LIFFe 2009: Das weisse Band

1.12.2009 ob 15:57

avstrija, nemčija, francija, italija 2009, drama, režija: Michael Haneke, igrajo: Christian Friedel, Leonie Benesch, Ulrich Tukur, Ursina Lardi, Burghart Klausner

Film, za katerega si je treba vzeti čas.

S Hanekejem sva se prvič srečala leta 1997, ko me je sesul z mojstrovino Funny Games, katero je deset let kasneje, se pravi na deseto obletnico, še enkrat na veliko slabši način prikazal v ameriškem rimejku. Nato sem posegel po njegovem leta 1992 posnetem filmu Benny’s Video, prav tako zelo močni zadevi, ki mi je seveda ostala v spominu po tistem zloglasnem klanju prašiča, nakar me je navdušil še dvakrat. Najprej z elegantno perverznim La Pianiste, nato pa s Cache, ki mu je naš Das weisse Band, sicer veliki zmagovalec Cannesa, v bistvu dokaj podoben. Vsaj po skrivnostni atmosferi, kjer gledalec do konca, ali še bolje, nikoli, ne izve vsega. Točno tako, Cache in Das weisse Band sta filma, ki ju lahko vsak gledalec konča po svoje. Ki ju lahko vsak izmed nas režira po svoji želji in razume tako, kot se mu zahoče. Da je Haneke na dunajski univerzi študiral prav filozofijo, ne preseneča in je več kot vidno tudi v njegovih filmih, ali bolje rečeno, v podajanju zgodbe njegovih filmov. Teh modernističnih in vselej provokativnih izletih, morda celo eksperimentih duha, nravi in mesa, ki na nek način zasenčijo celo Kryzsztofa Kieslowskega. In tukaj je mala nemška vasica, tipična vukojebina, kjer se vsi poznajo med sabo in čakajo na začetek prve svetovne vojne. In medtem ko čakajo, se jim začnejo dogajati sila nenavadne reči. Čudne nesreče in še bolj čudna atmosfera, ki jo lahko najdete tudi v kultni grozljivki Children of the Damned, kjer so majhno vasico nadlegovali zlobni otroci. Če rečemo, da je Das weisse Band veliko globlji, izpovedno močnejši in dramsko zahtevnejši rimejk filma Children of the Damned, ki mu lahko dodamo še The Village M. Nighta Shyamalana, v bistvu pavšalno gledano ne zgrešimo kaj dosti. Toda to vendarle ni le rimejk, le novo obračanje klišejev, to je film, ki spretno premeša triler, srhljivko, socialno dramo, ljubezensko zgodbo, incest in klasični “who done it”, na katerega bi bila ponosna tudi Agata Christie. Vasica filma Das weisse Band je družba v malem. Tipični patriarhat, kjer so ženske le mučenice, moški pa tirani, pač zdravniki, učitelji, baroni in pastorji, ki imajo vedno prav in ki tekmujejo tudi s svojimi egi. Če rečemo, da gre za še en Peyton Place, smo na pravem naslovu, še posebej, ko pride do tipičnih tračev in nepreverjenih govoric, kar je odlično pokazal tudi film Beautiful. Toda Haneke gre še bolj globoko, tudi s pomočjo naratorja, sicer profesorja, ki se spominja življenja v naši vasi. To ni navaden film, to je dve uri in pol dolga črnobela pripoved, natančno seciranje karakterjev, družbenega reda in življenja v majhni “komuni”, kjer so na delu zlobne sile, a series of unfortunate events, kjer bi se zgubil tudi Lemony Snicket. In tu so otroci, ki vsak dan srkajo vse umazanije in slabe reči, ki jih počnejo odrasli. Ali kot je dejal Haneke: “S projektom sem se ukvarjal več kot deset let. Moj glavni cilj je bil osvetliti skupino otrok, ki so bili zaznamovani z vrednotami, spremenjenimi v absolutnost, in kako jih ponotranjijo. Če načelu ali idealu, naj bo političnemu ali religioznemu, podelimo položaj absolutnega, postane nečloveški in vodi v terorizem.” Izpovedno izjemno močan film, ki gledalca useka na vse možne načine. Morda nekoliko predolg in tak, da ga je treba gledati večkrat, da zares dojamemo njegovo veličino in posebnost. Če ga bodte videli na napačen dan, ob napačni uri in v napačni družbi, ne bo dobro. To je film, ki si zasluži poseben tretma, pravzaprav nadtretma, saj je tako zelo drugačen od ostalih, da obstaja možnost, da vas bo ujel na levi nogi in vas spravil v zelo depresivno stanje. Kot berete, se več kot zavedam njegove veličine, njegovega presežka in izvirnosti, kljub temu, da v bistvu na nek način še vedno kopira Children of the Damned. Prav zato se mi zdi, da ga nisem ujel na pravi način, ob pravem trenutku, saj mu dajem štirko, kar pomeni, da me tako zelo pa vendarle ni navdušil. Očitno sem bil danes nekoliko prekratek zanj, tudi zavoljo dejstva, da sem ves dan utrujen in neprespan. Morda sem mu naredil majhno krivico, da ni fasal petke, morda pa res ne gre za tako veliko mojstrovino, kot govorijo vsi, ki so ga videli. No ja, lahko pa da gre za enega tistih filmov, kjer štima vse, a gledalec vseeno ne pade na kolena, pa četudi se zaveda, da je videl kinematografsko briljanco. Tak je bil Citizen Kane, tak je očitno tudi Das weisse Band. Film, ki je predober za filme, na katere smo ponavadi navajeni. Pa mi dovolite, da zaključim z dvema prizoroma, ki sta se mi najbolj trajno vtisnila v spomin. Prvi je grozljivo direkten in grd dialog, ki ga vaški doktor izvede s svojo ljubico. Tako zelo nesramne besede, da srce zaboli tudi nas. Drugi pa prihod najmlajšega sina v pisarno očeta pastorja, ko mu prinese novega ptička in reče: “Ker sem videl, da ti je hudo za starim, ti prinašam novega.” Kaj tako lepega, drugačnega, edinstvenega in na svoj način očarljivega, pa še nisem videl. To pa več kot drži.

Ocena: 8/10

Povezave do ostalih filmov letošnjega festivala:
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/12/liffe-2009-wolke-neun/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/12/liffe-2009-the-girlfriend-experienc
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/14/liffe-2009-the-countess/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/14/recenzija-antichrist/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/16/liffe-un-prophete-sin-nombre/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/18/liffe-capitalism-a-love-story-fish-tank/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/19/liffe-2009-madeinusa-tulpan/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/21/liffe-the-limits-of-control/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/24/liffe-2009-in-the-electric-mist/

 

8 komentarjev na “LIFFe 2009: Das weisse Band”

  1. cosmopapi pravi:

    Tisto z doktorjem in njegovo deklo je bilo res hudo…
    Si me pa presenetil z oceno. Pričakoval sem, da ga boš skurcal (kot Preroka). No, presenetil in hkrati razočaral, ker mu na koncu nisi stisnil petke.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res je, prav čutil sem tiste njegove nesramen stavke, a vseeno se je dobro držala in mu celo pojasnjevala zakaj je tako. Včasih dostojno, včasih pa prav tako pikro. In potem ji na koncu sikne: “Daj, umri že enkrat.” Fak, hudo, res.

    Prerok je druga scena, ni me prepričal, tale pa me je posrkal vase, a očitno še vedno ne tako, da bi mu stisnil petko. Sicer pa sem pojasnil kaj je verjetno glavni razlog.

  3. Breaking News from the Parallel Universe pravi:

    Kapavem, sem ga gledal zvečer in kot vidiš ne morem spat. Verjetno najmočnejši film zadnjih let. Poglobljena razlaga nacizma in pojasnilo, od kje se je vzel Fritzl. Potom naših avstroogrskih korenin link na izbruh krvave orgije NOB in revolucije. In posredno celo razlaga sicer nerazložljivo vztrajne fascinacije slovenceljnov s Titom & co. Stockholmski sindrom, skratka.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Jaz si ga moram ogledati še enkrat. Imam občutek, da sem dosti reči spregledal. Močan je, se strinjam, a tako daleč kot si šel ti, vendarle ne bi šel. Take globine mu vseeno ne bi pripisal. Mene je prepričal na drugačen način, predvsem z odličnim prikazom karakterjev in položaja določenih ljudi v družbi ter z nekaterimi prizori, ki so res odlični.

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Kynodontas pravi:

    [...] ta popolni tiran, svoje tri otroke in ženo vzgaja za zaprtimi vrati svoje vile.  To ni le  Beli trak Michaela  Hanekeja, to je prekleto direkten in odštekan odraz modernega sveta, totalne norosti [...]

  6. dr. Onyx pravi:

    Tole je še eden odličen film, ki je vsekakor vreden ogleda.

    Mene je pri filmu zmotilo samo to, da je črno bel. Dosti raje bi videl, če bi bil v barvah, s prevladajočimi rjavimi in umazano zelenimi toni. Nenazadnje tudi svet pred prvo svetovno vojno dejansko ni bil samo črno bel, z vmesnimi odtenki sive barve.

    Sem pa nekje prebral režiserjev odgovor v zvezi s tem, češ da si mi tisto obdobje predstavljamo pač črno belo, ker so vse fotografije in filmi iz tistega obdobja posneti v ČB tehniki, medtem ko si recimo 18. stoletje predstavljamo v barvah, ker iz tistega časa obstajajo predvsem slike slikarjev, ki pa so seveda vse po vrsti v barvah.

    Ob taki razlagi pa sem se zamislil, kako je dejansko nek tehnološki izum nekemu obdobju (vsaj v naši percepciji) odvzel barve.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Meni pa je kul, da je črnobel, saj je zaradi tega še bolj realen, hladen, zajeban, intimen in dušoparajoč.

  8. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Amour pravi:

    [...] film odvodi zares čudovito. Povsem drugače od svojega prejšnjega, prav tako odličnega filma Das weisse Band. Lahko bi rekel, da je Haneke tokrat povsem običajen režiser, ki je posnel povsem običajen in [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !