Televizija 10

28.12.2009 ob 21:30

FEDERAL PROTECTION (zda 2002, kriminalna komedija, režija: Anthony Hickox, igrajo: Armand Assante, Dina Meyer, Angela Featherstone, David Lipper)

Nadpovprečno frajerska, privlačna, črnohumorna in divja B produkcija.

Bivši mafijec Armand Assante. Poročena Angela Featherstone, ki se zaljubi vanj. Njena lisičja sestra Dina Meyer, ki seksa z njenim možem Davidom Lipperjem. Milijon dolarjev nagrade za Assanteovo glavo. Nori zapleti. Še bolj nori razpleti. In film, za katerim bi si moral Hollywood oblizniti prste. Tudi zaradi atmosfere, tempa in dialogov.

Ocena: presežek

WHEN HARRY MET SALLY (zda 1989, komedija, režija: Rob Reiner, igrajo: Billy Crystal, Meg Ryan, Carrie Fisher, Bruno Kirby)

Film, ki si je že leta 1989 zagotovil mesto na polici klasik.

Zgodba o moškem in ženski, ki se ves čas srečujeta in nimata pojma, da sta v bistvu zaljubljena, je leta 1989 navdušila tudi tiste, ki niso nikoli verjeli v možnost, da sta moški in ženska lahko samo prijatelja. Harry (Billy Crystal) in Sally (Meg Ryan) sta to celih deset let. Vse dokler ne pristaneta v postelji in se skregata. Dialogi izgledajo tako, kot da bi jih napisal Woody Allen, prizor, kjer Meg Ryan sredi restavracije zaigra glasen orgazem, pa se je nemudoma uvrstil med anale sedme umetnosti, zato je kar prav, da se na televiziji ves čas rola Casablanca. Očarljiv film, prepričljivo odigran, svež in zelo simpatičen. Tak, da se ne čudim, da se je toliko gledalcev vanj zaljubilo na prvi pogled, no ja, ogled, da ostanemo v filmskem izrazoslovju. Verjetno ena najbolj znanih romantičnih komedij, narajena na način, o katerem lahko večina danajšnjih osladnih romantičnih komedih le sanja.

Ocena: vredno ogleda

COOKIE’S FORTUNE (zda 1999, kriminalna komedija, režija: Robert Altman, igrajo: Glenn Close, Julianne Moore, Liv Tyler, Chris O’Donnell, Charles S. Dutton, Donald Moffat, Patricia Neal, Ned Beatty, Courtney B. Vance, Lyle Lovett, Danny Darst, Randle Mell, Niecy Nash, Ruby Wilson)

Cookie’s Fortune, po naše, Dragulj z Mississippija, je nedvomno mali filmski biser, ki pa ga polomi v zadnjih tridesetih minutah in zato kot celota izpade nekoliko slabše.

Cookie’s Fortune je eden tistih drobnih in simpatičnih filmčkov, ki se dogajajo majhnim ljudem v še manjšem mestu, v našem primeru gre za Holly Springs v Mississippiju, kjer miren vsakdan zaplete samomor ostarele Jewel Mae »Cookie« Orcutt, ki jo igra Patricia Neal, zvezda filmov A Face in the Crowd, Hud, Breakfast at Tiffany’s in The Night Digger, ki ji je koncem šestdesetih kariero uničila skoraj usodna srčna kap. Njeni nečakinji, gospodovalna in ukazovalna Camille (Glenn Close), in ne preveč bistra ter poslušna Cora (Julianne Moore), hočeta namreč zadevo spremeniti v umor oz. rop, ker bi dejstvo samomora seveda uničilo ugled družine Orcutt. Policija na čelu z na ribolov mahnjenim Lesterjem (Ned Beatty) osumi temnopoltega Willisa Richlanda (Charles S. Dutton), ker je pač zadnja leta skrbel za čudaško gospo Orcutt in se je edini smukal okoli njene hiše, v mesto pa se vrne Corina hčerka Emma (čisto na kratko ostrižena Liv Tyler), sicer bivša punca mladega in nerodnega policista Jasona (Chris O’Donnell). Primer prevzame detektiv Otis (Courtney B. Vance), Camille med tem pripravlja odrsko predstavo o zapeljivi Salomi, policijska tajnica Wanda (Niecy Nash) si odpne zgornje gumbe srajce, da bi navdušila Otisa, ribogojec Lyle Lovett (redni Altmanov gost in bivši mož Julie Roberts) se smuka okoli Emme in ji ureja stanovanje v nekem zapuščenem vagonu, Willisov primer pa bo sprejel edini mestni odvetnik Jack (Donald Moffat). Veliko zanimivih likov in še več zanimivih zgodbic seveda prebudi asociacije na Fargo, na Short Cuts in še posebej na Eastwoodov Midnight in the Garden of Good and Evil, ki posodi tudi atmosfero, zato je res škoda za zadnje pol ure, za nepotrebno družinsko zmešnjavo in za dejstvo, da Altman nekaj prizorov pustil na montažnem pultu. Če bi bil film krajši, bi bil bolj dinamičen in dosti boljši. Od briljantne in pestre igralske zasedbe bi okronal Glenn Close, Charlesa S. Duttona in Donalda Moffata, Altmanu pa bi čestital, da je znal kljub letom še vedno narediti energičen, gledljiv in mladosten izdelek, kjer se komedija, vaški posebneži ter kriminalka poročijo in skočijo v najbolj srečen zakon na svetu.

Ocena: nič posebnega

THE GREAT DICTATOR (zda 1940, komedija, režija: Charles Chaplin, igrajo: Charles Chaplin, Jack Oakie, Reginald Gardiner, Henry Daniel, Billy Gilbert, Paulettte Goddard)

Ne njegov najboljši, a še vedno odličen, pronicljiv, pogumen in prebrisan filmček, s katerim se je Charles Chaplin več kot učinkovito ponorčeval iz Adolfa Hitlerja.

Da se je Chaplin, ta genij neme komedije, ki ga vse do danes ni presegel nihče, zelo dolgo upiral zvoku in neme filme snemal vse od Velikega diktatorja, ki je njegov prvi zvočni film, je znano. Da je bil prav Veliki Diktator, kjer Chaplin seveda odigra Hitlerja, no ja, Hynkela, diktatorja Tomanie, razlog za zvok, pa je več kot razumljivo, saj gre za satiričen in zelo norčav napad na nacizem in Hitlerja, kjer je bil zvok še kako potreben. Še posebej na koncu, ko nas čaka pet minut trajajoč Chaplinov monolog. In tukaj so vsi običajni osumljenci, ki jim je Chaplin seveda dal drugačna imena in že s tem dosegel salve smeha. Mussolini je tako Napaloni, diktator Bacterie, Goering pa Herring. In pozor, Chaplin v resnici igra židovskega vojaka in brivca, ki ga diktator Hynkel uporabi za svojega dvojnika, kar je direkten udarec v rit pravega Adolfa Hitlerja, ki je kot veste preziral žide. Da sta si bila Chaplin in Hitler zelo podobna tudi v resnici, je še dodaten razlog za zadetek v polno, žal pa vse do danes nikomur ni uspelo izvedeti, kako je Hitler odreagiral med ogledom tega zares zabavnega filma, ki si ga velja znova ogledati na vsake toliko časa. Znano je, da je prepovedal predvajanje in da bi Chaplin dal vse, da bi zvedel kaj si je mislil o njegovi mojstrovini, ki bistvo ujame še danes. Tudi s kultno sekvenco, kjer se Hynkel igra z napihnjeno Zemljo. Večen film, ki ima v moji familiji posebno mesto tudi zaradi prababice, ki jo je moj oče v kino po mnogih letih peljal gledat prav tale filme. V eni izmed repriz, seveda. Uživala je kot še nikoli. In užival sem tudi jaz, ko sem si ga včeraj še enkrat ogledal.

Ocena: presežek

EXECUTIVE DECISION (zda 1996, akcija, režija: Stuart Baird, igrajo: Kurt Russell, Halle Berry, Steven Seagal, Oliver Platt, John Leguizamo, Joe Morton, J. T. Walsh, Marla Maples)

Tale film je odličen že zato, ker že v uvodu odpihne Stevena Seagala.

Rutinska zgodba, kjer islamski teroristi ugrabijo letalo, na katerem je tudi ameriški senator (J. T. Walsh), je tokrat podkrepljena z zelo napeto in prepričljivo zrežirano atmosfero, kar gre pripisati debitantu Stuartu Bairdu, ki se je kot montažer kalil pri mnogih vrhunskih akcijah osemdesetih in devetdesetih. In pozor, Steven Seagal, ki je glavni v uvodu, sploh ni junak tele zračne akcije, saj ga odpihne že na začetku, kar je vsekakor dobra finta in dokaz, da je imel Baird odličen smisel za humor. Namesto Seagala je potem seveda glavni Kurt Russell, ki mu asistira skulirana Halle Berry, gledalec pa pade v dinamično, hitro in energično dogajanje, ki napetost in zanimanje kot za šalo ohranja do samega konca.

Ocena: vredno ogleda

VOLCANO (zda 1997, pustolovska drama, režija: Mick Jackson, igrajo: Tommy Lee Jones, Anne Heche, Don Cheadle, John Corbett, Keith David, Gaby Hoffman, Michael Rispoli, John Carroll Lynch, Jacqueline Kim)

Povsem zadovoljiv film katastrofe.

Leto 1997 je bilo leto vulkanov, ki jih je v kina poleg tega filma pognal še enako solidni Dante’s Peak. Oba filma nekako nista navdušila ne gledalcev ne kritikov, kar je blesavo, saj so vsi očitno pričakovali neko hudičevo globoko dramaturgijo in pozabili na dejstvo, da sta oba filma v bistvu lepo povzela žanr katastrofe. Ali kot je takrat odlično ugotovil priznani kritik Leonard Maltin: “It ain’t supposed to be Henry V.” Točno tako, Volcano, ki je meni osebno boljši kot Dante’s Peak, kjer sta bila glavna Pierce Brosnan in Linda Hamilton, ima vse, kar mora imeti dober film katastrofe. Predvsem odlične posebne efekte, herojske prizore in zgodbo, ki je razumljiva širokemu spektru ciljne publike. In vulkan tokrat udari kar sredi Los Angelesa, kar je povsem drugače kot pri Dante’s Peaku, kjer je udaril na klasičen način. Všeč mi je tudi dejstvo, da se ne zgodba ne naslanja na romantično zvezo glavnih junakov in da isto količino časa dejansko nameni večim likom. Povedano drugače, nihče ni tipični junak, sodelujejo vsi in sodelujejo tako, kot da bi se katastrofa zgodila tudi v resnici. Za razliko od Dante’s Peaka in recimo Twisterja, je dobro tudi to, da nevarnost pride sama in da junaki vanjo glave ne tiščijo sami.  Pa to, da mesto ni izmišljeno. In to, da se bruhanje vulkana začne veliko hitreje kot v Dante’s Peaku, kjer je vulkan prvo polovico filma le kašljal. In Tommy Lee Jones je Mike Roark, vodja civilne zaščite, ki mora rešitu tudi svojo hčerkico Gabby Hoffman, Anne Heche pa doktorica Amy Barnes, samozavestna seizmologinja, ki med bruhanje vulkana izgubi najboljšo prijateljico. Dante’s Peak je bil morda vizualno veličastnejši, je pa zato Volcano, sicer tudi film, kjer dovolj dobro učinkujejo tudi komični vložki, realnejši in zavoljo tega nekoliko boljši. Drži, Kevin Coster je v filmu The Bodyguard, ki ga je prav tako režiral Mick Jackson, pred psihopatom rešval Whitney Houston, Tommy Lee Jones pa sedaj pred lavo rešuje Los Angeles, mesto tisočerih zvezd, ki jih seveda ni na spregled, saj so verjetno že odšle s svojimi privatnimi letali in helikopterji. Ali kot je v šali povedal Mick Jackson, ki je nekoč v Los Angeles poslal tudi Stevea Martina: “We had to burn L.A. down to prove we love it.” Jp, the coast is roast. In da ne pozabim, psiček spet preživi, poleg sebe pa reši se svojo kost.

Ocena: vredno ogleda

 

6 komentarjev na “Televizija 10”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Iz arhiva 2: Trois Couleurs-Blanc, The Legend of Hell House, The Suspect, A Kiss Before Dying, St. Helens pravi:

    [...] trobojnico in geslom svoboda, enakost in bratstvo. Julie Delpy je še glasnejša kot Meg Ryan v Ko je Harry srečal Sally, toda Zbigniew Zamachowski ji kljub temu kot za šalo ukrade šov. In veste kdo po pomoti vstopi [...]

  2. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Temple Grandin pravi:

    [...] cel kup enkratnih, zabavno dramskih momentov, katere režiser Mick Jackson, avtor solidnih filmov Volcano, Live From Baghdad, L.A. Story, Indictment: The McMartin Trial, Clean Slate, The Bodyguard, Yuri [...]

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] ki še vedno misli, da nastopa v svoji seriji Punk’d. Pač mladinska inačica klasike Ko je Harry srečal Sally, ki ne premore niti ene izvirne sekvence, niti ene same originalne domislice. Porazno na celi [...]

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Tower Heist, One Day pravi:

    [...] ste videli Ko je Harry srečal Sally, potem veste, da Anne Hathaway in Jim Sturgess, ki se srečujeta enkrat letno vsako leto, nista [...]

  5. IZTOK faking GARTNER » Umrla Nora Ephron pravi:

    [...] Nora Ephron 27.06.2012 Napisala je scenarije za filme Silkwood, Heartburn, Cookie, When Harry Met Sally, My Blue Heaven, This is My Life, Sleepless in Seattle, Mixed Nuts, Michael, You’ve Got Mail, [...]

  6. montebuba pravi:

    Volcano nič posebnega, Tommy Lee slab..
    če glavni igralec ki je vodja civilne zaščite vpraša: “What’s magma?” mislim haha wtf no?
    plus nekaj še glupih scen…Dantejev vrh mnogo bolj dramaturško in scenarijsko zastavljen
    povprečen film vglavnem 5,5/10

    Execution decision pa odličen film se strinjam :) I love Kurt Russel! :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !