Kulti in klasike: Andrei Rublev, Ivanovo detstvo

30.12.2009 ob 05:08

ANDREI  RUBLEV (rusija 1969, drama, režija: Andrei Tarkovsky, igrajo: Anatoli Solnitsyn, Ivan Lapikov, Nikolai Grinko, Nikolai Sergeyev, Irma Raush, Nikolai Burlyayev, Yuri Nikulin)

Film, ki ga Tarkovsky režira kot slikar.

Andrei Rublev je dolg cele tri ure. Sestavlja ga osem časovno zaporednih delov, ki bi jih vsi drugi režiserji spremenili v osem različnih filmov. Andrei Tarkovsky je naredil samo enega in se zapisal v zgodovino. S tako velikimi črkami, da mu ne bi bilo potrebno posneti nobenega filma več. Niti Solarisa in Stalkerja. Niti Zrcala in Žrtvovanja. Kot sem že dejal, Andrei Rublev je cele dolg tri ure, dogaja se v petnajstem stoletju, vse razen konca, kjer se pred našimi očmi zvrstijo ikone, pa je narejeno v črnobeli tehniki. In ravno tak konec nam več kot lepo pojasni, da Tarkovsky režira kot slikar, ali še  bolje, da bi moral postati slikar in ne režiser. Brez dvoma bi zaslužil veliko več denarja, ljudje pa bi si njegova dela ogledali v slabih desetih sekundah in ujeli vse tisto, za kar sedaj potrebujejo tri ure. Toda pozor, te tri ure so fenomenalne, preproste, toda vizualno tako zelo močne, da ubijajo gledalčeve oči. Realistične in hkrati močno poetične. Take, da jih boste stežka ujeli še v kakem drugem filmu. Trije menihi, ki se skrijejo v zavetišče, kjer nek burkež zabava množico kmetov. Pasijonske igre na zasneženi Golgoti. Krvav vdor Tatarov, ki uničijo cerkev. Zmedena ženska (Irma Raush, nekdanja žena Tarkovskega), ki odjezdi s Tatari. Iskanje gline. In gradnja samostana, ki ga krstijo z velikim zvonom. In kaj za hudiča ves ta čas počne slikar glavni junak Rublev, ki ga igra Anatoli Solnitsyn? Najprej mora v Moskvo poslikat katedralo, potem se zaobljubi večnemu molku in na koncu ugotovi, da je slikar slikar ne pa politik. Film, ki si brez dvoma zasluži svoj renome. In film, ki izgleda tako, kot da bi ga dejansko posneli v petnajstem stoletju. Ja, dragi moji, to je zmogel samo Tarkovsky, ki je tokrat povohal še malo Bergmana in Kurosawe. Povedano drugače, Andrei Rublev je Sedem samurajev kot bi jih režiral Ingmar Bergman, ali če hočete, Eisensteinov Alexander Nevsky, kot bi ga režiral Andrei Tarkovsky. Da ne pozabim, arhitekt Boriska, ki ga igra Nikolai Burlyayev, je neverjetno podoben hrvaškemu pevcu Josipu Kataleniču. Film je v Cannesu dobil zlato palmo. Tarkovsky ga je dokončal že leta 1966, v Rusiji pa so ga dovolili predvajati šele pet let kasneje. Scenarij pa je, ne boste verjeli, pomagal napisati Andrei Konchalovsky, ki je v osemdesetih v Ameriki režiral filme Maria’s Lovers, Runaway Train, Homer & Eddie in seveda Tango & Cash. Pa naj še kdo reče, da Sylvester Stallone ni poglavje zase. Verjetno eden najbolj spoštovanih ruskih filmov vseh časov, ki ga morda zasenčita le Ivan Grozni in Oklepnica Potemkin.

Ocena: presežek

IVANOVO DETSTVO (rusija 1962, drama, režija: Andrei Tarkovsky, igrajo: Nikolai Burlyayev, Valentin Zubkov, Yevgeni Zharikov, Stepan Krylov, Nikolai Grinko)

Prvi celovečerec Andreia Tarkovskega je tragična zgodba dvanajstletnega Ivana, ki je hotel postati Boško Buha.

Andrei Tarkovsky, druga svetovna vojna in dvanajstletni deček. Idealna kombinacija za ljubitelje metafizike, drevoredov in jabolk, ter dolgčas, prepočasni kadri in premalo zgodbe za ljubitelje običajnih vojnih dram. Pri Tarkovskem imate vedno dve možnosti. Prvič, da se vanj zaljubite, in drugič, da ga ignorirate in zasovražite. Na eni strani poetika, na drugi filozofija, šele na tretji pa zgodba. Tako gre pri Tarkovskem, filmarju, ki ga mnogi kujejo med oblake in ga proglašajo za največjega mojstra ruskega filma vseh časov. Sam bom rekel takole. Ivanovo otroštvo je brez dvoma močan in globok film, ki pa ni čisto prepričan, ali naj bo film o otroku med drugo svetovno vojno, ali le film o drugi svetovni vojni. Kaj hočem povedati? Dejstvo, da se mi zdi, da je bil film v glavi Tarkovskega dolg kake tri ure in da ga je moral zaradi boljšega komercialnega učinka pač skrajšati. In ravno zaradi tega je nastala nekakšna zmešnjava, kjer gledalec ne ve, kaj mora gledati. No ja, brez sramu moram priznati, da je bilo tole kot nalašč moje prvo pravo srečanje s tem velikanom sedme umetnosti in da se bi moral očitno malce navaditi njegovega edinstvenega stila, kjer gledalčevo oko večkrat pomisli, da sploh ne gleda filma, marveč sliko impresionističnega slikarja.  Pa bodimo drzni in zapišimo, da je tole Tanka rdeča črta pred Tanko rdečo črto, ki za vojno poetiko ne potrebuje niti enega velikega zvezdnika. In Štigličeva Dolina miru, ki nima časa in prostora za štose.

Ocena: vredno ogleda

 

17 komentarjev na “Kulti in klasike: Andrei Rublev, Ivanovo detstvo”

  1. nevenka nevenka pravi:

    1966.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Po eni strani imaš prav, toda ker je bila prva uradna premiera šele leta 1969, sem raje izbral slednjo letnico.

  3. ZVONE pravi:

    Najprej bi zelel izreci pohvale,da se nekdo loti tako starih klasik,ki poleg tega niso iz holivudske tovarne. Nato pa sledi vprasanje,kje si uspel dobiti Ivanovo otrostvo? In kaksno je tvoje mnenje o Solarisu,ki name nardil mocan vtis.

  4. Mina pravi:

    Pravilna letnica je 1966. Preveri na imdb-ju.

  5. w33d w33d pravi:

    Zanimivo. Tarkovsky je vsekakor ikona filma in si zasluži vso spoštovanje.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mina, če že omenjaš imdb, potem skopiraj tudi prvi stavek trivie, ki gre takole:
    “The movie was completed and shown to selected people in private screenings in the winter of 1966. The first official screening was in February 1969 in Moscow, followed by a screening at the Cannes film festival in May 1969. International distribution started in 1973.”

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    W33D, si videl kaj od njega?

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Zvone, oba filma sem si ogledal v celjskem kinu pred leti, ko so na moje veliko veselje pripravili retrospektivo nekaterih starih klasik.
    Solaris pa me ni prepričal, zdel se mi je dolgočen in predolg. Pač Odiseja 2001, kot jo je videl Tarkovsky. Lahko rečem tudi komunističen odgovor na Odisejo. Spomnim se, da sem nekoč zapisal, da si tisti, ki se prebije do konca tega filma ne da bi zehal, zasluži spomenik na moskovskem Rdečem trgu :)

  9. w33d w33d pravi:

    Žal ne dovolj. Le Nostalghio, Offret in Solyaris. Seveda je vsak zase mojstrovina, a še najbolj sem se lahko povezal s Solyarisom. “Tvojih” dveh pa žal še nisem videl, a očitno nista izjemi v njegovem opusu.

  10. t-h-o-r pravi:

    bo treba gledat

    videl sem zrkalo in solaris, ki sta me zelo navdušila, čeprav zlasti zrkalo nima neke trdne zgodbe

    ampak, tarkovsky je res pravi slikar :)

  11. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    W33D, mene Solaris, kot sem povedal že Zvonetu, ni prepričal. Dolgočasen mi je bil. Prva dva, ki ju omenjaš, pa še nisem videl.

  12. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Thor, kot že razlagam ostalim, Solaris je dolgočasen kot hudič.
    Drugače pa, točno tako kot sem zapisal, to ni režiser, ampak slikar, kar je edinstveno v svetu filma. Včasih učinkuje zelo dobro, včasih pa nekoliko naporno.

    Lahko pa rečem, da Tarkovsky filmov ni snemal, ampak jih je naslikal :)

  13. juan pravi:

    Andrej Tarkovski in ne Andrei Tarkovsky, lol

  14. bandit pravi:

    za solaris si pač moraš vzeti čas, ampak je film izjemno lep :)

  15. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Juan, ta ruska imena pišejo na sto in en način. Tudi naslov je enkrat Andrei Rublev, drugič Andrey Rublyov, tretjič Saint Andrew. Isto je s Tarkovskim, zato ga pač pišem kot mi pride na pamet.
    Saj res, če je Tarkovsky, se potem sklanja film Tarkovskyja ali še vedno Tarkovskega?

    Bandit, saj sem si vzel čas, veliko časa, preveč časa, toda skoraj umrl zraven. Ne bom rekel, da ni vizualno močan in na nek način lep, toda res me ni navdušil.

  16. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Lord of the Rings Trilogy pravi:

    [...] Začetek filma in zgodovine. Nepozabno, mitsko, razkošno, veličastno in neverjetno doživetje. To Andrei Tarkovsky, Leonardo da Vinci in Vincent Van Gogh. Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig Van Beethoven in Johann [...]

  17. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: The Tree of Life pravi:

    [...] najboljši film Terrencea Malicka, izgleda tako, kot da bi ga skupaj režirala Stanley Kubrick in Andrej Tarkovski. To ni le film, to je ultimativna simbolika, metafizika in ezoterika. Vizualno tako zelo močan in [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !