Arhiv za Januar, 2010

Se punce v resnici rihtajo za punce?

29.01.2010 ob 23:38

Ob nekem videospotu, kjer je bil bolj kot glas seveda spet pomemben stas, ali še bolj natančno, cotke, make up in poziranje, se pravi poceni manipulacija ter dejstvo, kako najbolje skriješ pomanjkanje talenta, je z mojim tv tehnikom padla debata, zakaj se punce pravzaprav tako rade rihtajo čimbolj opazno, včasih tudi provokativno, pač tako, da jih opazi čim več ljudi.

Sam se usekal kliše, da zato, ker rade ugajajo moškim, on pa je šel korak dlje in razložil, da samo zaradi drugih žensk. Torej zato, da jih zasenčijo in da dobijo nevoščljive poglede ter komentarje, fak, te škornje bi pa tudi jaz imela. Potem je dodal tudi to, da so vsi ti video spoti takšni prav zaradi žensk in ne zaradi moških. Torej zato, da ženska vidi dobro oblečeno pevko in svojemu partnerju zateži, da naj ji kupi takšne cotke, da bo tudi ona tako dobro oblečena.

Kaj porečete vi, dragi bralci, kaj je resnica dejstva, da se punce tako zelo rade rihtajo in da za ta hobi porabijo po cele ure časa?

Recenzije: Dear Frankie, Ned Kelly, All About Steve

29.01.2010 ob 22:50

DEAR FRANKIE (anglija 2004, drama, režija: Emily Mortimer, Gerard Butler, Jack McElhone)

Tenkočutna, očarljiva in preprosta dramica o dečku, ki bi rad očeta.

Izvrstni Jack McElhoe je Frankie, gluhonemi fantek, ki sanja o trenutku, ko se bo njegov neodgovorni oče spet vrnil domov. Ker se mama Lizzie (prepričljiva Emily Mortimer) zaveda, da se to ne bo zgodilo, naplete pravljico o vrnitvi in pisma, ki naj bi jih pisal oče, sinčku piše kar sama. Da si izmisli lažnega očeta, ki ga odigra lokalni farjer Gerard Butler, je povsem razumljivo in v kontekstu matere, ki bi rada svojemu sinčku pričarala vsaj dan ali dva prave družinske idile. Lep film, biserček, ki si vsekakor zasluži vašo pozornost. In zaključek, ob katerem boste na široko odprli usta.

Ocena: 8/10

NED KELLY (avstralija, zda, anglija, francija 2003, avanturistična drama, režija: Gregor Jordan, igrajo: Heath Ledger, Orlando Bloom, Naomi Watts, Geoffrey Rush)

Biografija kultnega avstralskega odpadnika, ki jo iz povprečja dviguje karizmatična predstava Heatha Ledgerja.

Ned Kelly, legendarni avstralski kavboj, ki se je v zgodovino zapisal tudi po svojem oklepu, je svojo prvo ekranizacijo dobil že leta 1970, ko ga je odigral Mick Jagger. Jp, Mick Jagger iz The Rolling Stonesov. Sedaj ga igra Heath Ledger, kar je zelo dobro, saj mu je pisan na kožo. Tako kot je bil Jim Morrison Valu Kilmerju. Da bi lahko tudi Jaggerja in Morrisona odlično zaigral prav Ledger, seveda ni potrebno posebej razlagati, mar ne. Ledger razutra, enako kot v Dark Knightu, kjer je kot veste igral Jokerja. In prav ta njegova predstava tole akcijsko pustlovsko dramo, ali še bolje, vestern, dviguje iz povprečja. Ne bom rekel, da je novi Ned Kelly slab film, saj ima solidno dramaturgijo in dobro režirane prizore, toda manjka mu nekaj kvalitete, ali če sem še bolj natančen, ne more se odločiti ali naj bo frajerska zabava za mlade ali zgodovinska drama za odrasle. Zato ostane nekje vmes, med malce dolgočasnim in dobrim filmom, kjer je poleg Ledgerja zelo dober še finalni obračun. Plus Orlando Bloom kot član Kellyjeve bande, Geoffrey Rush kot policist, ki bi dal vse, da bi Kellyja ujel, in Naomi Watts v vlogi Julie Cook, Kellyjeve nesojene ljubezni, ki mu noče dati alibija. Na kratko, Young Guns po avstralsko.

Ocena: 6/10

ALL ABOUT STEVE (zda 2009, komedija, režija: Phil Trail, igrajo: Sandra Bullock, Bradley Cooper, Thomas Haden Church, DJ Qualls, Ken Jeong, Keith David, Howard Hesseman, Beth Grant, Katy Mixon, M.C Gainey)

Totalno blesava in infantilna, a na koncu vseeno zelo simpatična in dovolj zabavna komedija.

All About Steve, ali film, ki ga je Sandra Bullock posnela med The Proposal in The Blind Side, ali še bolje, tisti film, ki letos za razliko od ostalih dveh finančno ni uspel, se začne kot strašno slaba, debilna in idiotska komedija, kjer Sandra Bullock zgleda kot vešča, ki se zaletava v prižgano luč. Pač zato, ker se preživlja s sestavljanjem križank in ima možgane hkrati odprte na sto različnih strani. In seveda zato, ker še vedno živi pri starših (Howard Hesseman, Beth Grant) in komaj čaka, da bo spoznala princa na belem konju. Jasno, princ pride v podobi kamermana Bradleyja Cooperja, ki se je seveda ustraši. Ki v njej prepozna psihopata, skrajno zoprno, tečno in zmedeno babo, ki ust ne zapre niti med seksom. Da ga Sandra potem ves čas zasleduje, je razumljivo, saj ne pošteka, da mu gre na živce. Tudi po zaslugi njegovega prijatelja Thomasa Hadena Churcha, tv spikerja, ki ji namerno natvezi nekaj laži. Kot sem že dejal, tole je beden začetek z otročjimi prizori, kjer bi Bullockovi čez usta z veseljem zalepil salotejp, da bi utihnila vsaj za minutko. Toda  potem sledi preobrat, povsem drugačna komedija s povsem drugačno atmosfero, ki začne zabavati gledalca. Kjer se gledalec navadi celo na Bullockovo, kar pomeni, da mu njen tečen lik zleze pod kožo in mu postaneta zelo všeč tudi njena prijatelja DJ Qualls in Katy Mixon, ki ju pobere med demonstracijami za bitje s tremi nogami. Anchorman z Willom Ferrelom je resda daleč, toda humor filma All About Steve na koncu vseeno zadane v polno in predstavi sila neobičajen in kljub klišejem originalen filmček, ki so ga po mojem mnenju povsem po krivici tako zelo raztrgali.

Ocena: 7/10

Recenzije: Import/Export, The Auteur

27.01.2010 ob 23:28

IMPORT/EXPORT (avstrija, francija, nemčija 2007, drama, režija: Ulrich Seidl, igrajo: Ekateryna Rak, Paul Hofmann, Michael Thomas, Maria Hofstatter)

Zelo spontana, skorajda dokumentarna, iskrena in naturalistična zbirka kratkih sekvenc, ki izvrstno ujamejo rob družbe na različnih koncih Evrope.

Import/Export, ki je leta 2007 tekmoval celo za zlato palmo, izvrstno deluje v posameznih prizorih in nekoliko slabše kot celota. V posameznih delih je močan, gledljiv, zanimiv in zelo zabaven, kot celota pa malce razvlečen, predolg in celo utrujajoč. To je zgodba o mladi mamici iz Ukrajine, ki odpotuje v Avstrijo, da bi ujela boljše življenje. In zgodba o mladeniču iz Avstrije, ki skuša v Ukrajini storiti isto. Ona izvaža, on uvaža, oba pa ugotovita, da je življenje na vseh koncih Evrope isto sranje. Zelo realen prikaz dogajanja in odraz moderne družbe, kjer imajo največ težav prav revni ljudje, dejansko marginalci, ki jih lahko odreši le čudež. In naša junakinja, ki ji doma ne more pomagati niti nekoliko čudaška mama, se preizkusi v vrsti poklicev in upa, da bo zaslužila vsaj toliko denarja, da bo svojemu otroku omogočila dostojno življenje. Najprej postane čistilka pri neki zelo bogati družini, nato pa dobi službo v domu za ostarele, kjer mora preoblačiti postelje, previjati bolnike, poslušati zabavne poročne ponudbe in prenašati tečno ter ljubosumno patronažno sestro. Nekaj podobnega se godi tudi z mladeničem iz Avstrije, ki bi rad v Ukrajini delal kot nakladač tovornjakov in se doma povsem po nepotrebnem spre s svojim dekletom, ki ne prenese njegovega psa. Da se zgodba odvrti na robu socialne lestvice, dokazuje tudi prizor, kjer želijo Romi za sto evrov prodati zelo mlado dekle. Za seks, da ne bo pomote. Ker je cena previsoka, pade ponudba za petdeset evrov, nesrečnico pa si moški podajajo kot da je solata na tržnici. Povsem v kontekstu z razmerami, v katerih živijo. Toda pozor, Import/Export ni zatežena drama, marveč komedija, ki kljub resni tematiki večkrat nasmeji gledalca. Prav zato je škoda, da traja predolgo in da kot celota nekoliko zvodeni. Posebej velja izpostaviti še zelo direktne, da ne rečem pornografske prizore seksa preko interneta, s katerim se ukvarja tudi naša Ukrajinka, in seveda zabavo s prostitutko, ki prav tako meji na trdi pornič. Resda na tako direkten način nekoliko nepotrebni, pa vendar solidno vkomponirani prizori, kjer se gledalec prav tako zabava, pa četudi gre dejansko za krute usode in prikaz mizerije, ki je ne bi bilo dobro občutiti na lastni koži. Vsekakor zanimiv film, nekaj posebnega, čisti “antihollywood”, nekakšno gverilsko filmanje, ki doseže svoj namen in reči prikaže natanko takšne kot so. Komične v resnih situacijah. Tragikomične tudi tam, kjer ni prostora za smeh. S kamero v roki, sredi ulice, z naključno izbranimi marginalci. V filmu, ki bi ga lahko posneli tudi v Sloveniji.

Ocena: vredno ogleda

THE AUTEUR (zda 2008, komedija, režija: James Westby, igrajo: Melik Malkasian, John Breen, Katherine Flynn, Ron Jeremy)

Full Metal Jackoff: Diretor’s Cut.

To je on, Arturo Domingo, najboljši porno režiser vseh časov, ki mu v kinu pravkar vrtijo retrospektivo največjih uspešnic in ki ga igra fenomenalno zabavni Melik Malkasian, mešanica Ota Pestnerja, Borata in Zmaga Batine. Izmišljena figura porno biznisa, ki ga strokovnjaki uvrščajo pred brata Mitchell in Gerarda Damiana. Mitski režiser, ki je pornografijo spremenil v umetnost in ki se mu je med snemanjem filma Full Metal Jackoff zmešalo kot Coppoli, ko je snemal Apokalipso zdaj. Zelo zabavna in hudičevo izvirna komedija, kvazi porno dokumentarec, kjer Domingo, Kubrick of porn, ki je rasel ob filmi Sergeia Eisensteina in reviji Cahiers du cinema, posname tudi Alice Doesn’t Lick Here Anymore, Five Easy Nieces, My Left Nut, Requiem for a Wet Dream, Brodway Danny’s Hos, Snatch Adams, Fisting of a Chinese Bookie, Purple Vein, Children of a Lesser Wad, All That Jizz in While You Were Queefing. Da ne bo pomote, ko je v formi, posname Five Easy Nieces, ko mu forma pade, pa posname While You Were Quefing. Brez skrbi, tale komedija ni na prvo žogo in na poceni finte straniščnih najstniških komedij. Je preveč prebrisana, preveč genialna in preveč domiselna, taka, da se ne zadovolji s klišeji. In taka, da bo zares všeč le filmofilom, ki bodo poštekali vse najboljše štose. In pozor, Domingo se hoče na sceno vrniti s filmom Gangbangs of New York, da bi dobil sponzorje, pa nujno potrebuje svojega največjega zvezdnika Franka E. Norma (John Breen), najboljšega prijatelja Rona Jeremyja, ki si sedaj denar služi s serijo Let’s Get Fucked. Super komedija, veliko boljša od Zacka and Miri, tudi od One Eyed Monster, tudi od Orgazma, povsem v roki z Living in Oblivion, ki ga je leta 1995 posnel Tom DiCillo. Ne samo poceni parodija porno biznisa in porno parodija znanih filmov, marveč tudi zelo originalna in sveža pizdarija, ki me je navdušila do konca in naprej. Plus veliki jerkoff na koncu režiserjeve verzije in žena Franka E. Norma, ki zaključi: “I cook, I clean, I fluff.”

Ocena: presežek

Toše Proeski: Još uvijek sanjam, da smo zajedno

27.01.2010 ob 22:50

V ponedeljek bi praznoval 29. rojstni dan. On, Toše Proeski, vrhunski vokalist in odličen interpret, ki nam ga je leta 2007 vzela usodna prometna nesreča. Čas teče, on pa ostaja v naših spominih za vedno. Tudi po zaslugi tele nove pesmi, s katero je spet dokazal, da mu na področju bivše Juge skorajda ni para.

YouTube slika preogleda

Recenzija: The Book of Eli

27.01.2010 ob 18:02

zda 2010, akcijska pustolovščina, režija: Albert & Allen Hughes, igrajo: Denzel Washington, Mila Kunis, Gary Oldman, Jennifer Beals, Ray Stevenson, Tom Waits, Michael Gambon, Malcolm McDowell

Film, ki upanje za boljši svet vidi v krščanstvu.

Da Gary Oldman, ki v maniri Jacka Nicholsona odigra glavnega negativca Carnegiea, zažge tudi Da Vincijevo šifro, je jasno, saj se zaveda, da je prav ta knjiga zrušila temelje krščanstva. Da prav te knjige ne potrebuje, če želi zavladati peščici brezbožnih duš, ki so na Zemlji ostale po apokalipsi, ki jo je povzročilo sonce. Drži, The Book of Eli, ki so ga Slovenci kontekstno prevedli v Knjigo odrešitve, je še en film o času po apokalipsi. Kot I am Legend, kjer je bil glavni Will Smith (tudi tukaj ljudje niso drugega kot zombiji, ki žrejo človeško meso). Ali Mad Max, kjer je bil glavni Mel Gibson, če ostanem pri filmih, po katerih Eli več kot diši. No ja, če smo že pri vonju, pa navrzimo še Children of Men, kjer je Clive Owen skrival dojenčka, kar je zelo podobno kot sedaj, ko Denzel Washington, man with no name, temnopolti Clint Eastwood, ali še bolje, kung fu Jezus Kristus, skriva Biblijo. Knjigo, s katero se da vladati svetu in manipulirati z množicami, če si dovolj bister. Prav imate, Denzel, ki negativce pobija z orjaškim nožem, je temnopolti Jezus, kar je pogumno vsaj toliko kot ideja, da je sveti kelih ženska. In Denzel, ki v prostem času citira tudi Johnnyja Casha, Biblijo celih trideset let skrbno varuje in išče mesto, kjer ne bi prišla v napačne roke. Se pravi človeka, ki je za razliko od Garyja Oldmana ne bi izkoristil za zle namene. Če rečemo, da je Bibilija kot prstan, na katerega je v Gospodarju prstanov pazil Frodo, nismo daleč. Če zaključimo, da se je človeštvu zgodil Fahrenheit 451, pa smo prav tako blizu bistva. Da The Book of Eli, ki sta ga posnela brata Hughes, avtorja zelo dobrih filmov Menace II Society, Dead Presidents in American Pimp, ki sta po polomiji From Hell lenarila sto na uro, tako in drugače citira prej omenjene filme, je razumljivo, saj se ukvarja s znano in klišejsko tematiko. Toda zrežiran je odlično. Še posebej kar se scenografije in kamere tiče. Tudi tempo in atmosfera sta razred zase. Frajerski akcijski prizori prav tako. Dramaturgija ne šepa kaj dosti, igralske kreacije Denzela in ostale ekipe, kjer se dobro znajdeta tudi Mila Kunis in Jennifer Beals, pa so dovolj karizmatične, da gledalec nima kakšnih večjih pripomb. Povedano z drugimi besedami, vizualno lep film, sicer le manipulativno zapakirana akcijska pustolovščina, ki pa ga vsaj zame polomi pri sami ideji o tem, da bo prav Biblija odrešila svet. In če grem še globlje, ste pomislili, da je tudi Malcolm McDowell, ki uleti na koncu, le baraba, ki bo manipulirala z ljudmi? Se vam ne zdi, da vsak človek, ki mu zadiši moč, slej kot prej postane baraba? To me je zmotilo, tega pravljičnega konca ne kupim. Še posebej, ker gre za Biblijo, knjigo, v imenu katere so se skozi človeško zgodovino doslej zgodile zares velike svinjarije. Film pravi, da bo krščanstvo svet odrešilo, jaz pa menim, da ga je krščanstvo pravzaprav pokopalo. Da se razumemo, ne zaradi naukov, ki so lepi, koristni in pozitivni, marveč zaradi ljudi, ki jih znajo spretno izkoristiti v zlobne namene. In svetu, ki sta ga uničila sončni holokavst in vojne, bo slej kot prej spet zavladal nekdo, ki bo v imenu vere počel gnusne reči. Ali kot pravi Denzel: “Vedno imaš možnost izbire.” Drži, toda kaj, ko človek, ki mu zadiši oblast, vedno izbere napačno stran. Sicer pa menda niste mislili, da bo McDowell med ljudi razposlal tudi zbrana dela Williama Shakespearea. Ta je le za okras, najprej je treba seveda natisniti Biblijo. Za boljši svet? Dream on, Eli.

Ocena: nič posebnega

Pop Corn

27.01.2010 ob 16:44

Danes bo dobra oddaja, vsaj kar se gostov tiče. Najprej pride Dragan Bulič, legendarni glasbeni urednik, potem pa Marijan Novina, pevec in udeleženec Kmetije slavnih.

Pestro bo, res pestro, ob 20. uri, na VTV, s ponovitvijo jutri, v četrtek, ob 10.30 zjutraj.

Ne zamudite in glejte, če vas zanima.

Recenzije: Ne te retourne pas, Gamer, The Stepfather, The Fourth Kind

25.01.2010 ob 23:17

NE TE RETOURNE PAS (francija & italija 2009, psihološka drama, režija: Marina de Van, igrajo: Sophie Marceau, Monica Bellucci, Andrea di Stefano)

Morfing.

Ne te retourne pas, ki so ga čez lužo prevedli v Don’t Look Back, se prične sila obetavno, strašljivo, skrivnostno, zelo zajebano in v maniri Zone somraka ali kakšnih azijskih grozljivk, recimo Zgodbe o dveh sestrah, ki povoha tudi Dvojno Veronikino življenje Krzysztofa Kieslowskega. Ali še bolje, tudi Preobrazbo Franza Kafka. Glavna junakinja, ki jo odlično zaigra Sophie Marceau, se namreč spreminja v povsem drugo osebo. Kot junak filma Ameriški volkodlak v Londonu, le da ne postaja pošast, marveč Monica Bellucci. Jp, ena diva evropskega filma se spreminja v drugo divo evropskega filma, gledalec, ki sprva pomisli tudi na črnobelo klasiko Gaslight, kjer je mož svoji ženi namerno podtaknil blaznost, pa ugotavlja, kaj za vraga se dogaja in kaj je razlog tej vrhunsko izpeljani transformaciji, temu brez napake prikazanemu morfingu, ki vas bo strašil še nekaj časa. Zelo eleganten film, poln skrivnosti in pasti za gledalca, ki mu tempo žal pade v zadnji tretjini, kar ga stane nekaj kvalitete in zanimanja gledalca. Povedano drugače, del s Sophie Marceau je odličen, del z Monico Bellucci pa je le soliden. Tudi zaradi njene nekako prehladne in v primerjavi s Sophie Marceau premalo prepričljive igralske kreacije. V prvi vrsti film, zanimiv zaradi morfinga dveh tako markantnih in znanih igralk. Vse ostalo je v bistvu le dodatek, le psihološka drama, ki ji manjka nekaj več karizme.

Ocena: 6/10

GAMER (zda 2009, futuristična akcija, režija: Mark Naveldine & Brian Taylor, igrajo: Gerard Butler, Amber Valletta, Michael C. Hall, Kyra Sedgwick, Alison Lohman, John Leguizamo, Ludacris)

Film, ki izvrstno pokaže, da je življenje le še računalniška igra in da med filmi in računalniškimi igrami ni več razlike.

Če ste videli Avatar, ki pravkar postaja najbolj dobičkonosen film vseh časov, potem veste, da ni drugega kot računalniška igra. Kot virtualna animacija, kjer človek podobno kot v filmu Surrogates, če ostanemo pri novejših zadevah, ne potrebuje več svojega telesa, saj ima avatar, dvojnika, ki namesto njega opravlja vse kar je treba. Ali še bolje, ki mu omogoča življenje v pravljici, v fantazijskem svetu, v matrici, ves dan, če se mu zahoče. Realnosti ni več, niti na filmu, kaj šele v resničnem življenju. Realnost in fikcija sta eno in isto. Tudi realnost vodi joystick, tudi filmi so le še podaljšek računalniških iger. In Gamer je točno tak film. Film o ljudeh, ki cele dneve živijo v svoji igri in uživajo sto na uro. Kot nek debeli mladenič, ki se v fiktivnem svetu izdaja za brhko mladenko (Amber Valletta), ali kreator najnovejše računalniške uspešnice (Michael C. Hall), ki jo na velikem ekranu gledajo po vsem svetu in čakajo, kaj se bo zgodilo z njihovimi junaki. Toda pozor, Gamer ni le navadna računalniška igra, Gamer je film o tem, da so junaki iger postali živi ljudje, ki so jim v možgane vstavili čipe in jih priklopili na joystick uporabnikov, ki zdaj vodijo njihovo življenje. Resda klišeji kakega The Running Mana in recimo Death Racea, toda narejeni zelo izvirno in v kontekstu s časom, kjer živimo. Drži, mačoti, no ja, zagrizeni kriminalci in zaporniki, ali še bolje, moderni gladiatorji, se med sabo ne streljajo zaradi želje po izbrisu kazni, marveč zato, ker jih računalniško vodijo uporabniki, se pravi navadni ljudje na drugi strani ekrana. Zelo dobra ideja, še boljši prikaz futuristične družbe, fenomenalni in zelo glasni posebni efekti ter dramaturgija, o kateri lahko podobne streljačine tipa Doom, kjer je bil leta 2005 glavni Dwayne Johnson, le sanjajo. In v prvi vrsti stoji Gerard Butler, frajerski Kable, ki hoče ven. Ki noče biti le računalniški lik. In ki hoče pokazati, da življenje ni le računalniška igra. Prav imate, Gamer zgleda kot računalniška igra, toda za svoje dobro in zavoljo konteksta, ki nam ga več kot prepričljivo zapakira v dinamično mešanico akcije, znanstvene fantastike, komedije, črnega humorja in satire, katere se ne bi branil niti RoboCop.

Ocena: 9/10

THE STEPFATHER (zda 2009, srhljivka, režija: Nelson McCormick, igrajo: Dylan Walsh, Sela Ward, Penn Badgley, Amber Heard)

Presenetljivo soliden rimejk kultne srhljivke iz leta 1987.

Novi The Stepfather je v poplavi izjemno slabih rimejkov, kjer prednjačita Friday the 13th in Halloween, brez dvoma zelo soliden in dovolj kvaliteten film. Tako dramaturško, kot tudi po atmosferi in igralskih kreacijah vseh glavnih protagonistov. Original, kjer je bil glavni Terry O’Quinn, ki je tokrat zavrnil tako imenovano cameo vlogico, je seveda boljši, bolj prepričljiv in bolj strašljiv, toda rimejk, kjer njegovo vlogo zaigra Dylan Walsh, prav tako premore nekaj dovolj dobrih sekvenc, da gledalec ostane na trnih. Zgodba je seveda identična, kar pomeni, da bo tistim, ki poznajo izvirnik, malce dolgčas, toda tempo in energija filma sta kljub temu takšna, da ohranita zanimanje in da dogajanje, kjer je že od začetka jasno, da je glavni junak psihopatski morilec, stopnjujeta z dobrimi zasuki in pričakovanjem naslednjega prizora. Jp, The Stepfather je zgodba o moškemu, ki si je želel le družine. In ki je za to željo pač naredil vse, kar je bilo potrebno. Dejansko družinski film, kjer očim pač ne izbira sredstev, da svojo familijo obdrži skupaj. Malce predolga minutaža, nepotrebni prizori sina in njegove bejbe ter finalni masaker, ki bi sodil v poceni tv triler. Vse ostalo dejansko štima, kar je v poplavi bednih rimejkov vsaj zame zelo pozitivno presenečenje.

Ocena: 6/10

THE FOURTH KIND (zda 2009, znanstveno fantastična dramska srhljivka, režija: Olatunde Osunsanmi, igrajo: Milla Jovovich, Will Patton, Elias Koteas)

Pozabite na duhove iz filma Paranormalno, na sceni so marsovci iz filma The Fourth Kind.

Glavna in najbolj strašljiva odlika filma The Fourth Kind, sicer filma, za katerega lahko samo upate, da se ni zgodil tudi v resnici, so sekvence, kjer se istočasno pojavljata psihiatrinja Abbey Tyler in Milla Jovovich, ki to isto psihiatrinjo igra. Torej sekvence, kjer se hkrati vrtijo zaigrani in resnični posnetki iste zgodbe. Še ena Čarovnica iz Blaira in Paranormal Activity torej. Še en nateg, ki pa tokrat izgleda tako zelo resnično in verjetno, da gledalec komaj lovi sapo in da ga bo težko prepričati, da ne gre zares. Ali kot že v uvodu filma pojasni Milla Jovovich: “Pozdravljeni, sem igralka Milla Jovovich, to, kar boste videli, se je zgodilo tudi v resnici.” In tokrat ne gre za duhove, marveč za marsovce, ki naj bi na Aljaski ugrabljali številne Zemljane, ki se potem vrnejo domov, počnejo čudne reči in se travmatičnih izkušenj spomnijo samo s pomočjo hipnoze. Kar nekaj zelo strašljivih in prepričljivih sekvenc, tako v kvazi dokumentarnem kot v zaigranem delu, prepričljiva kreacija Mille Jovovich, zelo solidna asistenca Willa Pattona, ki se zadnje čase zgublja v preveč poceni filmih, in seveda grozljivka, ki ji je vso pozornost povsem po krivici pobral Paranormal Activity.

Ocena: 8/10

Ko nekoč skulirana pesem postane nezanimiva in zastarela melodija

25.01.2010 ob 01:51

Da ima vsaka generacija svoje komade, je jasno. Da so mlajši generaciji komadi od starejše večkrat dolgočasni in nezanimivi, prav tako. Da obstajajo pesmi, ki so všeč vsem, pa tudi ni treba posebej razlagati. Prav zato sem bil zelo šokiran, da ne rečem razočaran, ko sem ugotovil, da je hip hop klasika Jump Around, ki so jo na začetku devetdesetih tako zelo skulirano prepevali House of Pain, že zdavnaj za luno. Kaj za luno, predpotopna in dolgočasna lajna, na katero mladi ne trznejo več. Ko jo DJ po pomoti še zarola, se plesišče sprazni, mladi pa začudeno opazujejo stare jarce, no ja, mene in mojo punco, predvsem mene, ki migam kot nekoč, ko je bil ta komad hit številka ena. Danes je nula, komad, s katerim sprazniš plesišče. Včasih je bil desetka, komad, na katerega smo kot podivjani skakali vsi. Ko sem zamigal, sem dobil občutek, da sem najstarejši človek na svetu in da DJ rola Binga Crosbyja.

Veste kaj, ne dam se, komad je še vedno kul, mladina pa nima pojma, kaj je dobra muska.

YouTube slika preogleda

Zapustila nas je Jean Simmons

25.01.2010 ob 00:35

Leta 1929 rojeno Jean Simmons, ki me je od nekdaj nekoliko spominjala na Elizabeth Taylor, sem pred kratkim spet ujel v seriji Sever in jug, kjer je igrala mamo Patricka Swayzeja. Vedno sem imel občutek, da ni bila tista zares prava zvezda in da je raje razturala iz ozadja. Morda tudi zato, ker za slavo ni potrebovala škandalov. Pa četudi se je na začetku petdesetih poročila s popularnim igralcem Stewartom Grangerjem, na začetkuo šestdesetih pa z nič manj popularnim in vplivnim režiserjem Richardom Brooksom, ki jo je leta 1960 režiral v drami Elmer Gantry, verjetno njenemu najbolj znanemu filmu. Če rečemo, da je bilo leto 1960 njeno, ne zgrešimo kaj dosti, saj je nastopila tudi v legendarni mojstrovini Spartak in komični romanci The Grass is Greener.

Da ni nikoli dobila oskarja, je velika sramota za akademijo, saj je bila vrhunska igralka in mojstrica karakterja, ki pa je večkrat dobila filme, ki niso bili vredni njenih sposobnosti. Kariero je začela kot najstnica in se v štiridesetih proslavila kot Estella v Velikih pričakovanjih in kot Ofelija v Hamletu, ki ga je posnel veliki Laurence Olivier. Zelo všeč mi je bila tudi v spektaklu The Robe, zelo zanimiva v filmu The Egyptian, solidna v zelo neprepričljivi ljubezenski drami Desiree, kjer je bil glavni Marlon Brando, odlična pa v vesternu The Big Country, kjer ji je družbo delal Gregory Peck. V šestdesetih je njena slava počasi bledela, v sedemdesetih se je preselila na televizijo, osemdeseta pa je posvetila tudi seriji Pesem ptic trnovk.

Velika igralka, sprva v vlogah divjih in nekonvencionalnih žensk, ki se jim po potrebi tudi zasuče. Najprej zvezda v domači Angliji, od leta 1952, ko je zaigrala v filmu Angel Face, pa tudi v Ameriki. Da je v ameriškem debiju igrala prav morilko, ne preseneča, saj je bila rojena za take vloge. Prav zato so ji nekateri zamerili kasnejše kostumske in nekoliko bolj preproste vlogice, s katerimi si ji pač dvignila popularnost in ujela nekaj prave slave svojih hollywoodskih kolegic.

Umrla je v petek, 22. januarja, nekaj dni pred svojim 81-im rojstnim dnevom. Zaradi raka na pljučih. Naj počiva v miru, zaslužila si je.

O mulcu, ki bi ga povlekel za ušesa

24.01.2010 ob 02:56

Danes sem pri frizerju ujel mulca, ki sta ga starša pač pripeljala na krajšanje las. Čisto običajna in na prvi pogled simpatična procedura. Vse dokler se ni mulo začel obnašati kot totalni bedak. Kot da je ves salon njegov. Kot da je sin kakega hollywoodskega para, ki pač prisega na razvajanje in debilno obnašanje v javnosti. Toda starša nista bila iz Hollywooda, bila sta povsem normalen, da ne rečem nemočen par, ki je tako sinovo obnašanje pač sprejel, ker mu drugega niti ni preostalo.

Jp, mali se je metal ven, iskal pozornost in nagajal sto na uro. Frizerka pa z njim. Za vsak njegov stavek, je imela svoj stavek, za vsak njegov gib, je imela svoj gib. Kot da sta na privatni zabavi, kot da ne vesta, da je to zelo moteče za ostale goste salona.

Jasno, mamici se je vse skupaj zdelo smešno, saj je pogledovala v ostale stranke salona, rekoč, otrok pač, le kdo bi mu zameril. Jebeš take poglede, tako nemočno sprenevedanje, kjer starša nista rekla ničesar. Ki verjetno ne bi rekla ničesar, četudi bi se mali posral sredi salona in svoj drek namazal na lase vseh strank. No ja, oče se je še nekaj trudil, potem pa obupal in se pač sprijaznil z dejstvom, da ima nevzgojenega sina, ki bi si kljub novemu zakonu zaslužil eno krepko čez rit. Samo zato, da bi se začel zavedati, da frizerski salon ni njegovo igrišče.

Mater no, ko sem bil sam mali poba, se pri frizerju nisem nikoli obnašal kot totalni kreten. Tudi v kinu in pri zobozdravniku ne. Če bi se, bi jih slišal od staršev. Danes je očitno drugače, danes so otroci alfa in omega, starši pa so pač le za okras.

In da ne pozabim, če bi bil lastnik frizerskega salona, bi celo familijo nagnal ven in reskiral tistih nekaj evrov.

Če odideta Karl in Gregor, mi ne bo najbolj prav

24.01.2010 ob 02:32

Prvega poleg Patrie jebe še vsaj sto drugih domnevnih aferic, drugi pa si je meteorski povratek žal umazal  z Ultro.  Oba sta mi kljub temu nekako pri srcu. Karl zato, ker ima izjemen smisel za humor in ker se ne boji nikogar, Gregor pa zato, ker premore inteligenco in karizmo Janeza Drnovška.

Karl se je doslej vedno uspešno rešil, toda tokrat je res blizu dejstva, da bo odletel, Gregorju pa ne bodo odpustili Ultre in jih ne zanima, da kot minister dela dobro.

Prvega bom pogrešal zaradi dobre doze smeha, drugega, ki se mi je med nedavnim napadom Uroša Slaka v Svetu kar malce zasmilil, pa zaradi pokončne drže in poznavanja politične scene.

Kaj bosta po njunem odhodu počela Borut in Katarina, mi ni najbolj jasno, če bo velika četverka še obstala, pa je tudi vprašanje, ki me čedalje bolj skrbi.

Recenzije: New York I Love You, Blood Creek, Paycheck, Under the Tuscan Sun, 102 Dalmatians, Catch Me if You Can, Changing Lanes

24.01.2010 ob 01:30

NEW YORK, I LOVE YOU (zda in francija 2009, drama, režija: Faith Akin, Yvan Attal, Allen Hughes, Shunji Iwai, Wen Jiang, Joshua Marston, Mira Nair, Brett Ratner, Randal Balsmeyer, Shekhar Kapur, Natalie Portman, igrajo: Bradley Cooper, Natalie Portman, Blake Lively, Andy Garcia, Rachel Bilson, Shia LaBeouf, Ethan Hawke, Orlando Bloom, Justin Bartha, Anton Yelchin, Hayden Christensen, Christina Ricci, Eli Wallach, Cloris Leachman, John Hurt, Robin Wright Penn, James Caan, Eva Amurri, Maggie Q, Drea de Matteo, Julie Christie, Burth Young, Chris Cooper, Jacinda Barrett)

Bolj ali manj neprepričljive kratke zgodbice omnibusa, ki se tako ali drugače klanja New Yorku.

Leta 2006 smo dobili Paris, je t’aime, lani pa New York, I Love You, še eno sestavljanko na isto temo, ki so jo podpisali bolj ali manj znani režiserji in v glavne vloge svojih črtic vtaknili izjemno znane igralce, ki jih gledalec komaj prešteje. Če sem iskren, sem ves čas štel le znane obraze in čakal, kdaj se bo pojavil še kak nov. Zgodbice so namreč prekratke, da bi se liki razvili in da bi gledalec ujel kakšno globljo poanto. No ja, z redkimi izjemami, kot je recimo igra zakoncev (Robin Wright Penn, Chris Cooper), ki rešujeta seksualno krizo, ali pa simpatična pripoved ostarelega para (Eli Wallach), ki krene na sprehod ob morju. Uvodni tat Andy Garcia, ki pazina svojo mlado ženo Rachel Bilson, je očarljiv, a prazen in brez poante. Komični zmenek, kjer Anton Yelchin na drevesu seksa z invalidko, sicer hčerko Jamesa Caana, pa nekako ne sodi v kontekst. Ostarela glasbena diva Julie Christie, ki sočustvuje s telesno pohabljenim butlerjem, ki ga igra Shia LeBeouf, ne prepriča, prav tako prazna pa sta tudi ljubimca Bradley Cooper in Drea de Matteo, ki pa ju resda spemlja inovativna montaža podajanja zgodbe. Skrajno nezanimiva sta wannabe glasbenik Orlando Bloom in njegova telefonska kolegica Christina Ricci ter bolni slikar in njegova kitajska muza, kvazi poetična pa je seveda Natalie Portman, ki se izpove prodajalcu. No ja, sta pa zato zelo zanimiva in skulirana Ethan Hawke in Maggie Q, ki se ujameta na ulici, prej omenjena Chris Cooper in Robin Wright Penn, ki rešujeta krizo, in seveda Eli Wallach ter Cloris Leachman, ki rešujeta čas omnibusa, ki bi moral biti boljši, kvalitetnejši in dramsko bolj na nivoju. Kljub neštetim likom, obrazom, usodam in zgodbam, je gledalcu nekako dolgčas, saj pogreša konkretnejše prizore, zato lahko rečemo, da sta se New Yorku, mestu, ki je Julie Christie všeč zato, ker so vanj vsi prišli od nekod drugod, veliko bolj učinkovito in jedrnato poklonila Jay Z in Alicia Keys s pesmijo New York State of Mind.

Ocena: 4/10

BLOOD CREEK (zda 2009, grozljivka, režija: Joel Schumacher, igrajo: Dominic Purcell, Henry Cavill, Michael Fassbender, Emma Booth)

Zelo krvava in mesena, a preveč neumna ter neprepričljiva reciklaža kultnega Hellraiserja.

Če ste videli Hellraiserja, ki ga je leta 1987 posnel Clive Barker, potem vam bo jasno, da je Blood Creek, ki ga ponekod prodajajo tudi kot Town Creek, njegova reciklaža. Pač neumna predelava zgodbe o zombiju, ki potrebuje človeško kri, da pride v formo. Tokrat z ozadjem nacističnega okultizma in scenarijem, ob katerem vas bo prijelo srat. Plus podivjani zombi konj, ki odgrizne glavo enemu izmed nesrečnikov, ki pridejo v stik z glavnim zombijem, ali če hočete, vampirjem in nacijem, ki želi s s pomočjo temnih sil zavladati svetu.

Ocena: 3/10

PAYCHECK (zda 2003, znanstveno fantastični triler, režija: John Woo, igrajo: Ben Affleck, Uma Thurman, Aaron Eckhart, Paul Giamatti, Colm Feore, Joe Morton)

Benu Afflecku izbrišejo spomin, gledalcem pa bi morali njegove filme.

Paycheck se prične kot mojstrovina. Kot Minority Report, kot Total Recall, kot The Impostor in če hočete, kot Blade Runner. Kot genialna štorija pisatelja Philipa K. Dicka, ki so mu velika platna tako ali drugače vzela kar nekaj kratkih zgodbic in romanov. In gledalec pade noter. V svet spominov, ki jih prodaja inženir Michael Jennings (Ben Affleck), rezervna verzija Ralpha Fiennesa iz klasike Strange Days. V svet računalnikov, ki izbrišejo zadnje tedne življenja. V svet bližnje prihodnosti, kjer ne bodo varni niti najlepši spomini. In Michael Jennings gre do konca. Do drznega predloga uspešne firme, ki mu ponudi 92 milijonov dolarjev in zahteva tri leta spominov. Tri leta garanja, tri leta, ki jih bo potem moral pozabiti. Ki mu jih bodo vzeli. Ki se jih ne bo spomnil. Pa četudi se bo zaljubil v Umo Thurman, sicer znanstvenico Rachel Portman, ki hoče biti Sean Connery iz filma The Avengers in Poison Ivy iz četrtega Batmana. Prav imate, Paycheck je film, kjer hočejo vsi biti nekaj drugega. Nekaj, kar niso. Nekaj, kar jim ne paše. Nič čudnega, da se Ben Affleck potem spremeni v Daredevila, ki svoje nasprotnike poka z leseno palico, v Moža v črnem, ki je tipko za erase pač pozabil vzeti s sabo, v Toma Cruisea iz Misije nemogoče, ki ga rajcajo motorji, in v ekipo filma Sfera, ki je morala pozabiti celo na sfero, če je hotela preživeti. In mojstrovina se začne spreminjati v bedarijo, v dolgočasne klišeje, kjer celo Amerika izgleda kot Slovenija. Se pravi kot dežela, ki čaka na glavni dobitek v lotu. In ko se potem v ves ta cirkus vključijo še zaščitni znaki režiserja Johna Wooja (bela golobica, situacija z dvema pištolama), dobimo občutek, da gledamo najnovejši podvig Romana Končarja, ki mu je pač uspelo posneti rimejk Patriota in v glavne vloge dobiti ameriške zvezdnike.

Ocena: 4/10

UNDER THE TUSCAN SUN (zda 2003, drama, režija: Audrey Wells, igrajo: Diane Lane, Sandra Oh, Lindsay Duncan, Raoul Bova, Vincent Riotta, Mario Monicelli, Pawel Szajda)

Kazen za film Unfaithful, kjer je Diane Lane svojemu možu Richardu Gereu nataknila rogove.

Diane Lane je Frances, zloglasna recenzentka romanov, ki odpotuje v Toskano, da bi si zacelila rane. Da bi pozabila na svojega moža, ki jo je pridno varal in ji zlomil srce. In ker je Toskana kul, si tam kupi starodavno vilo, najame tri Poljake, ki pričnejo z obnovo in čaka na novega ljubimca. Na moškega, ki jo bo prebudil, zakuril in zorgazmiral. Na čistokrvnega Italijana, ki jo bo spomnil na Olivierja Martineza iz filma Unfaithful. Na čase, ko je seksala in znala biti ženka. Resda šarmantna, toda preveč navadna in premalo atraktivna žepna romanca o ženski, ki čaka na princa in na koncu ujame nasmešek velikega Maria Monicellija.

Ocena: 3/10

102 DALMATIANS (zda 2000, komična pustolovščina, režija: Kevin Lima, igrajo: Glenn Close, Gerard Depardieu, Tim McInnerny, Alice Evans, Iaon Gruffudd, Eric Idle, Ian Richardson, Timothy West)

Ko sem videl tale film, sem se vprašal, kaj za vraga se dogaja s karierama Glenn Close in Gerarda Depardieuja.

Glenn Close je velika igralka, poleg Meryl Streep ena največjih igralk današnjega časa. Igrala je v Fatalni privlačnosti in v Nevarnih razmerjih. Igrala je v Veneri in v filmu Reversal of Furtune. Igrala je tako, da se je ljudem vrtelo v glavi. In tako kot znajo igrati samo največje igralke vseh časov. Prav zato mi ni jasno, da je novo tisočletje nanjo pozabilo in se začelo iz nje briti norca. Dokaz je neumna vloga Cruelle DeVill v drugem delu Dalmatincev, kjer jo v rit nosijo majhni psički in dva neznana igralca. Kjer jo na koncu polijejo celo z vsem mogočim sranjem in jo servirajo kot bedasto torto. To je ponižanje, ki si ga igralka njenega kova ne bi smela dovoliti. Žalitev za njene oboževalce, ki ji niso oprostili niti prvih Dalmatincev, kaj šele filma Mars napada, kjer je izgledala kot Glenn Close brez Gja in Cja. Povedano drugače, 102 Dalmatians je film, kjer bodo tudi dalmatinci našli 102 napaki, film, ki ima v glavi manj pik kot dalmatinec, in film, ki ne bo všeč niti tistim, ki jim je bil prvi del najboljši film vseh časov. Cruella DeVill pride iz zapora in nas hoče prepričati, da je pozabila, da je Cruella DeVill. Blesavi modni kreator, ki ga še bolj blesavo igra Gerard Depardieu, pa v njej znova prebudi željo po zlobi in dejstvu, da hoče iz dalmatinske kože narediti plašč, ki ima sedaj tudi kapuco. Kdo reši vsaj kanček časti? Eric Idle, ki posoja glas papagaju in sanja o tem, da bi enkrat seksal s psičko Lassie. In seveda mops ter angleški buldog, ki pokažeta, kako se mora za mizo konzumirati hrana.

Ocena: 2/10

CATCH ME IF YOU CAN (zda 2002, komedija, režija: Steven Spielberg, igrajo:Leonardo DiCaprio, Tom Hanks, Christopher Walken, Martin Sheen, Amy Adams, James Brolin)

Zgodbe o največjem prevarantu vseh časov ne bi smel režirati Steven Spielberg.

Filma o največjem prevarantu vseh časov nikakor ne bi smel režirati nekdo, ki samega sebe zadnje čase jemlje preveč resno. Nekdo, ki je pozabil, da je bil nekoč Peter Pan, ki se je požvižgal na pravila in delal tisto, kar se mu je zahotelo. Zadnja leta se je žal izgubil, pozabil, da se piše Spielberg, filme, ki bi jih moral režirati sam, prepustil drugim, in se lotil projektov, ki bi jih lahko posneli tudi slovenski režiserji. Da niti med odjavno špico filmov Harry Potter in Lord of the Rings ni njegovega imena, je katastrofa, če me vprašate za mnenje. To so namreč filmi, ki so mu bili pisani na kožo. In filmi, ki bi jih nekoč režiral z levo roko. Jebat ga, Spielberg je pozabil na nagajivost, na otroka v sebi, na filme, s katerimi je rešil čas brez pravljic. Odrasel je, žal v filmarja, ki zadnje čase ne dela več zares dobrih filmov. Sedaj pač dela filme kot je Catch Me If You Can, se pravi filme, ki bi jih lahko enako dobro delali tudi drugi. Tak film bi moral posneti že dvajset let nazaj, pred Schindlerjevim seznamom, Vojakom Ryanom in Amistadom, ki so ga zresnili tudi ko dela komedije. Drži, Catch Me If You Can izgleda natanko tako, kot da bi ga režiral zreli Steven Spielberg, čeprav bi moral tako, kot da bi ga tisti nagajivi in dolgolasi pobalin, ki je filme snemal za zabavo. Dejstvo je na dlani. Film o največjem prevarantu vseh časov, o lisjaku, ki se je izdajal za odvetnika, zdravnika, pilota in profesorja, diplomiral iz ponarejanja čekov, zaslužil na milijone dolarjev, se kar pet let genialno izmikal roki zakona in bil ves čas le najstnik, ki mu je bilo pač dolgčas, bi moral režirati nihče drug kot ravno največji prevarant vseh časov, torej Frank Abagnale (ravno prav hudomušno ga igra Leonardo DiCaprio), mojster vseh mojstrov, Arsene Lupin moderne dobe, poosebitev filma Želo, sestrič Davida Mameta in Casanova, ki je namesto žensk podiral bančne račune. Ves čas ga je lovil vztrajni detektiv Carl Hanratty (izvrstni Tom Hanks), njegova nočna mora, maček z devetimi življenji in njegov edini prijatelj, ki ga je na koncu prepričal, da se pridruži FBI vrstam in začne odkrivati največje prevarante vseh časov. Ko so ga naposled le ujeli in mu povedali, da ga ne lovi nihče več, je izgubil energijo, čar in šarm, kar je jasno, saj miš pred mačko beži tako dolgo, dokler ne ugotovi, da se mački pač ne ljubi več igrati z njo. In stari dobri Frank Abagnale aka. Frank Connors alias Frank Conrad je danes bogat poslovnež, mojster za odkrivanje ponarejenih čekov, avtor številnih super uspešnih knjig in človek, brez katerega FBI na bi ujela prav nobenega velikega prevaranta. Na začetku zabaven in sproščen, nato pa preveč filozofski in celo dolgočasen film, ki ne ponudi nobenega pravega presežka.

Ocena: 5/10

CHANGING LANES (zda 2002, drama, režija: Roger Mitchell, igrajo:Ben Affleck, Samuel L. Jackson, Toni Collette, Kim Staunton, Sydney Pollack, Amanda Peet, William Hurt, Dylan Baker, Joe Grifasi)

Patetični in že kar zoprno melanholični Ben Affleck najde smisel življenja, ko s Samuelom L. Jacksonom, črncem na robu živčnega zloma, zaigra igro mačke in miši.

Uspešni odvetnik Ben Affleck. Brezposelni Samuel L. Jackson. Prvemu se mudi na sodno obravnavo, drugemu na pravdo za svoja dva otroka, ki mu jih hoče vzeti žena (Kim Staunton). Med potjo se zaletita, izgubita življenjsko pomembnih dvajset minut in začneta pravo malo osebno vojno, vojno dveh bedakov, ki šele na koncu uvidita svojo zmoto. Changing Lanes, ki bi glede na igralsko zasedbo veliko bolje deloval v žanru kakšne akcijske kriminalke, nam resda ponudi presenetljivo dramsko zgodbo s finim socialnim podtonom in poučnim koncem, toda kaj, ko svojo napetost ves čas po nepotrebnem išče ravno v stvareh, ki z dramo, socialnim podtonom in poučnim koncem nimajo prav nobene zveze. Povedano z drugimi besedami, Changing Lanes je film, ki hoče furati kvaliteto in globino, ostaja pa na stopnji povprečne akcijske kriminalke.

Ocena: 3/10

Happy Birthday: Diane Lane

23.01.2010 ob 01:20

Predvsem zavoljo tega, ker je močno všeč moji punci. Še posebej v filmu Nezvesta, ki je prav tako eden njenih najljubših filmov vseh časov.

Sicer pa je ni slabo videti tudi v filmih Hollywoodland, Must Love Dogs, The Perfect Storm, A Streetcar Named Desire, Fallen Angels, Indian Summer, Chaplin, My New Gun, Knight Moves in recimo The Cotton Club.

Da ne pozabim, Diane danes praznuje 45 let.

Recenzija: Bugsy

23.01.2010 ob 00:18

zda 1991, kriminalna drama, režija: Barry Levinson, igrajo: Warren Beatty, Annette Bening, Ben Kingsley, Harvey Keitel, Elliott Gould, Joe Mantegna, Wendy Phillips, Richard C. Sarafian, Bebe Neuwirth, Bill Graham, Andy Romano, Lewis Van Bergen

Ne kličite ga Bugsy.

Bugsy, ki ga je na začetku devetdesetih mojstrsko, zelo elegantno in nostalgično zrežiral Barry Levinson, avtor filmov Rain Man, The Natural, Good Morning Vietnam in recimo Wag the Dog, izvrstno pokaže, da med gangsterjem in hollywoodsko zvezdo ni prav nobene razlike. Če ste videli Public Enemies, kjer je John Dillinger umrl pred kino dvorano, potem veste, da je bil Bugsy Siegel, ki ga fenomenalno odigra Warren Beatty, popolnoma isti. Kaj isti, Bugsy Siegel je bil poosebitev hollywoodskih sanj, ki ni rabil filma, saj je film živel. Nič čudnega, da se je družil s hollywoodskim zvezdnikom Georgeom Raftom (Joe Mantegna), da si je vilo kupil v Los Angelesu in da se je v filmsko starleto Virginio Hill (Annette Bening) zaljubil na setu filma Manpower. Med kulisami, da se razumemo. Kot filmski zvezdnik, ki sanja o uspešni hollywoodski karieri.

Bugsy je mojstrovina prvega razreda in eden mojih najboljših filmov vseh časov. Takoj za Botrom, na trenutke celo pred njim, vsekakor pa pred Dobrimi fanti, Bilo je nekoč v Ameriki in Kazinom. Gangsterska drama brez konkurence. Tudi zavoljo dih vzemajoče scenografije, fenomenalne nostalgične atmosfere, enkratne glasbene spremljave Ennia Morriconeja, karizmatične predstave še nikoli boljšega Warrena Beattyja, brezhibne asistence Bena Kingsleyja in Harveyja Keitela, ki igrata Meyerja Lanskyja in Mickeyja Cohena, odličnih in nepozabnih prizorov, ki jih znam na pamet, in seveda zaradi zadnje sekvence z Virginio Hill, kjer Annette Bening igra le z mimiko. Tako zelo dobro, da še zdaj, po skoraj dvajsetih letih, nisem prišel k sebi.

Drži, Bugsy, ki ga je pri oskarjih po krivici podrl The Silence of the Lambs, je v prvi vrsti ljubezenska zgodba. Prekrasno prikazana in z vrhunskimi dialogi opremljena love story gangsterja in filmske starlete, ki bi jima lahko v tistih časih zavidali prav vsi največji hollywoodski zvezdniki. Tudi Clark Gable, ki ga je oboževal prej omenjeni John Dillinger. Resda zgodba o barabi, toda narejena tako, da so gledalci na njegovi strani. Da bi ubijali za njegov razkošen, očarljiv, gizdalinski in zvezdniški način življenja. Jp, Bugsy je gangster, ki se v ogledalo pogleda celo med umorom. In gangster, ki ga med aretacijo zanima le, kako bo izgledal v časopisu. In Levinson ga režira brez napake. Z guštom in tako, da mu komaj sledimo. Da lahko brez skrbi zapišemo, da gre za enega najbolje zrežiranih gangsterskih filmov na svetu.

Če sem zapisal, da je Bugsy v prvi vrsti ljubezenska zgodba, ne bo odveč, če zapišem, da je v drugi zgodba o sanjaču, ali še bolje, o vizionarju. O človeku, ki je hotel ustreliti Mussolinija. In človeku, ki je hotel sredi lasvegaške puščave zgraditi igralnico. Patriot in Herzogov Fitzcarraldo v enem. Seveda s finančno pomočjo Meyerja Lanskyja in Charliea Luciana (Bill Graham), ki sta skupaj z njim tvorila znamenito gangstersko trojko, na katero sem bil nor tudi v odlični tv seriji Gangsterska kronika, ki jo je na začetku osemdesetih režiral Richard C. Sarafian, ki sedaj v Bugsyju igra tudi majhno vlogico. Jp, gangsterski flashy lifestyle vleče kot hudič, še posebej na filmu, kjer so gledalci ponavadi vedno na strani gangsterjev. In Bugsy Siegel, ki ga Levinson seveda prikaže tudi kot podivjanega in nasilnega norca, da ne bi gledalci morda res pomislili, da gledajo romantično dramo, je poosebitev tega imidža. Kriminalec v Hollywoodu, ki je nekoč opravil celo svoj screen test in si ga vrtel pred spanjem. Kot da bi hotel pobegniti na film, kjer krogle niso prave in kjer gangster po smrti spet oživi.

Velik film, tako igralsko, scenaristično, atmosfersko, scenografsko, montažersko in režijsko. Premalo cenjen in predober za dejstvo, da bi bil bolj cenjen. S celim kupom nepozabnih sekvenc, ki očarajo pri vsakem novem gledanju. Eden najboljših filmov devetdesetih, eden najboljših filmov vseh časov. In obdelava karakterja glavnega junaka, ki ji v celotni filmski zgodovini le s težavo najdem konkurenco. V bistvu žanrsko prelomen film, kjer boste morali klišeje iskati s povečevalnim steklom. In Warren Beatty, ki že samo v prizoru praznovanja hčerkinega rojstnega dne, kjer pred mafijske kolege prikoraka s kuharsko kapo na glavi in istočasno rešuje še prepir z ženo Esto (Wendy Phillips) ter po telefonu išče ljubico Virginio Hill, pokaže, kako mora izgledati najboljši igralec vseh časov.

Ocena: 10/10

Malo filmske nostalgije

22.01.2010 ob 01:30

Za tiste, ki radi posegate po starih in večkrat izvrstnih klasikah ter kultih, pripenjam linke do štirih objav, kjer sem se na kratko lotil nekaterih znanih in manj znanih filmov starejšega datuma. Če vas zanima, si objave le preberite, saj sem prepričan, da bo vsak izmed vas, ki imate radi film, našel kaj zanimivega zase.

NOSTALGIJA 1

NOSTALGIJA 2

NOSTALGIJA 3

NOSTALGIJA 4

In še delna filmografija odličnega režiserja Roberta Aldricha, ki me je močno navdušil in sem mu posvetil posebno objavo:

LINK