Televizija 5

30.11.2009 ob 21:02

DON’T SAY A WORD (zda 2001, thriller, režija: Gary Felder, igrajo: Michael Douglas, Sean Bean, Brittany Murphy, Famke Janssen, Oliver Platt, Jennifer Esposito, Skye McCole Bartusiak, Victor Argo)

Neumna ideja, ki jo tu in tam rešijo napete sekvence.

»I’ll never tell,« žvrgoli sila zmedena in čudaška osemnajstletna Brittany Murphy, ki se v umobolnici znajde zaradi brutalnega umora. Njen zdravnik Oliver Platt na pomoč pokliče svojega kolega Michaela Douglasa, strokovnjaka za sila zmedene in čudaške osemnajstletne najstnice, ki takoj ugotovi, da punca igra. Tako kot Edward Norton v filmih Primal Fear in The Score, le da nima višjih ciljev. Michael Douglas odide domov, poljubi svojo simpatično hčerkico (Skye McCole Bartusiak), objame svojo ženko Famke Janssen, ki v postelji leži z zlomljeno nogo in se odpravi spat. Naslednje jutro, na dan zahvalnosti, ga čaka šok. Skupina kriminalcev, vodi jih Sean Bean, mu ugrabi hčerkico, njegovo stanovanje nadzoruje s kamerami in zahteva, da od zmedene in čudaške Brittany Murphy do pete ure popoldan izbeza neko petmestno številko. Zanimivo? Ne, marveč neumno, privlečeno za lase, brez nivoja in smešno. Don’t Say a Word je The Game, le da se ne zna igrati, Michael Douglas se zaman trudi prekriti dejstvo, da je bil v vseh prejšnjih filmih navaden japi, Famke Janssen pa še vedno misli, da igra v Jamesu Bondu in enega izmed zlikovcev premlati kot majhnega otroka.

Ocena 3

THE COUNT OF MONTE CRISTO (zda 2002, pustolovska drama, režija: Kevin Reynolds, igrajo: Jim Caviezel, Guy Pearce, Richard Harris, James Frain, Dagmara Dominczyk, Luis Guzman, Michael Wincott)

Solidni adaptaciji znamenitega francoskega  romana Le Comte de Monte Cristo, ki ga je  leta 1845 napisal Alexandre Dumas, v ključnih trenutkih zmanjka malce boljše dramaturgije in nekaj kvalitete.

»Le zakaj še en grof Monte Cristo. Do danes sem jih gledal že tisoč,« so stavki, ki sem jih leta 2002 slišal zelo pogosto. Pa poglejmo, če držijo. Prva vsem znana verzija sega v leto 1934, kjer je naslovno vlogo igral Robert Donat, druga v leto 1975, kjer je kot veste blestel Richard Chamberlain, potem pa se zadeva počasi neha, če pozabimo na kakšnih pet povsem nezanih televizijskih nanizank in Francoze z legendarnim Jeanom Maraisom. Povedano drugače, Grof Monte Cristo je imel doslej samo eno pravo kino inačico, vse ostale, vključno z Richardom Chamberlaineom, pa so bile posnete za male ekrane. Ljudje so grofa torej zamenjevali s Tremi mušketirji in z Možem z železno masko, ki sta resnično doživela kar nekaj različnih in znanih ekranizacij. Kakorkoli že, pred vami je zgodba o nesrečnem Edmondu Dantesu (igra ga vedno preveč statični in pretirano melanholični Jim Caviezel, ki je bil popolnoma enak tudi v  Tanka rdeča črta, Angelske oči in Frekvenca), ki ga najboljši prijatelj Fernand Mondego (Guy Pearce) za trinajst let spravi za zapahe, da bi dobil njegovo zaročenko Mercedes (Dagmara Dominczyk) in da bi končno izživel svojo nevoščljivost in zavist, ki ga je žrla vsa leta njunega druženja. Nesrečnika zaradi domnevnega sodelovanja z Napoleonom, ki ga je za en sam večer srečal na Elbi, vtaknejo na otok If, na francosko inačico našega Golega otoka, kjer trpi, nori in počasi izgublja upanje v boga. Ko po sedmih letih sreča zabavnega in energije polnega sojetnika Richarda Harrisa, svojega učitelja, Kristusa in odrešenika, počasi pride k sebi in začne načrtovati maščevanje. Ko mu naposled le uspe pobegniti, na otoku Monte Cristo najde izgubljeni zaklad, se vrne v Pariz, postane grof in začne svoj peklenski načrt. Grof Monte Cristo, sicer Metulj pred Metuljem in Mož z železno masko brez železne maske, vsekakor ujame vonj  Dumasovega romana in gledalcu pričara gledljivo, dinamično in globoko štorijo o maščevanju, hrepenenju, hinavščini in ljubezni, ki jo režiser Kevin Reynolds, avtor Costnerjevega Robina Hooda in polomije Vodni svet, vodi spretno in tako kot je treba. Toda, ko nastopijo ključni prizori, film nekako pozabi na kvaliteto in se spremeni v še eno instantno ter hitro pozabljivo hollywoodsko uspešnico.

Ocena 3 in pol

THE SCORE (zda 2001, kriminalna drama, režija: Frank Oz, igrajo: Robert DeNiro, Edward Norton, Marlon Brando, Angella Bassett)

Film, ki izgleda tako, kot da bi ga posneli pred petdesetimi leti, kar ni slabo, marveč zelo dobro.

Se spomnite časov, ko filmov niso kvarili posebni efekti, dinozavri, vesoljci in silikon, se pravi časov, ko Marlon Brando še ni tehtal sto petdeset kilogramov? The Score je doma v tistih zlatih časih. Ne pozna efektov, divjih sekvenc, videospotovskih montažnih trikov in razkošne scenografije. Izgleda tako, kot da bi ga posneli v gledališču, na odrskih deskah. Mirno, preudarno, natančno in življenjsko. Tako kot bi ga posneli po resničnih dogodkih in uporabili kadre iz dokumentarca o dogodkih, po katerih je bil posnet. Robert DeNiro je tat, ki se loti zadnjega posla v karieri. Potem se bo umaknil, odplačal hipoteko za gostilno in se poročil z Angello Bassett. Njegov delodajalec Marlon Brando mu bo plačal štiri milijone dolarjev, če mu bo uspelo ukrasti starodavno kraljevo žezlo, ki ga bo Brando potem prodal za trideset milijončkov. Okej, toda samo DeNiro je za posel premalo. Pomagal mu bo mladi, nadebudni tat Edward Norton, ki se v firmi, kjer skrivajo žezlo, izdaja za retardiranega mladeniča. Dvojna igra uspe, rop se prične, Brando čaka, stvari pa se zapletejo, saj se Nortonu zazdi, da ga DeNiro premalo spoštuje. Neseta ga prepotentnost in DeNirova hladnost. Na koncu ropa se premisli, izpelje svoj lasten načrt, DeNira pusti na hladnem in jo pobriše s plenom. Frajer? Ne, marveč velik bedak, ki nima pojma, s kom ima opravka. Režiral je Frank Oz, kar je nekaj takšnega, kot da bi Jonas Žnidaršič začel brati osmrtnice. Oz je namreč ves čas režiral komedije in glas posojal mnogim lutkam od Yode do Muppetkov. Zadel je v polno, se izognil vsem mogočim stereotipom in v isti film dobil tri velike igralce naenkrat. DeNiro je v drugem Botru resda igral mladega Branda, Norton pa ves čas igra mladega DeNira, toda njihova kombinacija je zares enkratna, zato gledalec pomisli na citat Jacka Nicholsona, ki je nekoč dejal: »Lahko bi posnel film, kjer bi dve uri ležal v kotu in bi me ljudje vseeno hodili gledat.« 

Ocena 4

ENEMY AT THE GATES (zda, nemčija, anglija, irska 2001, vojna drama, režija: Jean Jacques Annaud, igrajo: Jude Law, Joseph Fiennes, Rachel Weisz, Ed Harris, Bob Hoskins, Ron Perlman, Eva Mattes, Gabriel Thomson)

Film o tem, da bi se moral komunizem končati takoj po bitki za Stalingrad.

Enemy at the Gates bi lahko postavili med Vojaka Ryana in Tanko rdečo črto ter zapisali, da kljub primerjavi ohranja lastno identiteto. Na trenutke se nam celo zazdi, da Vojaka Ryana in Tanke rdeče črte sploh še nismo gledali in da je Enemy at the Gates edini vojni film v zadnjih desetih letih, kar je vsekakor velik dosežek. Psihološki dvoboj dveh ostrostrelcev, Rusa Vasilija Zajceva (Jude Law) in Nemca Koniga (Ed Harris), postavljen v središče bitke za Stalingrad, torej bitke, ki je odločila potek druge svetovne vojne. Vpliv medijev na ponos celotne nacije. Lepa in dobro vkomponirana ljubezenska zgodba (predmet poželenja je Rachel Weisz). Zavist, ki jo sproži politični komisar Danilov (Joseph Fiennes), kateri iz Vasilija najprej ustvari junaka, potem pa se požre, ker mu mladenič spelje punco. Kasnejši ruski predsednik Nikita Hruščov (Bob Hoskins), brez katerega bi bil Stalingrad še danes v rokah Nemcev. Tragična usoda dečka (Gabriel Thomson), ki pomaga Rusom in se dela, da pomaga Nemcem. Vrhunsko narejene vojaške sekvence. Direktna in efektna smrt ostrostrelca Rona Perlmana. Številne podobe, ki jih odnesemo s seboj. In ravno pravšnja avtentičnost, s katero se lahko ponaša le malo vojaških filmov. Vse to in še več nam ponudi Enemy at the Gates, film, ki zelo nazorno pojasni, da bi se moral komunizem končati takoj po bitki za Stalingrad.

Ocena 4

BILLY ELLIOT (anglija 2000, komična drama, režija: Stephen Daldry, igrajo: Jamie Bell, Gary Lewis, Julie Walters, Jamie Draven, Jean Heywood, Stuart Wells, Mike Elliott)

Ste gledali Do nazga? Tule imate njegov prvi del.

Billy Elliot (igra ga izvrstni Jamie Bell) je enajstleten pobič, ki ga hoče oče (Gary Lewis) spremeniti v boksarja. Ne gre mu. V ringu je štorast. Rokavice mu ne pristojijo. Ko zamahne, zamahne mimo. Vsak najmanjši udarec pa ga položi na tla. Skratka, med boksom izgleda kot baletnik. Okej, ni problema. V sosednji telovadnici namreč madam Julie Walters baletnih korakov poučuje mlade punce. Billy pride, pogleda in šov se prične. Balet mu je pisan na kožo, plesni čeveljci so narejeni kot nalašč za njegova stopala, domišljija pa mu dela vsaj tako močno, kot nekoč Jennifer Beals v filmu Flashdance. Tako je, Billy Elliot je Flashdance, kot bi ga posnel režiser filma Do nazga, se pravi Flashdance, kot bi ga posneli izven Hollywooda. In zakaj je Billy Elliot tudi prvi del filma Do nazga? Zato, ker je bil Robert Carlyle brez dvoma odrasla verzija našega dečka Billyja, njegov oče Jamie Draven pa bi v filmu Do nazga še bolj brez dvoma zaplesal v skupini striptizerjev, da bi dobil denar. Povedano drugače, Billy Elliott je Do nazga dvajset let prej, če seveda pozabimo konec, dodamo nekaj več patetike in povečamo faktor očarljivosti.

Ocena 4

 

9 komentarjev na “Televizija 5”

  1. Maco pravi:

    Od teh filmov bi pokomentiral dva po moje res dobra filma Billy Elliot in Enemy At The Gates. Billy Elliot ali Dancer kot so ga hoteli poimenovati je film, ki ga lahko štejemo kot enega največjih dosežkov britanske filmske industrije. Gledalec se z lahkoto poistoveti s trudom glavnega junaka Billy-a, ki želi uresničiti svoje sanje v neugodnih okoliščinah in rudarskem delavskem okolju, da bi postal baletnik.
    Enemy At The Gates pa je film o borbi za Stalingrad kjer se v eni od največjih bitk dvajsetega stoletja odvija tih in neusmiljen osebni obračun dveh mož nepopustljive volje in sokoljih oči. Oba filma sta res odlična.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tako daleč pri Elliotu ne bi šel, simpatičen film, velika mojstrovina pa vsaj zame ni. Je pa res, da so tele recenzije stare vsaj toliko kot filmi, kar pomeni, da jih, kot že večkrat, potegnem iz arhiva in na novo objavim, ko se določen film znajde po tveju, da je vsaj malo aktualen spet. Morda bi si ga moral ogledati še enkrat.

    Enemy at the Gates pa je dober film, ni dileme, toda posekata ga Ryan in Tanka rdeča črta.

  3. Maco pravi:

    No, sam sem si ta dva filma ogledal konec leta 2001 in res Billy Elliot ni ravno mojstrovina je pa zelo dober film, kar priča tudi dejstvo, da je všeč tudi ljudem, ki niso ravno navdošeni za balet. Enemy at the Gates je pa točno toliko dober kot si sam napisal za Rayanom in Tanko rdečo črto, pa še kakšen vojni film bi se našel.

  4. AndrejM pravi:

    Billy Elliot zame je mojstrovina. Patetika? Kaj pa vem, če ga gledaš s srcem, potem je za čisto petico.

    Sicer pa Iztok, ko sem preklapljal, sem te gledal na VTV? Si postal Velenjčan? Še Velenje si izrekel po njihovo :)

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Maco, topel film, zelo, se mi zdi, da ni skoraj nikogar, ki bi ob njem ostal ravnodušen.

    Andrej, se strinjam, srce pa res boža.
    Glede VTVja, zaenkrat je še skrivnost, ko bo čas, pa obesim na velik zvon :)
    Glede širokega in ozkeja eja, šefi hočejo ozkega :)
    Kot na Radiu Rogla, ko so hoteli ozki o :)

  6. AndrejM pravi:

    Ja, tele lokalne šprahe :) Brez tega na teh radijih in televizijah ne gre. No, jaz upam, da bo projekt uspešen in držim pesti zate.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hvala, prijatelj, sicer pa je to, kar si videl, le prehodna zadeva za nekaj, kar se pripravlja. Če bo, bomo pa še videli, do takrat pa tole, saj ni slabo, nov izziv, drugačen način vodenja, novo zame, bolj resno, manj zafrkantsko.

  8. AndrejM pravi:

    Ni za kaj :) Jaz se za vsakega bivšega sodelavca veselim uspehov. Iz tiste ekipe spremljam tebe pa Uršo ki kar raztura na nacionalki pa Heleno… Ni kaj, sami kul fantje in punce, škoda, da takrat nismo imeli podpore za to, da bi skupen projekt bolje uspel. Pa kaj se če :)

  9. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ne pozabi, da ta projekt še vedno žanje uspehe tudi brez nas, še boljše kot takrat kot smo bili mi, vsaj finančno, je pa res, da smo pa prav mi orali ledino in v Celje prvi vnesli nekaj, kar pred nami ni še nihče. Tukaj pa lahko pohvalim predvsem samega sebe :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !