Kulti in klasike: Cruising

3.12.2009 ob 13:20

zda 1980, drama, režija: William Friedkin, igrajo: Al Pacino, Paul Sorvino, Karen Allen, James Remar, Joe Spinell, Richard Cox, Don Scardino, Ed O’Neill, Powers Boothe

Film, ki je močno razburil gejevsko skupnost.

Cruisinga se še danes drži zloglasen renome. Renome filma, ki je razjezil ameriške geje, kateri so bili prepričani, da homoseksualce prikazuje zelo napačno in jih v bistvu ponižuje. Le kdo bi jim zameril, prizori, ki jih niza William Friedkin, režiser Izganjalca hudiča, ki je gejevsko tematiko že leta 1970 obdelal v filmu The Boys in the Band, so namreč res zelo kruti, zelo brutalni, morda celo nekoliko neokusni in taki, da se jim vidi, da so v filmu večkrat le z namenom provokacije. Serijski morilec je namreč gej, zverinsko pa pobija samo geje. Predvsem tiste, ki padajo na sado mazo sceno. In prav to se je gejem verjetno zdelo sporno. To, da jih film slika kot perverzne sado mazo možakarje, oblečene v stilu benda Village People, ki jih zanima samo divji seks brez ljubezni in čustev. Morilec namreč svoje žrtve najprej zveže, jih včasih tudi poseksa, nato pa razkolje z nožem. Toda pozor, prav Cruising je bil povod za mnoge druge filme z gejevsko tematiko, saj so režiserji in financerji zaznali tržno nišo in ugotovili, da lahko geja igra tudi znana hollywoodska faca. Policaja Stevea Burnsa, ki ga šef Edelson (Paul Sorvino) pošlje na tajno misijo, da bi našel morilca, namreč igra Al Pacino, ki je imel takrat za sabo cel kup prelomnih filmov. Tudi Dog Day Afternoon, kjer je banko oropal zaradi svojega gejevskega partnerja, ki si je želel spremeniti spol. Tudi Serpica, kjer je bil prav tako policaj, ki gre undercover. Toda tokrat je ta undercover, ta infiltracija, zares globoka in predana. Tako zelo, da Pacino nekje vmes tudi sam postane gej in začne seksati z moškimi. Malo zaradi naloge, malo zaradi lastnega užitka in eksperimentiranja. “Zakaj te ne privlačim več,” ga vpraša žena Karen Allen, ki zazna, da je nekaj narobe, pa četudi ji Pacino ne sme povedati kaj počne. Je Cruising torej film, ki nam hoče reči, da bi vsak moški postal gej, če bi imel možnost in če bi lahko to uspešno skrival in se morda celo zgovarjal, da to počne zaradi posebne raziskave, ali pač film, kjer je imel glavni junak nekaj geja v sebi že od prej? “Ti je moški kdaj pofafal tiča,” vpraša Paul Sorvino, ko Pacino prvič stopi v njegovo pisarno. Točno tako, Sorvino za tajno misijo noče geja, marveč hetero policaja. Očitno se boji, da bi gej začel uživati in naloge ne bi opravil dovolj dobro in hitro. Vsekakor zanimiv film, drzen, direkten, seksualno ekspliciten, toda dramaturško nekoliko premalo prepričljiv, a vendar z odlično igralsko kreacijo Ala Pacina, ki mu verjamemo vsak gib, vsak dialog, vsak seks in vsak pogled, ki ga prezentira na ekranu. Zgodba o lovu na morilca je resda klišejska, toda ker jo je Friedkin vpeljal v svet gejev, je drugačna, posebna in taka, da še danes dviguje prah. Pa ne zato, ker gre za geje, ampak zato, ker so geji prikazani tako kot so.

Ocena: 7/10

 

4 komentarjev na “Kulti in klasike: Cruising”

  1. bandit pravi:

    dokaj nor film

    pa totalno je sesul pacinovo kariero

    edine omembe vredna vloga je v 80ih le še scarface

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pacino si zasluži vse pohvale, da je imel jajca sprejeti to vlogo, to so igralci, mojstri, ki grejo na presežek in čez rob.

    No ja, nek garač ni bil nikoli, v smislu, da bi filme snemal kot po tekočem traku. Tudi v sedemdesetih je po drugem Botru posnel le tri filme recimo. Po Cruising pa se mu je kariera res nekako ustavila, vendar dvomim, da zaradi samega filma.
    Če sva natančna, je bil kriv Revolution iz leta 1985, ki je popolnoma pogorel in Pacino potem vse do leta 1989, ko je posnel dobri Seal of Love, ni počel ničesar. Scarface je očitna izbira, toda le pomisli, itak je poleg tega po Cruising poleg Revolution posnel le še Author Author.

    Lenaril je očitno, kar je razumljivo, saj je bil v sedemdesetih res car in očitno ni hotel le vlog na prvo žogo. Pa tudi kakega projekta se je lotil, pa ni šel skozi, recimo Rojen četrtega julija, ki bi ga morali posneti že konec sedemdesetih.

    Cruising je sicer pogorel, toda Pacino po moje ni kriv, saj je bil izjemen. Scenarij je resda tako tako, toda Pacino rešuje kar se da. In pazi to, vlogo sta zavrnila Roy Scheider in Robert De Niro, samo Pacino je imel jajca, da je rekel ja.

    No ja, hvala bogu za devetdeseta, kjer je spet ratal največji car.

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Gejevski in lezbični film (queer cinema) pravi:

    [...] kulti-in-klasike-cruising/ kulti-in-klasike-dog-day-afternoon-1975/ recenzija-another-gay-movie/ liffe-2008-otto-or-up-with-dead-people/ recenzija-milk/   [...]

  4. Recenzija: 9:06 « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] kritiki za revijo Žurnal. In pozor, primer prevzame detektiv Igor Samobor, ki se gre najprej Cruising Ala Pacina. Saj veste, policaja, ki išče morilca in se tako zelo preda svojemu delu, da začne [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !