Recenzija: Lolita (1997)

8.11.2009 ob 00:30

zda 1997, drama, režija: Adrian Lyne, igrajo: Jeremy Irons, Dominique Swain, Melanie Griffith, Frank Langella

Vrhunski rimejk Kubrickove klasike, ki so ga zjebale številne resnične pedofilske afere.

Jeremy Irons je Humbert Humbert, mirni in uglajeni profesor, ki ga useka Lolita, fatalna, poredna in nagajiva štirinajstletnica Dominique Swain, njegova Lo, sanjska ženska iz otroštva, resnični privid z zanj zapeljivi stopali in provokativnim aparatom za zobke. Spolno odprta najstnica, ki se požvižga na leta, na svojo mamo Charlotte Haze (Melanie Griffith) ter na moralo. In Hum je obseden. Sto na uro. Dvestokrat na dan. Ves čas. Tako močno, da se poroči z njeno mamo, da gloda njene žvečilne gumije in sanja o trenutku, ko jo bo dobil v posteljo. In ko mama pade v prometni nesreči, se začnejo sanje. Soparna, patološka in divja odiseja, kjer Hum uživa dvesto na uro in tristokrat na dan. Ko svojo punčko dobi v naročje, v svoj objem, med svoje noge. Direktno, vroče in z vsemi tabuji, ki sodijo zraven. Dekle uživa. Na prav poseben način. Perverzno, otročje in neumno. Kot stara dama, ki si je omislila mlajšega ljubimca. Kot japi, ki seksa s prostitutko. Kot katerakoli punca, ki ulovi starejšega moškega. Humbert je srečen. Prvič v življenju. Prvič po mnogih letih, ko mu je tifus pobral prvo ljubezen. Prvo Lolito, ko je bil star komaj štirinajst let. In tu se naša nova verzija loči od stare ter od znamenitega romana Vladimirja Nabokova, saj nam pojasni razloge za profesorjevo obsesijo, zmanjša pedofilske obtožbe, nam približa njegov psihološki profil in ga opraviči v prav vseh njegovih dejanjih. Gospod namreč ni pokvarjen pedofil, marveč le ubožec, ki se je patološko zaljubil v štirinajstletno deklico. Le možakar, ki ga je usekala fatalka, drobno bitje z načrtom. Z željo po pomembnosti in izstopanjem med vrstnicami. Adrian Lyne, avtor Devetih tednov in pol, Fatalne privlačnosti in Nespodobnega povabila, režira počasi, prefinjeno in s stilom. Tako kot Stanley Kubrick, le da je še bolj eleganten. Še bolj filmski, globok, precizen in hkrati tudi nagajiv. Škoda je le, da ni izbral malce starejše igralke, saj bi lahko pokazal več. Več kot le francoske poljube in seks v mraku. Dominique Swain, ki ni nikoli postala zvezda, saj film ni dobil ameriške distribucije, je bila v času snemanja namreč stara komaj 15 let (izbrali so jo med 2500 dekleti, namesto Christine Ricci in po tem, ko je vlogo zavrnila Natalie Portman), kar pomeni, da so morali najbolj vroče prizore posneti z dvojnico in mednjo ter Jeremyja Ironsa (v planu je bil Dustin Hoffman) vtakniti rjuho. Pa vendar, film je prišel v napačnem času, v času številnih pedofilskih afer, ki so ga uničile in mu vzele krila. Tako silovito, da ga sploh ni bilo v redni distribuciji in da je v Ameriki zaigral samo v eni ubogi kinodvorani. Jasno, posrala se je tudi akademija, ki tala oskarje.

Ocena: 9/10

 

4 komentarjev na “Recenzija: Lolita (1997)”

  1. Tina M Tina M pravi:

    O tem filmu sem med nekim predavanjem govorila s profesorico na faksu, pa se je razvila zanimiva debata :)

  2. Recenzija: Unfaithful « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Unfaithful, ki ga je režiral Adrian Lyne, avtor filmov Devet tednov in pol, Usodna privlačnost, Lolita in Nespodobno povabilo, sem bil prepričan, da bo Richard Gere igral moškega, s katerim bo Diane [...]

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Hitra roba pravi:

    [...] Lahti, i: Albert Brooks, Leelee Sobieski, Carol Cane, John Goodman, Michael McKean, Mary Kay Place) Lolita brez seksa. My First Mister, prvi pravi celovečerec igralke Christine Lahti, zvezde serije Chicago [...]

  4. Hitra roba – SiOL.net | Cert III Business pravi:

    [...] Lahti, i: Albert Brooks, Leelee Sobieski, Carol Cane, John Goodman, Michael McKean, Mary Kay Place) Lolita brez seksa. My First Mister, prvi pravi režijski poskus igralke Christine Lahti, pove sila [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !