Recenzija: The Day After Tomorrow

30.11.2009 ob 15:02

zda 2004 , pustolovska drama, režija: Roland Emmerich, igrajo: Dennis Quaid, Jake Gyllenhaal, Ian Holm, Sela Ward, Jay O. Sanders, Emmy Rossum, Perry King, Tamlyn Tomita, Kenneth Welsh, Glenn Plummer

Pozabite na Osamo Bin Ladna, Ameriki 11. september tokrat pričara vreme.

Režiser Roland Emmerich, ki je Združene države sistematično uničeval že v filmih Dan neodvisnosti in Godzilla, gre tokrat do konca. Vse tja do risanke Ice Age. Do nove ledene dobe, ki nad Los Angeles spusti tornade in pomete s celim Hollywoodom, nad New York pa pošlje orjaški morski val ter rekordno nizke temperature, ki iz najljubšega mesta Wodyja Allena naredijo orjaško drsališče. In ljudje dobesedno zmrznejo. Do konca in naprej. Od Kanade do Mehike. Od Anglije do Japonske. Od Škotske do Rusije. Vse se spremeni v led in sneg. V ultimativne sanje zlobnežev iz filmov The Avengers in Superman 3, v perverzne želje članov Al Kaide, ki bodo za film brez dvoma zahtevali oskarja. Vreme namreč opravi njihovo delo. Njihovo največjo željo in končni cilj. Vreme jim zarola rimejk 11. septembra, kjer ameriškega predsednika igra gizdalinski lepotec Perry King in kjer ljudje množično bežijo v Mehiko. V deželo, kamor v vseh filmih tako zelo radi pobegnejo vsi kriminalci. Tudi Brad Pitt in Julia Roberts. Tudi Steve McQueen in Ali McGraw. Toda pozor, Mehičani meje zaprejo. Globalna kriza jih ne zanima. Na ekološko krizo se požvižgajo. Tekila pa jih varuje pred mrazom. In nesrečni Američani, ki svoje žrtve preštevajo v milijonih, se znajdejo v krizi identitete. V Vertikali smrti in v Jurskem parku, kjer dinozavre uspešno nadomestijo volkovi. V deželah tretjega sveta, ki jim po besedah podpredsednika (Kenneth Welsh) ponudijo pomoč. Tako kot nekoč Indijanci, ki so jih potem množično iztrebili in zavladali svetu. Ledena doba kot začetek novega genocida? Zakaj pa ne, le da bi kratko tokrat potegnili Američani, ki bi jih države tretjega sveta počasi iztrebile. Pet milijard ljudi namreč ne more živeti na južni polobli, še posebej, če turisti prihajajo iz dežele, ki jo trenutno posebej ne mara prav nihče. The Day After Tomorrow, sicer zelo solidna reciklaža 11. septembra, izmed vseh dosedanjih filmov katastrofe upa najdlje, saj na koncu izgubi bitko in prizna popolni poraz. Poraz, ki ga niso premogli niti Marsovci, kaj šele vulkani in meteoriji. Poraz, ki si ga je v nekoliko manjši obliki upal le tv filmček The Day After, kjer je Kansas ruknila atomska bomba. Pa naj še kdo reče, da Američani niso preboleli terorističnega napada na New York.

Ocena: 8/10

 

3 komentarjev na “Recenzija: The Day After Tomorrow”

  1. lisa lisa pravi:

    Super film.

  2. IZTOK faking GARTNER » Grossmann 2012: Titanic II, 2012: Doomsday pravi:

    [...] in kot vrtec verzija stokrat boljših in bolj zabavnih hollywoodskih filmov katastrofe kot je recimo The Day After Tomorrow Rolanda [...]

  3. IZTOK faking GARTNER » Recenzije pravi:

    [...] na oskarjih. To so efekti, ki jih filmska platna do takrat še niso videla. Efekti, ob katerih tudi Dan po jutrišnjem, ki se je vrtel v tistem času, izgleda kot otroška maketa. In efekti, ki sploh ne bi rabili [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !