Arhiv za November, 2009

Televizija 5

30.11.2009 ob 21:02

DON’T SAY A WORD (zda 2001, thriller, režija: Gary Felder, igrajo: Michael Douglas, Sean Bean, Brittany Murphy, Famke Janssen, Oliver Platt, Jennifer Esposito, Skye McCole Bartusiak, Victor Argo)

Neumna ideja, ki jo tu in tam rešijo napete sekvence.

»I’ll never tell,« žvrgoli sila zmedena in čudaška osemnajstletna Brittany Murphy, ki se v umobolnici znajde zaradi brutalnega umora. Njen zdravnik Oliver Platt na pomoč pokliče svojega kolega Michaela Douglasa, strokovnjaka za sila zmedene in čudaške osemnajstletne najstnice, ki takoj ugotovi, da punca igra. Tako kot Edward Norton v filmih Primal Fear in The Score, le da nima višjih ciljev. Michael Douglas odide domov, poljubi svojo simpatično hčerkico (Skye McCole Bartusiak), objame svojo ženko Famke Janssen, ki v postelji leži z zlomljeno nogo in se odpravi spat. Naslednje jutro, na dan zahvalnosti, ga čaka šok. Skupina kriminalcev, vodi jih Sean Bean, mu ugrabi hčerkico, njegovo stanovanje nadzoruje s kamerami in zahteva, da od zmedene in čudaške Brittany Murphy do pete ure popoldan izbeza neko petmestno številko. Zanimivo? Ne, marveč neumno, privlečeno za lase, brez nivoja in smešno. Don’t Say a Word je The Game, le da se ne zna igrati, Michael Douglas se zaman trudi prekriti dejstvo, da je bil v vseh prejšnjih filmih navaden japi, Famke Janssen pa še vedno misli, da igra v Jamesu Bondu in enega izmed zlikovcev premlati kot majhnega otroka.

Ocena 3

THE COUNT OF MONTE CRISTO (zda 2002, pustolovska drama, režija: Kevin Reynolds, igrajo: Jim Caviezel, Guy Pearce, Richard Harris, James Frain, Dagmara Dominczyk, Luis Guzman, Michael Wincott)

Solidni adaptaciji znamenitega francoskega  romana Le Comte de Monte Cristo, ki ga je  leta 1845 napisal Alexandre Dumas, v ključnih trenutkih zmanjka malce boljše dramaturgije in nekaj kvalitete.

»Le zakaj še en grof Monte Cristo. Do danes sem jih gledal že tisoč,« so stavki, ki sem jih leta 2002 slišal zelo pogosto. Pa poglejmo, če držijo. Prva vsem znana verzija sega v leto 1934, kjer je naslovno vlogo igral Robert Donat, druga v leto 1975, kjer je kot veste blestel Richard Chamberlain, potem pa se zadeva počasi neha, če pozabimo na kakšnih pet povsem nezanih televizijskih nanizank in Francoze z legendarnim Jeanom Maraisom. Povedano drugače, Grof Monte Cristo je imel doslej samo eno pravo kino inačico, vse ostale, vključno z Richardom Chamberlaineom, pa so bile posnete za male ekrane. Ljudje so grofa torej zamenjevali s Tremi mušketirji in z Možem z železno masko, ki sta resnično doživela kar nekaj različnih in znanih ekranizacij. Kakorkoli že, pred vami je zgodba o nesrečnem Edmondu Dantesu (igra ga vedno preveč statični in pretirano melanholični Jim Caviezel, ki je bil popolnoma enak tudi v  Tanka rdeča črta, Angelske oči in Frekvenca), ki ga najboljši prijatelj Fernand Mondego (Guy Pearce) za trinajst let spravi za zapahe, da bi dobil njegovo zaročenko Mercedes (Dagmara Dominczyk) in da bi končno izživel svojo nevoščljivost in zavist, ki ga je žrla vsa leta njunega druženja. Nesrečnika zaradi domnevnega sodelovanja z Napoleonom, ki ga je za en sam večer srečal na Elbi, vtaknejo na otok If, na francosko inačico našega Golega otoka, kjer trpi, nori in počasi izgublja upanje v boga. Ko po sedmih letih sreča zabavnega in energije polnega sojetnika Richarda Harrisa, svojega učitelja, Kristusa in odrešenika, počasi pride k sebi in začne načrtovati maščevanje. Ko mu naposled le uspe pobegniti, na otoku Monte Cristo najde izgubljeni zaklad, se vrne v Pariz, postane grof in začne svoj peklenski načrt. Grof Monte Cristo, sicer Metulj pred Metuljem in Mož z železno masko brez železne maske, vsekakor ujame vonj  Dumasovega romana in gledalcu pričara gledljivo, dinamično in globoko štorijo o maščevanju, hrepenenju, hinavščini in ljubezni, ki jo režiser Kevin Reynolds, avtor Costnerjevega Robina Hooda in polomije Vodni svet, vodi spretno in tako kot je treba. Toda, ko nastopijo ključni prizori, film nekako pozabi na kvaliteto in se spremeni v še eno instantno ter hitro pozabljivo hollywoodsko uspešnico.

Ocena 3 in pol

THE SCORE (zda 2001, kriminalna drama, režija: Frank Oz, igrajo: Robert DeNiro, Edward Norton, Marlon Brando, Angella Bassett)

Film, ki izgleda tako, kot da bi ga posneli pred petdesetimi leti, kar ni slabo, marveč zelo dobro.

Se spomnite časov, ko filmov niso kvarili posebni efekti, dinozavri, vesoljci in silikon, se pravi časov, ko Marlon Brando še ni tehtal sto petdeset kilogramov? The Score je doma v tistih zlatih časih. Ne pozna efektov, divjih sekvenc, videospotovskih montažnih trikov in razkošne scenografije. Izgleda tako, kot da bi ga posneli v gledališču, na odrskih deskah. Mirno, preudarno, natančno in življenjsko. Tako kot bi ga posneli po resničnih dogodkih in uporabili kadre iz dokumentarca o dogodkih, po katerih je bil posnet. Robert DeNiro je tat, ki se loti zadnjega posla v karieri. Potem se bo umaknil, odplačal hipoteko za gostilno in se poročil z Angello Bassett. Njegov delodajalec Marlon Brando mu bo plačal štiri milijone dolarjev, če mu bo uspelo ukrasti starodavno kraljevo žezlo, ki ga bo Brando potem prodal za trideset milijončkov. Okej, toda samo DeNiro je za posel premalo. Pomagal mu bo mladi, nadebudni tat Edward Norton, ki se v firmi, kjer skrivajo žezlo, izdaja za retardiranega mladeniča. Dvojna igra uspe, rop se prične, Brando čaka, stvari pa se zapletejo, saj se Nortonu zazdi, da ga DeNiro premalo spoštuje. Neseta ga prepotentnost in DeNirova hladnost. Na koncu ropa se premisli, izpelje svoj lasten načrt, DeNira pusti na hladnem in jo pobriše s plenom. Frajer? Ne, marveč velik bedak, ki nima pojma, s kom ima opravka. Režiral je Frank Oz, kar je nekaj takšnega, kot da bi Jonas Žnidaršič začel brati osmrtnice. Oz je namreč ves čas režiral komedije in glas posojal mnogim lutkam od Yode do Muppetkov. Zadel je v polno, se izognil vsem mogočim stereotipom in v isti film dobil tri velike igralce naenkrat. DeNiro je v drugem Botru resda igral mladega Branda, Norton pa ves čas igra mladega DeNira, toda njihova kombinacija je zares enkratna, zato gledalec pomisli na citat Jacka Nicholsona, ki je nekoč dejal: »Lahko bi posnel film, kjer bi dve uri ležal v kotu in bi me ljudje vseeno hodili gledat.« 

Ocena 4

ENEMY AT THE GATES (zda, nemčija, anglija, irska 2001, vojna drama, režija: Jean Jacques Annaud, igrajo: Jude Law, Joseph Fiennes, Rachel Weisz, Ed Harris, Bob Hoskins, Ron Perlman, Eva Mattes, Gabriel Thomson)

Film o tem, da bi se moral komunizem končati takoj po bitki za Stalingrad.

Enemy at the Gates bi lahko postavili med Vojaka Ryana in Tanko rdečo črto ter zapisali, da kljub primerjavi ohranja lastno identiteto. Na trenutke se nam celo zazdi, da Vojaka Ryana in Tanke rdeče črte sploh še nismo gledali in da je Enemy at the Gates edini vojni film v zadnjih desetih letih, kar je vsekakor velik dosežek. Psihološki dvoboj dveh ostrostrelcev, Rusa Vasilija Zajceva (Jude Law) in Nemca Koniga (Ed Harris), postavljen v središče bitke za Stalingrad, torej bitke, ki je odločila potek druge svetovne vojne. Vpliv medijev na ponos celotne nacije. Lepa in dobro vkomponirana ljubezenska zgodba (predmet poželenja je Rachel Weisz). Zavist, ki jo sproži politični komisar Danilov (Joseph Fiennes), kateri iz Vasilija najprej ustvari junaka, potem pa se požre, ker mu mladenič spelje punco. Kasnejši ruski predsednik Nikita Hruščov (Bob Hoskins), brez katerega bi bil Stalingrad še danes v rokah Nemcev. Tragična usoda dečka (Gabriel Thomson), ki pomaga Rusom in se dela, da pomaga Nemcem. Vrhunsko narejene vojaške sekvence. Direktna in efektna smrt ostrostrelca Rona Perlmana. Številne podobe, ki jih odnesemo s seboj. In ravno pravšnja avtentičnost, s katero se lahko ponaša le malo vojaških filmov. Vse to in še več nam ponudi Enemy at the Gates, film, ki zelo nazorno pojasni, da bi se moral komunizem končati takoj po bitki za Stalingrad.

Ocena 4

BILLY ELLIOT (anglija 2000, komična drama, režija: Stephen Daldry, igrajo: Jamie Bell, Gary Lewis, Julie Walters, Jamie Draven, Jean Heywood, Stuart Wells, Mike Elliott)

Ste gledali Do nazga? Tule imate njegov prvi del.

Billy Elliot (igra ga izvrstni Jamie Bell) je enajstleten pobič, ki ga hoče oče (Gary Lewis) spremeniti v boksarja. Ne gre mu. V ringu je štorast. Rokavice mu ne pristojijo. Ko zamahne, zamahne mimo. Vsak najmanjši udarec pa ga položi na tla. Skratka, med boksom izgleda kot baletnik. Okej, ni problema. V sosednji telovadnici namreč madam Julie Walters baletnih korakov poučuje mlade punce. Billy pride, pogleda in šov se prične. Balet mu je pisan na kožo, plesni čeveljci so narejeni kot nalašč za njegova stopala, domišljija pa mu dela vsaj tako močno, kot nekoč Jennifer Beals v filmu Flashdance. Tako je, Billy Elliot je Flashdance, kot bi ga posnel režiser filma Do nazga, se pravi Flashdance, kot bi ga posneli izven Hollywooda. In zakaj je Billy Elliot tudi prvi del filma Do nazga? Zato, ker je bil Robert Carlyle brez dvoma odrasla verzija našega dečka Billyja, njegov oče Jamie Draven pa bi v filmu Do nazga še bolj brez dvoma zaplesal v skupini striptizerjev, da bi dobil denar. Povedano drugače, Billy Elliott je Do nazga dvajset let prej, če seveda pozabimo konec, dodamo nekaj več patetike in povečamo faktor očarljivosti.

Ocena 4

Recenzija: Casanova (2005)

30.11.2009 ob 20:23

zda 2005, komedija, režija: Lasse Hallstrom, igrajo: Heath Ledger, Sienna Miller, Jeremy Irons, Oliver Platt, Lena Olin, Tim McInnerny, Natalie Dormer

Papež praznuje rojstni dan.

Da najnovejši Casanova ni ravno biografija, marveč komedija zmešnjav, je več kot dobrodošlo. Več kot izvrstno. In več kot dobro. Tako dobro, da nima napak. Tako dobro, da se boste zabavali, uživali in sproščali kot že dolgo ne. Dobrodošli v Benetke, v mesto na koleh, no ja, v mesto na Casanovinem tiču, kjer končajo prav vse greha vredne ženske. Tudi nune, seveda. »Svoje okno sem pustila odprto,« pravi ena izmed njih.  »Joj, gospa, preveč odprtih oken in premalo časa,« odvrne Giacomo Casanova (Heath Ledger), ki se ravnokar zaljublja v Francesco Bruni (Sienna Miller). V punco, ki bi ji rad poleg seksa dal še srce. Nič čudnega, saj je v mestu zloglasni inkvizitor Pucci (Jeremy Irons), ki bi obesil tudi samega sebe, če bi grešil. In ker Casanova greši sto na uro, ga Pucci lovi, mu diha za ovratnik in čaka na trenutek, ko ga bo končno dobil v parklje. Jasno, zloglasni ljubimec, ki bi ga med noge rada tudi nedolžna mladenka Victoria (Natalie Dormer), sicer punca, s katero bi se moral poročiti po navodilih lokalnega škofa (Tim McInnerny) in si rešiti glavo, mora igrati trojno igro, se izdajati za pesnike in bogate lorde ter se skrivati pred oblastmi in Vatikanom. Zares prava komedija zmešnjav in nravi, enkratna veseloigra in film, ki bi ga lahko uporabljali namesto masaže. Še posebej takrat, ko papež praznuje rojstni dan. Ali kot pravi Casanova: »Če želiš biti ljubljen, moraš biti vreden ljubezni. Bodi plamen in ne vešča.«

Ocena: 9/10

Recenzija: The Day After Tomorrow

30.11.2009 ob 15:02

zda 2004 , pustolovska drama, režija: Roland Emmerich, igrajo: Dennis Quaid, Jake Gyllenhaal, Ian Holm, Sela Ward, Jay O. Sanders, Emmy Rossum, Perry King, Tamlyn Tomita, Kenneth Welsh, Glenn Plummer

Pozabite na Osamo Bin Ladna, Ameriki 11. september tokrat pričara vreme.

Režiser Roland Emmerich, ki je Združene države sistematično uničeval že v filmih Dan neodvisnosti in Godzilla, gre tokrat do konca. Vse tja do risanke Ice Age. Do nove ledene dobe, ki nad Los Angeles spusti tornade in pomete s celim Hollywoodom, nad New York pa pošlje orjaški morski val ter rekordno nizke temperature, ki iz najljubšega mesta Wodyja Allena naredijo orjaško drsališče. In ljudje dobesedno zmrznejo. Do konca in naprej. Od Kanade do Mehike. Od Anglije do Japonske. Od Škotske do Rusije. Vse se spremeni v led in sneg. V ultimativne sanje zlobnežev iz filmov The Avengers in Superman 3, v perverzne želje članov Al Kaide, ki bodo za film brez dvoma zahtevali oskarja. Vreme namreč opravi njihovo delo. Njihovo največjo željo in končni cilj. Vreme jim zarola rimejk 11. septembra, kjer ameriškega predsednika igra gizdalinski lepotec Perry King in kjer ljudje množično bežijo v Mehiko. V deželo, kamor v vseh filmih tako zelo radi pobegnejo vsi kriminalci. Tudi Brad Pitt in Julia Roberts. Tudi Steve McQueen in Ali McGraw. Toda pozor, Mehičani meje zaprejo. Globalna kriza jih ne zanima. Na ekološko krizo se požvižgajo. Tekila pa jih varuje pred mrazom. In nesrečni Američani, ki svoje žrtve preštevajo v milijonih, se znajdejo v krizi identitete. V Vertikali smrti in v Jurskem parku, kjer dinozavre uspešno nadomestijo volkovi. V deželah tretjega sveta, ki jim po besedah podpredsednika (Kenneth Welsh) ponudijo pomoč. Tako kot nekoč Indijanci, ki so jih potem množično iztrebili in zavladali svetu. Ledena doba kot začetek novega genocida? Zakaj pa ne, le da bi kratko tokrat potegnili Američani, ki bi jih države tretjega sveta počasi iztrebile. Pet milijard ljudi namreč ne more živeti na južni polobli, še posebej, če turisti prihajajo iz dežele, ki jo trenutno posebej ne mara prav nihče. The Day After Tomorrow, sicer zelo solidna reciklaža 11. septembra, izmed vseh dosedanjih filmov katastrofe upa najdlje, saj na koncu izgubi bitko in prizna popolni poraz. Poraz, ki ga niso premogli niti Marsovci, kaj šele vulkani in meteoriji. Poraz, ki si ga je v nekoliko manjši obliki upal le tv filmček The Day After, kjer je Kansas ruknila atomska bomba. Pa naj še kdo reče, da Američani niso preboleli terorističnega napada na New York.

Ocena: 8/10

Mupetki so nazaj

30.11.2009 ob 13:23

Točno tako, nekoč izjemno priljubljeni in danes nekoliko pozabljeni Mupetki, so po dolgem času spet udarili v polno. S priredbo in zelo samosvojo izvedbo zimzelene Bohemian Rhapsody. Zadeva je zelo zabavna, predvsem pa nostalgična in taka, da nas ponese v otroštvo, ko so bili Mupetki najbolj kul.

In pozor, video ima na YouTubeu že več kot sedem milijonov ogledov. Jp, svet je znova zajela muppetmania, v polni zasedbi, kjer, če se ne motim, ne manjka prav noben znan lik.

YouTube slika preogleda

Kako je mogoče, da se aids kljub vsem možnim opozorilom nezadržno širi tudi v Sloveniji?

30.11.2009 ob 11:45

Jutri je dan boja proti aidsu. Proti največjemu modernemu množičnemu morilcu vseh časov, ki ga še niso ujeli in ki pridno ubija tudi v Sloveniji. Od leta 1986, ko so tudi pri nas našli prvi primer, se je okužilo vsaj 350 Slovenk in Slovencev. Od tega jih je vsaj 80 umrlo, vsaj 150 pa hudo zbolelo. Realne številke so zagotovo vsaj trikrat večje, ljudje pa kljub opozorilom še vedno počnejo prav tisto, kar ne bi smeli. Prav imate, aids v Sloveniji dobesedno uživa. Ne tako močno kot drugje po svetu, pa vendar dovolj, da ne gre drugam in da si je prav pri nas postavil eno izmed svojih številnih rezidenc. In ko priredi zabavo, povabljenci veselo seksajo brez kondoma, varajo svoje partnerje, izmenjujejo igle, hodijo k prostitutkam, imajo nezaščiteni homoseksualen seks s tujci in pač uživajo sto na uro. Ne glede na opozorila. Ne glede na dejstvo, da je aidsa vsak dan vedno več. Letos je recimo samo v Sloveniji na novo zbolelo kakih trideset ljudi, kar pa v času, ko vsi govorijo o novi gripi, sploh ni več novica.

Očitno je aids nad nas poslal Bog, ki sedaj dela veliko bolj elegantno kot nekoč pri Sodomi in Gomori. Bog, ki pač kaznuje tiste, ki grešijo in tiste, ki se ne ravnajo po pravilih. Od zvestobe se aidsa ne dobi. Če nosiš kondom, tudi ne. Če ne menjuješ igle, ravno tako ne. Če se ne greš homoseksualnega seksa s tujci, prav tako ne. Če vse to počneš in če menjavaš partnerje kot bedak, se ti lahko zgodi, da našpukaš. Da prav ti fašeš ta smrtonosni virus. Toda ljudje se na vsa opozorila in nasvete očitno požvižgajo in delajo tisto, kar jih veseli.

Vem, da je to kratenje svobode in zatiranje želja posameznika, toda če bomo hoteli preživeti, bomo morali začeti upoštevati nekaj osnovnih pravil. In pozor, prostitutka, ki se bo reklamirala, da dovoli seks brez kondoma, bo imela še vedno več strank kot prostitutka, ki bo kondom želela tudi pri oralnem seksu. To je glede na današnji čas čista katastrofa in popolna ignoranca trenutne situacije. Dragi moji, seksajte, norite, bodite divji s tujci, drogirajte se, počnite vse, kar vas je volja, toda prosim vas, počnite to na pameten način in tako, da vas ne useka tragedija. Potem bo prepozno in kesanje ne bo pomagalo.

Zaprašene najkice, guvernator, Dino goes Warhol & Ralf Gartner

29.11.2009 ob 22:31

Zaprašene najkice

Da sem se nekaj časa nazaj končno znebil svojih prvih najkic, sem že pisal, zato se mi zdi pošteno, da omenim, da sem se zdaj končno znebil tudi svojih drugih in zadnjih najkic. Kupil sem jih kako leto za prvimi, kar pomeni, da so bile prav tako stare kot zemlja in da jih je čas pošteno načel. Teniske imam zato tako dolgo, ker jih ne uporabljam prav pogosto. K hlačam jih ne nosim, saj se mi zdi kmečko, ni moj stil, raje imam čevlje, za šport sem len, tu in tam kak tenis, morda kak džoging, večino pa za sprehode z Jodijem. Bil je čas, da gredo v pokoj, nabavil sem nove, za pocni denar, več ne rabim, upam pa, da bodo zdržale vsaj nekaj časa. Najkice pa so glede vzdržljivosti enkratne, vse lahko počneš z njimi, pa se ne uničijo. No ja, razen ko so stare sto let.

 

Dino Goes Warhol

Ko sem videl plakate za koncert Dina Merlina, sicer pevca, ki me s svojimi komadi večkrat navduši, pa četudi nisem ravno njegov oboževalec, kar pomeni, da me na koncert še ni povleklo, nisem mogel mimo umetnin kultnega slikarja Andyja Warhola, ki so bile zelo podobne Merlinovem plakatu. Zgolj naključje ali namerna finta? Kdo bi vedel.

 

Ralf Gartner

Če je oče te trgovine, ali še bolje, blagovne znamke, kak moj daljni sorodnik, bi bil zelo vesel, saj bi mi lahko dal kaj zastonj. Če kdo ve, kdo je ta gospod, naj mi pove, saj na netu ne najdem drugega kot trgovine, kjer je za Slovenijo seveda drug direktor. Sodeč po imenu, gre tudi za človeka in ne samo za firmo, zato bi bil res vesel, če bi izvedel kaj več. Pa zanimivo je, da na črki a nima dveh pikic, saj deluje zelo germansko.

Guvernator

Novica, da naj bi Arnold Schwarzenegger utajil okoli 80 tisoč dolarjev davka, je kao zelo pomembna zadeva, ki so jo serviral tudi v osrednjem dnevniku Popa. Okej, toda od kdaj je za možaka kot je Arnold usranih 80 tisoč problem? Mar jih ne morem tudi ob treh zjutraj potegniti iz žepa in reči, evo vam, tukaj imate tale drobiž. Hecno mi je to, da naj bi mu davkarija že grozila z zaplembo premoženja, njegova ekipa pa se trudi dokazovati, da je šlo na napako. Je 80 tiosč dolarjev po novem problem tudi za tako živino kot je Arnie? Tega ne kupim, prav zato mi je cela novica totalno idiotska. Pa govorilo se je, da pride v Slovenijo, kar je velika stvar. Pa ne zato, ker je guverner, marveč zato ker je Arnold, the bigest movie star in the world. No ja, zdaj se govori, da ga baje ne bo. Če bo, ga počakam na Brniku. Če seveda ne bo s kakim privatnim helikopterjem pristal kar na kongresnem trgu.

Katarina Kresal premagala tudi Pahorja, Janšo in Türka

29.11.2009 ob 20:18

Včeraj so pri reviji Obrazi izvedli prireditev za Politični obraz leta, nacionalna televizija pa je vse skupaj prenašala v času, ko se je na Popu vrtela Kmetija.

Zadeva sploh ni bila slaba, Bernarda Žarn je vlogo voditeljice izpeljala suvereno, Jure Godler in Tilen Artač sta bila prav tako okej, Boris Kobal pa je pribil nekaj smešnih enovrstičnic.

In pozor, za obraz leta so poleg Kresalove tekmovali Janez Janša, Danilo Türk, Borut Pahor, Zmago Jelinčič, Matej Lahovnik, Samuel Žbogar, Radovan Žerjav, Ljudmila Novak in Jernej Vrtlovec. Če “oprostim” Novakovo, ki mi gre na živce, nikakor ne morem Vrtlovca, ki ni za moje pojme naredil ničesar pametnega, da bi si zaslužil tako prestižno družbo, saj ima še bolj neumne izjave od Novakove. Prav zato me je izbor spomnil na VIP Kmetijo, kjer so se znašli tudi ljudje, ki so bili nekaj svetlobnih let od zvezdništva. Jp, zame je Vrtlovec nekaj svetlobnih let od politika in še dlje od ostale družbe, predvsem od Pahorja, Janše, Jelinčiča in Türka, ki so stari mački.

Verjamem, da je ljudem za tale izbor viselo dol in da bi v slike nominirancev najraje metali jajca in kamenje, no ja, ne samo v slike, tudi v njihove žive glave, toda prireditev vseeno ni bila tako zelo napačna. Le same nonimirance bi morali vključiti v dogajanje na odru v prvi osebi.

Tako, zdaj pa k zmagovalki Katarini Kresal, ki jo mnogi zaradi “manekenskega” izgleda še vedno ne jemljejo dovolj resno. To ni prav, saj je babnica dovolj načitana, brihtna in samozavestna, da spretno fura z veliko bolj izkušenimi in prebrisanimi političnimi kolegi ter nasprotniki. Brez nje bi LDS izpadel iz parlamenta, brez nje bi bila naša politična scena veliko bolj hladna. Mnogi ji očitajo, da je neumna, sam pa ji očitam le to, da je včasih preveč pametna za našo neumno politično sceno.

Kakorkoli že, po mnenju revije Obrazi je Katarina Kresal Politični obraz leta 2009, dejansko edina političarka, ki nima masla na glavi, saj je nova na sceni in ga niti ne more imeti.

Saj res, kam je izginil Patrik Vlačič?

Slovo Jerneje Perc

29.11.2009 ob 17:32

Mater, no, punca je bila stara komaj 38 let, Celjanka, iz moje osnovne šole in sestra moje sošolke Špele. Poznali smo jo kot odlično športnico, najprej drsalko, nato kot šprinterko. Leta 1996 je na Švedskem osvojila celo bronasto medaljo, se udeležila olimpijskih iger v Atlanti in se konec devetdesetih prav v Celju poslovila od atletske kariere. S prvim mestom, seveda. Celje je bilo nanjo ponosno, pa četudi nam je pobegnila v Ljubljano in tam s sestro Špelo odprla vadbeni center za pilates.

Novica, da je umrla, me je močno šokirala. In to po dolgotrajni bolezni, očitno rakom. Pizda no, kaj se dogaja, bodo zdaj začeli umirati letniki 1971? Mar to pomeni, da so kmalu na vrsti tudi letniki 1974?

To ni več smešno, tako mlad človek si smrti na tak način ne zasluži.

Sestri Špeli, ostali družini in sorodnikom izrekam globoko sožalje ob izgubi Jerneje, ki je Celjani nikoli ne bomo pozabili.

Bila je hitra kot strela, a žal prepočasna, da bi pobegnila tej zahrbtni bolezni. Fak no.

American Music Awards 2009 (tretji del)

29.11.2009 ob 14:15

Zaključimo v velikem stilu, kot se za tako dobro prireditev spodobi. Če sem iskren, nisem bil tako zelo navdušen vse od tiste podelitve grammyjev, kjer sta skupaj nastopili Beyonce in Tina Turner. In če smo že pri Beyonce, špricala je prireditev, ni imela časa, prvič, če se ne motim. Tudi Britney ni bilo, pa R. Kellyja tudi ne, kar je škoda, saj bi bil krog sklenjen. No ja, manjkala je tudi Miley, kar me seveda ni motilo. Skratka, odličen šov, še bolj kot lani, ko so bili glavni mulci. Tudi zato, ker imajo kategorije za najbolj priljubljene in ne za najboljše izvajalce.

Samuel L. Jackson je Whitney Houston podelil nagrado za življenjsko delo, diva pa je odpela še enkratno I Didn’t Know My Own Strenght. Čista poezija in nastop, ki gre v anale. Kljub vokalu, ki žal ni več tak kot je bil nekoč.

Alicia Keys, ki bo kmalu izdala nov album, je nastopila dvakrat in dokazala, da je ena največjih zvezd ta hip. Sledila sta Eminem in 50 Centm v duetu seveda. Čeprav jima slava malo pada, sta bila kul in vredna ogleda.

Timbaland, ki ga zadnje čase ni bilo veliko na sceni, kar je prav, saj ga je bilo malo nazaj skorajda preveč, je na odru predstavil nov material, proti koncu nastopa se mu je pridružila še Nelly Furtado. Zelo lepo pa je bilo v paru videti Keri Hilson, ki žal ni nastopala, in seveda Toni Braxton, ki je zadnja leta utonila v pozabo.

Jay-Z je zasluženo slavil za najbolj priljubljen rap album, Michael Jackson je dobil tudi nagrado za najbolj priljubljen album leta, pa četudi je zbirko Number Ones izdal že leta 2003, Taylor Swift, ki je imela srečo, da je bil Kanye West odsoten, pa je na koncu slavila celo za najbolj priljubljeno pevko v Ameriki. To je malce pretirano, če vprašate mene. Ne bom rekel, da ne dela dobro, toda kar je preveč, je preveč. In tole je bilo preveč.

In še Adam Lambert, nesojeni zmagovalec idola, sicer Lady gaga s tičem, ki obožuje tiče. Škandalozen nastop, francosko poljubljanje s tipom in gejevsko drgnenje s plesalci. Kič, da peče. Toda vseeno kul znotraj glam rock konteksta.

American Music Awards 2009 (drugi del)

29.11.2009 ob 13:39

Nadaljujmo s šovom, ki si zasluži takšno pozornost in bogat slikovni material. Američani znajo, prav American Music Awards pa od vsakega podobnega šova poberejo najboljše. Jp, večer je bil briljantna mešanica grammyjev, MTV Music Awards in evrosonga, če smo zares iskreni. Edini minus so seveda kategorije, kjer v isti koš dajo recimo Eminema in Michaela Jacksona.

Vedno elegantni Ne-Yo je napovedal Rihanno, ki je premierno predstavila svoj novi album in se po incidentu s Chrisom Brownom prvič pojavila na odru kot pevka. Nastop je bil okej, saj ni pretiravala z morbidnostjo, le začetek, ko se je vrtela na “krožniku” je bil malce tako tako.

Carrie Underwood že dolgo ni več pridna punčka, njen nastop pa je bil tako zelo pester in energičen, da je dejansko zasenčila praktično vse, ki so nastopile pred njo in za njo. Škoda je le, da mi njena mešanica popa in countryja ne sede preveč.

Evo jo, Lady Gaga, mojstrica kiča in slabega okusa. Tokrat mi ni šla na živce, saj je spadala v kontekst. Tudi takrat, ko je začela razbijati steklo, kuriti klavir in po tipkah metati flašo viskija. Brez dvoma najbolj odbit nastop zadnjih let.

Čeprav mi je Mary J. Blige, ki bo kmalu izdala nov album, zelo všeč, je po Gagi delovala dolgočasno in premalo karizmatično.

Velika vrnitev Jennifer Lopez in let’s get ready to rumbleeeee. Okej komad, vrhunski “boksarski” nastop in incident s padcem, ki pravzaprav sploh ni motil. J-Lo še vedno obvlada, nimaš kej.

American Music Awards 2009 (prvi del)

29.11.2009 ob 12:53

Hudičevo dober šov, glasbeno pisan na mojo kožo, resda še vedno kičast, a vseeno kul in izjemno pester ter poln pozitivne energije. Tako zelo, da sem sprejel celo nastop Lady Gaga in Adama Lamberta.

Pa gremo lepo po vrsti in spregovorimo ob fotkah.

Začela je Janet Jackson, z venčkom svojih največjih uspešnic, ki jim je nakoncu dodala še nov komad. Okej nastop, toda žal je treba priznati, da so jo posekale mlajše tekmice.

Prva preseneterka je bila Paula Abdul, kar je kul, saj sta z Janet svoje največje glasbene uspehe dosegli v isti dekadi in sta si bili tudi v samem nastopu dokaj podobni.

Prvo nagrado so pobrali Black Eyed Peas, ki mi z novim albumom ne sedejo kaj dosti, nato pa je sledila Shakira, ki je na odru razturala s plesno zelo bogatim nastopom.

Braz dvoma najbolj skuliran in poseben podeljevalski par sta tvorila Snoop Dogg in Joe Perry. Nato je sledil odlični Empire State of Mind, duet Jay-Zja in Alicie Keys, ki je nastop začela s Sinatrino New York New York. Jay je bil oblečen kot član rap packa, itak. Brez dvoma eden glasbenih vrhuncev šova.

Še nekaj zanimivih podeljevslskih imen, Nicole Kidman in Kate Hudson, zvezdi prihajajočega filma Nine. In Christian Slater, ki ga zadnje čase ne vidimo prav pogosto.

Jacksonova kitaristka Orianthi je proglasila zmagovalca za najbolj priljubljenega pevca, kjer je slavil prav pokojni Michael. Da je nagrado sprejel brat Jermaine, je bilo seveda lepo.

Recenzija: Police Academy 5: Assignment: Miami Beach

28.11.2009 ob 23:49

zda 1988, komedija, režija: Alan Myerson, igrajo: David Graf, Bubba Smith, Leslie Easterbrook, George Gaynes, Marion Jones, Michael Winslow, G. W. Bailey, Lance Kinsey, Janet Jones, Matt McCoy, Rene Auberjonois, George R. Robertson, Tab Thacker

Boljše od četrtega dela, toda še vedno ne dovolj dobro, da bi v seriji ostal Steve Guttenberg.

Jp, peti del Policijske akademije je dejansko najbolj znan po tem, da ni več Stevea Guttenberga, kultnega Mahoneyja, ki je zavrnil sodelovanje tudi za vse naslednje dele. Imel je dovolj, kar je jasno, saj je bil takrat glavna faca filmov Cocoon 2, Three Men and a Baby in High Spirtis. Da je že na začetku devetdesetih padel v drugo ligo, je seveda jasno, zato ni čudno, da je prav on tisti, ki že nekaj let lobira za osmi del in veliko vrnitev vseh članov ustanovne ekipe. Namesto njega zdaj babe osvaja Matt McCoy, sicer nečak komandirja Lassarda (George Gaynes), ki ima tokrat največ prizorov doslej. Tudi zato, ker ga ugrabijo tatovi nesramno dragih diamantov, ki jih vodi malce zoprni in neprepričljivi Rene Auberjonois. V prvi vrsti so seveda spet Tackleberry (David Graf), Hightower (Bubba Smith), Hooksova (Marion Jones), Jones (Michael Winslow) in Callahonova, ki jo spet igra Leslie Easterbrook. Dogajanje se prestavi v Miami, kjer bo Lassard dobil nagrado za policaja desetletja. Ker bo takoj za tem odšel v penzijo, je zraven seveda tudi narednik Harris (G. W. Bailey), ki že računa na vodenje akademije, da se ne počuti kot totalen bebec, pa mu družbo spet dela trapasti n zabavni Proctor (Lance Kinsey), ki tokrat prvič ne konča v baru Modra ostriga. Jp, to je tisti del, kjer Hightower z golimi rokami ubije krokodila, tisti del, kjer Tackleberry s pištolo nažene belega morskega psa, tiste del, kjer Harrisu zagori klobuk in kjer Proctor pokaže rit po surfanju, ter seveda tisti del, kjer ima Harris na prsih napis: “Dork.” Zgodba je za razliko od prejšnjih delov, ki so se dejansko ponavljali in reciklirali original, dejansko dokaj sveža, toda žal ne na pravem nivoju in z dovolj zabavnimi štosi. Pač žogice za golf, ki letijo iz torbe Lassarda in divjanje z gliserji, kjer Callahanova tudi zapoje.

Ocena: 5/10

Recenzija: Pearlblossom

28.11.2009 ob 23:07

zda 2009, grozljivka, režija: Ron Carlson, igrajo: Sophie Monk, Anya Lahiri, Scout Taylor Compton, Charles Napier

Krvava odisejada dveh lezbičnih in premalo karizmatičnih vampirk.

Sophie Monk in Anya Lahiri sta zagret lezbičen par, ki po srečanju z Jezusom, no ja, z lezbično naravnano Jezusinjo, postaneta vampirki in se iz šestdesetih, kjer Monkova ubije nekega nasilnega filmskega zvezdnika, ki teži mladenki Scout Taylor Compton, sicer novi Laurie Strode iz rimejkov Noči čarovnic, preslikata v moderni čas, kjer začneta krvavo cestno odisejado, katere namen je pravzaprav uganka. Klišeji veliko boljših vampirskih filmov, no ja, tudi veliko boljših mesenih grozljivk, kjer sta v ospredju seks in kri, ki pa sta tokrat premalo zanimiva, atraktivna in drzna. V bistvu nekoliko dolgočasen filmček, ki so ga naslovili tudi Murder World in ki vendarle premore nekaj dovolj udarnih krvavih in kao erotičnih sekvenc, da ne razočara na celi črti.

Ocena 2 in pol

Kulti in klasike: Scrooge (1951)

28.11.2009 ob 22:42

zda & anglija 1951, fantazijska drama, režija: Brian Desmond Hurst, igrajo: Alastair Slim, Kathleen Harrison, Mervyn Johns, Hermione Baddeley, Michael Hordern, Francis De Wolff

Nekoliko zastarela, a še vedno dovolj prepričljiva in za tiste čase odlično izpeljana ekranizacija Dickensove klasike.

Ker po kinih pravkar divja nova verzija popularnega Ebenezerja Scroogea, je prav, da se spomnimo tudi tele črnobele inačice, ki vas bo kljub letnici očarala s svojo prepričljivostjo, z za tiste čase zanimivimi posebnimi efekti in s prav posebno igro Alastairja Slima (sam sem mu vedno pravil rezervni Alec Guiness), ki zares zaživi in prepriča šele na koncu, ko postane prijazna duša. Zgodbo poznamo, zato o njej ne bom govoril. Izpostavil pa bi nekaj razlik z novo risano verzijo Roberta Zemeckisa. Režiser Hurst, ki je na začetku šestdesetih režijo obesil na klin, namreč več časa posveča Scroogeovem poslovnem partnerju Jacobu Marleyju (Michael Hordern), ki ga je v risanki le za vzorec. Le toliko, da izvemo, da je umrl in da mu Scrooge ukrade še zadnja dva cekina, s katerima ima v krsti pokrite oči. Prav tako nam “duh božične preteklosti” pokaže, da je bil oče na Scroogea jezen zaradi dejstva, ker je mama umrla med njegovim porodom, kar je risanka seveda zamolčala. Vse ostalo je v bistvu isto, kar je jasno, saj se tako risanka kot tale verzija držita Dickensovega legendarnega romana, ki bi ga moral vsaj enkrat na leto prebrati vsakdo izmed nas. Obvezna klasika, ki je le nekoliko preveč statična med obiski treh duhov, kar pa popravi v finalu, ko Scrooge pridek sebi in ko Alastair Slim začne svoj labodji spev.

Ocena 3 in pol

Kaj se pri nas najbolj posluša

28.11.2009 ob 16:28

Na spletni strani IPFa so objavili podatke o najbolj predvajanih slovenskih skladbah, pevcih in avtorjih, ki vsako leto poberejo največ denarja. Pa jih dajmo malo pokomentirati, če ste za:

Lista najbolj predvajanih skladb:

Med Tabujevce, Kreslina, Neisho, Siddartho, Dan D in Plestenjaka so se vmešali še Tanja Žagar (Tiho, tiho čas beži), Rebeka Dremelj (Vrag naj vzame), Kingston (Tropikana klub), Saša Lendero (Levinja) in Čuki (Uuu). Za Rebeko mi je jasno, saj gre za zmagovalno pesem Eme, ki so jo vrteli kot zmešani, za Kingstone mi ne bo nikoli jasno, saj že deset let delajo en in isti komad, Saška in Tanja pa sta pač kič, ki pri nas še vedno vžge. Če sem iskren, sem presenečen, da na vrhu še več dreka in da so zmagovalci dejansko kvalitetni pevci in pevke. Turbo Angels (Zabava) so recimo šele na petdesetem mestu. Natalija Verboten (Ko te zagrabi) pa še štirinajst mest nižje. Mar to pomeni, da so Slovenci totalni drek končno potegnili iz riti, ali pa, da se največji drek pač ni prijavil na Zavod IPF. Po moje je to drugo, čeprav bi upal, da je prvo. Če pogledamo seznam najbolj predvajanih komadov, ki na IPFu res niso prijavljeni, je situacija resda nekoliko drugačna, kar pomeni, da je med top komadi več dreka (recimo Pijamas, Kristina, Select, Domen Kumer), toda še vedno je dovolj takih, ki delajo dobro. Hm, mar to pomeni, da so recimo Murko, Skater in Yo Zo le lažni hiti?

Lista najbolj predvajanih izvajalcev:

Na prvih desetih mestih so Kreslin, Plestenjak, Tabu, Kingston, Čuki, Derenda, Siddartha, Neisha, Rok’n'Bend in Tinkara Kovač, kar je vendarle presenečenje, saj so presegli Smolarja, Avsenike in recimo Lojzeta Slaka. Če sem iskren, med top izvajalci ni nobenega dreka (razen Kingstonov seveda). Prvi drek, no ja, poceni kič, je Rebeka Dremelj, ki zaseda 22. mesto. Nižje od nje je tudi Saška Lendero, kar je zanimivo, saj si nisem nikoli mislil, da je prav Rebeka tako zelo popularna s svojo glasbo. Sramota je Domen Kumer, ki zaseda 41. mesto, kar je dokaz, da našimi radijskimi postajami še vedno nekaj ne štima. Po drugi strani pa je Murko, ki zaseda šele 466. mesto, dokaz, da vse le ni tako v kurcu, kot sem menil.

Zaslužkarji:

Plestenjak ni prvi, kar preseneča. Šele četrti je, za Gjurinom, Pakom in Hacetom, ki očitno zaslužijo še več. Glede na to, da naj bi Jan bojda butnil 80 tisoč evrov na leto samo od avtorstva, se sprašujem, koliko potem butnejo prvi trije. Pa naj še kdo reče, da se od muske pri nas ne da živeti. O, pa še kako se da, le znajti se je treba. Kaj na visokem sedmem mestu počne Bor Zuljan, mi ni jasno, saj sem imel v glavi, da ne dela ničesar. Da je Darko Kaurič “šele” enajsti, pa me prav tako preseneča, saj sem menil, da od Kingstonov potegne več. Tudi Jože Potrebuješ je “šele” sedemnajsti, Matjaž Vlašič pa še dva mesta nižje. Tudi Klinar je komaj trideseti, a to morda še vedno pomeni kakih 50 tisoč, kdo bi vedel. In pozor, Rok Ferengja, pevec Rok’n'Benda, ki ga že nekaj let praktično ni, je na visokem dvaintridesetem mestu, malo za Predinom, ki dela na polno. No ja, Smolar in Grabnar sta šele okoli štiridesetega mesta.