Arhiv za September, 2009

Zvezdniški dvoboji

24.09.2009 ob 20:30

Evo ga, nova runda, nova dva para, ki se bosta po vašem okusu prebutala do kosti. Prvi je po izbiri komentatorja Escobarja, drugi pa po planu.

In da ne pozabim, doslej so v drugem krogu Jared Leto, Gisele Bundchen, Sylvester Stallone, Cate Blanchett, Jan Plestenjak in Barack Obama.

Novi dve borbi pa gresta takole:

Christopher Walken & Owen Wilson

vs.

Petar Grašo & Franc Rode

vs.

Kdo bo koga, kdo si po vaše zasluži uvrstitev med 32 najboljših in seveda, kako bo kdo koga, če se vam seveda da še to.

Happy Birthday: Pedro Almodovar

24.09.2009 ob 20:12

Voščil mu bom iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je šestdeset let velika obletnica. Drugič pa zato, ker bi rad spregovoril nekaj besed o njegovih filmih.

Če sem iskren, ga nisem nikoli cenil tako močno kot ostali. Še posebej ne pri filmih, s katerimi si je naredil kariero. Vedno sem dejal, da mu je tako zelo uspelo le zaradi tega, ker je prišel ob pravem času na pravo mesto in si po padcu diktatorja Franca pač upal tisto, kar si drugi niso.

Ne bom rekel, da Mujeres al borde de un ataque de nervios niso zanimiv film, toda zame so daleč od mojstrovine in od filma, zaradi katerega bi moral pasti dol. Isto bi lahko rekel za filme Matador, Entre Tineblas in Laberinto de pasiones. Zanimivi, pogumni in sveži, a nič posebnega.

Če bi torej zbiral filme, ki pa so mi bili všeč, bi raje rekel Kika, Carne tremula in Hable con ela. O tej trojki ni dileme. Še posebej Carne tremula in Hable con ela, ta dva sta mi zakon.

Volver, Atame in Tacones lejanos so nekje vmes, na veliko opevani Todo sobre mi madre pa me ni navdušil niti malo. Bil mi je dolgočasen in nezanimiv. Nekaj podobnega kot La mala eduacion, ki je bil korak nazaj v primerjavi s Hable con ela.

Če sem torej iskren, ima zame Almodvar le tri zares dobre filme, kar pa ne pomeni, da ga ne cenim, saj se je vendarle prebil med najbolj znane, vplivne in prelomne režiserje vseh časov, katerih vsak nov film je dogodek in ne le film.

Kakorkoli že, happy birthday Pedro.

Gremo na volitve zato, da zmagamo

24.09.2009 ob 19:32

Nekaj dni nazaj sem ujel dokumentarec o Ivanu Omanu, ki so mu dali podnaslov Kmet iz Zminca. Čeprav nisem nikoli podpiral njegove ideologije, moram priznati, da ga zdaj gledam zelo spoštljivo. Kot upornika, kot možakarja, ki je imel pogum in ki je premikal skale. Bil je prvi, ki si je pri nas izmislil večstrankarski sistem. Prvi, ki se mu je sploh zdelo pametno, da tak tak sistem obstaja. In to že leta 1989, ko drugi o tem še sanjali niso.

Jasno, ni ostal le pri besedah, šel je na dejanja, ustanovil Slovensko kmečko zvezo, poskrbel za zmago DEMOSA na volitvah leta 1990 in se v tekmi za člane predsedstva Republike Slovenije uvrstil celo na drugo mesto, tudi nad številna znana imena, ki so bila seveda več kot le kmet iz Zminca.

In potem je rekel: “Gremo na volitve zato, da zmagamo,” ter se zapisal v zgodovino. To je bil res prelomen stavek, ki ga kasneje ni znal ponoviti noben drug politik več. Prelomen stavek v prelomnih časih. Ali kot je rekel Oman: “Če ne gremo zato, da zmagamo, potem je bolje, da gremo na pir kot neka navadna druščina.”

Če bi bil mlajši, bi mu rekel James Dean. Ker ni, mu bom rekel Ivan Oman, možakar, ki si je pravzaprav izmislil tudi slovensko vojsko in potem zelo hitro ugotovil, da je politika kurba, da je DEMOS kurba, da je vse tisto, za kar se je zavzemal en velik blef. Zato se je leta 1996, ko je imel za sabo štiri leta parlamenta kot poslanec Slovenskih krščanskih demokratov, tudi umaknil s političnega prizorišča in odšel nazaj na kmetijo, kjer je bil dejansko ves čas.

Meni osebno se je zdel malce podoben Ivanu Krambergerju, le da je znal bolje lobirati in da je bil še bolj prebrisan, se pravi, da je bil doktor kmečke zdrave pameti, ki manjka večini naših politikov.

Če rečem, da je bil prav Ivan Oman izumitelj slovenske demokracije, se ne zmotim kaj dosti. Če rečem, da je bil prvi, ki je potem pogruntal, da se je slovenska demokracija takoj po nastanku spremenila v navaden drek, pa prav tako ne ustrelim v temo.

Če ga srečam, mu bom stisnil roko, tudi zato, ker je star že osemdeset let. In zato, ker se ni nikoli prodal in je ostal zvest svojim načelom.

Dokumentarec mi je bil prav tako všeč, predvsem zavoljo politične nostalgije in vseh teh znanih fac, ki so bile leta 1990 še zelo mlade in drugačne. Vsekakor pa manj pokvarjene kot danes.

vir: Žurnal

Neumno priznanje blogerskega kolega PaucStadta

24.09.2009 ob 02:30

Kolega Pauc na koncu neke svoje recenzije s ponosom zapiše:

“Film sem si v sklopu predpremiere ogledal na ljubljanskem gradu in si ga nisem pretočil preko prepovedanih strani.”

Čakaj, čakaj, je to danes vredno hvale in posebne omembe, si poba čisto vse ostale filme pobere z neta in jih kot velik ljubitelj filma nikoli ne gleda v kinu? No ja, glede na to, da velikokrat objavi recenzijo tudi za filme, ki jih še ni v kinu in za katere je jasno, da bodo, bi rekel, da je to zanj res nekaj posebnega in da se s tem lahko pohvali.

Dajte no, saj nismo več v osemdesetih, ko je k nam prišel video bum, pa smo gledali tiste piratske kasete in morda res večkrat špricali kino, pač mulci smo bili, brez keša in z idejo, da je treba film videti doma.

Okej, če si nek povprečen gledalec, ki mu za film dol visi, še razumem, da špricaš vse velike zadeve, toda če si ljubitelj si tega vsaj po moje ne bi smel dovoliti in bi moral vsaj glavne filme videti tako kot je treba, v temi kinodvorane, na star, nepozaben in čaroben način.

Vem, da nas je internet razvadil do konca, toda film ni mp3, film je magija, ki zares do izraza pride le na velikem platnu.

Prav tako ne razumem ljubiteljev, ki se gredo kritike, pa nekih filmov sploh ne gledajo, ali še bolje, jih ne gredo gledat, saj pač niso njihov stil. Še več, celo hvalijo se, da jim ni do ogleda. Brez zamere, ampak če se greš kritika, moraš videti čim več filmov, ki so na razpolago. Pa ne gre za to, da ne bi bilo časa, ampak za to, da ni interesa. In če vidiš premalo filmov, tvoje recenzije ne morejo biti verodostojne, saj te lahko navduši nekaj, za kar sploh nimaš pojma, da so drugi filmi povedali in prikazali že stokrat bolje.

Nočem pametovati in soditi, toda, da tako priznanje pride prav od človeka, ki moje recenzije in dojemanje filmov ocenjuje za totalno bedo, vendarle ne morem ostati tiho.

Isto velja za kolega Filmoljuba, ki se ima prav tako za velikega poznavalca, ki na moje recenzije gleda z viška in se iz njih norčuje, zagovarja pa sinhronizacijo in je celo razočaran, če so risanke v angleškem jeziku.

Pa še nekaj bi dodal za konec, najbolj žalostno je to, da vsi ti modeli, ki se trudijo s pisanjem recenzij in to počnejo največ leto ali dve, pri filmski debati skoraj vedno pozabijo na film in se vtikajo v samo recenzijo, v stil pisanja, v besede, v stavke, v vse tisto, kar sploh ne bi smelo biti pomembno, če se oglasiš kot ljubitelj filma in ne kot kreten.

In seveda, ko preberem njihove recenzije, nisem zadovoljen, manjka jim izvirnost, manjka jim stil, manjka jim humor, manjka jim vse tisto, kar mislijo, da imajo, pa so daleč, da bi imeli. Pa vsi pišejo skoraj enako. Če ne bi bilo podpisa, bi mislil, da jih piše ena oseba.

Pa brez zamere, fantje, enkrat pa lahko tudi jaz siknem, mar ne.

In seveda, od takih fac pa takih poznavalcev bi pričakoval najmanj Eberta, glede na to, da so jim moje recenzije podenj.

Jp, to so modeli, ki jim moraš dva dni dokazovati, zakaj je Benjamin Button le kopija Forresta Gumpa. Modeli, ki v isti žanr uvrščajo Blood Sport in Million Dollar Baby. Modeli, ki nimajo pojma, da je bil Kevin Costner nekoč všeč ženskam. Modeli, ki so prepričani, da Izganjalec hudiča ni uspel tudi zaradi prizora s križem. Modeli, ki so prepričani, da Michael Bay dela najslabše akcijske filme na svetu. In seveda modeli, ki jim je šesti Rocky najslabši film vseh časov.

Jebat ga, takih modelov žal ne morem vzeti zares, ko mi pravijo, da so moje ocene strašno slabe, njihove pa strašno dobre.

Pa da ne zaidemo z osnovne teme, mar tudi vsi ostali vse filme potegnete z neta ali greste vendarle še vedno v kino in si privoščite pravi užitek?

Filmska primerjava: Public Enemies vs. Dillinger

24.09.2009 ob 00:15

PUBLIC ENEMIES (zda 2009, kriminalka, režija: Michael Mann, igrajo: Johnny Depp, Marion Cotillard, Christian Bale, Billy Crudup, James Russo, David Wenham, Stephen Dorff, Jason Clarke, Channing Tatum, Giovanni Ribisi, Shawn Hatosy, Matt Craven)

Bye, bye, black bird.

Ko je leta 1991 zloglasnega gangsterja Johna Dillingerja v tv filmu Dillinger zaigral Mark Harmon, je filmski kritik Marcel Štefančič dejal, da ga bo lahko sedaj igrala tudi Julia Roberts. No ja, sedaj ga igra Johnny Depp, v novem filmu Michaela Manna, ki je spet nekoliko predolg in celo malce površen. Kot da je bil v originalu še daljši, pa ga je moral Mann na željo studia skrajšati. Prehodi med prizori so se mi namreč zdeli zelo neprepričljivi in takšni, kot da jih je delal neizkušen montažer. Še več, prehodi sploh niso prehodi, ampak skupaj zalimani prizori, ki si sledijo zelo slabo in amatersko. Vsaj v prvi polovici filma, kjer je hotel Mann pač prikazati vse potrebno za nadaljevanje zgodbe in vse nujno za to, da bi gledalci ujeli pravo atmosfero. Film se dogaja leta 1934, na trenutke pa zgleda tako, kot da bi ga posneli leta 1934. Hudiča no, še Manhattan Melodrama, v kateri je prav leta 1934 blestel Clark Gable in katero si John Dillinger ogleda tik pred smrtjo, zgleda veliko bolje in bolj moderno. Ko smo že pri filmih, tudi Dillinger je bil nor nanje. Kot Bugsy, kot vsi gangsterji, ki so dali kaj nase. Prav zato ni naključje, da je umrl prav po ogledu filma. In seveda, njegovi kolegi a la Baby Face Nelson in Pretty Boy Floyd so oponašali Jamesa Cagneyja, on pa je bil raje Clark Gable. Možakar s stilom, ki ga je seveda zjebala ženska. Tako kot vse gangsterje, tako kot vse filmske junake. Ženska je v takem poslu odveč, toda tudi gangster je moški, tudi gangster se lahko zaljubi. In Dillinger, ki ga je v kultnem istoimenskem filmu Johna Miliusa igral Warren Oates, se je zacopal v simpatično Billie Frechette (Marion Cotillard). V bejbo, ki so ji bile pač všeč barabe in bejbo, kateri je obljubljal raj ter bil prepričan, da ga ne bodo nikoli ujeli. Res ga ne bi, če bi ženske pustil na miru. Prav ženske so ga na koncu izdale, prav zaradi žensk je padel pod točo krogel in v zasedo, ki jo je pripravil vztrajni Melvin Purvis (Christian Bale), glavni mož ekipe, katero je ustanovil zloglasni J. Edgar Hoover (Billy Crudup), kasnejši šef FBIja. Priznam, od tega filma sem pričakoval veliko, dobil pa sem neko srednjo žalost. Tudi od odlične igralske ekipe, kjer ni presežkov. Niti pri Deppu, niti pri Marion Cotillard. Kaj šele pri Baleu, ki je spet isti, statičen in mrtev. Kot v Batmanu in Terminatorju, le da nima tako debilnega glasa kot Keanu Reeves v komediji Bill and Ted’s Excellent Adventure. Ne bom rekel, da je Public Enemies slab film, problem je v tem, da bi moral biti veliko boljši. Če sem iskren, je zares dober le v zadnji sceni z Marion Cotillard in morda v kakem strelskem obračunu. Vse ostalo je povprečno in brez zadrževanja diha. Kriminalka pač, povsem rutinska in taka, da jo pozabimo takoj po ogledu.

Ocena 3

DILLINGER (zda 1973, kriminalka, režija: John Milius, igrajo: Warren Oates, Ben Johnson, Michelle Phillips, Harry Dean Stanton, Richard Dreyfuss, Cloris Leachman, Geoffrey Lewis, John P. Ryan, Steve Kanaly, John Martino, Frank McRae)

Public Enemy No. 1.

To je on, John Dillinger (Warren Oates), državni sovražnik številka ena in gangster vseh gangsterjev, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja žrl živce FBI agentom in na koncu padel pred kinematografom, kjer so vrteli film Manhattan Melodrama s Clarkom Gableom v glavni vlogi. V pičlih treh letih je oropal vse večje ameriške banke, se spremenil v enega najslavnejših kriminalcev vseh časov, v svojo tolpo dobil nič manj zloglasni gangsterski figuri Babyja Facea Nelsona (Richard Dreyfuss) in Prettyja Boyja Floyda (Steve Kanaly) ter bil prepričan, da je neuničljiv, večen in odporen na metke. Še posebej na policijske, natančneje, tiste, ki jih je vanj streljal agent Melvin Purvis (Ben Johnson), zares pravi G-Men, desna roka  J. Edgar Hooverja in legendarni FBIjevec, ki je v slabem letu pospravil vse največje ameriške gangsterje. In leta 1973 se ga je lotil debitant John Milius, za prijatelje general Milius, za ženske Mr. Macho, za konkurenco pa George Patton režije, ki je kot za šalo ujel tempo uspešnice Bonnie and Clyde in nam serviral hitro, dinamično, krvavo, ostro in morda malce premalo natančno odisejo z druge strani zakona.

Ocena 3 in pol

Recenzija: Psi v vesolju (Dogs in Space)

23.09.2009 ob 23:25

slovenija & estonija 2009, znanstveno fantastična komedija, režija: Ekke Vasli & Pina Sadar, igrajo: Inti Šraj, Sebastjan Nared, Luka Baebler, Maša Nahtigal, Boštjan Gorenc

Zakaj so v resnici izumrli Zemljani?

Dovolj izviren in zabaven, pa vendar malce preveč preprost in premalo ambiciozen kratki filmček, sicer koprodukcija Estonije in Slovenije, kjer nam psi povedo zgodbo o tem, zakaj so ljudje izumrli. Le kdo bolje od psov, človekovih najboljših prijateljev, pozna ljudi, če ne ravno psi, zelo prebrisana bitja, ki vedo o ljudeh povedati vse tisto, kar ne vedo niti ljudje sami. No ja, kar si ljudje ne upajo priznati, saj bi s tem tvegali, da jih psi ne bi več imeli za pametnejše od sebe. Tokrat je drugače, tokrat so psi pametnejša rasa, ljudje pa le neumni manipuliranci, ki poslušajo vse, kar jim reče “vodja”. Kot ovce, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo, ali še bolje, ki namesto z glavo prevečkrat razmišljajo s srcem. In natanko takšna je glavna junakinja Inti Šraj, zvezda polomije Vampir z Gorjancev, ki se ji film posveti od začetka do konca. Ki jo snema kot Jima Carreyja v Trumanovem šovu. Tudi ko si puli obrvi, umiva zobe in čaka na svojo simpatijo, sicer dostavljača hrane, ki jo več kot očitno zavrača. Če rečemo, da je tole skrita kamera, kjer nastopa Inti Šraj, ne zgrešimo kaj dosti. še več, to je Big Brother z Inti Šraj, njen desetminutni videospot, kjer namesto petja pač govorijo psi. No ja, en pes, dedek pes, z glasom Boštjana Gorenca. Ko govori Gorenc, je pripovedovanje okej, ko govorijo drugi, je pripovedovanje trapasto in čisto nič zabavno. In prav to je problemček tega sicer simpatičnega filmčka. Ne da se mu kaj dosti, saj misli, da so psi v vesolju dovolj za zadetek v polno. In da bo gledalcem smešno tudi to, da krti izgledajo kot pingvini. Pa vendar, ideja in še posebej razlog, zakaj vsi ljudje na Zemlji umrejo (no ja, David Blane bi preživel), sta izpeljana dobro in dovolj prepričljivo, da je gledalec na koncu zadovoljen in da v bistvu čaka na prvi celovečerec Ekke Vaslija in Pine Sadar.

Ocena 3 in pol

Jan Plestenjak: Pustil ti bom sanje

23.09.2009 ob 20:20

Da Jana izredno cenim kot glasbenika, sem že večkrat povedal. Nova pesem, ki jo seveda najdete na albumu Klasika, je le dokaz, da se nisem zmotil.

Kapo dol, kolega Jan, spet si naredil eno najlepših in najbolj kvalitetnih slovenskih balad vseh časov.

Pa še ena zelo simpatična zadeva, ki se je zgodila v nedeljskem Spet doma, ko je gostovala pesnica Neža Maurer, sicer gospa, ki jo prav tako zelo spoštujem in me vedno znova preseneti s svojimi iskrivimi domislicami. Ko se je na hitro pojavil še Jan, sicer njen dolgoletni prijatelj, je povedala zgodbo, da mu je nekoč predlagala, da naj uglasbi kakšno njeno pesem, pa ji je odgovoril, da pesmi piše sam.

Izvrstna anekdota, po zaslugi katere naj bi po podatkih Žurnala Jan letno od avtorstva zaslužil vsaj 100 tisoč evrov. Jebat ga, zasluži si jih, saj se njegovi komadi res vrtijo na radiu, poleg tega piše še za druge, in kar je najbolj bistveno, njegovi komadi so zadnja leta prekleto kul. Če si kdo zasluži tak denar, si ga brez dvoma prav on. Moje mnenje pač.

Zdaj pa k pesmi Pustil ti bom sanje, ki ima po moje oceni tudi odlično besedilo, s katerim je Jan povedal prekleto močno resnico.

LINK

DODATEK:

Na youtube so video že odstranili, zato pripenjam drug vir, se mi zdi pa to bedna poteza, če jo je seveda zakuhala Janova založba ali celo on sam, saj gre vendar za odlično reklamo.

Michael Jackson: Man in the Mirror (Grammy Awards 1988)

22.09.2009 ob 02:45

Čeprav za album Bad ni dobil nobenega grammyja, kar je ena največjih krivic v zgodovini teh nagrad (jebat ga, bilo bi preveč, glede na to, koliko jih je dobil za Thriller), je nastopil kot izvajalec, izvedel himno Man in the Mirror in zasenčil čisto vse, ki so tistega leta slavili in nastopali.

Fak, kak power, kaka karizma, kaka izvedba, kaka interpretacija, pa kak vokal, ko pride do četrte minute, ko začne peti v živo.

Tole je nad vsem, kar so kdajkoli naredili vsi ostali glasbeniki. In tako zelo dobro, da Justin, Chris, Usher in recimo Ne-Yo, hudiča, tudi R. Kelly, izgledajo kot dojenčki.

YouTube slika preogleda

Dobra fora ekipe, ki dela Gartyja Fartyja in Reko Ankh

22.09.2009 ob 01:40

Evo, pa jim je ratala dobra finta, dobra parodija na moje bloganje. Končno.

Upam, da ne bodo jezni, če sem si sposodil njihovo remek delo, še posebej zato, ker sem že v naslovu poudaril, da gre za njihovo avtorsko zadevo. Če bodo, pa bom pač izbrisal in pustil samo link.

Da ne pozabim, če bi se mi tudi v resnici zgodila taka pizdarija, bi Westu rekel tole:

“That’s true my man, but I’m the winner, so shut the fuck up and get your black ass of this stage.”

Nekoč in danes: Alfonso Riberio

22.09.2009 ob 00:43

Nekoč, ko nas je zabaval kot nepozabni Carlton Banks v seriji Fresh Prince of Bel Air.

In danes, ko praznuje 38 let in ko se ga praktično ne spomni nihče več.

Je bil Will Smith v tej seriji res toliko boljši od njega?

In seveda, kako je mogoče, da po tej seriji ni naredil ničesar več?

Po novem poleg sebe preživljam še državo in banko

21.09.2009 ob 23:19

Da pojasnim, ker nisem za prometno kazen plačal sodnih stroškov, ki so nastali samo zato, da mi je sodišče domov poslalo obvestilo, da kazen imam, sem seveda dobil davčno izvršbo, kjer so si modeli iz Ministrstva za finance, no ja, modeli iz Davčne uprave Republike Slovenije, seveda zaračunali še dodatne stroške zaradi kilometer dolgega lista, kjer so mi pojasnili, da mi bodo ob prvem denarnem nakazilu na moj račun pobrali zahtevani denar.

Da so na nakazilo prežali kot krokarji in da jih z dvigom žal nisem uspel prehiteti, ni treba razlagati, me je pa zelo zmotila še ena finta, kjer je svoj lonec zraven pristavila še banka. Točno tako, banka si je za dejstvo, da mi je Ministrstvo za finance, no ja, Davčna uprava Republike Slovenije, pobrala denar, zaračunala še soliden znesek za svoj trud, ki je bil verjetno veliko več kot le klik na gumbek, mar ne.

Sem lahko sedaj jezen na pod odločbo podpisano babnico, morda na sodnico, ki se je podpisala pod sodn estroške, morda na direktorja banke, ki si je vzel provizijo, na državo, ki vse to dovoli, ali raje nase, da nisem zneska plačal že na samem začetku?

Da skrajšam, res so mi ogabne vse te provizije, vsi ti lažni stroški, ki jih država vzame od navadnih smrtnikov, ki pa, pozor, pozor, vseeno plačujejo davke.

Kot sem dejal že na začetku, po novem poleg sebe preživljam še državo in banko. Ubožci, brez mojega denarja bi verjetno bankrotirali, mar ne.

Me res zanima, če bodo tako hitri tudi takrat, ko bodo oni meni dolgovali kak denar in če mi bodo plačali še trud, ko bom moral letati od pisarne do pisarne in stati v vrsti, če bom želel doseči svoje.

In potem se čudimo, da prihaja do pedofilije in mamil

21.09.2009 ob 19:51

O tem, kaj na odru pri svojih rosnih letih počne Miley Cyrus, ne bom govoril, saj je preveč neumno. Bom pa rekel, da je zelo sporen tudi nastop komaj 16 letne igralke Taylor Momsen, ki se je na odru sprehajala kot odrasla prostitutka.

Nočem biti konzervativen starec, toda kar je preveč, je preveč. Take stvari so po moje celo kaznive, če pogledamo iz nekega povsem drugega zornega kota.

Da je treba slavo že pri tako mladih letih kupovati na tako poceni in provokativen način, je pa res tragično.

In potem se čudimo, da prihaja do pedofilije in da taka zvezda zelo hitro pade v svet drog in alkohola.

Jebeš slavo, če bi bila moja hčerka, bi jo zaprl v sobo in ji ukazal, da mora gledati Bambija.

Zvezdniški dvoboji

21.09.2009 ob 19:25

Ker se je zadeva po moji oceni dobro prijela, jo z veseljem nadaljujem z novima dvema dvobojema.

Da boste na tekočem, v drugi krog so doslej napredovali Jared Leto, Gisele Bundchen, Sylvester Stallone in Cate Blanchett.

Tokrat pa me zanima vaša odločitev glede dvoboja med:

Jan Plestenjak vs. Jason Voorhees

vs.

Barack Obama vs. Helena Blagne

vs.

Kdo bo koga?

Novi film Megan Fox je popolnoma pogorel

21.09.2009 ob 19:05

Da je Megan Fox igralka, za katero naj bi vzdihovali vsi moški na svetu, je znano že nekaj časa. Da polni vse možne časopise in da jo proglašajo za najbolj seksi igralko na vseh mogočih lestvicah, prav tako.

Po tej logiki je Megan Fox velika zvezda, kjer na tone oboževalcev komaj čaka, da vidi kak njen nov film, mar ne?

Vidite, tukaj je finta umetne slave, preveč napihnjene igralke, ki dejansko sploh ni tako zelo zanimiva za tiste, ki ne berejo rumenega tiska in tračev. Eno je pozirati v filmu, ki bi uspel tudi brez tebe. Povsem drugo pa je odpilotirati film, ki sloni samo na tebi in seveda popolnoma pogori.

In točno to se je zgodilo z grozljivko Jennifer’s Body, ki je ta vikend navrgla vsega šest milijonov dolarjev. In to kljub Megan Fox v glavni vlogi. Upam le, da šefi niso tako neumni, da bi ji plačevali velik honorar, saj ga nikakor ne upravičuje in dejansko prinaša izgubo.

Še nekaj malega o incidentu Kanyea Westa

21.09.2009 ob 16:51

Da je Kanye West na nedavnih MTV Music Awards nesramno prekinil zahvalni govor mlade pevke Taylor Swift vedo povedati tudi naše stare mame, zato o tem ne bom več zgubljal besed.

Mi je pa vendarle malce neumno, da so se vsi spravili le nanj, pozabili pa so na eno še bolj neumno potezo organizatorjev, ki so po njegovem čvekanju na odru spustili glasbo, nadaljevali program in Swiftovi onemogočili, da bi končala svojo zahvalo.

To je vsaj zame še bolj sporno, saj je prav zaradi tega dejansko prišlo do takega incidenta. Če bi organizatorji namreč po Westovem vdoru Swiftovi vseeno dovolili, da pove še nekaj besed, bi se vse skupaj po moje končalo brez škandala. West je namreč prav zaradi tega izpadel še kot nekdo, ki ne samo da prekinja, marveč tudi onemogoči zahvalni govor.

Zakaj ji niso? Ne vem, očitno zato, ker so hoteli točno tak incident. Pa ne mi rečt, da ni bilo časa. Če je čas za sranja Lady Gage, bi moral biti čas tudi za minutko nadaljevanja zahvale Taylor Swift.