Televizija 2

25.09.2009 ob 14:19

Iz arhiva sem spet potegnil recenzije nekaterih filmov, ki so se pretekle dni potepali po naših malih ekranih.

Takole so šli:

HIDE AND SEEK (zda 2005, srhljivka, režija: John Polson, igrajo: Robert DeNiro, Dakota Fanning, Famke Janssen, Elizabeth Shue, Amy Irving, Dylan Baker, Melissa Leo, Robert John Burke)

Zares fina in živce parajoča srhljivka se po nepotrebnem spremeni v osladen, za lase privleč, zoprn in klišejski tv triler.

Hide and Seek se prične obetavno. Sila obetavno. Kot Šesti čut, Vsiljivci, Hipnoza, Identiteta, Skrivnostno okno, Potopljene sence, Kačji pastir in Nezlomljivi. Filmi, ki stavijo na preobrat. Na zaključni šok. Na dejstvo, da gledalca useka kap. Da ne more verjeti kaj se dogaja, kaj je videl in kako dolgo so ga vlekli za nos. Tu imamo psihiatra Roberta DeNira, ki ženo Amy Irving neke noči najde v kadi s prerezanimi žilami. Tu imamo njuno hčerkico Dakoto Fanning, ki nikakor ne more preboleti materine smrti. Tu imamo simpatično hiško na deželi, kjer bosta oče in hči poskušala najti mir in zaživeti na novo. In jasno, tu imamo gospoda Charlieja, namišljenega prijatelja Dakote Fanning, ki nagaja. Ki je jezen, ki je slabe volje. Ki DeNiru očita, da je kriv za smrt žene. Ki ne dovoli, da bi v hišo prišla nova ženska. »Tvoja hčerka ima težave. Poskušaj jih rešiti tako, da spoznaš njenega namišljenega prijatelja,« svetuje službena kolegica Famke Janssen, ki se zaveda, da je fiktivni Charlie dekličina druga osebnost. Njena potlačena travma zaradi materine smrti. Njen pobeg iz realnosti. V fantazijski svet. Tja, kjer ni slabih spominov. Toda pozor, Charlie gre predaleč. Tako daleč, da gledalec pomisli, da ni le fikcija nesrečne punčke, marveč kak nezadovoljni duh, ki se pač igra z novimi stanovalci hiše, kjer se je pred davnimi leti recimo zgodila kakšna družinska tragedija. In Charlie ne odneha. Niti takrat, ko brutalno umori mačko in s krvjo na steno napiše, da je to šele začetek. DeNiro se znajde v krizi. V situaciji, ko ne ve komu naj verjame. Ko začne skorajda verjeti, da mu hčerka govori resnico. Da Charlie ni le del njene domišljije. Da gre morda za njunega malce čudnega soseda, ki je pred leti izgubil hčerko. In potem pride preobrat. Srhljivo razkritje, ki vam bo vzelo sapo. Ki vam bo ustavilo srce. Ki vas bo zabodlo v hrbet. Okej, toda kaj, ko se film potem ne konča. Ko gre naprej in se spremeni v že tisočkrat viden kliše, v tretjerazreden tv triler, ki mu bodo nasedli samo tisti, ki niso še nikoli gledali niti enega tretjerazrednega tv trilerja.

Ocena 3

YOURS, MINE AND OURS (zda 2005, komedija, režija: Raja Gosnell, igrajo: Dennis Quaid, Renee Russo, Katija Pevec, Sean Faris, Rip Torn, Linda Hunt, Jerry O’Connell)

Le kdaj bo k nam prišel film, kjer bodo otroci pridni in kjer bo imela družina samo enega ali največ dva otroka.

Ko človek gleda filme Cheaper by the Dozen, Daddy Day Care, The Pacifier, Are We There Yet in Yours, Mine and Ours, ga prime, da nikoli v življenju ne bi imel otrok. Otroci so namreč v teh filmih zlobni kot hudič, kot gremlini, kot bitja iz pekla, ki sistematično, perverzno in zlobno uničujejo vse, kar je okoli njih. In pozor, vedno jih je kot listja in trave, kot ščurkov, kot mravelj na mravljišču, ki ga je zajel požar. In le zakaj bi imela starša deset otrok, če je bil že prvi nemogoče zloben in nagajiv. Le zakaj bi starša sploh imela otroke, če vesta, da jima bodo izpili prav vso kri in ju poslali v umobolnico. In tokrat gre vse skupaj čez rob, saj je otrok kar osemnajst. Dennis Quaid in Rene Russo jih imata namreč deset in osem, ko se zaljubita in poročita, pa jih imata skoraj dvajset. Skoraj dvajset tečnih, zlobnih in razvajenih pamžev, ki lahko počnejo vse, kar želijo. In oče ter mama se nanje sploh ne kregata preveč. Tu gre za odprto vzgojo, kjer klofuta ne pride v poštev niti takrat, ko bi jih morala za kazen poslati pred strelski vod. Nič ni bolj zoprno od filma, kjer lahko otroci počnejo kar želijo in kjer sta oba starša popolnoma nemočna pri vseh njihovih vragolijah. Pa četudi je oče mornariški častnik, mama pa hudo samozavestna ženska.

Ocena 1 in pol

NORBIT (zda 2007, komedija, režija: Brian Robbins, igrajo: Eddie Murphy, Thandie Newton, Cuba Gooding Jr., Eddie Griffin, Katt Williams, Marlon Wayans)

Ko je Eddie Murphy leta 2002 posnel Pluta Nasha, sem bil prepričan, da nižje ne more. Norbit je dokaz, da sem se zmotil.

Da Eddie Murphy ni dobil oskarja za Sanjske punce je jasno kot beli dan. Nekdo, ki zadnja leta snema tako slabe, povprečne in neumne filme, namreč ne more dobiti zlatega kipca in pričakovati spoštovanja članov filmske akademije. Pa četudi bi si ga zaslužil, čeprav ga je vreden. In Norbit je prišel ravno v času, ko so se akademiki odločevali o oskarju za najboljšo stransko vlogo. O tem ali naj Eddieja nagradijo z zlatim kipcem, ki bi si ga za Sanjske punce seveda več kot zaslužil. Ko so videli Norbita, je bilo odločevanja konec. Norbit je namreč tako zelo slab, da slabši skoraj ne bi mogel biti. Tako zelo neumen, da celo Little Man bratov Wayans deluje kot komedija za intelektualce. Okej, Murphy resda igra nešteto likov, toda to je veliko bolje in zabavnejše počel v filmih Coming to America in Nutty Professor. Tokrat to počne zoprno, moteče in zelo slabo. Tudi ko igra svojega očeta, tudi ko igra svojo zavaljeno ženo. Hudiča, tudi ko igra naslovnega junaka, še enega Foresta Gumpa, strahopetnega očalarja brez jajc, ki se zaljubi v Thandie Newton. Jasno, Thandie mu ljubezen vrne. Kot da bi hotela reči, da tudi neumni, blesavi in malo manj bistri moški lahko dobijo lepa dekleta.

Ocena 1 in pol

THE PRINCESS DIARIES 2: THE ROYAL ENGAGEMENT (zda 2004, komedija, režija: Garry Marshall, igrajo: Anne Hathaway, Julie Andrews, Hector Elizondo, John Rhys-Davies, Heather Matarazzo, Chris Pine)

The Sound of cliche.

Če je bil prvi Princeskin dnevnik svetovni prvak v klišejih, kjer je mlada Anne Hathaway poskušala igrati princeso Stephanie, si drugi del, kjer tri leta starejša Anne Hathaway poskuša igrati Grace Kelly, zasluži drugo mesto. Pač nadaljevanje zgodbe o ameriški najstnici, ki bo zasedla prestol kraljevine Genovie, prestol, ki se ga je naveličala njena babica Julie Andrews. Pozabljena zvezda, ki se sedaj poskuša šklepati na hip hop inačico svoje največje uspešnice The Sound of Music. Ali če hočete, na svojo Mary Poppins, kjer dežnik pač zamenja z letečim jogijem. Dolgočasno, preveč navadno in osladno nadaljevanje še bolj dolgočasnega, še bolj navadnega in še bolj osladnega originala. Samo za punce, ki še niso dobile menstruacije.

Ocena 2 in pol

DIARY OF A MAD BLACK WOMAN (zda 2005, komična drama, režija: Darren Grant, igrajo: Kimberly Elise, Steve Harris, Shemar Moore, Tamara Taylor, Lisa Marcos, Cicely Tyson, Tyler Perry)

Najbolj nenavadna mešanica drame in komedije doslej.

Kimbery Elise je Helen, vzorna, pridna, urejena in prikupna ženska, ki jo mož Charles (Steve Harris), super uspešni odvetnik, po osemnajstih letih zakona nažene iz hiše in si najde drugo. Nesrečnica se zateče k babici, kjer najde tolažbo in novo ljubezen. Se sliši dolgočasno? Sliši se zelo dolgočasno, toda to ni še ena navadna romantična komedija. To je Diary of a Mad Black Woman, mešanica prdenja in romantične komedije. Mešanica, ki je še niste videli. Mešanica, ki reskira in profitira. Babica namreč ni le babica, marveč debela, divja, glasna in odločna matrona, ki v svoji torbici hrani tudi pištolo in svojo objokano vnukinjo prepriča, da je treba moškemu, ki te vrže iz hiše, zagreniti življenje. Še več, to babico ne igra ženska, marveč moški, gospod Tyler Perry, ki igra tudi njenega pohotnega in invalidnega brata. In tako se znajdemo v Hiši debele mame, ali še boljše, za mizo družine Klump iz Raztresenega profesorja. V hiši, kjer se dnevnik temnopolte ženske spremeni v Dnevnik jezne temnopolte ženske. In ko se tako lepo sproščamo ob straniščni komediji, nas film obrne nazaj na začetek. Na tirnice resne drame, na tirnice filma Misery. In ko pridemo k sebi, smo spet v hiši norcev, ki jo polepša še romantična pravljica, za katero poskrbi postavni Shemar Moore, kateri se do ušes zaljubi v našo Helenco. Če k temu dodamo še socialni zasuk njenega bratranca, ki se ukvarja s svojo narkomansko ženo, dobimo zmešnjavo, ki pa je zmešana na pravi način. Na kul način. Na način, da jo kupimo in odnesemo domov.

Ocena 4

THE ITALIAN JOB (zda 2003, kriminalna komedija, režija: F. Gary Gray, igrajo: Mark Wahlberg, Charlize Theron, Edward Norton, Seth Green, Jason Statham, Mos Def, Donald Sutherland)

Ocean’s Five.

Charlie (Mark Wahlberg), Stella (Charlize Theron), Napster (Seth Green), Handsome Bob (Jason Staham) in Left Ear (Mos Def). Simpatična peterica profesionalnih roparjev, ki bodo stopili na prste hinavskemu Steveu (Edward Norton), bivšemu kolegu, zahrbtnemu morilcu in lisjaškemu izdajalcu, kateri je na zadnjem podvigu sredi Italije ustrelil njihovega vodjo Johna Bridgesa (Donald Sutherland), sicer Stellinega očeta, jim pobral celotni plen, sedemindvajset milijonov dolarjev vredne zlate palice in jih pustil na cedilu. V ledeno mrzli vodi potapljajočega se avtomobila, kjer so metki njegove mašinke letali kot za stavo. Toda Charlie, Lyle, Handsome Bob in Left Ear so preživeli, na svojo stran čez leto dni dobili še Stello, hudo podkovano policistko na oddelku za vlome in barabinskega Stevea odkrili v Los Angelesu, v filmski meki, kjer si je postavil razkošno stanovanje in vanj nafilal vse tisto, kar so si v Italiji takoj po uspešno izvedenem ropu želeli njegovi takratni sotrpini. Orjaški televizor, moderno hifi napravo, drage čevlje, dober avto in polno denarnico. Vse tisto, o čemer so sanjali Charlie, Napster, Handsome Bob in Left Ear. Vse tisto, kar jim je Steve tako nesramno, pohlepno in izdajalsko pred nosom ukradel v Italiji. Vse tisto, kar bodo sedaj s precizno zastavljenim planom poskušali dobiti nazaj in za nameček vpletli še sila nevarno ukrajinsko mafijo. The Italian Job, sicer rimejk istoimenskega angleškega filmčka, kjer so leta 1969 igrali Michael Caine, Noel Coward, Maggie Blye, Benny Hill, Tony Beckley in Raf Vallone, zlato v višini štirih milijončkov pa nakradli v Torinu, je vsekakor ena tistih pravih dinamično gledljivih kriminalk, ki za uspeh ne potrebujejo divjih posebnih efektov, razkošnih eksplozij, pretiranih preobratov, nemogočih zapletov in še bolj nemogočih misij kakšnega Ethana Hunta, marveč le atmosfero starih dobrih kriminalk Johna Frankenheimerja, Williama Friedkina, Petra Yatesa in Johna Boormana. Se pravi atmosfero, ki so jo malo nazaj odlično ujeli tudi filmi Ocean’s Eleven, Payback, Ronin in Reindeer Games. Povedano drugače, The Italian Job je Ocean’s Eleven, le da za zadetek v polno ne potrebuje Brada Pitta in Georgea Clooneyja.

Ocena 4

LIFE AS A HOUSE (zda 2001, drama, režija: Irwin Winkler, igrajo: Kevin Kline, Kristin Scott Thomas, Hyden Christensen, Mary Steenburgen, Jena Malone, Scott Bakula)

Čudovita in žalostna zgodbica o družini, ki jo reši gradnja nove hišice.

»Moje življenje je kot hiša,« pravi Kevin Kline, ločeni arhitekt v krizi srednjih let, ki se hoče štiri mesece pred smrtjo znova spoprijateljiti s svojim problematičnim sinom (Hyden Christensen), zakopati bojno sekiro s svojo bivšo ženo (Kristin Scott Thomas), razčistiti s svojo mračno preteklostjo in končno zgraditi dolgo načrtovano hišico. Kot pravljica brez pravljičnih bitij, zelo preprost in strašno očarljiv filmček, ob katerem bodo jokali tudi največji veseljaki.

Ocena 4

ALMOST HEROES (zda 1998, komedija, režija: Christopher Guest, igrajo: Chris Farley, Matthew Perry, Eugene Levy, Kevin Dunn, Bokeem Woodbine, Lisa Barbuscia, Steven M. Porter, David Packer)

Poslednji in najboljši film Chrisa Farleyja, ki ga je pol leta pred izidom zadela srčna kap.

Ste vedeli, da je tik pred znamenito Lewis-Clarkovo odpravo iz začetka devetnajstega stoletja, kjer so po ukazu predsednika Jeffersona odkrivali ameriški zahod, cilj v resnici prva dosegla skrivnostna odprava, ki sta jo vodila Chris Farley in Matthew Perry? Če niste, po ogledu tegale filma veste, kar pomeni, da vas je zgodovina vse do leta 1998 pošteno prinašala okoli. Almost Heroes, ki ga je režiral Christopher Guest, sicer eden zvezdnikov kultne komedije This is Spinal Tap in mož Jamie Lee Curtis, torej na glavo obrača zgodovinska dejstva, vzame ugled raziskovalcema Lewisu in Clarku, vsaj dvajsetkrat doseže zvijanje od smeha in od prve pa do zadnje sekunde brez kakršnihkoli težav seka v polno. Prizori, kjer eden izmed popotnikov pove zgodbo o bratu in ovčjih kakcih, kjer Chris Farley voha bizonje blato, kjer odprava strelja na veverico, kjer se Farley uči abecede, kjer se pojavijo stari Indijanci, kjer mora Farley poiskati orlovo jajce, kjer s Perryjem naletita na motenega Indijanca in kjer eden izmed popotnikov izgubi uho in nogo,s o brez dvoma poglavje zase, zato se mi zdi skrajno nerazumljivo, da so kritiki vihali nosove in filmu očitali vse najslabše. Tako pač je, kritiki namreč še vedno ne vedo, da recimo Home Alone 3 ne sodi v isto kategorijo kot recimo George of the Jungle, ki je kljub otročjim štosom še vedno zelo kul in zabaven. Tako kot Almost Heroes, ki na trenutke spominja na odlično kultno komedijo The Princess Bride.

Ocena 4 in pol

PAYBACK (zda 1999, triler, režija: Brian Helgeland, igrajo: Mel Gibson, Gregg Henry, Maria Bello, Kris Kristoffesrson, James Coburn, William Devane, Deborah Kara Unger, David Paymer, Bill Duke, John Glover, Lucy Alexis Liu, Jack Coley)

Remake Lee Marvinovega filma Point Blank, ki ga je leta 1967 posnel John Boorman,i zgleda kot kup insertov, ki ne vedo kaj bi drug z drugim.

Brian Helgeland, scenarist filmov L. A. Confidential, Conspiracy Theory, Assassins in The Postman, se je močno sprl z Melom Gibsonom, ki ni bil zadovoljen s končno verzijo filma, zato je kopico prizorov obrnil po svoje in Helgelandu pokazal vrata. Njun spor je na žalost pokvaril film, saj pregovor: “Več babic, kilavo dete,” še vedno drži in se je pred tem filmom lepo pokazal tudi pri The Devil’s Own, kjer sta se kregala Brad Pitt ter Harrison Ford. Payback je sicer izredno frajerski, dobro narejen in z učinkovitim humorjem nafilan triler, kjer negativci še vedno nimajo pojma, da je bil Mel Gibson nekoč Pobesneli Max, nekaj let nazaj pa podobno maščevalno Pogumno srce, toda zoprna statika in občutek, da gledamo predfilm ne pa filma, sproti uničujejo prepričljivost in uživancijo med posameznimi sekvencami, kjer paradira v črno usnjeno jakno oblečeni tat Porter, ki so mu dolžni 70 tisoč dolarjev. Se mu splača? Leta 1967 bi se mu, danes pa je ta vsota naravnost smešna. Zgodba je čista kopija filma Point Blank (leta 1974 je nekaj podobnega v filmu The Outfit počel tudi Robert Duvall), le da je bilo Leeju Marvinu ime Walker in da je svojo ženo ubil kar sam. Payback ga dodatno pobiksa tudi z dejstvom, da se gre sedemdeseta in spomni na pretirano hvaljeni triler Daleč od oči, saj to pomeni, da gre v bistvu le za izrabljeni trend Šunda, katerega so gojili Get Shorty, Kiling Zoe in Jackie Brown, se pravi za nepotrebno prebujanje žanra blaxploitation. Mel Gibson je torej Pam Grier iz filmov Foxy Brown in Coffy, šov pa mu ukrade Lucy Alexis Liu, ki jo vzburja sado mazo. Deborah Kara Unger je Gibsonova žena, ki ga izda in se spajdaši z njegovim nasilnim prijateljem Greggom Henryjem, William Devane, James Coburn in Kris Kristofferson so negativci, Bill Duke in Jack Conley sta skorumpirana policista, David Paymer je sluzasti lopovček, Maria Bello pa je cipa, ki pomaga Gibsonu. Payback ima vse atribute za odličen film, a kaj, ko tega ne izkoristi.

Ocena 3 in pol

 

8 komentarjev na “Televizija 2”

  1. Dejan pravi:

    Uf, meni je pa Hide and Seek sekal sto na uro. De Niro in Fanningova sta odigrala odlični vlogi, prav tako Famke. Kaj kmalu bom verjetno še sam napisal recenzijo za ta film. :) Lp!

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Joj, meni pa ne. Do preobrata ja, potem pa katastrofa o filma. Že stokrat videna.

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] gledalcev, ki padejo v atmosfero. V klavstrofobično gotsko grozo, še eno Sobo za paniko, v še en Hide and Seek, v še en Krog in še en The Grudge. Torej v še en rimejk japonske klasike Hidea Nakate, ki za [...]

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Dream House pravi:

    [...] Nič čudnega, ko pa gre za res slab film. Za dosti trapasta in za lase privlečena jajca tipa Hide and Seek, za zgodbo, ki se začne kot grozljivka o zakletih hišah in nadaljuje kot idiotski tv triler, kjer [...]

  5. Pepi Pepi pravi:

    Za Halloween sem si zlovdal eno selekcijo 7ih-8ih grozljivk, med katerimi je bila tudi Hide and Seek, ki sem jo pogledal danes — in z enim takim slow sštartom otvoril sezono. In moram reči, da se komplet strinjam s tvojo recenzijo. Do vrhunca film štima sto na uro … potem pa, kot bi se ustvarjalci odločili, da se jim ne da več, da imajo bolj pametno delo in da je važno samo, da se vse skupaj čim prej zaključi. Je pa zanimivo videt De Nira v vlogi fotra, kjer mu je glavna soigralka mlado dekle, tokrat Dakota Fanning. Se mi zdi, da so tovrstne vloge pri njemu kar redke.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ko je imel ob sebi nazadnje mlado dekle, jo je nadlegoval v kletnih prostorih :)
    Veš o katerem filmu govorim?

  7. Pepi Pepi pravi:

    Ha, nič mi ne pade na pamet. Kljub temu, da sem goljufal in googlal bizarne nize kot so “robert de niro young girl basement” (sem računal na kak wiki zapis s kratko obnovo) in podobno … in na ta način hotel izpasti pametnejši, kot sem v resnici. :D
    Sicer sem imel pa v mislih bolj splošno; vlogo očeta, kjer mu je glavna interakcija tista s sinom/hčerko. Pa, da je film nekoliko resnejše narave, da takoj izločim vse Fockerse. Niti ne vem kako, da mi je to padlo na misel … zanimivo je gledati filme, kjer se znajdejo igralci v za njih atipičnih vlogah. Podobno je bilo s Hanksom v Ladykillersih, recimo, pa do neke mere tudi z Nicole Kidman, ko se je znašla (v sicer dokaj brezveznem) Zlatem kompasu.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Cape Fear, kjer se je spravil na ubogo Juliette Lewis :)

    Drugače pa ja, take netipične vloge so zanimive, lahko pa se tudi zgodi, da blesavo izpadejo, saj nekemu igralcu ne ležijo. Po drugi strani pa je tudi res, da mu morda ležijo, a ker smo ga navajeni v povsem drugih vlogah, nam ne potegne. Ponavadi je to prekletstvo komikov, ki se zaman trudijo, da bi jih vzeli tudi resno, ko si to želijo. Lep primer igralca, ki je v nulo obvladal oboje je bil zame recimo Jack Lemmon.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !