Body Count’s in the House

16.12.2009 ob 22:07

Prejšnji teden sem si povsem slučajno nabavil dvd šestega Smoke Out festivala, kjer so leta 2003 nažigali tudi Body Count z Ice Tjem na čelu. Zbirka desetih pesmi, kjer so tudi KKK Bitch, There Goes the Neighborhood in Cop Killer. Energično, jezno, divje in uporniško. Tudi takrat, ko bi bilo treba z odra, tudi takrat, ko je treba žaliti celo policaje, ki pazijo na red na samem koncertu. Ice T je mojster take provokacije, takega hard core šita, ki se mu ni še nikoli izneveril. Za razliko od velike večine raperjev in metalcev, ki so postali navadne pičke, če se izrazim v njegovem stilu in dodam: “Eat a dick, motherfucker.” Opis koncerta je na ovitku resda nekoliko preteran, kot da gre za najboljši nastop vseh časov, toda vseeno je treba priznati, da fantje nažigajo odlično. Tudi s pomočjo Ernieja Cja, ki kitaro obrača kot Jimi Hendrix.

Da mi je Ice maderfakin T najbolj kul model na svetu, sem že večkrat povedal. Prav zato sem bil sprva nekoliko razočaran, da se je podal v metalske vode in hip hop za nekaj časa obesil na klin. Tudi, ko sem ga ujel v Ljubljani, je bil le Body Count, kar je bilo doživetje leta, hkrati pa majhno razočaranje, saj gre vendar tudi za OGja, za prvega gangsta raperja in pionirja, ki ga res spuštujem v svetu hip hopa. Toda plata Body Count, ki so jo fantje izdali leta 1992, je kljub temu postala moja himna, ki jo še zdaj hranim na posebnem mestu v svojem cd arhivu, žal brez komada Cop Killer, ki so ga po pizdariji morali nadomestiti s Freedom Of Speech. Pesmi imajo hudičevo globoka, provokativna in zabavna besedila, ki sem jih znal na pamet v slabem tednu dni po nakupu. To je bil čistokrvni hard core shit, ki me je tresel tudi po diskotekah. Predvsem z udarnim Body Count’s in the House, ki so si ga naši didžeji edinega drznili vrteti.

Potem je prišel album Born Dead, nekoliko slabši od prvenca, a še vedno dovolj kul, da sem padel noter in tresel z glavo na naslovni komad. Tretji izdelek z naslovom Violent Demise: The Last Days, ki so ga fantje izdali leta 1997, pa me je žal pustil hladnega. Ne bom rekel, da so izgubli ostrino, rekel pa bi, da so izgubili izvirnost in power, ki ga je imel prvenec, ki je še danes fenomenalen. Tudi zavoljo komadov Momma’s Gotta Die Tonight in Evil Dick. Pa zaradi vseh tistih hudičevo dobrih skitov, ki me spremljajo še danes. Leta 2006 izdani Murder for Hire je šel povsem mimo mene, moram pa priznati, da mi je The End Game, ki jo Body Count izvede na zgoraj omenjenem koncertu, kul. Kakorkoli že, tale dvd je čista nostalgija in obvezna zadeva za ljubitelja dobrega metala, kjer Ice T na odru blesti vsaj toliko kot v svojih hip hop nastopih.

 

3 komentarjev na “Body Count’s in the House”

  1. Didl pravi:

    Boš šel letos tudi na koncert v Tivoli?

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Imam v planu.

  3. IZTOK faking GARTNER » Body Count pravi:

    [...] Count 29.05.2015 Itak, da gremo. Ice T je faking legenda, Body Count pa so jebeno dober bend. Komaj čakam. Zame bo že drugič. Tega koncerta se ne zamudi za nič na [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !