IZTOK faking GARTNER

« | | »

Televizija 9

26.12.2009

SIVI KAMION CRVENE BOJE (srbija 2004, dramska komedija, režija: Srđan Koljević, igrajo: Srđan Todorović, Aleksandra Balmazović, Boris Milivojević, Bogdan Diklić, Dragan Bjelogrlić)

Romeo in Julia z napako.

Izjemno simpatična, tekoča, dinamična in ravno prav zabavna ljubezenska zgodba iz bivše Jugoslavije, iz leta 1991, iz časa, ko je šlo vse k vragu. Tudi država, ki je ni več, tudi prijateljstva, ki jih je uničila državljanska vojna. In na cesti, v svojem novem, ukradenem Mercedes-Benz tovornjaku, je Ratko (Srđan Todorović), bivši arestant, Bosanec in daltonist, ki ga rajcajo samo tovornjaki. Ki vedno znova ukrade nov tovornjak, pristane v zaporu in vajo ponavlja do onemoglosti. Tip v tovornjaku živi, ga voha, občuduje in ljubi. Kot žensko, le da seks zamenja s pritiskanjem na gas. In potem ga zmoti Suzana (Celjanka Aleksandra Balmazović, ki zna infantilno marginalne lahkoživke igrati bolje kot Juliette Lewis in Winona Ryder), uporniška Srbkinja in priložnostna pevka ter slikarka, ki hoče na morje. Ki hoče iz Beograda. Ki hoče na prosto. Drugam. Tja, kjer ni skrbi. Tja, kjer se bo lahko odklopila do konca. Tja, kamor je beograjska klima ne spusti. Ratko in Suzana, hudo različna in hudo enaka. Oba sila preprosta in zasanjana. Z željo živeti v svojem svetu. On s tovornjakom, ona ob morju. Hollywood ju ne zanima, na Disneyland se požvižgata. Črno in belo. Tudi takrat, ko skupaj pokadita džoint in si privoščita romantičen seks. In Ratko vendarle ugotovi, da je ženska boljša od tovornjaka. Pa četudi je malo pred tem seksala s črncem. Njemu je vseeno. Barve ga ne zanimajo. Zanima ga srce. Tako kot režiserja Srđana Koljevića, ki obvlada karakterizacijo. Ki ima dušo. Ki ve, kako se posname film za gledalca. Film, kjer Slovenka igra Srbkinjo, slovenski jezik pa se sliši samo med vojaki, ki se strahopetno umaknejo tanku Jugo armije. Pač film, kjer ni prostora za Slovence. In film, ki nam pove, da vojno lahko premaga le ljubezen. Pa ne navadna, marveč posebna in čudežna. Taka, kot jo imata Ratko in Suzana, Romeo in Julia z napako.

Ocena: 7/10

CHOCOLAT (zda 2000, komična drama, režija: Lasse Halstrom, igrajo: Juliette Binoche, Judi Dench, Alfred Molina, Lena Olin, Carrie-Anne Moss, Johnny Depp, Peter Stormare, Leslie Caron, John Wood, Hugh O’Connor)

Film, ki bi zares zadel le v primeru, če bi gledalec med ogledom ves čas okušal različne čokoladne specialitete.

Čokolada je film o čokoladi, ki ima čokolado v prvem, drugem in tretjem planu. V majhno mestece namreč pride ženska (igra jo Juliette Binoche), ki odpre čokoladnico in meščanom pojasni, da je življenje kot čokolada, kjer vedno veš, če se nekoliko pošalim iz Forresta Gumpa, da boš dobil čokolado. Najprej jo imajo za čarovnico, potem pa za odrešenico. Za dobro vilo, ki v njih prebudi strast, plamen in energijo. Za čudodelko, ki s čokolado zdravi impotenco, ljubezenske težave, kleptomanijo in socialne zagate. Pa vendar, župan (Alfred Molina) jo kljub temu sovraži in ji skuša uničiti biznis. Ne gre mu. Niti s pomočjo mladega župnika, ki pridiga o grehu in pokori. Ljudje pridejo, kupijo čokolado, gredo in se znajdejo v sedmih nebesih. Čokolada je zakon. Kljub kalorijam in sladkorni bolezni. Papcajo jo vsi. Od otrok do psičkov. Od starcev do mladih žena. Vsi so zadovoljni in se počasi spremenijo v prave čokoladne gurmane. Prav imate, Čokolada je mešanica filmov Woman on Top in Como agua para chocolate, ki ji manjka nekaj prvinske atmosfere. Ne bom rekel, da je slaba, rekel bom le, da je premalo avtentična in nekoliko pozerska. Pač film, ki pove vse, kar ste si želeli vedeti o čokoladi, pa niste imeli koga vprašati. Kuharica in na tisoče receptov, ki jih ne boste našli nikjer drugje. Povedano drugače, Čokolada se preveč ukvarja le s čokolado in pozabi na gledalce, ki čokolade tisti hip ne okušajo. Povedano še bolj drugače, Juliette Binoche, ki si kljub vsemu vzame čas za hitro romanco s čednim piratom Johnnyjem Deppom, odreši celotno mesto (ostarelo in zoprno Judi Dench, njeno zapeto hčerko Carrie-Ann Moss, ki svojemu sinčku ne dovoli ničesar, zavrto Leno Olin, ki jo ustrahuje mož Peter Stormare), toda kaj, ko ne odreši nas gledalcev, ki smo šli v kino brez njene čokolade. Resda očarljiva, tenkočutna in solidno zrežirana komična dramica, ki pa vsaj v mojem srcu ni nikoli pomenila presežka in zaživela kot bi bilo treba.

Ocena: 5/10

EMMA (anglija 1996, romantična komedija, režija: Diarmuid Lawrence, igrajo: Kate Beckinsale, Bernard Hepton, Mark Strong, Samantha Bond, Samantha Morton, Prunella Scales)

Čeprav mi tudi istega leta posneta ameriška verzija z Gwyneth Paltrow ni bila ravno film leta, je tale angleška inačica kar dosti slabša.

Leto 1996 je bilo leto Emme. Najprej v Hollywoodu, kjer jo je igrala Gwyneth Paltrow, nato v domači Angliji, kjer jo je odigrala Kate Beckinsale. Slednja je slabša, resda bolj avtentična, a manj simpatična in manj gledljiva. Zgodbo o mladenki, ki ves čas drugim ureja zmenke in pozabi na svojo ljubezen, poznate, zato o njej ne bi izgubljal besed, bi pa dodal, da je tole izdelek, nad katerim ne bi bila preveč navdušena niti Jane Austen, ki so ji prav v devetdesetih tako ali drugače ekranizirali praktično vse romane. Tudi Sense in Sensibility, Pride and Prejudice in Mansfield Park. Tale ekranizacija njene Emme je bila originalno prikazana kot mini tv serija, njena težava pa je v dejstvu, da je predolga, razvlečena, nejasna in da so si igralci podobni kot jajce jajcu, kar seveda ni dobro. In da ne pozabim, teto glavne junakinje igra Prunella Scales, nepozabna žena Johna Cleesea v kultni seriji Fawlty Towers.

Ocena: 3/10

THE DEVIL’S ADVOCATE (zda 1997, znanstveno fantastična grozljivka triler komična drama, režija: Taylor Hackford, igrajo: Keanu Reeves, Al Pacino, Charlize Theron, Craig T. Nelson, Jeffrey Jones, Judith Ivey, Delroy Lindo, Ruben Santiago Hudson, Connie Nielsen, Don King)

Film, ki ga morejo nujno videti vsi odvetniki, da bodo končno dobili ugovor vesti.

Hudičev odvetnik je moderna verzija Goetthejevega Fausta. Cruiseova Firma, ki so jo režirali v peklu in tako imenovani final cut prepustili hudiču. Odvetnik, ki so mu v rit zbasali filme Rosemary’s Baby, The Omen, The Exorcist in Angel Heart, ter ga vprašali, če hoče še vedno biti odvetnik. Izredno prebrisana satira na nečimrnost, vonj po denarju in neustavljivo željo po uspehu. Film s tremi konci, kjer Keanu Reeves seksa z dvema ženskama hkrati, četudi je v njegovi postelji le ena. Film z najmanj stotimi obrazi in film, ki bi kot za šalo lahko nosil oznako 666. Zelo dobra in z južnjaškim naglasom opremljena igralska predstava Keanuja Reevesa, dovolj prepričljiva Charlize Theron in Al Pacino, ki pretirava kot že dolgo ne. Očitno zavoljo Donniea Brasca, kjer je moral biti tiho. Ultimativni boj med dobrim iz zlim, ki nas vpraša: “Kaj je hujšega od človeka, ki je dušo prodal hudiču.” In odgovori: “Odvetnik, ki je dušo prodal hudiču.” Eden tistih filmov, ki ga je skoraj nemogoče opisati z besedami. In Keanu je Kevin Lomax, mladi, obetavni, sposobni, slave željni, sebe polni in nečimrni odvetnik, ki je na sodišču ravnokar zmagal primer, kjer je šlo za nadlegovanje osnovnošolske deklice. Tisti pravi odvetnik brez ugovora vesti, ki ga ne bi motilo, če bi branil O. J. Simpsona. Celo Hitlerja, kateremu bi brez sramu dokazal nedolžnost. Poroto bi verjetno prepričal, da je možakar med leti 1939 in 1945 živel na Marsu, kar pomeni, da ni za drugo svetovno vojno niti slišal, kaj šele povzročil genocida. Kevin Lomax je torej tako zelo prebrisan odvetnik, da bi aresta rešil tudi Charlesa Mansona in Metoda Trobca, križa pa Jezusa Kristusa. Seveda, če bi mu pri vsem tem pomagal hudič, ki pravi, da je bog baraba, ker človeka obdari z nagoni, potem pa izgine in se od zgoraj smeji kot nor. In naš Kevin Lomax sedaj dobi še primer pedofila, ki očitno zanima firmo zloglasnega Johna Miltona (Al Pacino), ki na neki zabavi za njim pošlje svojega ovaduha (Ruben Santiago Hudson) in mu ponudi delo. Jasno, Lomax reče ja in uživa sto na uro. Kot vsak pravi odvetnik. Skupaj s preprosto ženko Mary Ann (Charlize Theron) jo mahneta v New York, kjer mu Milton najprej dodeli primer nekega vudu tipa (Delroy Lindo), ki je sredi mesta zaklal kozo, potem pa je njegovo še najbolj zloglasno sojenje bogatemu Alexandru Cullenu (Craig T. Nielson), ki naj bi ubil več ljudi kot O. J. Simpson. Razkošno stanovanje in VIP zabave seveda pašejo zraven, dejstvo, da Kevin zaradi preobilice dela začne zanemarjati svojo ženko, pa je prav tako več kot očitno. In tu se začnejo težave, predvsem pri nič hudega sluteči Mary Ann, ki jo matrajo prividi in sanje o posilstvu. Kot Mio Farrow, junakinjo prej omenjenega filma Rosemary’s Baby. Čeprav film začne močno pretiravati in svojo zgodbo opremi z neumno znanstveno fantastiko, gledalca veš čas zanima kaj tiči v ozadju, saj sumi, da je naslov filma le prispodoba za nekaj povsem drugega. Da se Kevin Lomax kljub ženinim težavam na veliko druži z uživaškim Miltonom in postane obseden z njegovo sodelavko Christabello (Connie Nielsen), je več kot razumljivo, saj je odvetnik, željan takih reči, ki se ne zaveda v kaj se je dejansko spustil. The Devil’s Advocate je tako film, ob katerem gledalec do konca ne ve ali je v dramski triler res vpletena znanstveno fantastična grozljivka, ali pa gre morda cel čas za satirično ironične prispodobe sodnega procesa, boja med dobrim in zlim, dejstva nečimrnosti ter želje po uspehu in bogastvu. Četudi bo film zaradi pretiravanja morda izgubil nekaj gledalcev, na koncu sledi preobrat, ki pojasni vse, kar je treba. Šok, zavoljo katerega boste na sedežu obsedeli za vedno. In prav ta preobrat, no ja, zaključek, postavi piko na i in v kontekst spravi celo butaste prizore v cerkvi, kjer Pacino s prstom segreje vodo. Toda pozor, film ima tri konce, ki jih servira enega za drugim in se igra z gledalčevim dojemanjem zgodbe. Kaj igra, gledalca skuša sesuti v prah. Ko sem videl razplet pred prvim koncem, sem bil kar malce razočaran. Ko je bil na vrsti prvi konec, sem bil delno pomirjen in še vedno slabe volje, da so mi uničili izredno zanimiv film. Ko se je izkazalo, da konec sploh ni pravi konec ampak samo izvrsten trik, je bil film že popolnoma moj, saj so vse slabe reči takoj postale odlične. A ker tudi to še ni bilo vse in ker je tisto, kar je sledilo potem, še boljše, preprosto nisem mogel verjeti svojim očem, zato sem zaključil, da je pri scenariju, ki ga je pomagal napisati tudi Tony Gilroy (z režiserjem Hackfordom sta sodelovala že pri briljantni zadevi Dolores Claiborne), prste zraven vtaknil sam hudič. Pri filmu The Game je več koncev zgodbo uničilo, The Devil’s Advocate pa ravno zaradi tega postane mojstrovina. Kot sem dejal že na začetku, tole je film, ki ga je izredno težko opisati z besedami. Film, kjer obe glavni igralki pokažeta veliko poguma pri erotičnih prizorih. Film, kjer Pacino govori japonsko, rusko, italijansko in špansko ter se odklopi do konca. In film, kjer gre doktor Faust pač v New York. Karizmatično, slečeno, divje, napeto, ostro, smešno, globoko, srhljivo in boljše kot vsi odvetniški vici skupaj. In John Milton, drugi največji angleški pesnik, katerega epi so govorili o boju med dobrim in zlim, o tem, da satan ni samo nosilec zla, temveč tudi upornik zoper božjo voljo. In da ne pozabim, Donalda Trumpa k Pacinu sicer ni bilo, je pa posodil svoje stanovanje.

Ocena: 8/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 26.12.2009 ob 23:43 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

11 odgovorov na “Televizija 9”
  1. AndrejM - 27.12.2009 ob 09:50

    Ko vidim Prunello Scales, se takoj spomnim na Fawlty Towers, genialno in žal veliko prekratko serijo.

    Sicer pa, ko smo pri Hudičevem advokatu: zadnja sekvenca, ko Milton govori o Bogu, da misliti. Hudič kot zadnji humanist, zanimivo, kajne?

  2. IZTOK GARTNER - 27.12.2009 ob 12:39
    IZTOK GARTNER

    O ja, Fawlty Towers, kjer je igrala ženo Johna Cleesea. Enkratna serija, poleg Črnega gada moja najljubša. Res škoda, da ne rečem čudno, da niso posneli več delov.

    Glede Hudičevega odvetnika, kar nekaj zanimivih, da ne rečem drznih referenc je v tem filmu. Tudi zato je tako dober v končni fazi.

  3. Matic - 27.12.2009 ob 23:05

    Mene samo zanima, koliko bi po tvoje hudičev advokat dobil če v njem ne bi igral Keanu “Drvo” Reeves? Še Steven Segal ima večji karakterni razpon bemti!

  4. IZTOK GARTNER - 27.12.2009 ob 23:13
    IZTOK GARTNER

    Keanu je večkrat res lesen, toda prav vloga v Hudičevem odvetniku je vsaj zame dokaz, da zna igrati, če se le potrudi.

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Televizija 32 - 4.10.2010 ob 16:34

    [...] stare mame? Ali še boljše, časov, ko je stari dobri Arnold Schwarzenegger vihtel meč kot Conan? In če hočete, časov, ko je pozabljeni Dolph Lundgren upodobil pred leti zelo popularnega [...]

  6. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Televizija 27 - 6.10.2010 ob 05:25

    [...] čokolade. Nič čudnega, da ga igra Johnny Depp, ki se je v čokolado zaljubil že v filmu Čokolada iz leta 2000. Sedaj je stvar ista, le da gre za pravljico, kjer ne sme biti seksa. Kjer je lahko [...]

  7. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Televizija 37 - 15.12.2010 ob 01:20

    [...] se mu je zgodilo zgoraj, pa noče govoriti. Njegova žena Charlize Theron, ki se tako kot v filmu Hudičev odvetnik iz Floride preseli v New York, sprva ne opazi razlike, ko ji Nasin strokovnjak Joe Morton končno [...]

  8. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Black Swan - 25.12.2010 ob 19:16

    [...] kunilingusa, mi je spomin tako ali drugače potegnil na filme Carrie, Fight Club, Showgirls in The Devil’s Advocate, pa tudi na Kafkino preobrazbo, na Repulsion Romana  Polanskega, na nekatere azijske grozljivke o [...]

  9. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije - 11.07.2011 ob 04:57

    [...] Al Pacino je spet hud kot pitbul. Kot v filmu Any Given Sunday, ali če hočete, kot v filmih The Devil’s Advocate in The Recruit. Brez skrbi, Matthew mu parira, sledi in stoično prenaša njegove izpade. Tudi [...]

  10. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: The Unsinkable Molly Brown, Love Ranch, Le Concert - 24.08.2011 ob 06:25

    [...] Mirren in avtor filmov An Officer and a Gentleman, Dolores Claiborne (mojstrovina vseh mojstrovin), The Devil’s Advocate in Ray, resda malce površno skače iz drame v komedijo in se na trenutke bode s premalo [...]

  11. IZTOK faking GARTNER » » Recenzija: Intolerable Cruelty - 24.01.2013 ob 01:20

    [...] tudi od vseh knjigic Harryja Potterja. Tip nima občutka vesti. Niti toliko, da bi si ogledal film Hudičev odvetnik. Niti toliko, da bi jokal zaradi zgodbe filma To Kill a Mockingbird. Vse primere dobi z enim samim [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !