Arhiv za December, 2009

Zvezdniški dvoboji (polfinale)

30.12.2009 ob 16:33

Evo ga, še drugi polfinalni dvoboj, kjer boste odločili, kdo se bo proti Bonu pomeril v velikem finalu.

Tule sta:

Al Pacino & Petar Grašo

 vs.

Kdo bo koga?

Recenzije: 18 Year Old Virgin, Street Fighter: The Legend of Chun Li

30.12.2009 ob 15:26

18 YEAR OLD VIRGIN (zda 2009, komedija, režija: Tamara Olson, igrajo: Olivia Alaina May, Lauren Walsh, Todd Leigh, Dustin Harnish)

Resda dramaturško porazna, pa vendar presenetljivo zabavna in drzna mladinska erotična komedija.

Zgodba o najstnici Katie (Olivia Alaina May), ki hoče na vsak način izgubiti nedolžnost na zaključni šolski zabavi, kjer s pomočjo najboljše prijateljice Rose (Lauren Walsh) iščeta primernega kandidata za misijo nemogoče, izvrstno ujame maniro najboljših hormonskih komedij a la Ameriška pita in Porky’s ter odleti čez večino znatno slabših reciklaž, ki jih čez lužo vsako leto posnamejo kar precej. Cel kup izjemno zabavnih in z erotiko ter goloto nafilanih prizorov, kjer velja omeniti depilacijo, tantrični seks, pogovor s penisom, skupinski seks, sado mazo štose, felacijo dedka, masturbacijo na sliko babice, meso v modrčku in še kaj, učinkuje kot je treba ter ciljno publiko brez dvoma navduši do konca. Dejansko tudi poučen film, ki nam pove, da se nedolžnosti ne da izgubiti na silo. In kljub klišejem izvirna zgodba, kjer prvega seksa tokrat ne lovi fant, marveč punca. Dovolj odštekana komedija, da ne bo dolgčas niti tistim, ki so take otročje štose že zdavnaj prerasli.

Ocena 4

STREET FIGHTER: THE LEGEND OF CHUN LI (zda 2009, akcija, režija: Andrzej Bartkowiak, igrajo: Kristin Kreuk, Chris Klein, Neal McDonough, Robin Shou, Moon Bloodgood, Michael Clarke Duncan)

Dejansko enako slabo kot porazni Street Fighter iz leta 1994.

Prvi Street Fighter, sicer nekoč zelo popularna računalniška igra, ki sem jo nabijal tudi sam in kjer sta glavnega junaka ter glavnega negativca igrala Jean Claude Van Damme in Raul Julia, je bil tako zelo slab, da smo ga komaj zdržali do konca. Tako zelo poceni, slabo odigran, dolgočasen in nezanimiv, da je šlo na bruhanje tudi vsem ponarodelim računalniškim likom. Drugi del, kjer je glavna Chun Li (Kristin Kreuk) je nekje na isti poziciji. Na isti porazni dramaturgiji, dolgočasnih zapletih, prozorni zgodbi in na zlobnežu, ki ga igra Neal McDonough in mu je spet ime Bison. Da so pretepaški prizori kljub temu stilizirani, gledljivi in dobro posneti, pa gre seveda zasluga izkušenemu režiserju in nekoč kamermanu Andrzeju Bartowiaku, avtorju zelo solidnih akcij Romeo Must Die, Cradle 2 the Grave in Exit Wounds, ki se je potem opekel z Doomom, ekranizacijo še ene legendarne igre, kjer je bil glavni Dwayne Johnson. Da tudi Chris Klein, ki igra Charliea Nasha, in Michael Clarke Duncan, ki igra Balroga, izgledata bedasto, seveda ni treba posebej poudarjati. Slab film, ki so ga posneli povsem po nepotrebnem. In cenena akcija, ki jo, kot sem že nakazal, pred popolnim polomom rešijo le dobro posnete in zmontirane borilne sekvence. Plus Robin Shou v vlogi učitelja Gena, ki ste ga kot Liu Kanga ujeli v Mortal Kombatu, še eni pretepaški računalniški igri, katera je dobila izjemno slab film.

Ocena 2

Kulti in klasike: Andrei Rublev, Ivanovo detstvo

30.12.2009 ob 05:08

ANDREI  RUBLEV (rusija 1969, drama, režija: Andrei Tarkovsky, igrajo: Anatoli Solnitsyn, Ivan Lapikov, Nikolai Grinko, Nikolai Sergeyev, Irma Raush, Nikolai Burlyayev, Yuri Nikulin)

Film, ki ga Tarkovsky režira kot slikar.

Andrei Rublev je dolg cele tri ure. Sestavlja ga osem časovno zaporednih delov, ki bi jih vsi drugi režiserji spremenili v osem različnih filmov. Andrei Tarkovsky je naredil samo enega in se zapisal v zgodovino. S tako velikimi črkami, da mu ne bi bilo potrebno posneti nobenega filma več. Niti Solarisa in Stalkerja. Niti Zrcala in Žrtvovanja. Kot sem že dejal, Andrei Rublev je cele dolg tri ure, dogaja se v petnajstem stoletju, vse razen konca, kjer se pred našimi očmi zvrstijo ikone, pa je narejeno v črnobeli tehniki. In ravno tak konec nam več kot lepo pojasni, da Tarkovsky režira kot slikar, ali še  bolje, da bi moral postati slikar in ne režiser. Brez dvoma bi zaslužil veliko več denarja, ljudje pa bi si njegova dela ogledali v slabih desetih sekundah in ujeli vse tisto, za kar sedaj potrebujejo tri ure. Toda pozor, te tri ure so fenomenalne, preproste, toda vizualno tako zelo močne, da ubijajo gledalčeve oči. Realistične in hkrati močno poetične. Take, da jih boste stežka ujeli še v kakem drugem filmu. Trije menihi, ki se skrijejo v zavetišče, kjer nek burkež zabava množico kmetov. Pasijonske igre na zasneženi Golgoti. Krvav vdor Tatarov, ki uničijo cerkev. Zmedena ženska (Irma Raush, nekdanja žena Tarkovskega), ki odjezdi s Tatari. Iskanje gline. In gradnja samostana, ki ga krstijo z velikim zvonom. In kaj za hudiča ves ta čas počne slikar glavni junak Rublev, ki ga igra Anatoli Solnitsyn? Najprej mora v Moskvo poslikat katedralo, potem se zaobljubi večnemu molku in na koncu ugotovi, da je slikar slikar ne pa politik. Film, ki si brez dvoma zasluži svoj renome. In film, ki izgleda tako, kot da bi ga dejansko posneli v petnajstem stoletju. Ja, dragi moji, to je zmogel samo Tarkovsky, ki je tokrat povohal še malo Bergmana in Kurosawe. Povedano drugače, Andrei Rublev je Sedem samurajev kot bi jih režiral Ingmar Bergman, ali če hočete, Eisensteinov Alexander Nevsky, kot bi ga režiral Andrei Tarkovsky. Da ne pozabim, arhitekt Boriska, ki ga igra Nikolai Burlyayev, je neverjetno podoben hrvaškemu pevcu Josipu Kataleniču. Film je v Cannesu dobil zlato palmo. Tarkovsky ga je dokončal že leta 1966, v Rusiji pa so ga dovolili predvajati šele pet let kasneje. Scenarij pa je, ne boste verjeli, pomagal napisati Andrei Konchalovsky, ki je v osemdesetih v Ameriki režiral filme Maria’s Lovers, Runaway Train, Homer & Eddie in seveda Tango & Cash. Pa naj še kdo reče, da Sylvester Stallone ni poglavje zase. Verjetno eden najbolj spoštovanih ruskih filmov vseh časov, ki ga morda zasenčita le Ivan Grozni in Oklepnica Potemkin.

Ocena: presežek

IVANOVO DETSTVO (rusija 1962, drama, režija: Andrei Tarkovsky, igrajo: Nikolai Burlyayev, Valentin Zubkov, Yevgeni Zharikov, Stepan Krylov, Nikolai Grinko)

Prvi celovečerec Andreia Tarkovskega je tragična zgodba dvanajstletnega Ivana, ki je hotel postati Boško Buha.

Andrei Tarkovsky, druga svetovna vojna in dvanajstletni deček. Idealna kombinacija za ljubitelje metafizike, drevoredov in jabolk, ter dolgčas, prepočasni kadri in premalo zgodbe za ljubitelje običajnih vojnih dram. Pri Tarkovskem imate vedno dve možnosti. Prvič, da se vanj zaljubite, in drugič, da ga ignorirate in zasovražite. Na eni strani poetika, na drugi filozofija, šele na tretji pa zgodba. Tako gre pri Tarkovskem, filmarju, ki ga mnogi kujejo med oblake in ga proglašajo za največjega mojstra ruskega filma vseh časov. Sam bom rekel takole. Ivanovo otroštvo je brez dvoma močan in globok film, ki pa ni čisto prepričan, ali naj bo film o otroku med drugo svetovno vojno, ali le film o drugi svetovni vojni. Kaj hočem povedati? Dejstvo, da se mi zdi, da je bil film v glavi Tarkovskega dolg kake tri ure in da ga je moral zaradi boljšega komercialnega učinka pač skrajšati. In ravno zaradi tega je nastala nekakšna zmešnjava, kjer gledalec ne ve, kaj mora gledati. No ja, brez sramu moram priznati, da je bilo tole kot nalašč moje prvo pravo srečanje s tem velikanom sedme umetnosti in da se bi moral očitno malce navaditi njegovega edinstvenega stila, kjer gledalčevo oko večkrat pomisli, da sploh ne gleda filma, marveč sliko impresionističnega slikarja.  Pa bodimo drzni in zapišimo, da je tole Tanka rdeča črta pred Tanko rdečo črto, ki za vojno poetiko ne potrebuje niti enega velikega zvezdnika. In Štigličeva Dolina miru, ki nima časa in prostora za štose.

Ocena: vredno ogleda

Življenje in smrt podivjane deteljice

29.12.2009 ob 23:33

Pri Simobilu so nam za srečo dali drobno posodico zemlje, iz katere naj bi zrasla štiriperesna deteljica. Sprva sem bil skeptičen, potem pa se je pred mojimi očmi začelo čisto pravo rojstvo.

Ko sem videl kako pospešeno zadeva raste, sem bil zelo vesel, saj sem imel občutek, da mi res prinaša srečo. In pozor, ni šlo samo za eno deteljico, ampak za dve, kjer je druga iz zemlje prišla nekoliko kasneje.

Toda to je bil šele začetek invazije, ki je sledila kak teden kasneje. Deteljice so začele rasti ena za drugo. Če se ne motim, jih je bilo na koncu že kakih osem. In vse so bile štiriperesne. Če ja kaka ovenela, je na njenem mestu zrasla druga. Ali je bila ob oknu ugodna klima ali pa je šlo za moj čudežni dotik, seveda ne vem, vem pa, da je bila steklena posodica nenadoma premajhna in da sem moral nabaviti večjo, skupaj z zemljo seveda.

Cvetovi so bili res veliki, stebla pa tako dolga, da sem jih s sukancem privezal za svinčnik, ki sem ga v lonček vtaknil za podporo. Jp, postal sem pravi cvetličar, pravi “gartner”. Deteljice, na katere sem se celo nekako navezal, kar se mi je pri rožah zgodilo prvič, so še vedno divje rasle, potem pa se je zgodila majhna nesreča, kjer je prepih zaprl okno in jih nekoliko polomil. No ja, okno je podrlo lonček, korenine pa so se strgale, kar pomeni, da je nekaj deteljic uvenelo. Toda spet so se “rodile” nove, še bolj bujne kot prej, kar je bilo preprosto neverjetno.

Ne bom pretiraval, če rečem, da je najdaljše steblo merilo kakih deset centimetrov. Žal sem konec avgusta odšel na morje in svoje deteljice med ihto pozabil odnesti k mami, da bi jih zalivala. Nanje sem se spomnil šele na morju, ko sem prišel nazaj pa so seveda uvenele do konca. Ena je še kazala nekaj življenja, toda bilo je prepozno in voda ni pomagala. Bilo mi je žal, po drugi strani pa sem bil priča celotnemu življenju rastline, ki se je “rodila” in umrla pred mojimi očmi.

Ertl sem, Ertl tja

29.12.2009 ob 23:11

Da je predsednikovo odlikovanje Tomaža  Ertla, nekdanjega načelnika varnostnoobveščevalne službe, še vedno glavna tema slovenske politične scene, ne preseneča, saj gre za odlično priložnost desnice, da udari po predsedniku, ki ga je pač podprla levica. In da nadgradi zloglasno drugorazredno debato izpred nekaj mesecev.  

Če si možakar kot je Ertl res ne zasluži odlkivanja, ne bom razpravljal, saj se ne čutim poklicanega za take vrste debato. Se bi pa vseeno vprašal, ali je predsednik vedel, da bo s to potezo dvignil toliko prahu. In seveda, če bi vedel, da ga bo, ali bi odlikovanje Ertlu vseeno podelil.

Predsednik je sicer dejal, da ni vedel, da bo prišlo do takega pompa, da pa se vendarle zaveda, da je Ertl za nekatere nekoliko sporna oseba. Pa vendar, imajo desničarji pravico tako nesramno udrihati po njem in zahtevati celo odstop. Ali še bolje, je Ertl res vreden celo debate v evropskem parlamentu.

In zdaj bodo skupaj nabrali tudi tiste, ki naj bi jih Ertl nekoč spravil za zapahe. Danes so že imeli priložnost o tem govoriti v osrednjem dnevniku. Prah se dviga, Ertl je tu, Ertl je tam, prave teme, katerim bi morali politiki posvečati največ pozornosti, pa se seveda umikajo v ozadje. Kot pri Patriji, tajkunih in sedaj Ertlu.

Tako se rešuje gospodarska in socialna kriza, dragi moji bralci, tako, da jo preprosto vzameš iz medijev in jih napolniš z neko drugo vsaj na videz bolj vročo tematiko.

Naš Jodi je po novem klop

29.12.2009 ob 22:40

Jodi je sicer zelo pogumen, da ne rečem, neustrašen kuža, toda ko zunaj pokajo petarde, se trese kot šiba na vodi, kot radi pravijo za strahopetce. In ker ga je strah, se hoče nenehno stiskati, no ja, dotikati človeškega telesa. Tako se počuti varnega in samo tako se neha tresti. Ker petarde v praznične času pokajo praktično vsakih pet minut, vse skupaj deluje zelo smešno, mešanica prikupnost in majhne tečnobice, kjer Jodi ne pusti dihati svojemu gospodarju. Ko sedem za računalnik, me popraska po nogi in hoče v naročje. Ko ležem v posteljo, praska po robu in hoče pod odejo. Ko grem pod tuš, pa bi najraje skočil še v banjo. Samo da bi bil v moji bližini, samo da bi se striskal in našel varno zavetje pred petardami.

Jodi zadnje dni zaradi pokanja ni več kuža, ampak klop. Zelo prikupen klop, ki se je prisesal tudi na moj srček.

Televizija 11

29.12.2009 ob 19:46

NATIONAL TREASURE (zda 2004, avantura, režija: Jon Turteltaub, igrajo: Nicolas Cage, Jon Voight, Sean Bean, Diane Kruger, Justin Bartha, Harvey Keitel, Christopher Plummer, David Dayan Fisher

Teorija zarote.

National Treasure, izjemno zabavna, precizna, razgibana in gledljiva mešanica filmov Indiana Jones in The Goonies, obvlada zarote. Ne zgolj teoretično, tudi praktično. Kot Mel Gibson v filmu Teorija zarote, kot David Southwell in Sean Twist v knjigi Dosjeji zarot. In zarota je tokrat res divja, saj se nanaša na Deklaracijo neodvisnosti, na najpomembnejšo listino Združenih držav, na ameriški sveti gral, na ameriško Biblijo, kjer so zapisani stavki, katerih danes ne govori nihče več. In pozor, film postavi teorijo, da je Deklaracija v resnici le zemljevid za najmogočnejši zaklad vseh časov. Za zaklad vseh zakladov, ki ga ne bi moglo ukrasti niti Oceanovih dvanajst. In to še ni vse, za vsem naj bi stali prostozidarji, ali če hočete, templarji, novi svetovni red, ki se z nami pač igra. Ki nas zeza, vlači za nos in rajca z zakladon. Nam nastavlja uganke, kaže indice in uživa v naši nesposobnosti. In potem se pojavi Ben Gates (Nicolas Cage), Indiana Jones brez biča, ki hoče do konca. Ki ukrade Deklaracijo neodvisnosti in uspešno rešuje uganke. In ni ga boljšega od filma, ki teorijo zarote spremeni v prakso, pri tem neznansko uživa, se kljub temu jemlje resno in nam pove, da je Nicolas Cage pač edini pravi akcijski junak novega tisočletja. Seveda kadar se mu to zahoče.

Ocena 4

THE FIRM (zda 1993, triler, režija: Sydney Pollack, igrajo: Tom Cruise, Gene Hackman, Jeanne Tripplehorn, Holly Hunter, Ed Harris, Hal Halbrook, Wilford Brimley, David Strathairn, Gary Busey, Karina Lombard)

Po vnovičnem gledanju sem ugotovil, da je Firma v bistvu zelo dolgočasen film. 

Tom Cruise (v igri je bil Jason Patrick) je Mitch McDeere, mladi, obetavni, zagnani in narajcani advokat, ki nasede bajni ponudbi odvetniške firme, za katero se skriva nevarna mafija. Prepočasna, predolga, starokopitna in premalo zanimiva srhljivka za odvetnike brez jajc. Kljub bajni zvezdniški ekipi in prekaljenemu režiserju.

Ocena 3 in pol

GREAT EXPECTATIONS (zda 1998, drama, režija: Alfonso Cuaron, igrajo: Ethan Hawke, Gwyneth Paltrow, Robert De Niro, Anne Bancroft, Chris Cooper, Hank Azaria, Raquel Beaudene, Jeremy Kissner)

V primerjavi s starejšimi ekranizacijami Dickensove klasike je tole zelo moderna in drzna predelava, ki kot celota udari ne prepriča dovolj, si pa čast reši s posameznimi in zelo dobrimi sekvencami, kjer blesti predvsem Robert De Niro v vlogi kaznjenca Lustiga. 

Glavna zamera tejle moderni ekranizaciji klasičnega romana je v dejstvu, da se dogaja v 20. stoletju, deluje pa tako, kot da bi se dogajala dvesto let nazaj. V tem, da skuša zoprno Gwyneth Paltrow spremeniti v novi seksualni simbol. In seveda v zelo slabi, neprepričljivi ter statični igri Ethana Hawkea. In pozor, Gwyneth Hawkea liže po ustih, se z njim strastno poljublja, dovoli, da ji otipava hlačke, se mu kar nekaj časa popolnoma gola nastavljala za portret, in ga s stavkom: »Hočem te čutiti v sebi,« povabi med rjuhe. Poleg tega mu stre srce, se poroči z drugim (Hank Azaria), ga ves čas vzburja, prinašala okoli, se igra z njegovimi čustvi, skratka, igra fatalko in misli, da bodo to kupili tudi gledalci. Tega, da prav Gwyneth Paltrow, ta koščena in preveč cenjena igralka, upodablja Estello, preprosto ne razumem. Prav to kvari atmosfero. To in dolgočasni Hawke, ki bi nujno potreboval injekcijo adrenalina tudi med erotičnimi prizori, ki so strašno bledi. Drži, Velika pričakovanja so dober film takrat, ko Gwyneth in Hawkea ni zraven. Takrat, ko sta glavna zmešana in namerno postarana Anne Bancroft, gospa Nora Dinsmoor, lastnica razkošne hiše, kjer se mladi Finn prvič zaljubi v Estelle. In še posebej odlični Robert De Niro kot pobegli kaznjenec Lustig, ki Finnu, ki živi pri stricu Joelu, katerega odigra fenomenalni Chris Cooper, sicer grozi, kar pa ne prepriči, da ga ne bi deček vzljubil na poseben način. Film ima pravljično atmosfero, kar v moderen čas nikakor ne sodi in se z 20. stoletjem zelo slabo zlije. Prve pol ure, se pravi otroštvo obeh glavnih likov, je namreč prikazano tako, kot da se stvar dogaja dvesto let nazaj, kar je, kot sem že dejal, velika bedarija. Prizori so morda lepi in po svoje romantični, a žal ne dovolj preprečljivi, da bi gledalec padel noter. Naš nesrečni Finn se torej na prvi pogled zaljubi v lepo Estelle in se s tem obsodi na trpljenje. Za to je seveda kriva ostarela (bolj kot minevajo leta, mlajša je) Dinsmoorka, ki je deklici v glavo vtepla dejstvo, da so moški barabe, ki jih je potrebno izkoristiti in potem zavreči. Jp, babnica jo načrtno spremenija v fatalko. Finn v zrelejših letih postane priznani slikar in revščino končno pusti daleč za seboj, začetno pot v New York pa naj bi mu omogočila prav gospa Dinsmoore. Čez nekaj časa ga ponovno obišče tudi Lustig, film pa naposled le dobi pravi zagon in težko pričakovano pozornost gledalca, kar pa je žal prepozno, saj se zgodba počasi končuje. Velika pričakovanja (prva verzija sega v leto 1934, druga, najbolj znana, ki jo je režiral David Lean, v leto 1946, tretjo so za tv posneli leta 1974, leta 1989 pa je nastala tudi mini serija) so torej mešanica ljubezenske zgodbe, trpljenja, kariere, čustev in skrivnostnega donatorja, zato je žalostno, da atmosfera nikoli zares ne zaživi. William Shakespeare’s Romeo+Juliet je sicer ohranil stare dialoge, toda meče in konje vseeno zamenjal z avtomobili in pištolami, Velika pričakovanja pa dogajanje postavijo v današnji čas in se, kot sem že dejal, furajo na dvesto let star gušt, kar zgleda tako, kot da bi Hamlet s konjem prijezdil v New York. Če znani zgodbi dodaš nekaj seksa, še ne pomeni, da ji lahko vzameš vse ostalo. V romanu je izvrstno prokazan razkorak med bogatimi in revnimi, tale film pa nam pove, da se da v modernem času z denarjem namesto srca kupi le seks. Samo za eno nič, seveda. Če ste brali roman in če vam je bil zelo všel Leanov film, potem najnovejše ekranizacije nikar ne glejte, če lahko pozabite na vse minuse in se prepustite le Anne Bancroft in Robertu De Niro, pa vse skupaj le ne bo tako zelo porazno.

Ocena 3

HIGHWAYMEN (zda 2003, triler, režija: Robert Harmon, igrajo: James Caviezel, Rhona Mitra, Frankie Faison, Colm Feore)

Resen kandidat za najbolj neumen film vseh časov.

Highwaymen, sicer zelo stilizirana zgodba o serijskem morilcu, ki svoje žrtve do smrti zbija z avtomobilom, počne reči, ki jih ne bi počel prav nihče. Niti serijski morilci, kaj šele njihove žrtve. Tu je psihopat (igra ga Colm Feore). Na pol polomljeni invalid, ki avtomobil uporablja kot podaljšek telesa. Ki diha s plehom in se popolnoma nedolžnim ljudem maščuje za svoje neuspehe. Tip je kot Robocop, kot kiborg, pol človek, pol mašina. Tehnično dovršeni psiho, ki se spravi na melanholičnega Jamesa Caviezela, kateremu je pred leti do smrti povozil ženo. In na nesrečno Rhono Mitro, kateri je povozil najboljšo prijateljico. Vsi trije so najboljši par, vsi trije se igrajo skrajno neumno igro mačke in miši. Ves dan in vso noč. Policija je prepovedana, radijska zveza deluje, bedarije pa se množijo. Ena za drugo, druga za tretjo, tretja za četrto in tako naprej. Do samega konca, kjer morilec vpraša: »In kdo naj bi bil ti?« Ja, dragi moji, tu gre za čisti unikat, za film, ki se lahko zgodi samo enkrat. Upam, da nikdar več.

Ocena 1

Kulti in klasike: The Snowman, najlepša božična risanka na svetu

29.12.2009 ob 16:50

Ker jo pravkar po dolgem času spet predvajajo po televiziji, sem se odločil, da ponovim objavo svoje najlepše božične risanke vsak časov. Risanke, s pomočjo katere bi tudi Grinch in Scrooge občutila vsaj nekaj praznične atmosfere.

THE SNOWMAN (anglija 1982, risanka, režija: Dianne Jackson)

Najlepša božična risanka vseh časov.

Spomin na moje otroštvo, na čas, ko risank še niso napadale računalniške finte, ko ni nihče živel v matrici, ko smo bili pod jelko veseli novega šala in ko smo pred blokom vsako zimo naredili sneženega moža. Tako kot junaček tele vrhunske, prekrasne in čarobne kratke risanke, ki snežaka potem povabi v hišo, mu razkaže kozmetiko svoje mamice in garderobo svojega očka ter se poda na nepozabno avanturo, kjer ga sneženi možek kot superman popelje med oblake. Med kite, pingvine in direktno na sestanek vseh svetovnih snežakov, ki ga vodi gospod Božiček, sila okrogli in simpatični možakar v predpasniku. In potem se vrneta domov. V toplo hiško, v še toplejšo posteljo, kjer deček po napornem večeru lepo zaspi. Nato napoči drugo jutro, sončen dan in konec sanj. Snežak se je namreč stopil. Jokam. Močno in iskreno. Tako kot davnega leta 1982, ko sem jokal prvič. Ko sem si zapomnil nepozabno melodijo, čudežno pesmico, ki je ni pred tem in po tem premogla prav nobena risanka več.

Ocena: mojstrovina

In še najbolj čaroben delček tole čudovite in nepozabne mojstrovine.

YouTube slika preogleda

Liffe 2009: Big River Man

29.12.2009 ob 04:10

zda 2009, dokumentarec, režija: John Maringouin, igrajo: Martin Strel, Borut Strel, Matthew Mohlke

This fucking swimmer is Martin Strel from Slovenia.

Pa začnimo z biserčki tegale zelo zanimivega, strašno zabavnega, religioznega, ekološko osveščenega in izjemno gledljivega dokumentarca, zavoljo katerega bom do konca življenja ponosen na Martina Strela, na Slovenca, iz katerega se delajo norca samo Slovenci, kar je tipično samo za Slovence, ki ne marajo uspešnih Slovencev.

Biserčki gredo takole:

  • Borut Strel, sin Martina Strela, sicer ko-producent filma, očetov menedžer, promotor in idejni vodja njegovih plavalnih rekordov, pove, da Martin večkrat vozi pijan, a da se ne sekira kaj dosti, saj naša policija ve, da je zvezda in mu zaradi tega vedno pogledajo skozi prste.
  • Borut in Martin, sicer velika fana horseburgerja, nam povesta, da je to najbolj priljubljena hrana v Sloveniji.
  • Borut pove, da se oče preživlja kot glasbeni učitelj flamenka in da je bil nekoč profesionalni hazarder.
  • Kot otroka ga je pretepal oče, zato je zdaj tako zelo vzdržljiv v vodi.
  • Martin po televiziji gleda dokumentarec o Amazonki in na kitaro igra tisto nepozabno melodijo iz filma Deliverance.
  • Pred potjo v Los Angeles, kjer si reklamo dela tudi na ulici, sedi v Lipici in gleda konje.
  • Sin Borut pove, da je njegov oče edini Slovenec, ki ima gratis karto za vodni park Atlantis, kjer trenira skoraj vsak dan. Ter doda, da ima tudi free pass za Postojnsko jamo, kamor se gre poistovetit s podzemnimi živalmi.
  • Pištole se uporabijo za uboj živali in za tiste, ki bi med misijo slučajno težili.
  • Navigator Matthew Mohlke se boji, da bo Martin jezen nanj, saj je pozabil vzeti mačeto.
  • Martin nikoli ne urinira v reko, marveč v svojo plavalno obleko, ki smrdi tudi po dreku, kot pravi njegov sin. In doda: “Verjetno zato, ker vanjo tudi serje.”

In se nadaljujejo takole:

  • Martin pleše z indijanskim plemenom v Peruju, ki ga časti kot boga.
  • Neko drugo pleme ga označi za “Pištakosa”, za vodno pošast, ki žre človeške obraze.
  • Les amazonskega gozda naj bi se v največji meri uporabljal za električne kitare.
  • Ko je Martin najbolj dehidriran in bogi, namesto vode še vedno pije viski, pivo in vino.
  • Navigator Matthew ga označi za odrešenika človeštva, za Jezusa Kristusa, za poslednjega akcijskega junaka, ki plava med rajem in peklom.

In takole:

  • Sin Borut očeta označi za mešanico Človeka slona in Frankensteinea.
  • Ko se Martinu zmeša, okoli skače popolnoma gol, v vodi pa plava z rožo v rokah.
  • Po končani misiji ga zdravi tudi nek brazilski bend.
  • Ker medicinska sestra ne ve Martinovega imena, ga v register vpiše kot Fish Mana.
  • Navigator Matthew pove, da je Martin sicer debel in da rad pije, toda da je vseeno pravi junak.
  • Na listu, ki bi ga moral Martin prebrati po končani misiji, med drugim piše tudi to, da ni Lance Armstrong, saj je predebel. In to, da mora počivati, saj je pravkar preplaval Amazonko.

Recite mu Borat, recite mu tjulenj, recite mu bedak, recite mu karkoli, toda Strel je legenda. Možakar, ki je preplaval Mississippi, Yangtze in Amazonko. Četudi bi ga nosil tok, ko trdijo nekateri, je zame heroj, ki ga ni mogoče preseči in ki bi si zaslužil več spoštovanja med Slovenci. Med kvazi intelektualci, ki se iz njega delajo norca. Samo zato, ker je posebnež in ker ne jebe sistema. In pozor, Strel je Slovenec, film o njem pa je režiral Američan, kar je žalostno in tragično. Samo Slovevenci ne znamo iz takega posebneža kot je Strel narediti biznisa. Za razliko od Američanov, ki so zagrabili in se mu poklonili s filmom, ki je zelo visoko kotiral na festivalu Sundance.

Pred vami je odličen dokumentarec, ki spominja na Herzogov Fitzcarraldo, na zgodbo o možakarju, ki je hotel sredu perujske džungle zgraditi operno hišo. Strel je kot Fitzcarraldo, le da v Peruju raje plava. Ko si nadene “masko”, da ga ne bi opeklo sonce, izgleda kot Marlon Brando v rimejku filma Otok doktorja Moreauja. Ali še bolje, kot Letherface iz Teksaškega pokola z motorko. In če hočete, kot Pošast in modre lagune. To je čisti odklop, kot tisti iz filma Into the Wild, kjer jo je glavni junak mahnil Aljasko. Očiščenje duha in telesa, z željo po rekordu, ki je hkrati tudi želja po reševanju amazonskega gozda in seveda čista zajebancija.

Res je, Big River Man je tudi komedija, če hočete, skrita kamera, finta Borata, kjer se nikoli ne ve, kdaj gre zares, kdaj pa se vsi skupaj le zezajo. Seveda ne med plavanjem, ki je naporno kot strela, marveč pred samo misijo, med pavzami na ladji, ko naj bi bil Strel v deliriju in energijo nabira s pomočjo akumulatorja, ki si ga priklopi na možgane. In seveda po končanem plavanju, ko je v neki drugi dimenziji, iz katere ga skuša rešiti tudi lokalni šaman. Strel je tudi Robinzon, brodolomec na samotnem otoku, kjer skače popolnoma gol. Kot Tom Hanks v Cast Away, le da mu ni treba hujšati in igrati. Je tak, kot je. In to je super.

Ko sem o njemu pisal tukajle, se je našlo kar nekaj modelov, ki so me označili za norca in bedaka, da hvali takega kretena. Isto se je dogajalo tudi na blogih nekaterih kolegov, ki so že v osnovnem zapisu žaljivi. Kot da ne bi vedeli, da gre za možakarja na mestu, ki dela Sloveniji hudo dobro reklamo. Ki dela iz Slovenije šov in uživa sto na uro. Pa kaj, če so njegove izjave včasih nekoliko smešne, že ve, zakaj jih tako obrne in kako bodo delovale na majhne Slovenčke, ki ne bodo nikoli razumeli ameriškega šova. Strel je manipulator, mojster samopromocije, ki pa ima za razliko od Šterna in Murka zadaj resnično super projekt, ki ga je znal izpeljati samo on.

In če se za konec vrnem nazaj k dokumentarcu, k tej veliki zgodbi, k tej dobro posneti in tudi vizualno lepi pripovedi, ki ima poanto. Idejo o reševanju pragozda, na kar nas vseskozi tudi opozarja. Dobro je zrežiran, zanimive ideje ima, pokaže vse, kar je treba, in nas pelje tudi na dejansko podiranje svetovnega rekorda v maratonskem plavanju. V zakulisje projekta, ki ga je izvedel naš človek. Slovenec Martin Strel, ki je sedaj dobil tudi film. Kljub temu, da ga Leno, Letterman in O’Brian še vedno niso povabili v svoj šov. In kot sem Robertu Redfordu odgovoril že v uvodu, ko je na festivalu Sundance vprašal: “Who is this fucking swimmer?”, ta zafukani plavalec je Martin Strel, Slovenec, legenda, ki ne bo nikoli dobila slovenskega filma. Če bi ga, ne bi bil več legenda.

Ocena 4 in pol

In še povezave do ostalih filmov letošnjega festivala:

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/12/liffe-2009-wolke-neun/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/12/liffe-2009-the-girlfriend-experienc

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/14/liffe-2009-the-countess/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/14/recenzija-antichrist/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/16/liffe-un-prophete-sin-nombre/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/18/liffe-capitalism-a-love-story-fish-tank/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/19/liffe-2009-madeinusa-tulpan/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/21/liffe-the-limits-of-control/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/24/liffe-2009-in-the-electric-mist/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/12/01/liffe-2009-das-weisse-band/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/12/06/liffe-2009-bronson/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/12/18/liffe-2009-the-bad-lieutenant-port-of-call-new-orleans-adventureland/

Zvezdniški dvoboji (polfinale)

29.12.2009 ob 00:30

Naša maratonska tekma se počasi bliža koncu, kar pomeni, da so nam ostali samo še štirje najboljši tekmovalci, ki so po vaši zaslugi prišli do polfinala.

To so Petar Grašo, Michael Jordan, Bono in Al Pacino.

Za veliki finale se bosta prva pomerila:

Michael Jordan & Bono

 vs.

Odločite, kdo izmed njiju gre v finale.

Televizija 10

28.12.2009 ob 21:30

FEDERAL PROTECTION (zda 2002, kriminalna komedija, režija: Anthony Hickox, igrajo: Armand Assante, Dina Meyer, Angela Featherstone, David Lipper)

Nadpovprečno frajerska, privlačna, črnohumorna in divja B produkcija.

Bivši mafijec Armand Assante. Poročena Angela Featherstone, ki se zaljubi vanj. Njena lisičja sestra Dina Meyer, ki seksa z njenim možem Davidom Lipperjem. Milijon dolarjev nagrade za Assanteovo glavo. Nori zapleti. Še bolj nori razpleti. In film, za katerim bi si moral Hollywood oblizniti prste. Tudi zaradi atmosfere, tempa in dialogov.

Ocena: presežek

WHEN HARRY MET SALLY (zda 1989, komedija, režija: Rob Reiner, igrajo: Billy Crystal, Meg Ryan, Carrie Fisher, Bruno Kirby)

Film, ki si je že leta 1989 zagotovil mesto na polici klasik.

Zgodba o moškem in ženski, ki se ves čas srečujeta in nimata pojma, da sta v bistvu zaljubljena, je leta 1989 navdušila tudi tiste, ki niso nikoli verjeli v možnost, da sta moški in ženska lahko samo prijatelja. Harry (Billy Crystal) in Sally (Meg Ryan) sta to celih deset let. Vse dokler ne pristaneta v postelji in se skregata. Dialogi izgledajo tako, kot da bi jih napisal Woody Allen, prizor, kjer Meg Ryan sredi restavracije zaigra glasen orgazem, pa se je nemudoma uvrstil med anale sedme umetnosti, zato je kar prav, da se na televiziji ves čas rola Casablanca. Očarljiv film, prepričljivo odigran, svež in zelo simpatičen. Tak, da se ne čudim, da se je toliko gledalcev vanj zaljubilo na prvi pogled, no ja, ogled, da ostanemo v filmskem izrazoslovju. Verjetno ena najbolj znanih romantičnih komedij, narajena na način, o katerem lahko večina danajšnjih osladnih romantičnih komedih le sanja.

Ocena: vredno ogleda

COOKIE’S FORTUNE (zda 1999, kriminalna komedija, režija: Robert Altman, igrajo: Glenn Close, Julianne Moore, Liv Tyler, Chris O’Donnell, Charles S. Dutton, Donald Moffat, Patricia Neal, Ned Beatty, Courtney B. Vance, Lyle Lovett, Danny Darst, Randle Mell, Niecy Nash, Ruby Wilson)

Cookie’s Fortune, po naše, Dragulj z Mississippija, je nedvomno mali filmski biser, ki pa ga polomi v zadnjih tridesetih minutah in zato kot celota izpade nekoliko slabše.

Cookie’s Fortune je eden tistih drobnih in simpatičnih filmčkov, ki se dogajajo majhnim ljudem v še manjšem mestu, v našem primeru gre za Holly Springs v Mississippiju, kjer miren vsakdan zaplete samomor ostarele Jewel Mae »Cookie« Orcutt, ki jo igra Patricia Neal, zvezda filmov A Face in the Crowd, Hud, Breakfast at Tiffany’s in The Night Digger, ki ji je koncem šestdesetih kariero uničila skoraj usodna srčna kap. Njeni nečakinji, gospodovalna in ukazovalna Camille (Glenn Close), in ne preveč bistra ter poslušna Cora (Julianne Moore), hočeta namreč zadevo spremeniti v umor oz. rop, ker bi dejstvo samomora seveda uničilo ugled družine Orcutt. Policija na čelu z na ribolov mahnjenim Lesterjem (Ned Beatty) osumi temnopoltega Willisa Richlanda (Charles S. Dutton), ker je pač zadnja leta skrbel za čudaško gospo Orcutt in se je edini smukal okoli njene hiše, v mesto pa se vrne Corina hčerka Emma (čisto na kratko ostrižena Liv Tyler), sicer bivša punca mladega in nerodnega policista Jasona (Chris O’Donnell). Primer prevzame detektiv Otis (Courtney B. Vance), Camille med tem pripravlja odrsko predstavo o zapeljivi Salomi, policijska tajnica Wanda (Niecy Nash) si odpne zgornje gumbe srajce, da bi navdušila Otisa, ribogojec Lyle Lovett (redni Altmanov gost in bivši mož Julie Roberts) se smuka okoli Emme in ji ureja stanovanje v nekem zapuščenem vagonu, Willisov primer pa bo sprejel edini mestni odvetnik Jack (Donald Moffat). Veliko zanimivih likov in še več zanimivih zgodbic seveda prebudi asociacije na Fargo, na Short Cuts in še posebej na Eastwoodov Midnight in the Garden of Good and Evil, ki posodi tudi atmosfero, zato je res škoda za zadnje pol ure, za nepotrebno družinsko zmešnjavo in za dejstvo, da Altman nekaj prizorov pustil na montažnem pultu. Če bi bil film krajši, bi bil bolj dinamičen in dosti boljši. Od briljantne in pestre igralske zasedbe bi okronal Glenn Close, Charlesa S. Duttona in Donalda Moffata, Altmanu pa bi čestital, da je znal kljub letom še vedno narediti energičen, gledljiv in mladosten izdelek, kjer se komedija, vaški posebneži ter kriminalka poročijo in skočijo v najbolj srečen zakon na svetu.

Ocena: nič posebnega

THE GREAT DICTATOR (zda 1940, komedija, režija: Charles Chaplin, igrajo: Charles Chaplin, Jack Oakie, Reginald Gardiner, Henry Daniel, Billy Gilbert, Paulettte Goddard)

Ne njegov najboljši, a še vedno odličen, pronicljiv, pogumen in prebrisan filmček, s katerim se je Charles Chaplin več kot učinkovito ponorčeval iz Adolfa Hitlerja.

Da se je Chaplin, ta genij neme komedije, ki ga vse do danes ni presegel nihče, zelo dolgo upiral zvoku in neme filme snemal vse od Velikega diktatorja, ki je njegov prvi zvočni film, je znano. Da je bil prav Veliki Diktator, kjer Chaplin seveda odigra Hitlerja, no ja, Hynkela, diktatorja Tomanie, razlog za zvok, pa je več kot razumljivo, saj gre za satiričen in zelo norčav napad na nacizem in Hitlerja, kjer je bil zvok še kako potreben. Še posebej na koncu, ko nas čaka pet minut trajajoč Chaplinov monolog. In tukaj so vsi običajni osumljenci, ki jim je Chaplin seveda dal drugačna imena in že s tem dosegel salve smeha. Mussolini je tako Napaloni, diktator Bacterie, Goering pa Herring. In pozor, Chaplin v resnici igra židovskega vojaka in brivca, ki ga diktator Hynkel uporabi za svojega dvojnika, kar je direkten udarec v rit pravega Adolfa Hitlerja, ki je kot veste preziral žide. Da sta si bila Chaplin in Hitler zelo podobna tudi v resnici, je še dodaten razlog za zadetek v polno, žal pa vse do danes nikomur ni uspelo izvedeti, kako je Hitler odreagiral med ogledom tega zares zabavnega filma, ki si ga velja znova ogledati na vsake toliko časa. Znano je, da je prepovedal predvajanje in da bi Chaplin dal vse, da bi zvedel kaj si je mislil o njegovi mojstrovini, ki bistvo ujame še danes. Tudi s kultno sekvenco, kjer se Hynkel igra z napihnjeno Zemljo. Večen film, ki ima v moji familiji posebno mesto tudi zaradi prababice, ki jo je moj oče v kino po mnogih letih peljal gledat prav tale filme. V eni izmed repriz, seveda. Uživala je kot še nikoli. In užival sem tudi jaz, ko sem si ga včeraj še enkrat ogledal.

Ocena: presežek

EXECUTIVE DECISION (zda 1996, akcija, režija: Stuart Baird, igrajo: Kurt Russell, Halle Berry, Steven Seagal, Oliver Platt, John Leguizamo, Joe Morton, J. T. Walsh, Marla Maples)

Tale film je odličen že zato, ker že v uvodu odpihne Stevena Seagala.

Rutinska zgodba, kjer islamski teroristi ugrabijo letalo, na katerem je tudi ameriški senator (J. T. Walsh), je tokrat podkrepljena z zelo napeto in prepričljivo zrežirano atmosfero, kar gre pripisati debitantu Stuartu Bairdu, ki se je kot montažer kalil pri mnogih vrhunskih akcijah osemdesetih in devetdesetih. In pozor, Steven Seagal, ki je glavni v uvodu, sploh ni junak tele zračne akcije, saj ga odpihne že na začetku, kar je vsekakor dobra finta in dokaz, da je imel Baird odličen smisel za humor. Namesto Seagala je potem seveda glavni Kurt Russell, ki mu asistira skulirana Halle Berry, gledalec pa pade v dinamično, hitro in energično dogajanje, ki napetost in zanimanje kot za šalo ohranja do samega konca.

Ocena: vredno ogleda

VOLCANO (zda 1997, pustolovska drama, režija: Mick Jackson, igrajo: Tommy Lee Jones, Anne Heche, Don Cheadle, John Corbett, Keith David, Gaby Hoffman, Michael Rispoli, John Carroll Lynch, Jacqueline Kim)

Povsem zadovoljiv film katastrofe.

Leto 1997 je bilo leto vulkanov, ki jih je v kina poleg tega filma pognal še enako solidni Dante’s Peak. Oba filma nekako nista navdušila ne gledalcev ne kritikov, kar je blesavo, saj so vsi očitno pričakovali neko hudičevo globoko dramaturgijo in pozabili na dejstvo, da sta oba filma v bistvu lepo povzela žanr katastrofe. Ali kot je takrat odlično ugotovil priznani kritik Leonard Maltin: “It ain’t supposed to be Henry V.” Točno tako, Volcano, ki je meni osebno boljši kot Dante’s Peak, kjer sta bila glavna Pierce Brosnan in Linda Hamilton, ima vse, kar mora imeti dober film katastrofe. Predvsem odlične posebne efekte, herojske prizore in zgodbo, ki je razumljiva širokemu spektru ciljne publike. In vulkan tokrat udari kar sredi Los Angelesa, kar je povsem drugače kot pri Dante’s Peaku, kjer je udaril na klasičen način. Všeč mi je tudi dejstvo, da se ne zgodba ne naslanja na romantično zvezo glavnih junakov in da isto količino časa dejansko nameni večim likom. Povedano drugače, nihče ni tipični junak, sodelujejo vsi in sodelujejo tako, kot da bi se katastrofa zgodila tudi v resnici. Za razliko od Dante’s Peaka in recimo Twisterja, je dobro tudi to, da nevarnost pride sama in da junaki vanjo glave ne tiščijo sami.  Pa to, da mesto ni izmišljeno. In to, da se bruhanje vulkana začne veliko hitreje kot v Dante’s Peaku, kjer je vulkan prvo polovico filma le kašljal. In Tommy Lee Jones je Mike Roark, vodja civilne zaščite, ki mora rešitu tudi svojo hčerkico Gabby Hoffman, Anne Heche pa doktorica Amy Barnes, samozavestna seizmologinja, ki med bruhanje vulkana izgubi najboljšo prijateljico. Dante’s Peak je bil morda vizualno veličastnejši, je pa zato Volcano, sicer tudi film, kjer dovolj dobro učinkujejo tudi komični vložki, realnejši in zavoljo tega nekoliko boljši. Drži, Kevin Coster je v filmu The Bodyguard, ki ga je prav tako režiral Mick Jackson, pred psihopatom rešval Whitney Houston, Tommy Lee Jones pa sedaj pred lavo rešuje Los Angeles, mesto tisočerih zvezd, ki jih seveda ni na spregled, saj so verjetno že odšle s svojimi privatnimi letali in helikopterji. Ali kot je v šali povedal Mick Jackson, ki je nekoč v Los Angeles poslal tudi Stevea Martina: “We had to burn L.A. down to prove we love it.” Jp, the coast is roast. In da ne pozabim, psiček spet preživi, poleg sebe pa reši se svojo kost.

Ocena: vredno ogleda

Recenzije

28.12.2009 ob 20:14

TARZAN AND THE LOST CITY (zda 1998, avantura, r: Carl Schenkel, i: Casper Van Dien, Jane March, Steven Waddington, Ian Roberts) Eden najslabših Tarzanov vseh časov. Se spomnite filma, kjer je Bo Derek Tarzana učila prvih seksualnih izkušenj? Bil je tako slab, da se mu je režala celo opica Čita. Najnovejši Tarzan je še slabši, zato se mu bodo režali tudi tisti, ki se niso režali niti Tarzanu z Bo Derek. Casper Van Dien je tako slab, da ni Tarzan, marveč Turzan, Jane March nima pojma kako se igra njegovo Jane, posebnih efektov pa bi se sramoval celo Johnny Weissmuller. Ocena 1

BERMUDA TRIANGLE (zda 1996, avantura, r: Ian Toynton, i: Sam Behrens, Lisa Jakub, Susanna Thompson, Jerry Hardin, Naomi Watts) Zanimiva štorija o družini, ki se znajde na skrivnostnem otočku sredi Bermudov, se kmalu spremeni v bedasto in dolgočasno počitniško razglednico. Ste gledali Obalo z Leonardom DiCapriom? Tu imate njeno tv inačico. Ocena 2

SATAN’S SCHOOL FOR GIRLS (zda 2000, grozljivka, r: Christopher Leitch, i: Shannen Doherty, Kate Jackson, Julie Benz, Daniel Cosgrove, Richard Joseph Paul, Taraji. P. Henson, Aimee Castle, Victoria Sanchez, Mandy Schaffer) Čarovnice, ki razgrajajo v neki ameriški srednji šoli, bi morale vedeti, da jih bo Shannen Doherty, čarovnica iz nanizanke Charmed, poslala v tri krasne. Bleda, dolgočasna in utrujena inačica grozljivke The Craft, kjer štiri mlade čarovnice za popolno zmago potrebujejo še peto. Da ne pozabim, Kate Jackson, ki sedaj igra šolsko psihologinjo, je leta 1973 v istoimenskem originalu igrala eno izmed čarovniških deklet. Ocena 2

THREE SEASONS (zda in vietnam 1999, drama, r: Tony Bui, i: Harvey Keitel, Ngoc Hiep Nguyen, Ngoc Minh, Phat Trieu Houng) Dolgočasen, razvlečen in nezanimiv skupek zgodbic brez repa in glave. Američan, ki išče svojo hčerko. Deček, ki izgubi svoj kovček drobnarij. Šofer, ki se zaljubi v cipo. In mlado dekle, ki prebudi starega gobavega učitelja. Štiri usode, štiri štorije in en dolgčas. Ocena 2

TWO HANDS (avstralija 1999, kriminalka, r: Gregor Jordan, i: Heath Ledger, Bryan Brown, Rose Bryne, Susie Porter) Zeleni Heath Ledger zamoči pri poslu z mafijci. Preveč povprečna, suha in premalo atraktivna kriminalka. Ocena 2

SPACE TRAVESTY (kanada 2000, komedija, r: Allan A. Goldsmith, i: Leslie Nielsen, Ophelie Winter, Ezio Greggio, Verona Feldbush) Kvazi parodija in resno opozorilo, da je s parodijami, kjer nastopa Leslie Nielsen, nepreklicno konec. Uvodna sekvenca, kjer vidimo razvoj človeštva in resnico Odiseje 2001, udari v polno, vse ostalo, vključno s koncertom treh tenorjev in klonom Billa Clintona, ki ga mora ujeti policist Dick Dicks (Leslie Nielsen), pa je le skupek mizernih gagov, bedastih fint in strošenih klišejev, ki se jim ne bi smejal niti Leslie Nielsen. Ocena 1

THE WASH (zda 2001, komedija, r: D. J. Pooh, i: Dr. Dre, Snoop Dogg, Eminem, D. J. Pooh, Tommy Chong, Pauly Shore, Tom »Tinny« Lister Jr., Ludacris, Shaquille O’Neal, Xzibit, George Wallace, Kurupt) Zelo bleda raperska komedija, ki bi morala glede na igralsko zasedbo pokazati veliko več. Dr. Dre, Snoop Dogg in Eminem, tri največje zvezde hip hopa, so si privoščili zelo površen filmski izlet, kar je sila čudno, neprofesionalno in žaljivo. The Wash namreč izgleda kot deseti del komedije Friday, kot film, ki že v prvem delu izgleda kot slabo nadaljevanje. Zgodba o tipu, ki se zaposli v avtopralnici in soli pamet svojemu prijatelju, ki med pavzami podira razne bejbe, teče počasi, razvlečeno in dolgočasno, se pravi tako, da človek ne more verjeti, da so jo skupaj spacali Dr. Dre, Snoop Dogg in Eminem. Ocena 2

FREDDY GOT FINGERED (zda 2001, komedija, r: Tom Green, i: Tom Green, Rip Torn, Marisa Coughlan, Eddie Kay Thomas, Harland Williams, Anthony Michael Hall, Julie Hagerty, Drew Barrymore, Shaquile O’Neal) Dobiti sedem malin za najslabši film leta, lahko pomeni samo to, da si v bistvu naredil zelo dober film. Tom Green je bedak brez pravega smisla za humor. To ste lahko videli že v njegovem komičnem šovu, ki ga je predvajal MTV, in v filmu Road Trip, kjer se je poljubljal s kačo. Kljub temu so mu zaupali režijo in glavno vlogo njegovega prvega pravega celovečerca, v katerem mu ga fafajo invalidke, štos pa je v tem, da je film tako zelo slab, da je v bistvu dober. Zgodba o tipu, ki lastno mater (Hagerty) prepriča za seks s Shaquilleom O’Nealom, lastnega očeta obtoži, da svojega mlajšega sina s prsti poriva v zadnjico, sam pa sanjari o uspešni karieri risarja stripov, tako ne glede na vse bedarije odnese celo kožo, kar je, roko na srce, namesto sedmih malin vredno sedmih oskarjev. Ocena 4

CRUEL INTENTIONS 2 (zda 2000, komedija, r: Roger Kumble, i: Robin Dunne, Sarah Thompson, Keri Lynn Pratt, Amy Adams, Barry Flatman, Mimi Rogers) Bedarija, ki jo reši dejstvo, da premore več poguma od večine hollywoodskih filmov. Cruel Intentions, sicer film, ki je premogel francoski poljub Selme Blair in Sarah Michelle Gellar, je bil patetična igra predšolskih otrok, ki so se šli mamice in atije. Cruel Intentions 2, film, ki bi se moral spremeniti v tv serijo, a je zaradi orgazma na konju naletel na hude težave s cenzorji, pa zelo dobro ve kaj je to provokacija, zato gre do konca in namesto pravljice pokaže realnost. Ocena 4

THE BREED (zda 2001, akcijska grozljivka, r: Michael Oblowitz, i: Adrain Paul, Bokeem Woodbine, Bai Ling, James Booth) Patetično blesava grozljivka, ki ne zna izkoristiti svoje originalnosti. Vampirji priznajo svoj obstoj in se spajdašijo z ljudmi. Zadeva funkcionira, saj jih v svoje vrste vzame celo policija. Potem pride do težav, ker se pojavi vampir, ki hoče vse ljudi spremeniti v vampirje. In tu ga film polomi, uniči originalno idejo in se spremeni v nepotrebno akcijsko divjanje. Škoda. Ocena 2

WHEN STRANGERS APPEAR (zda 2001, triler, r: Scott Reynolds, i: Radha Mitchell, Barry Watson, Josh Lucas, Kevin Anderson) Solidna bedarija o ženski, ki lastnoročno obračuna s tolpo treh psihopatov. Radha Mitchell je prodajalka, ki nima sreče s tujci. Ko sreča prvega, se zaplete z drugim, ko verjame enemu, pa ugotovi, da bi morala drugemu. Ko ima vsega dovolj, jim pokaže, da z njo ni šale, kar pomeni, da vrže v zrak bencinsko črpalko in si vzame čas celo za cigareto. Ni kaj, When Strangers Appear je parodija, ki ne ve, da je parodija, kar pa sploh ni tako zelo slabo. Ocena 3

CURLED (zda 1996, grozljivka, r: Reb Braddock, i: William Baldwin, Angela Jones, Bruce Ramsay, Lois Chiles, Barry Corbin, Kelly Preston, Daisy Fuentes) Skrajno bedasta zgodba o serijskem morilcu, ki se hvali s tem, da je plave krvi. Curled, sicer film, ki ga je, sram ga bodi, produciral Quentin Tarantino, sploh ni film, marveč skupek oslarij, ki ne bodo všeč niti tistim, ki obožujejo slabe filme. William Baldwin mori, seka glave in uživa, čistilka Angela Jones pa se zgraža in si noče priznati, da jo vsa zadeva v bistvu močno vznemirja. Ocena 1

COMMITTED (zda 2000, komična drama, r: Lisa Krueger, i: Heather Graham, Casey Allfleck, Luke Wilson, Goran Višnjič, Patricia Velazquez, Alfonso Arau, Clea DuVall, Kim Dickens, Summer Phoenix, Mary Kay Place, Dylan Baker) Film, ki Patricio Velazquez, zvezdo filmov Mumija in Mumija se vrača, v najavni špici reklamira kot debitantko, ne more biti drugega kot slab, neumen, nepoučen, dolgočasen in nepotreben. Heather Graham je punca, ki se zaobljubi Lukeu Wilsonu in nas potem ves čas prepričuje, da je tip pač moški njenega življenja. Hecno, glede na to, da jo Luke pusti in si vzame čas za premislek, ona pa med tem kar nekaj časa flirta s čednim Goranom Višnjićem. Kaj hočemo, Amerika je pač dežela, kjer čedne punce ponavadi dobi manj privlačen junak. Ocena 1 in pol

DISAPPEARING ACTS (zda 2000, drama, r: Gina Prince Bythewood, i: Wesley Snipes, Sanaa Latan, Regina Hall, Q-Tip, Lisa Arrindell Anderson, Clark Johnson, John Amos, CCH Pounder, John Beasley) Solidna tv drama o ljubezni, ki zaradi različnih nazorov in drugačnega razmišljanja naleti na hude težave. On, Wesley Snipes, je strugar in delavec, ona, Sanaa Lathan, je obetavna pevka in dama. Po vročem seksu si obljubita večno ljubezen, naredita sinčka in si ustvarita skupen domek. Potem poči, saj sta si preveč različna. Ko gresta narazen, pa ugotovita, da se nasprotja privlačijo. Ocena 3 in pol

OUT OF THE RAIN (zda 1991, kriminalna drama, r: Gary Winick, i: Michael O’Keefee, Bridget Fonda, All Shannon, John Seitz, Chris Norris) Skrajno dolgočasen in razvlečen film o tipu, ki raziskuje domnevni samomor svojega brata in med tem poseksa njegovo bejbo. Out of the Rain je eden tistih groznih filmov, ki si vzame čas za dolge kadre in pri tem pozabi na pripovedovanje zgodbe, kar je seveda usodno za gledalce, ki zaspijo že v najavni špici. Ocena 1

THE ART OF WAR (zda 2000, akcijski triler, r: Christian Duguay, i: Wesley Snipes, Michael Biehn, Anne Archer, Donald Sutherland, Maury Chaykin, Marie Matiko, Cary Hiroyuki Tagawa, James Hong) Film, kjer se policist Wesley Snipes zoprstavi kitajski mafiji, bi morali na Kitajskem prepovedati. To, kar sta Wesley Snipes in Sean Connery počela v filmu Rising Sun, počne sedaj Wesley Snipes v filmu The Art of War, le da mu poleg Seana Conneryja manjkata še igralski talent in dober scenarij. Zvrhan kup bedarij, klišeji, razvlečene akcijske sekvence in poanta, da so od Kitajcev slabši samo še Američani. Ocena 2

HEAD OVER HEELS (zda 2001, komedija, r: Mark S. Waters, i: Monica Potter, Freddie Prinze Jr, Shalon Harlow, Ivana Milicevic, Sarah O’Hare, Toniko Fraser, China Chow) Simpatična parodija manekenstva se po nepotrebnem spremeni v blesav vohunski triler brez jajc. Monica Potter se preseli k petim avšastim manekenkam in se zagleda v čednega soseda (Freddie Prinze Jr), ki nekega dne umori neko bejbo. Solidna in zabavna komedija pa se na koncu prevesi v slab in dolgočasen triler, kjer poljube in romantiko zamenjajo metki ter dvojne igre. Ocena 2

THE IN CROWD (zda 2000, triler, r: Mary Lambert, i: Susan Ward, Lori Hearing, Matthew Settle, Nathan Bexton, Laurie Foster, Tess Harper) Nepotrebna bedarija. Lori Hearing pride iz umobolnice in se spoprijatelji z razvajeno ter bogato Susan Ward, ki vsako noč žura s svojo klapo razvajencev. Čez čas se izkaže, da bi morala biti v umobolnici Susan Ward, čeprav so vsi prepričani, da je za njene oslarije kriva povsem nedolžna Lori Hearing. Kot sem že rekel, nepotrebna bedarija, kjer ne pomaga niti golota. Ocena 1

AMERICAN PSYCHO II: All American Girl (zda 2002, komična grozljivka, r: Morgan J. Freeman, i: Mila Kunis, William Shatner, Geraint Wyn Davies, Robin Dunne) Bedasto nadaljevanje bedastega originala, kjer namesto tipa sedaj mori babnica. Mila Kunis je dekle, ki na začetku filma umori Patricka Batemana, junaka Ameriškega psiha. Nato se ji zasuče, saj hoče na vsak način postati asistentka FBI agenta in profesorja Williama Shatnerja, ki vsako leto izmed svojih številnih študentov izbere samo enega. In mala umori vse svoje nasprotnike, očevidce ter potencialne izdajalce. Pri tem uživa in nas fila s črnim humorjem. To pa ji na žalost ne pomaga, saj nastopa v zelo slabem filmu, filmu, ki ga ne bi gledale niti žrtve Patricka Batemana. Ocena 1 in pol

JOE DIRT (zda 2001, r: Dennie Gordon, i: David Spade, Brittany Daniel, Dennis Miller, Christopher Walken, Kid Rock, Rosanna Arquette, Fred Ward, Jaime Presley, Joe Don Baker, Carson Daly) Še en bedak, ki nam na koncu zleze pod kožo. Forrest Gump, Adam Sandler, Howard Stern, Tom Green, Ali G in Joe Dirt. Šest bedakov, šest velikih oseb, ki bi jim morali postaviti spomenik in jih spremeniti v predsednike. Naše življenje bi postalo lepše, cene bencina bi se znižale, namesto v službo pa bi hodili na divje zabave. Forrest bi skrbel za denar, Howard bi pripovedoval umazane šale, Tom bi ga lomil na zabavah, Ali bi pripeljal Madonno, Adam in Joe pa bi nas spomnila, da med genijem in bedakom praktično ni razlike. Zgodba o tipu (David Spade), ki od otroštva išče svoje starše, medtem sreča sanjsko žensko (Brittany Daniel), naleti na divjega psihopata, se gre lovca na krokodile, spozna čisto pravega mafijca (Christopher Walken), seksa z lokalno pohotnico (Jaime Presley), gostuje na radijskem šovu, sreča Indijanca in na koncu postane junak, nekakšen Caprin John Doe, je resda na stopnji predšolskega otroka, na stopnji komedij Adama Sandlerja, kar pa, roko ne srce, sploh ni tako zelo slabo, glede na večino današnjih komedij, ki premorejo niti IQja ovce. Da ne pozabim, pes s prilepljenimi jajci trga gate. Ocena 3 in pol

REPLICANT (zda 2001, akcija, r: Ringo Lam, i: Jean Claude Van Damme, Michael Rooker, Catherine Dent, Brandon James Olson) To, kar je Van Damme veliko bolje počel v filmu Double Impact, počne sedaj enako slabo kot v filmu Maximum Risk, ki ga je ravno tako režiral Ringo Lam. Ringo Lam je očitno obseden z dejstvom, da mora v svojih filmih vedno imeti dva Van Dammea, kar je neumno, saj je zadnje čase preveč že eden sam. Prvi je tokrat psihopatski morilec mater in otrok, drugi, sicer njegov klon, njegov identični replikant, pa je neumni Forrest Gump, ki ga policist Michael Rooker vzame za svojega učenca, ker je prepričan, da mu bo pomagal ujeti prvega. Povedano drugače, še en patetičen dokaz, da je z nekdanjim belgijskim mišičnjakom nepreklicno konec. Ocena 2

HOW HIGH (zda 2001, komedija, r: Jesse Dylan, i: Method Man, Redman, Obba Babatunde, Mike Epps, Anna Maria Horsford, Fred Willard, Hector Elizondo, Jeffrey Jones, Cypress Hill) Še ena raperska oslarija. Method Man in Redman, raperja, ki sta doslej skupaj posnela kar nekaj zelo dobrih pesmi, sta študenta, ki se filata s travo, da lahko vidita duha, ki jima pomaga pri izpitih. To je vse in to je zelo bedasto, dolgočasno, negledljivo in nepotrebno. Film, ki je bil všeč Eminemu, kar je jasno, saj je sam istega leta nastopil v enako slabi komediji The Wash. Ocena 1

CORKY ROMANO (zda 2001, komedija, r: Rob Pitts, i: Chris Kattan, Peter Falk, Peter Berg, Chris Penn, Richard Roundtree, Fred Ward, Vinessa Shaw, Matthew Glave) Ravno prav simpatični in zmešani Chris Kattan je Corky Romano, mafijski sinko, ki se na željo hudo bolnega očeta Petra Falka, mafijskega dona, infiltrira v FBI vrste, da bi ukradel vse morebitne dokaze. Corky Romano je Boter, le da je veliko bolj smešen, kar pomeni, da seka v polno in nas zabava od začetka do konca. Vsi ostali filmi so FBI agente zakamuflirali med mafijce, Corky Romano pa naredi obratno in zmaga. Ocena 4

OCTOPUS II (zda 2001, grozljivka, r: Yossi Wein, i: Michael Reilly Burke, Meredith Morton, Frederick Lehne, John Thaddeus) Zlobna hobotnica nadleguje nič hudega sluteče meščane. Octopus II je eden tistih video smeti, ki ne bi prepričale niti dojenčkov, se pravi niti tistih, ki niso v življenju videli še nobene grozljivke. Hobotnica izgleda kot gmota otroškega plastelina, ljudje, ki pred njo panično bežijo, pa kot mravlje, ki vadijo požarno varnost. Ocena 1

CROCODILE II: Death Roll (zda 2001, kriminalna grozljivka, r: Gary Jones, i: Heidi Noelle Lenhart, Chuck Walczak, Jan Sklaroff, Darryl Theirse, David Valcin, James Parks) Presenetljivo kvalitetna, gledljiva in frajerska B produkcija. Orjaški krokodil prekriža račune skupini kriminalcev, ki po močvirju vlačijo ugrabljeno stevardeso (Heidi Noelle Lenhart), ki jo iščeta njen fant in njegov za avanture razpoloženi vodič. Malce slabše od filma Lake Placid in veliko boljše od večine kvazi grozljivk B produkcije, ki jih v ZDA za video štepajo kot po tekočem traku. Ocena 3 in pol

EARTH VS. THE SPIDER (zda 2001, grozljivka, r: Scott Ziehl, i: Devon Gummersall, Dan Aykroyd, Amelia Heinle, Theresa Russell, Christopher Cousins) Kaj bi se zgodilo, če bi Spider-Man nastopal v grozljivki in sploh ne bi bil prijazen, marveč zelo hudoben. Earth vs. The Spider, sicer rimejk črnobele grozljivke iz leta 1958, izgleda tako, kot da bi režiser Muhe režiral najnovejšega Spider-Mana. Mladenič, ki pride v stik s pajkom, namreč ne postne superjunak, marveč krvoločna pošast, še en Jeff Goldblum, le da se ne spreminja v muho, ampak v pajka. Televizijska kamera dela svoje, posebni efekti so kljub temu odlični, film pa bi bil veliko boljši, če se ne bi jemal tako prekleto resno. Ocena 2 in pol

GET WELL SOON (zda 2001, komedija, r: Justin McCarthy, i: Vincet Gallo, Courteney Cox, Jeffrey Tambor, Tate Donovan) Zvezdniški voditelj (Vincent Gallo) nočnega talk showa zapade v depresijo, povzroči škandal, para živce svojemu menedžerju (Jeffrey Tambor), poišče svoje bivše dekle (Courtney Cox) in končno najde samega sebe. Malce preveč hladna, a kljub temu zelo simpatična in svojevrstna komedija, ki nam prišepne, da David Letterman, Jay Leno in Conan O’Brian še vedno niso našli smisla življenja. Ocena 3

HARVARD MAN (zda 2001, komedija, r: James Toback, i: Adrian Grenier, Sarah Michelle Gellar, Joey Lauren Adams, Eric Stoltz, Rebecca Gayheart, Gianni Russo, Ray Allen, Al Franken) Zgodba o mladeniču (Adrian Grenier), ki se zaplete z lisičjo in vedno pohotno hčerko (Sarah Michelle Gellar) lokalnega mafijca (Gianni Russo), zaradi denarja namerno izgubi pomembno šolsko košarkaško tekmo, ljubimka s svojo profesorico (Joey Lauren Adams) in spozna vse lepote treh tabletk elesdeja. Harvard Man, sicer film, kjer bi moral že pred leti igrati Leonardo DiCaprio, ima vse tisto, kar morajo imeti filmi, ki želijo v današnji poplavi klišejev ohraniti lastno zavest. Torej vse tisto, kar ga loči od drugih podobnih filmov, filmov iz srednješolskega življenja najstnikov. Direktni prizori seksa, briljantna lsd halucinacija, ki traja in traja, dvojne igre policistke Rebecce Gayheart, spletkarska Sarah Michelle Gellar, še bolj zviti mafijski svetovalec Eric Stoltz, prepričljiva izvedba, ravno prav komični prijemi in režiser James Toback, ki je na začetku devetdesetih napisal scenarij za mojstrovino Bugsy. Ocena 4

WOLF GIRL (zda 2001, r: Thom Fitzgerald, i: Victoria Sanchez, Tim Curry, Lesley Ann Warren, Grace Jones, Darlene Cates) Presenetljivo učinkovita in kvalitetna pripoved o nesrečni Tari (Victoria Sanchez), ki jo potujoči cirkus spak zaradi pretirane poraščenosti razstavlja kot avtentično volkodlakinjo. Tara, ki bi, če se malo pošalimo, kot za šalo kraljevala na spletnih straneh za fetišiste, je ženska volk, po celem telesu poraščeno mlado dekle, ki mora v svoji predstavi igrati krvoločnega volkodlaka. Zaradi skrajno nesramne in žaljive skupine pobalinov pade v hudo depresijo, kanček upanja pa ji povrne vase zaprti mladenič, sicer sin znanstvenice Lesley Ann Warren, ki dela poskuse na živalih. Poseben serum namreč omogoča odpadanje odvečnih dlak, težave pa se pričnejo zaradi nepričakovanih stranskih učinkov, ki jih uboga Tara zaradi večne želje po tem, da bi bila normalna, seveda zamolči. Wolf Girl, sicer moderna mešanica zloglasne črnobele klasike Freaks iz začetka tridesetih let, kjer so kot veste nastopali resnični cirkuški spački, in grozljivke American Werewolf in London, povprečje kot za šalo preseže s svojo poanto o tem, da smo normalni samo takrat, ko se tega zavedamo sami. Ne verjamete? Le poglejte si fanta, ki navzven igra čednega mačota, doma pa trpi zaradi strašno majhnega penisa, ki ga film brez sramu tudi pokaže. Ocena 4

Pop Corn z Iztokom Gartnerjem

28.12.2009 ob 17:43

Da sem se malo nazaj preizkusil kot voditelj zabavno informativne oddaje Dobro jutro na VTVju, že veste, saj sem o tem nekaj malega pisal, pa še gledali ste nekateri, kot sem ugotovil kasneje.

No, sedaj je čas za bolj mojo sceno, za vodenje oddaje Pop Corn, glasbeno zabavne oddaje, prav tako na VTVju, kjer že to sredo ob 20. uri gostim zasedbo Flirt.

Četudi bo ta oddaja prav tako zame nekaj novega, imam občutek, da sem bom dobro znašel, saj mi koncept dopušča več prostih rok kot Dobro Jutro, kar pomeni, da se že veselim svoje premiere.

Mi je pa ta oddaja na nek način nostalgična, saj sem pred leti tudi sam gostoval v njej.

Skratka, vračam se na kraj zločina, kot radi rečemo.

Glejte, če boste imeli čas in če se vam da.

Mar si tekmovalci s Kmetije slavnih res niso uspeli pridobiti niti kančka slave?

28.12.2009 ob 17:15

Odkar je konec VIP Kmetije so skoraj vsi časopisi in spletni portali polni takšnih in drugačnih zgodbic ter novičk o praktično vseh tekmovalcih. Toda pozor, vse je tako zelo poceni, tako zelo blesavo, tako zelo na prvo žogo, da se res vprašam, če je bila Kmetija povsem zastonj. Če res niso ujeli niti kančka slave. In če se morajo še vedno medijem nastavljati na tako otročji in kvazi provokativen način, da jih kdo opazi in da se o njih pač piše.

Druga finta je seveda v tem, da so to počeli že pred Kmetijo, zato je res žalostno, da sedaj po njej spet počnejo popolnoma isto.

Očitno res dokaz, da jim niti cele tedne prime timea na televiziji ni prav nič dvignilo cene in da se morajo še vedno prodajati za džabe.

Filmski pes leta

28.12.2009 ob 01:58

Čeprav je film 2012 bolj kot ne slab, pa sem naravnost užival v prizorih, kjer je bil glavni mali pekinez, ki na koncu seveda preživi. Na sliki uživa v naročju ponosne lastnice Tamare, ki jo igra Beatrice Rosen. Jp, dragi moji, tole je filmski pes leta, ki ga po skuliranosti preseže le še naš Jodi.

In še fotka pekineza, ki sem ga slučajno snel na netu:

Pa še naš Jodi, da ne bo slučajno ljubosumen: