IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzija: The Thin Red Line

6.12.2009

zda 1998, vojna drama, režija: Terrence Malick, igrajo: Nick Nolte, Sean Penn, Jim Caviezel, Woody Harrelson, John Cusack, Ben Chaplin, Elias Koteas, John Savage, Arie Verveen, Dash Miholk, Adrien Brody, Paul Gleeson, John C. Reilly, Jared Leto, George Clooney, John Travolta

Terrence Malick, ki je svoj zadnji film posnel pred 7300 dnevi, se je končno vrnil in posnel enega najtežje pričakovanih filmov vseh časov, kjer je število zvezdnikov, ki so vloge hoteli dobili, še večje od tistih, kateri so jih.

Začnimo z ironijo, legendarni Terrence Malick se je po dvajsetih letih vrnil v službo, Steven Spielberg pa mu je v zelje skoči s svojo mojstrovino Saving Private Ryan, ukradel šov, dobil več nominacij za oskarja, več pozornosti in več dobička, kar je pomenilo dvoje. Prvič, da so imeli gledalci en vojni film povsem dovolj. In drugič, da gledalci od vojnega filma niso pričakovali filozofije in poetike. Malick, ki si je v sedemdesetih s filmoma Badlands in Days of Heaven ustvaril večen sloves (če vprašate mene, je slava vendarle nekoliko pretirana), je Tanko rdečo črto očitno pripravljal celi dve desetletji. Ko je končno najavil začetek snemanja, pa so interes seveda pokazali skoraj vsi hollywoodski igralci, na čelu z Bradom Pittom, Leonardom DiCapriem, Johnnyjem Deppom in Matthewom McConaugheyjem, ki so se bojda potegovali za vlogo uporniškega vojaka Witta, katerega je potem upodobil takrat neznani Jim Caviezel. Rdeča črta je brez dvoma najboljši Malickov film (morda bi si moral še enkrat ogledati Badlands), dovolj zanimiva in edinstvena vrnitev, ki jo je dejansko s svojim hitrejšim štartom ustavil le Vojak Ryan. Seveda boljši film, vsaj enkrat, če ne dvakrat. Je pa zato Rdeča črta drugačna, bolj poglobljena, močnejša, takšna, kar pri vojnih filmih nismo navajeni. Razlika z Ryanom je očitna že v uvodnem prizoru. Namesto krvave bitke, ki bi gledalca prikovala na sedež, gledamo krokodila in idilo peščice ameriških vojakov, ki se igrajo z domorodci. Nadaljevanje je vsaj kar se zgodbe tiče pri obeh filmih dejansko isto, saj gre pri Rdeči črti za izkrcanje v Guadalcanal, kjer ameriško vojsko namesto Nemcev pričakajo Japonci. Ker so le ti skriti v bunkerjih na vrhu hriba, ki ga morajo zajeti Američani, nas to spomni na srednji del Ryana, ko so se Tom Hanks in ostali srečali z nemškimi bunkerji. Prizori, kjer japonske strojnice kosijo naše junake, so resda divji, prepričljivi, šokantni in srce parajoči (kri špricne celo na kamero), toda v primerjavi z Ryanom so le igra otrok vrtcu. To ni nujno slabo, saj gre za drugačen film, ki je imel pač drugačne želje pri tem, kako ga bodo dojeli gledalci. Res je, Rdeča črta ima ne glede na minuse v primerjavi z Ryano nekaj, o čemer lahko Ryan le sanja. Ryan je še vedno »le« herojska zgodba, tipični ameriški patriotizem, Rdeča črta pa čista poetika, ali če hočete, čista poezija, celo ezoterika, ki o vojni spregovori na prav poseben način, preko katerega se sprašuje o smislu vojne, početju vojakov med bitko ter o stvareh, ki vojne filme ponavadi ne zanimajo. Tukaj bi se dalo morda potegniti nekaj vzporednic tudi s Platoonom, toda Malick ni v Vietnamu, zato je atmosfera še vedno zelo drugačna. Da so tudi Japonci prikazani le kot ubogi vojački, ki morajo pač izvrševati ukaze nadrejenih, je za tak film, za tak kontekst, seveda razumljivo. Junakom, no ja, vojakom filma Rdeča črta, je malo mar za odlikovanja, saj med teženjem nadrejenih raje razmišljajo o svojih dekletih, o bistvu življenja in o nesmislu vojne. Tole je torej eden najboljših protivojnih filmov vseh časov, ki zaradi Japoncev in kasnejših bojev v gozdovih zgleda kot Vietnam, kar je spet kontekstna primerjava s Platoonom in seveda tudi z Apokalipso zdaj. Tukaj so tudi monologi vojakov, ki na gledalca delujejo povsem izven konteksta vojnega filma. Povsem v drugem žanru in atmosferi, ki jo zna pričarati le Terrence Malick. Zelo dober, izvrstno odigran in najmanj s petimi srce parajočimi prizori opremljen vojni film, ki pa na trenutke morda teče nekoliko prepočasi, kar drugače dinamičen tempo po nepotrebnem uspava. Od zvezdniške zasedbe imajo prave vloge Nick Nolte kot glasni polkovnik Gordon Tall, Sean Penn kot ponosni narednik Edward Welsh, ki se požvižga na odlikovanja, pa čeprav brez premisleka izvede sila nevarno akcijo, kjer hudo ranjenemu vojaku prinese morfij za lajšanje bolečin. Woody Harrelson kot narednik Keck, ki mu zaradi malomarnosti raznese rit, tako da se potem pritožuje, da ne bo mogel nikdar več seksati. Elias Koteas kot kapetan James Staros, ki se upre neumnemu ukazu Nicka Nolteja, kateri bi rad ne glede ne žrtve zavzel hrib. John Cusack kot kapetan John B. Gaff, ki se javi za vodjo neke naloge in potem dobi Koteasovo mesto. Ter John Savage kot narednik McCron, ki se mu zmeša, medtem ko se George Clooney in skoraj nerazpoznavni John Travolta pokažeta samo za kako minuto, kar pa je vseeno bolje od usode Jareda Leta, ki najprej krili z rokami, potem pa ga fliknejo japonske krogle. V bistvu je torej glavni Jim Caviezel, se pravi svojeglavi vojak Witt, ki je v nenehnem sporu s Seanom Pennom in na koncu pade v japonski obroč. Posebej je treba omeniti še vojaka Johna Bella (Ben Chaplin), ki ga na nogah drži le še misel na lepe trenutke z ženo, saj dobi na sredini filma pismo, kjer prebere, da se je zaljubila v drugega in da bi bilo dobro, če bi ji dovolil ločitev. To ga seveda zlomi, to je tako žalostno in tragično, da zapeče tudi gledalca. Bell je namreč vojak, ki se bori le za ženo, le za njuno trdno ljubezen. Ko ta ugasne, je z njegovo željo po vojskovanju konec. Točno tako, Tanka rdeča črta je v bistvu film, ki patriotizem zbije na nulo. Kot Zastave naših očetov Clinta Eastwooda. In film, ki nam pove, da se vojaki borijo le za svoje sanje, ne pa za sanje vojske, kateri pripadajo.

Ocena: 8/10

PRIPIS:

Filma danes nisem gledal še enkrat, kar pomeni, da je tale recenzija naravnost iz arhiva, iz leta 1998, in da sem dodal le nekaj manjših popravkov. To seveda pomeni, da sem bil takrat močno pod vtisom Vojaka Ryana in da bi bi bil morda film zdaj, ko bi ga gledal manj obremenjeno, še boljši. Morda napako, če seveda je napaka, popravim kdaj drugič.

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 6.12.2009 ob 00:33 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

13 odgovorov na “Recenzija: The Thin Red Line”
  1. Pris - 6.12.2009 ob 00:43

    Meni je bila pri Ryanu odlično posneta uvodna bitka, samo “reševanje”, ki je sledilo, pa mi je bilo tako-tako. Thin red line je povsem drugačen film, ki je kot celota po mojem mnenju ob boku Ryanu, oba pa je (nezasluženo) zjebal Shakespeare. ;)

  2. IZTOK GARTNER - 6.12.2009 ob 00:48
    IZTOK GARTNER

    Na to največjo sramoto akademije me niti ne spominjaj. Prav spomnim se, da sem še eno uro gledal v tv, če sem videl prav in če se kdo ne zajebava z mano :)

    Hvala bogu, da je Spielberg dobil vsaj za režijo.

  3. klemenix - 7.12.2009 ob 15:15
    klemenix

    Odličen film, odlična igralska zasedba. Mogoče postane film na trenutke le malce preveč razvlečen, a nič zato.

  4. IZTOK GARTNER - 7.12.2009 ob 15:50
    IZTOK GARTNER

    Moral bi ga gledati še enkrat in pozabiti na Vojaka Ryana, s katerim sem bil leta 1998 močno obremenjen in sem ta film morda krivično gledal skozi napačne oči. Saj ne rečem, da me ni navdušil, toda vseeno se mu dal “le” štirko.

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Intacto, Tears of the Sun, Bend it Like Beckham, White Oleander, Swimfan, Shanghai Knights, Mies Vailla Menneisyytta - 4.09.2010 ob 21:01

    [...] ujame realnost filma Polja smrti, tempo klasike Peščeni prehod, adrenalin Vojaka Ryana, poetiko Tanke rdeče črte in prepričljivost Sestreljenega črnega jastreba, kar je seveda sila presenetljivo, saj naj bi šlo [...]

  6. dejan - 6.09.2010 ob 20:28

    men osebno eden bolših filmov,sicer se je zelo odmaknil od knjige,obstaja pa še en film z istim naslovom,ki se bolj drži zgodbe iz knjige,letnica filma je 1964 režiser je andrew marton,sicer sem ga gledal 20 let nazaj,koker se spomnem sem kar uživu ob gledanju,vprašanje kok bi bilo sedaj.koker koli film je bil preveč podcenjen in si je zaslužil več!

  7. IZTOK GARTNER - 6.09.2010 ob 21:18
    IZTOK GARTNER

    Letnika 1964 še nisem videl, glede Thin Red Line pa razmišljam, da bi si ga še enkrat ogledal, saj mi ga je ob izidu popolnoma zasenčil Vojak Ryan.

  8. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike: Andrei Rublev, Ivanovo detstvo - 4.10.2010 ob 19:52

    [...] gleda filma, marveč sliko impresionističnega slikarja.  Pa bodimo drzni in zapišimo, da je tole Tanka rdeča črta pred Tanko rdečo črto, ki za vojno poetiko ne potrebuje niti enega velikega zvezdnika. In [...]

  9. Recenzija: Taegukgi Hwinalrimyeo « IZTOK GARTNER - 10.02.2012 ob 03:06

    [...] na Vojaka Ryana in na Tanko rdečo črto, pred vami je film, ki skorajda ni film, saj je preprosto preveč realen. To je jebeni dokumentarec [...]

  10. IZTOK faking GARTNER » Kulti in klasike: Days of Heaven (1978) - 2.11.2012 ob 14:20

    [...] ne pusti ujeti v kalupe hollywoodskega načina filmanja in je zato vse do leta 1998, ko je posnel Tanko rdečo črto, po Dnevih raja pavziral. Jp, Malick ni po Dnevih raja vse do leta 1998 posnel nobenega drugega [...]

  11. Guy Pearce - 28.04.2014 ob 23:05

    Očitno te je patriotski RYAN res zaslepil, saj Tanka rdeČa črta slednjega prekosi v vseh sestavnih delih vojnega filma, priporočam ti še enkratni ogled, da si popraviš okus :)

  12. Guy Pearce - 29.04.2014 ob 20:01

    btw Iztok a ti je že kdaj kakšen film povzročil blokado za gledanje slednjih. Če ti je, kako si se potem zopet *resigniral*? Hvala.

  13. IZTOK GARTNER - 29.04.2014 ob 23:19
    IZTOK GARTNER

    Črta je dobra, ampak Ryan je boljši. Pika :)
    Se zgodi, da te kak film sesuje, ampak v pozitivnem smislu, čustveno recimo, da potem ne prideš k sebi in rabiš kak dan ali dva pavzo, saj veš, da se mu noben film ne bo približal niti pod razno.

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !