Kulti in klasike: Nineteen Eighty-Four

25.09.2009 ob 19:39

anglija 1984, drama, režija: Michael Radford, igrajo: John Hurt, Richard Burton, Suzanna Hamilton

“Ni dovolj, da ga ubogaš, moraš ga ljubiti.”

Čeprav mi je nekoliko bližja Živalska farma, ki jo je prav tako napisal George Orwell, moram priznati, da me zgodba njegove druge klasike 1984 ne pretrese nič manj. Če je Živalska farma tudi zabavna, je 1984 seveda zelo resen, direkten in šokanten vpogled v družbeni sistem, kjer vlada totalitarizem. Finalna faza diktature, ki bi se ji klanjala tudi Hitler in Stalin. Res je, za vladajočo srenjo, ki ljudem možgane pere že za zajtrk, ni dovolj le to, da jih ubogajo, od njih zahtevajo tudi to, da jih ljubijo, kar pomeni, da te na prevzgojo, se pravi na zverinsko mučenje, pošljejo že zaradi grešnih misli. To je pekel, kjer tudi Goli otok in Sibirija delujeta kot pravljica. In sistem, ki ga lahko mirne duše prenesemo tudi v moderni čas. To je zgodba, ki niti leta 1949 ni delovala nemogoče. In zgodba, ki še danes deluje tako, kot da bi jo napisali po resničnih dogodkih. Pa vendar, film, ki ga je Michael Radford posnel prav leta 1984 in film, kjer je veliki Richard Burton odigral svojo poslovilno vlogo, nekako ne prepriča dovolj. Kljub šokantni in močni zgodbi, ki bolje deluje na papirju. Film je preveč statičen, na trenutke celo malce neprepričljiv, mrtev in hladen. Tak, da ne doseže pravega učinka pri gledalcih. Predvsem pri tistih, ki so prebrali roman in ki zelo dobro poznajo zgodbo. Glavnega junaka Winstona Smitha igra John Hurt. Njegov problem je v tem, da začne razmišljati s svojo glavo. Da začne čutiti in odločati tudi o svojih orgazmih, ki jih vlada prav tako ne dopušča, saj v človeku prebudijo prvinski nagon, ki ni bil nikoli dober za podrejenost. Na drugi strani postelje je Julia (Suzanna Hamilton), ki prav tako pade v iskrenost in v ljubezen. V prepovedano ljubezen, kjer jo namesto Romea čaka Veliki brat. In kjer so grešniki na koncu veseli, da jih je vlada pravočasno “spametovala” in postavila na “pravo” pot. To je čas, ko se spreminja tudi zgodovino. In čas, ko se ukinja tudi določene besede. Trumanov šov, kjer tekmovalcem ne dovolijo niti dihati. In tu je O’Brien (Richard Burton), lisjak tako imenovanega Ministry of Love, ki našega Winstona seveda spravi v zloglasno sobo 101, kjer možgane perejo tudi s pomočjo podgan. In ja, le kdaj bomo zaživeli v času, ko Orwellov roman ne bo še vedno tako prekleto resničen in ko mu bomo lahko rekli le zabavna utopija?

Ocena 3

 

6 komentarjev na “Kulti in klasike: Nineteen Eighty-Four”

  1. bandit pravi:

    knjiga je veliko boljša

  2. smoger pravi:

    Bral le knjigo in jo ZELO priporočam.

  3. AndrejM pravi:

    Tudi Živalska farma je še kako resnična. Pove, kako se politiki, pardon, prašiči, čez ramena svojih podložnikov prigrebejo do bogastva in oblasti. Je danes kaj drugače kot v časih, ko je knjiga izšla? Ne. Še huje je.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Vem, da je resnična in odlično primerljiva z resničnimi diktatorji in političnimi sistemi, toda vendarle je zabavna in malo manj depresivna ter šokantna. Vsaj po mojem mnenju.

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike: Fahrenheit 451 pravi:

    [...] 451, ki po atmosferi spominja na precej slabši Nineteen Eighty Four, ki ga je leta 1984 režiral Michael Radford, še danes učinkuje strašljivo, zanimivo, [...]

  6. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike: Brazil pravi:

    [...] Gromit ter The Hudsucker Proxy dolgujeta dve rundi, on sam runde dolguje filmom A Clockwork Orange, 1984 in Sedem samurajev. Jasno, ljubitelji Kafke, Orwella in Huxleyja bodo doživeli orgazem, ljubitelji [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !