IZTOK GARTNER

Nekaj dni nazaj sem ujel dokumentarec o Ivanu Omanu, ki so mu dali podnaslov Kmet iz Zminca. Čeprav nisem nikoli podpiral njegove ideologije, moram priznati, da ga zdaj gledam zelo spoštljivo. Kot upornika, kot možakarja, ki je imel pogum in ki je premikal skale. Bil je prvi, ki si je pri nas izmislil večstrankarski sistem. Prvi, ki se mu je sploh zdelo pametno, da tak tak sistem obstaja. In to že leta 1989, ko drugi o tem še sanjali niso.

Jasno, ni ostal le pri besedah, šel je na dejanja, ustanovil Slovensko kmečko zvezo, poskrbel za zmago DEMOSA na volitvah leta 1990 in se v tekmi za člane predsedstva Republike Slovenije uvrstil celo na drugo mesto, tudi nad številna znana imena, ki so bila seveda več kot le kmet iz Zminca.

In potem je rekel: “Gremo na volitve zato, da zmagamo,” ter se zapisal v zgodovino. To je bil res prelomen stavek, ki ga kasneje ni znal ponoviti noben drug politik več. Prelomen stavek v prelomnih časih. Ali kot je rekel Oman: “Če ne gremo zato, da zmagamo, potem je bolje, da gremo na pir kot neka navadna druščina.”

Če bi bil mlajši, bi mu rekel James Dean. Ker ni, mu bom rekel Ivan Oman, možakar, ki si je pravzaprav izmislil tudi slovensko vojsko in potem zelo hitro ugotovil, da je politika kurba, da je DEMOS kurba, da je vse tisto, za kar se je zavzemal en velik blef. Zato se je leta 1996, ko je imel za sabo štiri leta parlamenta kot poslanec Slovenskih krščanskih demokratov, tudi umaknil s političnega prizorišča in odšel nazaj na kmetijo, kjer je bil dejansko ves čas.

Meni osebno se je zdel malce podoben Ivanu Krambergerju, le da je znal bolje lobirati in da je bil še bolj prebrisan, se pravi, da je bil doktor kmečke zdrave pameti, ki manjka večini naših politikov.

Če rečem, da je bil prav Ivan Oman izumitelj slovenske demokracije, se ne zmotim kaj dosti. Če rečem, da je bil prvi, ki je potem pogruntal, da se je slovenska demokracija takoj po nastanku spremenila v navaden drek, pa prav tako ne ustrelim v temo.

Če ga srečam, mu bom stisnil roko, tudi zato, ker je star že osemdeset let. In zato, ker se ni nikoli prodal in je ostal zvest svojim načelom.

Dokumentarec mi je bil prav tako všeč, predvsem zavoljo politične nostalgije in vseh teh znanih fac, ki so bile leta 1990 še zelo mlade in drugačne. Vsekakor pa manj pokvarjene kot danes.

vir: Žurnal