Kulti in klasike: Raging Bull

8.11.2009 ob 00:03

zda 1980, drama, režija: Martin Scorsese, igrajo: Robert De Niro, Joe Pesci, Cathy Moriarty, Frank Vincent, Theresa Saldana

You don’t understand. I coulda had class. I coulda been a contender. I coulda been somebody, instead of a bum, which is what I am.”

Govorim o filmu On the Waterfront z Marlonom Brandom, sicer najljubšem filmu resničnega boksarja Jakea La Motte? Ne, govorim o prizoru, kjer Jake La Motta (Robert De Niro) recitira Marlona Branda in se zaveda, da je zavozil. Da je zavil s poti. Da si je zajebal življenje, slavo in denar. Izgubil ženo (Cathy Moriarty) in brata (Joe Pesci). Izgubil smisel življenja. In to samo zato, ker je bil bolestno ljubosumen, ker se je zredil za 30 kilogramov, ker mu niso nikoli dovolili boja za naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji in seveda zato, ker se je naveličal. Ker ni imel dovolj dobrih nasprotnikov, marveč le bleferje, ki jim je s svojimi močnimi udarci vedno znova razbil obraz. Sredi štiridesetih let si je želel dvoboja z Joeom Louisom, tistim temnopoltim šampionom, ki je premagal Jima Braddocka, junaka filma Cinderella Man. Sredi petdesetih pa si je želel, da ga pustijo pri miru in se spremenil v tretjerazrednega barskega komika ter priložnostnega filmskega igralca. V Lennyja Brucea brez stila, v propadlega športnika brez prihodnosti. In Jake La Motta je bil vse drugo kot Jim Braddock. Jake La Motta ni bil Cinderella Man, marveč Raging Bull. Razjarjeni bik, podivjani, kolerični in zaletavi boksar, ki ga je resda odneslo daleč, celo do naslova svetovnega prvaka v srednji kategoriji. Toda to mu ni bilo dovolj. Hotel je naslov težke kategorije. Hotel je biti najboljši na svetu. Ker mu ni uspelo, je padel v krizo, pretepal svojo ženo, se skregal s svojim bratom, sicer svojim menedžerjem in pozabil lesti v rit lokalnim mafijcem, ki bi mu lahko uredili tako želeno bitko za naslov absolutnega prvaka. In pozor, Martin Scorsese ga je ruknil v črnobeli film. V čisto klasiko, ki jo mnogi proglašajo za najboljši film vseh časov. V zelo direktno, krvavo, sočno, prepričljivo, divjo in energično biografijo, ki ji do najboljšega boksarskega filma na svetu manjka le letnica 1976. Letnica, v kateri je na sceno usekal Rocky, ki je letel še dlje. O zdaj že mitskem rejenju Roberta De Nira seveda ne bomo izgubljali besed. Originalno verzijo scenarija Paula Schraderja, kjer je bil tudi prizor, v katerem si La Mota svojega nabreklega tiča namoči v ledeno vodo, bomo pustili pri miru. Scorsesejevo razočaranje, da ni dobil oskarja in da je film leta 1980 finančno popolnoma pogorel, bomo predali analitikom. O dejstvu, da Joe Pesci igra enako dobro, če ne celo bolje od De Nira, pa bomo tokrat prvič spregovorili zelo glasno. Ko se namreč pojavita skupaj, dobimo občutek, da šov krade ravno Pesci, ki je z vlogo brata Joeyja prvič resno opozoril nase. Vso slavo je resda pobral De Niro, Pesci pa se je moral zadovoljiti le z nominacijo za stransko vlogo. Še več, De Nira so končno le proglasili za najboljšega igralca svoje generacije, medtem ko se je moral Pesci še vedno truditi celo desetletje, da si je ustvaril ugled, ki bi si ga zaslužil že leta 1980. Ne razumite me narobe, De Niro resda igra hudičevo dobro. Morda celo bolje kot Marlon Brando v On the Waterfront, toda Pesci ni nič slabši. Pa še zrediti se mu ni bilo treba.

Ocena: 9/10

 

7 komentarjev na “Kulti in klasike: Raging Bull”

  1. t-h-o-r pravi:

    saj si namaže led na tiča, oziroma si polije gor ledeno vodo :D

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Drži, toda Schrader je želel, da bi masturbiral in to storil nabreklemu tiču :)

  3. Recenzije: True Grit, The Fighter, All Good Things « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] sem pussy. Skoraj vedno padem noter in uživam sto na uro. To se mi je recimo zgodilo pri Rockyju, Razjarjenemu biku, Diggstownu, Gladiatorju, The Ringu, Play it to the Boneu in Phantom Punchu, če omenim le [...]

  4. Recenzije: 127 Hours, Somewhere, Stone « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] in umirjen možakar, v resnici pa tempirana bomba, še en Travis Bickle, ali še bolje, še en Jack La Motta. Prizori med njima so enkratni, neponovljivi in še  boljši kot v filmu The Score, kje sta se [...]

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] s tistimi najboljšimi, kjer se poleg Rockyja, ki mu še vedno ni para, bohotijo tudi Diggstown, Razjarjeni bik, Punčka za milijon dolarjev, Play it to the Bone, leta 1927 posneti Hitchcockov The Ring in seveda [...]

  6. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Precious, The Blind Side pravi:

    [...] da bi jih vzeli resno in da bi padel še kak oskar. Tako je bilo recimo pri Robertu De Niru za Razjarjenega bika in pri Charlize Theron za Pošast. Tokrat je drugače, tokrat glavni igralki transformacije ne [...]

  7. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Grudge Match pravi:

    [...] je bil eden mojih najbolj pričakovanih filmov leta. Rocky vs. Raging Bull, Stallone vs. De Niro. Zakon ideja, ki ni mogla zgrešiti. Prav zato mi ni jasno, kako so lahko [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !