradeno glavo. Umore raziskuje svojeglavi mladenič Ichabod Crane (Johnny Depp), ki najprej seveda ne verjame v duhove, vse skupaj pa se dogaja leta 1799, torej v času, ko so duhovi še zares živeli, če se malo pošalimo. Veste kaj, atmosferske grozljivke angleškega studia Hammer, ki so jih šopali v petdesetih in šestdesetih letih, naj ostanejo v angleških studiih Hammer in v petdesetih ter šestdesetih letih. Ja, Tim, tudi mi vemo, da je Christopher Lee, ki se v tvojem filmu pojavi samo na začetku, igral Drakulo in še kaj v večini tistih filmov, ki si se jim poskušal pokloniti s temle filmom. To sploh ni bilo potrebno. Če bi hoteli grozljivko studia Hammer, bi šli v arhive studia Hammer in si jo pogledali. Kadarkoli in brez težav. Scenarij, ki ga je skupaj spacal Andrew Kevin Walker (okej, napisal je Seven, a napisal je tudi 8mm) je nastal po kultnem romanu Washingtona Irvinga (1783-1859), kateri je kratko zgodbico The Legend of Sleepy Hollow ustvaril že leta 1820. Prva ekranizacija sega v davno leto 1908, potem pa so jih tako ali drugače posneli vsaj še deset. Leta 1958 kot polurno Disneyjevo risanko, leta 1980 pa kot tv film z Jeffom Goldblumom in Meg Foster. Sleepy Hollow, sicer tudi ime majhne vasi, kjer se dogajajo čudni umori, je torej znana zadeva, ni pa mi jasno zakaj jo je šel Tim Burton posneti kot mešanico filmov Batman, Beetlejuice in Edward Scissorhands. Štos je namreč v tem, da je od vseh treh pobral najslabše in tisto, kar sploh ne bi smel. Pač poziranje Burtonove žena Lise Marie in odvečen material, kjer mi je bila zares všeč le dirka s kočijo. Sleepy Hollow je film, ki nima pojma kaj bi počel z Mirando Richardson, in film, kjer bi Christopher Walken nujno potreboval zobozdravnika. Pa končajmo s trivio: Irvingova povest velja za ameriško klasiko in prvo pravo grozljivo zgodbo v njihovi prozi, za glavno vlogo se se potegovali Brad Pitt, Liam Neeson in Daniel Day Lewis.

Ocena: 2/10

THE MOD SQUAD (zda 1999, kriminalka, režija: Scott Silver, igrajo: Claire Danes, Giovanni Ribisi, Omar Epps, Josh Brolin, Dennis Farina, Michael Lerner, Richard Jenkins, Steve Harris)

Filmska verzija davno pozabljene nanizanke iz konca sedemdesetih.

Claire Danes, Giovanni Ribisi in Omar Epps so »The Mod Squad«, bivši delinkventi, ki se gredo policijske inšpektorje in po smrti svojega mentorja (Dennis Farina) stopijo na prste skorumpiranim detektivom. Počasno, dolgočasno, nezanimivo in preživeto. Tako kot davno pozabljena nanizanka iz konca sedemdesetih.

Ocena: 2/10

PRACTICAL MAGIC (zda 1998, komična znanstveno fantastična dramska grozljivka, režija: Griffin Dunne, igrajo: Sandra Bullock, Nicole Kidman, Dianne Wiest, Stockard Channing, Aidan Quinn, Goran Višnjić, Chloe Webb

Resen kandidat za najslabši film preteklega desetletja.

Blesavo in sila neprofesionalno mešanje žanrov, zelo neumna zgodba o dveh sestrah, Sally (Sandra Bullock) in Gillian (Nicole Kidman),sicer čisto pravih čarovnicah, njunih dveh ravno tako coprniških tetah (Stockard Channing, Dianne Wiest), starodavnem prekletstvu, ki vse moške okoli njih pahnejo v nesrečo, nešteto prizorov brez vzroka, repa in glave, ter dejstvo, da hudič obsede čarovnico, ki se potem obnaša kot Linda Blair v Izganjalcu hudiča, tvorijo strašno porazen in nemogoč film, katerega ne bi rešilo niti deset velikih coprnij. Sandra Bullock se gre Hope Floats, Nicole Kidman To Die For, Stockard Channing, Dianne Wiest in Aidan Quinn se ne grejo nič, kar pomeni, da šov skoraj ukrade frajerski Goran Višnjić, ki se naseli v telesu Kidmanove in povzroči kopico težav. Practical Magic je film, kjer nekdanja žena Toma Cruisea rodi šestindvajsetletnega mladeniča, ki se hoče z njo poročiti. In film, v katerem gledalci zaradi tega trpijo. Tudi med prizorom, ko Nicole Sandro poliže po ušesu, saj to stori nekako tako kot Brad Pitt, ki je v filmu Meet Joe Black lizal žlico. Pravo čarovniško zabavo raje poiščite v komediji Hocus Pocus, kjer so po zraku letale Bette Midler, Sarah Jessica Parker in Kathy Najimy, saj je Practical Magic tako zelo slab, da ga preseže celo The Craft.

Ocena: 1 /10

THE AVENGERS (zda 1998, avanturistična akcija, režija: Jeremiah Chechik, igrajo: Ralph Fiennes, Uma Thurman, Sean Connery, John Wood, Fiona Shaw, Eileen Atkins, Carmen Ejogo, Eddie Izzard, Patrick Macnee)

Verjetno eno večjih razočaranj prejšnjega desetletja.

The Avengers je film, ki ne zna izkoristiti dve Umi Thurman. Film, katerega dialogi so na psu. Film, kjer Sean Connery odigra svojo prvo negativno in hkrati najslabšo vlogo v celotni karieri. Film z zelo neumno zgodbo in še bolj neumno mešanico preprostega elegantnega stila iz šestdesetih in razkošnih efektov modernega časa. Uma Thurman in Ralph Fiennes sta vsak v svojem filmu, pregon po gozdu pa je amatersko preplonkan iz filma Empire Strikes Back. Žal še ena tv serija iz šestdesetih, ki so jo za razliko od Misije nemogče in Lost in Space na velika platna prenesli več kot porazno. Predfilm je obljubljal veliko, film pa je ostal na stopnji Batmana&Robina. Da bo The Avengers slab film, je jasno po prvih petih minutah, ko gledalec ugotovi, da so bile elegantne pretepaške spretnosti agenta Johna Steeda (Ralph Fiennes), rekli mu bomo mešanica Mary Poppins in Davida Nivena, samo vaja. Vse, kar sledi po tem, je še slabše, tako da moram zapisati, da je bil celo The Saint dober v primerjavi z našim filmom. No ja, glede na dejstvo, da je Jeremiah Chechik dve leti nazaj režiral rimejk filma Diabolique, je stvar že malce bolj razumljiva, saj so po njegovi zaslugi Sharon Stone, Isabelle Adjani, Chazz Palminteri in Kathy Bates izgledali kot neumne barbike, ki jih je neka ne preveč bistra punčka pozabila sredi otroškega bazenčka. Nič kaj drugače sedaj ne izgledajo Ralph Fiennes, Uma Thurman in Sean Connery, ki bi jih lahko mirne duše zamenjali z lutkami in prihranili denar za honorarje. Medtem ko med Umo in Ralphom ne preskoči niti ena sama iskra, pa se Connery obnaša kot nekdo, ki so mu ravnokar povedali, da bo moral poleti nositi plašč, pozimi kopalke, spomladi in jeseni pa ostati doma. Naslednja nemogoča reč so dialogi, za katere so bili avtorji seveda prepričani, da bodo izpadli kul, namesto tega pa se slišijo tako, kot da bi jih izgovarjal Sherlock Holmes na heroinu. jasno, ženska, ki je naše igralce učila dialoge, se piše dickson, po naše, kurčevka, kar je več kot kontekstno. Skok v šestdeseta, kjer je vse preprosto, mirno in elegenatno, ni slab, toda potem pridejo posebni efekti, potem pride bum, tresk, bang in še petkrat vse skupaj. Zato nastane sranje od filma. Veliko razočaranje, kjer razkošni posebni efekti, ekspolozije in vse mogče računalniške čarovnije v šestdesetih ne učinkujejo niti pikice. Thurmanova se resda trudi pozirati kot Michelle Pfeiffer v drugem Batmanu in nas skuša očarati z gumo ter škornji, toda ob tem izpade smešno in patetično. Kot film, kjer igra. The Avengers je film, kjer je narobe čisto vse, z izjemo zelo simpatičnega Johna Wooda, ki igra šefa tajne službe, človeka na invalidskem vozičku in obvezno cigareto v ustih. Če sem pošten, so mi bile všeč tudi žuželke, to pa je nekako vse, kar se splača  omeniti v pozitivnem smislu. The Avengers, po naše Maščevalci, so film, kjer se Ralph Fiennes ves čas giblje iz nezavesti v zavest, gledalci pa nimajo pojma, kje za vraga se sploh nahaja. Ali pri sebi doma, ali na sedežu tajne službe, ali na posestvu norega Augusta De Wynterja (Sean Connery), tipa, ki lahko na svojo roko uravnava vreme in v Londonu sredi poletja naredi sneg. Ustvarjalci so pač hoteli nekaj neobičajnega oz. malce alternativnega, a so se na žalost močno opekli. Le film,k i mu škodi večina tako imenovanih nenavadnosti in poskusov, da bi izstopal iz standardnih hollywodskih projektov. Ob tem namreč izgleda kot vremenska napoved, ki jo napove kaka punca, potem pa se namesto obljubljenega sonca ulije sež. Za Seana Conneryja bi bilo boljše, če bi kostum medveda obdržal cel film in se tako izognil blamaži. Njegov August De Wynter je totalni frik na vreme, njegovi sestri imata tako kot on imena po mesecih, svojemu noremu projektu pa  je nadel ime Prospero. To je seveda še ena zelo slaba reč tegale filma, saj je Peter Greenaway leta 1991 posnel film Prosperove knjige, nastal po Shakespearjevi igri Vihar (joj, kako primerno), ki je bil tako slab, da mi je zaradi njega še danes slabo. Agent John Steed in agentka Emma Peel (Uma Thurman), sicer ekspertka za borilne vešče, na katero moški reagirajo podobno kot so nekoč na Jayne Mansfield, se bosta zoprstavila Augustu De Winterju (tipu je ime Avgust, piše pa se Zima), na pomoč pa jima bo priskočila še ostarela, toda še zmeraj efekta Alice (Eileen Atkins), ki zna izredno dobro vihteti brzostrelko. Šefa tajne službe Motherja bo poskušala izpodriniti slepa babnica po imenu Father, igra jo Fiona Shaw (ja, prav ste prebrali, tipu je ime Mama, ženski pa Ata), končni obračun pa se bo odvil na mostu, pod katerim bo tekla deroča voda. The Avengers je film, ki sicer premore dovolj stila, vizualne popolnosti, razkošnih posebnih efektov (poglejte si samo prizor, kjer raznese Big Ben) in elegance Ralpha Fiennesa, toda to ga na žalost ne reši iz neumnosti, kamor pade že na začetku. Ko so mi povedali, da je bila uvodna Steedova kul akcija samo vaja, so se začele slabe reči kar vrstiti, tako da sem upal, da bo pojavitev Seana Conneryja uredila stvari. Connery bi moral biti v bistvu smetana na sladoledu, saj je poleg tega, da je Connery, prvič odigral negativca. Toda, ko se je prvič pojavil in v svojem vrtu prestrašil Emmo Peel, me je skoraj zadela kap. To je popolnoma zgrešena igra in popolnoma napačna izbira za lik Augusta De Winterja. Pač še en Batman&Robin, le da je glavni junak tokrat elegantnejši. Ralph Fiennes je torej Batman, Sean Connery je Mr. Freeze, Uma Thurman je Poison Ivy, ki pač ne mara rastlin, režiral bi lahko tudi Joel Schumacher pa ne bi opazili razlike. Da ne pozabim, edina zares dobra stvar filma The Avengers je bil predfilm za Banderasovega Zorra.

Ocena: 2/10

ZERO EFFECT (zda 1998, komična kriminalka, režija: Jake Kasdan, igrajo: Bill Pullman, Ben Stiller, Ryan O’Neal, Kim Dickens, Angela Featherstone)

Spoznajte najboljšega privatnega detektiva na svetu, ki bi si zaslužil veliko boljši film.

Zero Effect ima obetavno atmosfero, svojevrsten humor in še bolj obetavno zamisel genialnega privatnega detektiva, ki kot za šalo razreši vse mogoče primere, nima pa občutka za dinamiko, gledljivost ter za gledalca, ki ga preobrati sploh ne zanimajo, saj zgodba zelo hitro zaspi oziroma oveni. Kaj za vraga pomeni naslov? Zero je privatni detektiv Bill Pullman, ekscentrični čudak, samotar, nesocializirani posebnež, ki celo življenje ždi v svoji sobici, igra kitaro in rešuje nove in nove primere, katere mu ureja edini prijatelj Ben Stiller. Najnovejša naloga je bogati Ryan O’Neal, ki ga izsiljujejo, Zero pa že išče, tuhta in stuhta krivce ter se med tem zaljubi v reševalko Kim Dickens. Zero Effect je torej res film s praktično ničelnim efektom.

Ocena: 3/10

 

6 komentarjev na “Televizija 14”

  1. AndrejM pravi:

    Peacemaker: 4 je absolutno preveč za ta film, ki smo ga zelo nestrpno pričakovali, saj se mi zdi, daje šlo za prvo produkcijo studia SKG oziroma DreamWorks studia.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res je, to je bil prvi film tega studia. Meni je bila to okej finta, da so začeli počasi in premišljeno. Film me je takrat navdušil, če bi ga gledal danes še enkrat, pa ne vem kaj bi bilo. Zato sem ga seveda dal v rubriko Iz arhiva, kjer so zelo stare recenzije.

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Sean Connery jih praznuje osemdeset pravi:

    [...] Woman of Straw, Marnie, Shalako in recimo The Hill. Dejansko ni nikoli igral slabo, no ja, razen v The Avengers , Entrapment in v prej omenjenem Extraordinary Gentlemen, njegova neverjetna karizma pa je rešila [...]

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Napoleon Dynamite, Fantastic Four, A Love Song for Bobby Long, Friday night Lights, Die Wilden Kerle, Haute Tension, The Jacket, Double Zero, Bewitched, Mr. & Mrs. Smith pravi:

    [...] sem leta 1998 videl komedijo Practical Magic, kjer je Nicole Kidman ravno tako igrala čarovnico, sem bil prepričan, da ne gre nižje. Da se [...]

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Legion, The Informant, Cloudy with a Chance of Meatballs pravi:

    [...] sladoledom, zrezki, hot dogi in vso mogočo hrano, ki pada z neba. Ker ni Sean Connery iz bedarije The Avengers, prebivalcem svojega mesta lepša dneve, saj so bili navajeni le na ribe, kar pomeni, da zdaj [...]

  6. » Televizija 21 pravi:

    [...] kjer ga je Freddy Krueger povlekel v posteljo, v Devetih vratih, kjer ga je napadel hudič, v Brezglavem jezdecu, kjer so mu hoteli odsekati glavo, in v Astronavtovi ženi, kjer so iz njega na Marsu naredili [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !